Genelle - BILA JE ZADNJA, KI SO JO REŠILI IZ SVETOVNEGA TRGOVINSKEGA CENTRA 11. SEPTEMBRA 2001

 

BILA JE ZADNJA, KI SO JO REŠILI IZ SVETOVNEGA TRGOVINSKEGA CENTRA 11. SEPTEMBRA 2001

 

 

Genelle

 

 

V zgodbi, ki smo jo prvič objavili maja 2002, ta preživela pripisuje Bogu zasluge za njeno čudežno rešitev iz ruševin po terorističnih napadih 11. septembra.

S prijateljico Roso sva se pogovarjali o vikendu, ko sem se namestila na delo v pisarnah pristaniške uprave v štiriinšestdesetem nadstropju prvega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Rosa je bila iste starosti kot jaz, stara 31 let, in radi sva se pogovarjali o najinem življenju. Z mojim fantom Rogerjem sva načrtovala, da se bova nekega dne poročila ... Ampak za to bo še dovolj časa.

Rodila sem se in odraščala v Trinidadu, v New York pa sem prišla, da bi si ustvarila boljše življenje zase in za svoje ljubljene. Če je bilo treba na stvari, kot je poroka, počakati, naj bo tako. V Trinidadu sem pustila za seboj veliko svojih starih načinov razmišljanja, še posebej, ko je šlo za Boga. »Bog« je bil nekaj, v kar sem vedno rekla, da verjamem – bolj zato, da bi osrečila svojo mamo kot karkoli drugega.

Je bil Bog več kot to? Morda. Ko pa je mama leta 1999 umrla za rakom, sem se spraševala, kje je Bog. Zagotovo ni bil nič, kar bi lahko videla ali se ga dotaknila – nič, kar bi imelo kakršno koli resnično zvezo z mojim življenjem ali mojimi občutki.

Vse se je kmalu spremenilo. Medtem ko sva se z Roso pogovarjali, je nekje nad nama odjeknila močna eksplozija. Celotna stavba se je zibala z ene strani na drugo. »Kaj je bilo to?« je vprašala Rosa. »Potres?« Stekli sva k skupini ljudi pri oknih. Papirji in koščki razbitin so se spuščali od zgoraj, kot nekakšni čudni konfeti.

Po ozvočenju so nas obvestili, naj ostanemo pri miru in naj ne paničarimo. Toda večina ljudi ga je ignorirala. Stekli so proti dvigalom. V nekaj minutah je bila pisarna prazna, razen nas 15, ki smo se odločili upoštevati obvestilo in ostati. Zbrali smo se okoli televizorja v konferenčni sobi in z nejevero strmeli v sliko gostega, črnega dima, ki se je valil z vrha naše stavbe.

Novinarji so poročali o »terorističnem napadu«. Spet se je oglasil glas iz zvočnika z istim sporočilom. Ostanite tam kjer ste. Pomoč bo prišla. Poklicala sem Rogerja. »Pojdite od tam,« je rekel. Bilo je prepozno. Dvigala so se ustavila.

Nato je prišla druga eksplozija. Drugi stolp je bil zadet. Vseh 15 nas je steklo po stopnicah navzdol. Rosa me je prijela za roko in jo močno držala. »Genelle, mislim, da nam ne bo uspelo priti od tod,« je rekla s trepetajočim glasom. Še nikoli nisem slišala svoje prijateljice zveneti tako prestrašeno.

»Vse bo v redu,« sem rekla. Moj glas je zvenel presenetljivo mirno. V sebi sem čutila vse prej kot to. Stopnišče je bilo zamašeno z gasilci, ki so se prebijali navzgor. Bala sem se ustaviti.

Z Roso sva šteli nadstropja, ko sva šli mimo – 47, 46, 40, 35. Mislila sem, da smo morda izven nevarnosti. Noge so me bolele. Ko sva dosegli podest v trinajstem nadstropju, sem spustila Rosino roko, da bi si s čevljev odtrgala pete. Ravno takrat se je zaslišala še ena glasna eksplozija. Moč eksplozije naju je vrgla nazaj. Zaslišali sva ropot, ki je postajal vse glasnejši. Nenadoma je vse potonilo v temo.

