Razmišljanja moja - ŽELIŠ IMETI ŽIVLJENJE, ALI SAMO NEKAJ OD ŽIVLJENJA

 

Želiš imeti Življenje, ali samo nekaj od življenja?

 

 

 

Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«  (Evangelij po Janezu 3:19-21).

 

Luč je velika ločevalka. Ločuje namreč svetlobo od teme. Bog je luč, hudič pa je knez teme.

 

Malo jih je, ki še nikoli niso slišali za Boga in za Jezusa, ki je umrl na križu za grehe vsakogar od nas.

 

Imamo le dve možnosti – Luč sprejeti ali zapreti oči in se znova in znova upirati Božjemu povabilu. Lahko jo sprejmemo, ali pa jo zavrnemo. Ni srednje poti.

 

»Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi«. (Janez 12:46).

 

To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: »Bog je luč in v njem ni nobene teme.« (1 Janez 1:5).

 

Bog nas želi iz poganstva nespoznanja popeljati v spoznanje s tem, da nam odpre duhovne oči.

 

»Da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.« (Apostolska dela 26:18).

 

Evangelij po Janezu 3:19-21 nam pravi, da nekateri prihajajo k Jezusovi luči, drugi pa naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi se ji izognili.

 

Satan si zelo prizadeva, da bi ljudje živeli v temi.  »Tat (Satan) prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz (Jezus) sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Evangelij po Janezu 10:10).

 

Satan ne želi, da bi ljudje spoznali resnico. Jezus je Resnica. (Jn 14,6)

 

Resnica pa je v tem, da nam je Jezus s svojo daritvijo na križu pripravil temelj za večno življenje z Njim, skozi svojo zastopniško smrt, in to večno življenje pripada vsakomur, ki z vsem srcem sprejme Jezusa Kristusa, za svojega Odrešenika.

 

Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. (Janez 17:3).

 

To mora storiti vsak sam. Tega za nas ne more storiti nihče drug; ne cerkev, ne zakramenti, ne starši, ne botri, ne obiskovanje bogoslužja, maše, ne dobra dela.

Vsak sam mora pristopiti k Bogu, skozi Sina Jezusa Kristusa, ki je s svojo poslušnostjo in trpljenjem, s svojo popolno daritvijo odprl vsakemu človeku na zemlji pot do sprave z Bogom.

 

Razliko med tema dvema odzivoma najdemo v človeški naravi. Padla človeška narava (po Adamu in Evi), bolj ljubi temo (ne-spoznanje o Bogu), kakor luč. Ne mara namreč, da se njena dejanja ali vzgibi razkrijejo, ne dojamejo pa, da Bogu ni mogoče nič prikriti. On vidi vsa naša dela.

 

Celo mnogi kristjani, ki pripadajo cerkvi in jo obiščejo enkrat na teden (v nedeljo), ne marajo luči, le prazno, hladno in neobvezno tradicijo. Zakaj? Zakaj ima večina raje temo kot luč?

 

Odgovor dobimo v Izaiji 6:9-10:

»Rekel je: »Pojdi in reci temu ljudstvu:

Poslušajte, poslušajte, a ne razumevajte,

glejte, glejte, a ne spoznavajte!

Otôpi srce temu ljudstvu,

otéži mu ušesa, zatisni mu oči:

da ne bo videlo s svojimi očmi,

ne slišalo s svojimi ušesi,

da njegovo srce ne bo razumelo,

da se ne bo spreobrnilo in ne bo ozdravelo!«

 

Dokler se sami v svoji svobodni volji ne odločimo pristopiti k Bogu, je za nas Jezusova daritev zaman.

 

Bog pa nas ni pustil na cedilu, ne, že skozi naravo, svoje stvarstvo nam razodeva samega sebe.

 

Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. (Rimljanom 1:19-20).                                                                                   

 

Ali res ne vidiš nesmisla v tem, da vztrajaš na svojem prepričanju, čeprav si slišal, da je Jezus trpel na križu zate, da bi tvoje življenje imelo pravi smisel, ti pa to vztrajno odklanjaš, kot nesmisel. Samo odločitev je potrebna, samo poskusiti je potrebno, in imel bi Življenje in to življenje v obilju, namesto smeti tega sveta, ki vodijo v večno pogubo in večno ločenost od Boga po smrti.

 

Sveto pismo nam daje odgovor, ko pravi, da so njihova dela hudobna (niso v skladu z Božjo voljo).

 

Kako pa vedo, da so hudobna?

 

Ker je Bog dal vsaki osebi vest, tisto notranjo intuicijo, ki ga opominja in opozarja, ali je kaj prav, ali napačno.

 

K njemu (k Jezusu) je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.«  (Marko 1:40).

Najhujša gobavost današnjega sveta je greh, katerega se ne moremo znebiti s svojim prizadevanjem. Ko se odločimo priti k Jezusu in priznati, da smo nemočni in nezmožni rešiti se sami s svojo močjo, bomo rekli: »Bog, bodi milostljiv meni, grešniku.« (Luka 18,13)

 

Težava je v tem, da počnemo stvari, za katere vemo, da so napačne, a tega ne želimo spremeniti. Zakaj?

 

Ker nam prija početi takšne stvari, zaradi česar morimo občutke vesti v sebi, da bi jih lahko počenjali še naprej.  Ker pa je vest iz dneva v dan močnejša, jo poskušamo zatreti s kratkotrajnimi »nagradami«, ki pa le trenutno ublažijo notranje hrepenenje vsakega človeka po Bogu in miru v Njem.

 

Težava ni toliko v razumu ljudi, kakor v njihovi padli naravi.

 

Zato nam Sveto pismo vedno znova govori, da potrebujemo novo naravo, da se moramo spreobrniti, da moramo v središče svojega življenja postaviti Boga, ne pa kratkotrajne užitke tega sveta. Skratka, moramo priti k luči in dovoliti, da nas On spremeni.  To je popoln namen Boga za človeka.

 

Kdor ni znova rojen, sovraži luč, kdor pa je resnično spravljen z Bogom, ljubi luč  in želi svojo radost Božje luči, ki je v njem podeliti še z drugimi.

 

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Evangelij po Marku 1:15).

 

Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.

(Apostolska dela 3,19).

 

Najprej je spreobrnjenje, nato kesanje. Kajti le Bog lahko v človeku, po Svojem Svetem Duhu, vzbudi pristno in iskreno kesanje. Vse drugo je le z razumom, iz tradicije in človeka ne spremeni, ampak ga vrača nazaj k početju, za katerega se je »spovedal«.

 

Očitni znak spreobrnjenja je v tem, da človek ne more in noče skrivati Luči – Jezusa Kristusa, ki je v njem in ne želi več sodelovati pri jalovih delih teme, ker spozna, da je v njegovem srcu Sveti Duh. Tak človek ni kristjan samo v cerkvi, ampak v službi, na ulici, med domačimi, sosedi, v trgovini, na TV, radiju, v šoli itd.

 

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!«  (Marko 16,15).

 

»Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog.« In odšel je in po vsem mestu oznanjal, kaj vse mu je storil Jezus. (Luka 8:39).

 

2005