Tla so se upogibala. Kosi sten in stropa so deževali. Prah je bil povsod. Rosa se je komaj postavila na noge. Poskušal sem vstati. Nekaj ​​me je močno udarilo v hrbet. Padla sem na obraz. V trenutku je oglušujoče ropotanje zamenjala tišina, prav tako srhljiva in grozljiva na svoj način kot je bil rjovenje pred tem. Še vedno sem ležala z obrazom navzdol. Občutek je bil, kot da se je name zrušila cela stavba. Slišala sem svoj dih. Bila sem živa. Je bil še kdo?

»Rosa? Halo! Me kdo sliši?«

Ni bilo odgovora. Končno sem zaslišala moškega, ki je od nekod v bližini tiho klical. »Na pomoč. Na pomoč.« Nato je nastala tišina. Glas je izginil.   Vstani, sem si rekla. Poskusi. Umrla boš, če boš kar naprej ležala tukaj. Ampak nisem se mogla premakniti. Nisem mogla premakniti glave. Poskušala sem dvigniti roko k sencem, a je udarila ob nekaj, kar se mi je zdelo kot dva ogromna betonska stebra. Moja glava je bila stisnjena med njima.

Desno nogo sem imela do stegna zakopano v ruševinah. Prsti na nogah so mi bili otrpnili, preostanek noge pa je bil, kot da gori. Kako dolgo bom še lahko tako živa, ukleščena kot žival v pasti? Minila je ura, morda več.

Začela me je grabiti panika, ker nisem mogla premakniti glave. Moram se osvoboditi. Da bi se spopadla z bolečino, za katero sem vedela, da bo prišla, sem si z vso močjo izvila vrat. Slišala sem, kako se mi lasje pulijo iz lasišča. Glava se mi je osvobodila. Čutila sem kri, ki je tekla iz mesta, kjer je moja glava praskala ob beton.

Ujeta v temi, pokopana v prahu cementa in stekla, sem se spraševala, kaj se dogaja zunaj. Prihaja pomoč? Je bilo prizadeto celo mesto? Vsa država?

Zadremala sem, se nenadoma zbudila in nato zaspala. Ko sem se zbudila, sem poskušala obvladati svojo situacijo. Stvari so se zdele nepredstavljivo brezupne.

Globoko v sebi sem pogrešala mamo. Vedela bi, kako me potolažiti. Kaj bi storila? Molila bi. Mama bi molila, ne kot zadnjo možnost, ampak kot prvo. Umrla je dve leti pred tem za rakom in Boga sem okrivila za njeno smrt. 

Do takrat, ko sem se znašla v tej nezavidljivi situaciji mi za Boga ni bilo mar. Mislila sem si, da imam še dovolj časa, saj sem bila še mlada. Niti pomislila nisem, da se tudi mladim ljudem lahko zgodijo življenjsko ogrožajoče situacije. In jaz sem bila v njej.

Spomnila sem se vseh maminih molitev in vsega, kar sem slišala v cerkvi, v kateri sem bila nazadnje. Začela sem se pogovarjati z Bogom, čeprav ga nisem poznala dovolj.

Gospod, vem, da si tam. Zavračala sem te in te okrivila za mamino smrt. Prosim Te, da mi odpustiš, ker se nisem menila zate, kot bi si moja mama želela, da bi se. Zdaj te prosim, da mi pomagaš. Vem, da bi moja mama molila za to. Obljubim Ti, da če me rešiš iz tega, bom živela zate in delala, kar boš želel, da naredim.

Vedela sem, da bom morala urediti moj odnos z Rogerjem in se z njim poročiti in ne da kar tako živim z njim. Prav tako sem sklenila, da si bom če živa pridem ven iz te situacije, začela hoditi v cerkev in živeti Bogu ugodno življenje.

Ko sem odprla oči, sem videla, da se prah, ki ga je dvignil zrušitev, končno polega. Tanek žarek svetlobe se je prebijal skozi razbitine in temo, ki me je obdajala. Nekje tam zgoraj, ne tako daleč stran, je bila dnevna svetloba.

Vendar nisem slišala nobenih zvokov – nobenega znaka, da bi bil kdo tam zgoraj. Se je stavba res zrušila? Nisem si mogla predstavljati, kako je moral izgledati prizor zgoraj. Kako bi me kdo sploh našel?

Majhen žarek svetlobe je ugasnil. Začelo se je mračiti. Gospod, bodi blizu mene. Ostani ob meni. Z Bogom sem se pogovarjal tako, kot se je mama pogovarjala z njim, kot da bi bil tam z mano in bi vedel, kako je biti sam, prestrašen in prizadet. Končno sem zaspala.

Vrnitev tistega šibkega žarka svetlobe mi je povedala, da je jutro. Takrat je v desni nogi izginil ves občutek. Brez hrane in vode sem vedela, da ne bom mogla več dolgo živeti.

Gospod, morda ne bom prišla od tod. Ne brez čudeža. Ampak našla sem Te in to je edini čudež, ki šteje. Zgodi se Tvoja volja.

V tistem trenutku sem zaslišala hrup.

»Halo?« sem zavpila, moj glas je bil od prahu in pomanjkanja vode tako hripav, da ga nisem prepoznala.

»Halo!« se je oglasil glas. »Je kdo tam spodaj?«

»Zataknila se mi je noga,« sem zavpila, kolikor sem mogel. »Ne morem se premakniti.«

Slišali so se še drugi glasovi. »Svetim navzdol,« je rekel eden od njih. »Vidiš?« Slišalo se je, kot da je tik nad mano, a vseeno sem videl le tisti majhen žarek dnevne svetlobe, ki mi je tako dolgo delal družbo. Iztegnila sem roko vanj.

»Ne vidim tvoje luči,« sem zavpila. »Vidiš mojo roko?«

»Ne.«

Še enkrat sem iztegnila roko v ta žarek svetlobe, tako kot sem jo iztegnila k Bogu v molitvi.

Ko sem se stegnila, sem začutila roko, ki se je stisnila okoli moje, močan in zanesljiv prijem, in zaslišala sem moški glas. »Ne skrbi,« mi je rekel. »Moje ime je Paul. Samo vztrajaj. Rešili te bodo od tam.«

Paul mi je nenehno govoril in me spodbujal, medtem ko se je reševalna ekipa metodično prebijala skozi razbitine. Vsakih nekaj minut me je preplavil strah, da se bo spet kaj zrušilo okoli mene. Vsakič, ko mi je Paul stisnil roko, sem začutila, da se vame vrača mir. Kmalu so odkopali gomilo podrtih ruševin z moje desne noge. Spustili so se dol in delali vse, kar je bilo potrebno, dokler me niso rešili ven.

Položili so me na nosila in se prebijali skozi neverjetno maso razdejanja ter množico očitno veselih, a šokiranih reševalcev. V vsej zmedi sem izgubila Paula. Minilo je 27 ur, odkar sta se stolpa zrušila. Takrat nihče ni vedel, a jaz sem bil zadnja, ki so me rešili živo.

Med mesecem in pol, ki sem ga preživela v bolnišnici, so bili Roger in moji sestri nenehno ob meni. Ves čas mi je bilo jasno eno: v trenutku stiske sem se obrnila na Boga in On mi je odgovoril tako, da mi je pomagal – najprej kot navzočnost, v osebi Paula, ki me je držal za roko. Nikoli ga nisem videla in nihče ni vedel kdo je bil Paul.

Moja prijateljica Rosa in drugi, ki sem jih poznala, so umrli v zrušitvi. Tudi jaz bi lahko umrla, a so me rešili, zahvaljujoč Paulu - angelu. Želela sem se mu osebno zahvaliti. Ko je prišla novinarska ekipa, da bi me intervjuvala o moji preizkušnji, so me ponovno združili z nekaterimi člani reševalne ekipe, ki so me potegnili izpod ruševin. Paula ni bilo tam in vprašal sem jih, zakaj ni bil z njimi.

Eden od moških je bil videti zmeden. »V naši ekipi zagotovo ni nikogar z imenom Paul,« je rekel.

Do zahvalnega dne in po štirih operacijah je bila moja noga dovolj močna, da sem lahko odšla iz bolnišnice. Takoj ko sem se namestila doma, sem se s prijateljico pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Tista roka, ki se je stegnila k moji, sem jo vprašala. . .  Paulov glas je obljubljal, da me bodo rešili, ali so bile to sanje?

»Genelle, ali res misliš, da so bile to sanje?« me je vprašala prijateljica. Vem, da niso bile. Občutila sem tisti močan prijem na roki; bil je dotik Božje roke v mojem življenju. Od 11. septembra me ta dotik, ta roka, ni nikoli zapustila.

 

Življenje po preživetju

»Vsak dan se zbudim hvaležna,« pravi Genelle Guzman-McMillan, 19 let po tem, ko so jo rešili izpod ruševin na Ground Zero. Genelle se je z Rogerjem McMillanom poročila novembra 2001. »V bolnišnici je bil vsak dan ob meni,« pravi. »Ko sem prišla ven, me je zaprosil. Čeprav sem bila še vedno na berglah, sva šla v mestno hišo.«

Roger in Genelle imata zdaj dve najstniški hčerki, Kaydi in Kellie. Genelle še vedno dela za pristaniško upravo – je vodja pisarne na letališču LaGuardia. Prav tako je prostovoljka pri Rdečem križu. »Med okrevanjem so mi nudili toliko podpore. Videla sem, kako skrbni so bili. Želim pomagati drugim, tako kot so oni pomagali meni .«

Obletnice 11. septembra so dnevi za razmislek. »Jemljem ga kot svoj osebni praznik,« pravi Genelle. »Roger ostane doma z mano. Včasih gledam spominsko slovesnost na televiziji in čakam, da slišim ime svoje prijateljice Rose; drugič je preveč čustveno.« Njena družina ima tradicijo, da ob padcu stolpov oblikujejo krog, se držijo za roke in izrečejo molitev.

Marca letos se je Roger okužil s covidom-19 . Genelle je zanj skrbela doma. Rekel mi je: »Vem, da si ženska, ki rada moliš, ampak ne bodi trmasta. Moraš paziti nase. Pojdi v karanteno.« Toda Genelle ga ni zapustila tri tedne, dokler si ni opomogel.

»Enajsti september bo z mano za vedno. Ampak ne morem ostati žalostna. Moram dvigniti sebe in druge ljudi,« pravi Genelle. »Ne hodim naokoli prestrašena. V meni je Sveti Duh. Imam mir. Ljubim ljudi. Hvaležna sem. Moramo živeti po Božji volji. Izpolnjujem Njegovo voljo in se trudim vztrajati na pravični poti, da bi navdihovala druge.«

https://guideposts.org/articles/angels-and-miracles/miracles/gods-grace/she-was-the-last-one-rescued-from-the-world-trade-center/

Demos Shakarian - NAJSREČNEJŠI LJUDJE NA SVETU

IZPIS IZ KNJIGE

– NAJSREČNEJŠI LJUDJE NA ZEMLJI

Demos Shakarian

 

 

 

Stran 34-35

Celo ure kasneje, vozeč se v avtu proti domu, je vsak, ki me je kaj vprašal, dobil odgovor v tem jeziku. ( Na bogoslužju je bil krščen v Svetem Duhu in spregovoril v jezikih).

Odšel sem v svojo sobo in zaprl vrata, medtem ko so vzneseni, nerazumljivi zlogi, še vedno izvirali iz mene. Oblekel sem pižamo in ugasnil luč. V tem trenutku me je občutek Božje bližine prevzel bolj, kot kdaj koli prej. Bilo je kot neviden plašč, ki je ostal na mojih ramenih celo noč in postajal neznosno težak, čeprav ne neprijeten. Padel sem na tla in tam obležal popolnoma nemočen, da bi se vrnil v posteljo. To doživetje ni bilo zastrašujoče, ampak blagodejno in osvežujoče – kot tisti občutek, tik preden utonemo v globok spanec.

Dokler sem ležal na tleh v svoji sobi, je čas dobival občutek neskončnosti. In v tej večnosti sem zaslišal glas. Bil je to glas, ki sem ga nemudoma prepoznal, ker sem ga pogosto poslušal, v svoji zeleni katedrali globoko v žitnih poljih.

»Demos, ali lahko vstaneš? Je vprašal.

Poskušal sem, a zaman. Neka neverjetno močna, a vendar neomajno blaga sila, me je držala na mestu. Vedel sem, da sem močan deček – ne tako kot Aram Mushegan, a vendar zelo čvrst za trinajstletnika. Vendar v mojih mišicah ni bilo več moči, kot v mišicah pravkar rojenega teleta.

Glas je ponovno spregovoril. Demos, ali boš še kdaj podvomil v mojo moč?

»Ne, Gospod Jezus.«

Vprašanje se je ponovilo trikrat. Trikrat sem odgovoril. Takrat pa se je sila, ki je bila vsepovsod okoli mene, nenadoma znašla v meni. Občutil sem valovanje nadčloveške energije – kot da bi lahko lebdeč odletel iz hiše in zaplul proti nebu v Božji moči. Občutil sem, kot da lahko na zemljo gledam iz višine, iz Božje perspektive, videč vse človeške potrebe iz blagotvorne višine, razumevajoč, da so moje lastne že zadovoljene zaradi Njegovega posredovanja. Ves čas je On šepetal mojemu srcu: Demos, moč je nasledstvena pravica vsakega kristjana, Oprimi se te moči, Demos.

Nenadoma je bilo jutro, zora. Zaslišal sem kose na dvorišču. Zaprepaden sem obsedel. Slišal sem, KAJ? Mnogo let je preteklo, kar sem nazadnje slišal ptičje petje.

Skočil sem na noge. Počutil sem se čudovito, zdravo. Nase sem vrgel obleko. Bilo je po peti uri zjutraj. Oče in jaz naj bi prišla v staje k molži ob pol šestih. Ko sem tega veličastnega jutra odprl vrata svoje sobe, sem lahko slišal, kako spodaj v kuhinji cvrčijo jajca v ponvi.

Žvenket posode, pesem ptic, topot mojih lastnih nog po opečnatih stopnicah, to so bili tisti zvoki, za katere nisem niti vedel, da jih pogrešam. Pritekel sem v kuhinjo. »Mama, oče, jaz slišim!«

Ozdravljenje nikoli ni bilo 100% popolno. Ko sva z materjo odšla k zdravniku, je ugotovil, da je moj sluh devetdeset odstoten. Zakaj je ostalo tistih deset odstotkov nesposobnosti, ne vem in me tudi ne zanima. Spominjam se, da sem kasneje v tem ponedeljku, ko sem dokončal molžo, odšel v svojo zeleno katedralo. Pšenica je bila visoka, zrela za žetev. Sedel sem na zemljo med dvema vrstama ter odtrgal mlad klas in grizljal mlečno seme. »Gospod«, sem rekel, »Vem, da ko ti ozdraviš ljudi, jih pripravljaš za neko posebno delo. Pokaži mi, Gospod, delo, ki si ga pripravil zame.«

Na začetku – ko so ostali dečki v razredu sanjali o tem, kako bodo postali najboljši igralci baseballa – sem si jaz želel postati prerok. Bil sem konec koncev, le malo starejši od dečka – preroka, ko je ta dobil svoje videnje.

Leta so pretekla a tega čudovitega daru nisem dobil. Prerokovanje bo odigralo veliko vlogo v tvojem življenju, kot da mi je Gospod govoril, vendar ti sam ne boš prerok.

Becky Dvorak - PROKLAMACIJA ZA OZDRAVLJENJE OD HASHYMOTOVE BOLEZNI

 

PROKLAMACIJA ZA OZDRAVLJENJE OD HASHYMOTOVE BOLEZNI 

Becky Dvorak

 

Po 5 Mojzesovi knjigi 28:15-69 je Hashymotova bolezem kakor vse bolezni omenjene v Stari zavezi, prekletstvo zakona. Vse znane in neznane bolezni, vse imenovane in neimenovane bolezni, so del prekletstva.

Toda: »Kristus pa me je odkupil od prekletstva postave tako, da je zame, postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu.« (Galačanom 3:13).

Verujem v  svoje fizično ozdravljenje, ki mi ga je Jezus Kristus že priskrbel na križu.

Sam je na svojem telesu ponesel moje grehe na les, da bi jaz, grehom odmrla in živela za pravičnost. Po njegovih ranah sem bila ozdravljena. (1 Petrovo pismo 2:24).

V času bičanja, ki ga je Jezus doživel pred križanjem, je prevzel nase tudi Hashymotovo bolezen, in katero koli drugo bolezen, ki je bila kdaj koli imenovana ali ne-imenovana v Svetem pismu, a je bila del prekletstva. Ko je bil Jezus prebičan za vse naše bolezni, je prevzel nase tudi vse posledice teh bolezni.

V Izaiji 53, je bil Jezus prebičan tudi zaradi Hashymotove bolezni, in prav tako je Hashymotovo bolezen prevzel na svoje lastno telo. Njegova lastna ščitnica je zbolela, da bi bila jaz ozdravljena in zdrava.

On pa je bil ranjen zaradi mojih prestopkov, strt zaradi naših mojih krivd. Kazen za moj mir je padla nanj, po njegovih ranah sem bila ozdravljeni. (Od Hashymotove bolezni). (Izaija 53:5).

Vendar imam z Očetom preko Jezusove krvi sklenjeno zavezo, za popolno ozdravitev in odrešitev od Hashymotove bolezni, ali česar koli drugega, kar napada moje telo.

V veri v Jezusovo ime, prav zdaj  sprostim zdravilno moč Duha v svojo ščitnico.

In ker sem jaz, ki me vidite in poznate, verovala v njegovo ime, (ime Jezus), mi je to ime (Jezus), dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, (po imenu Jezus), mi je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na lastne oči. (Apostolska dela 3:16).

Odrekam se Hashymotovi bolezni, in učinkom ki jih je imela na kateri koli del mojega telesa, v imenu Jezusa Kristusa.

Odpovedujem se prekletstvu, ki je bilo izza te bolezni in sedaj osvobajam zdravilno moč Svetega Duha, da teče v mojo ščitnico, v Jezusovem imenu. Sproščam to zdravilno moč, da teče v moje telo, v Jezusovem imenu in v moči Svetega Duha.

V Jezusovem imenu se odrekam vsem posledicam Hashymotove bolezni in zdravil, ki sem jih jemala, v imenu Jezusa Kristusa. Moje telo se pravkar usklajuje z Božjo popolnostjo.

V Jezusovem imenu izpovedujem, da to ni več moja diagnoza. Ta diagnoza pripada Jezusu. On jo je vzel nase in Njegovo dobro sporočilo zame je, da sem po Njegovih ranah ozdravljena prav zdaj, v slavo Jezusovega imena.

Govorim tudi presežku teže v mojem telesu in mu v Jezusovem imenu zapovedujem, da se  začne topiti in izginjati.

Zapovedujem, da se hormoni v moji ščitnici uravnajo in uravnotežijo, tako da lahko moje telo pravilno presnavlja hrano skozi prebavni sistem, v Jezusovem imenu amen!

V Jezusovem imenu razglašam, da sem ozdravljena in zdrava.

V Jezusovem imenu izpovedujem, da nisem žrtev Hashymotove bolezni. Jaz sem svobodna in zdrava.

V Jezusovem imenu sem osvobojen-a od  prekletstva Hashymotove bolezni.

V Jezusovem imenu so moji hormoni normalne vrednosti in v pravem sorazmerju, ozdravljeni in v celoti obnovljeni in delujejo popolnoma normalno in usklajeno.

V Jezusovem imenu deluje moja ščitnica popolnoma normalno, ker je usklajena s stvariteljsko popolnostjo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha.

V Jezusovem imenu se prekomerna maščoba raztaplja in odhaja iz mojega telesa.

V Jezusovem imenu delujeta moj imunski in prebavni sistem  popolnoma normalno in pravilno, moje telo ima primerno težo.  

Kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. (Rimljanom 4:17).

V imenu Jezusa kličem v moje telo, v bivanje zdravo in popolno delujočo ščitnico, ki jo je Jezus Kristus na križu ustvaril zame. Moja ščitnica deluje pravilno, meni v prid, z namenom kot jo je ustvaril Bog in je zdrava. Moje telo ima primerno težo, ker sem ozdravljena po Jezusovih ranah.

V Jezusovem imenu izpovedujem: »Ne bom umrla, ne, živela bom in pripovedovala o Gospodovih delih.« (Psalm 118:17).

V Jezusovem imenu bom izpolnila Božje poslanstvo, ki ga ima Bog zame.

V Jezusovem imenu sem zdrava sem, odrešena v Jezusovi krvi, ki me je osvobodila in odrešila od prekletstva Hashymotove, ali katere koli  bolezni.

V Jezusovem imenu se odpovedujem  vsem in vsaki odvisnosti od hrane.

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. (1 Mojzesova 1:27).

»Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjena, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.« (Psalm 139:14).

Beri Psalm 138:1-8. Beri Psalm 139:1-18 (Koncept vzet iz spodnjega videa)

 

https://www.youtube.com/watch?v=4e9LUW8-kcM

Nevenka - BOŽJA VIZIJA

 

Božja vizija

Danes, 16.12.2018 smo bili vsa skupnost, Krščanski Center, zbrani v Lovski koči na Vahti, pod Gorjanci pri Novem mestu, kjer smo najeli prostor za današnje bogoslužje.

Dopoldan smo imeli slavljenje in nato Božjo Besedo, ki jo je govoril pastor Matjaž Horjak iz Kopra.

Po tem prvem delu smo imeli kosilo, po kosilu kavico in pecivo in nato pričevanja posameznikov, Bogu na slavo.

Po kratkem druženju se je začelo popoldansko slavljenje. Slavilna skupina nas je povedla v duhovno vojskovanje. Pastor Denis, Andrejka, Boštjan, Maja, Martin in Filip so bili v ognju Svetega Duha. V enem delu slavljenja sem se dobesedno potopila v Božjo, sveto prisotnost. Takrat mi je Gospod pokazal vizijo. Oči sem imela zaprte, a sem videla dejansko brate in sestre v nasprotnem delu prostora, kako stojijo ob mizah in slavijo Gospoda. Ob vsakomur od njih sem videla stati angela. Vedela sem, čeprav nisem videla vsakega posameznika v prostoru, da je ob vsakomur od nas stal Božji angel.

Bili so večji od nas. Bili so višji in stali so strumno in dostojanstveno kot nekakšni vitezi in nas varovali. Njihova oblačila niso bila bela, prej kakor obleka vitezov, srebrnkasto zelena in v oblačilu so bile bele črte. Vsak je imel pred seboj, oprt na tla meč, z rokami pa se je opiral na držalo. S seboj so prinesli sveto, Božjo prisotnost in bili so kot naša častna straža. Po vsem tem sem čutila močno Božjo prisotnost. Vedela sem, da moram o tem povedati bratom in sestram, čeprav sem bila pri tem bolj »nerodna«. Težko je opisati nekaj, kar ti pokaže Gospod, in hkrati zadeti bistvo. Bistvo pa je bilo v tem, da je bil Gospod z našim slavljenjem počaščen in proslavljen in mu je bilo v ugoden vonj, v blagodišečo daritev.

Sedaj razumem, da Bogu ni mar v kakšnem prostoru se zbiramo. Ali je čisto, ali manj čisto, ali se tam običajno in večinoma zbirajo neverni ljudje. Kajti tam, kamor pride Božje ljudstvo, ki slavi Boga, tja pride luč in tema izgine. Tja pride Božja prisotnost in demoni morajo proč. Tam je posvečen prostor, ves čas, ko je tam zbran Božji narod, ki časti Boga, posluša Njegovo Besedo in se veseli Njegove svete prisotnosti in ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.

Bilo je nepozabno in potrebno bo to ponoviti. To nas zbližuje in nam daje bežen priokus Neba, kjer bomo vso večnost stali pred svetim, Božjim tronom Boga Očeta in Njegovega Sina sedečega na Njegovi desnici. O, kako slavno in mogočno pričakovanje.

Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!«

Razodetje 22:20

 

Amen!

Nevenka

Charles Capps - KAJ BOG STORI Z NAŠIM GREHOM, KO GA PROSIMO ODPUŠČANJA

 

KAJ BOG STORI Z NAŠIM GREHOM, 

KO GA PROSIMO ODPUŠČANJA

Charles Capps

 

 

 

Samo ena stvar je bolj žalostna kot pasti v greh, in to je, »ne čutiti padca.«

Opere nas, da smo bolj beli kot sneg. (Psalm 51:9).

Gospod odpušča naše grehe. (Psalm 103:3; Efežanom 1:7; 1 Janez 1:9).

Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč od nas oddalji naše pregrehe. (Psalm 103:12).

Bog vrže vse naše grehe za Svoj hrbet. (Izaija 38:17).

Bog izbriše vse naše prestopke in naših grehov se ne spominja. (Izaija 43:25).

Bog pomete naše prestopke kakor oblak, in naše grehe kakor meglice. ((Izaija 44:22).

Bog nam ne bo vračunal nobenega naših grehov. (Ezekiel 18:22; Ezekiel 33:16).

Bog se ne spominja nobenega naših grehov. (Hebrejcem 10:17).

Bog vrže naše grehe v globočino morja. (Mihej 7:19).

Bog pokrije naše grehe. (Rimljanom 4:7).

Bog je izbrisal zadolžnico, ki se je glasila proti nam in jo pribil na križ Svojega Sina Jezusa. (Kološanom 2:14).

Bog nas je osvobodil naših grehov s krvjo Svojega Sina. (Razodetje 1:5).

 

 

Charles Capps - SVETOPISEMSKI NAČIN KAKO MOLITI ZA SVOJE OTROKE

 

SVETOPISEMSKI NAČIN KAKO MOLITI ZA SVOJE OTROKE

Charles Capps

 

 

»On lahko da samo v skladu z Njegovo mogočnostjo; torej On vedno da več, kot ga prosimo.« (Efežanom 3:20).

 

ODREŠENJE:

Gospod, naj nebo izlije pravičnost, da bo odrešenje vzklilo in pravičnost vzbrstela v mojih otrocih, da bodo sprejeli odrešenje v Kristusu Jezusu z večno slavo.

(Izaija 45:8; 2 Timotej 1:10).

RAST V MILOSTI:

Molim, da bi moji otroci rasli v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. (2 Petrovo pismo 3:18).

Gospod daj, da bi se moji otroci naučili živeti življenje v ljubezni, skozi Duha, ki prebiva v njih. (Galačanom 5:25; Efežanom 5:2).

POŠTENOST IN INTEGRITETA:

Naj bosta integriteta in poštenost njihovi vrlini in njihova zaščita. (Psalm 25:21).

SAMOOBVLADOVANJE:

Oče, pomagaj mojim otrokom, da ne bodo kot mnogi izmed njihovih vrstnikov, ampak naj bodo previdni in naj se samo-obvladujejo v vsem, kar delajo. (1 Tesaloničanom 5:6).

LJUBEZEN DO BOŽJE BESEDE:

Gospod, naj bo Tvoja Beseda mojim otrokom bolj dragocena kot veliko čistega zlata in slajša kot med iz satovja. (Psalm 19:11).

PRAVICA:

Bog pomagaj mojim otrokom, da bodo ljubili pravico tako, kot jo ljubiš Ti in da bodo v vsem ravnali pravično. (Psalm 11:7; Mihej 6:8).

USMILJENJE:

Naj bodo moji otroci vedno usmiljeni, tako kot je usmiljen njihov Oče. (Luka 6:36).

SPOŠTOVANJE: (Do sebe, drugih, avtoritete):

Oče, daj , da bi moji otroci izkazovali pravilno spoštovanje do vseh, tako kot zapoveduje Tvoja Beseda. (1 Petrovo pismo 2:17).

SVETOPISEMSKO SAMOSPOŠTOVANJE:

Oče, pomagaj mojim otrokom razviti samospoštovanje, ki je ukoreninjeno v spoznanju, da so delo Božjih rok, ustvarjeni v Kristusu Jezusu. (Efežanom 2:10).

ZVESTOBA:

Naj ljubezen in zvestoba nikoli ne zapustita mojih otrok, ampak jim ju priveži na vrat in ju zapiši na tablo njihovega srca. (Pregovori 3:3).

POGUM:

Naj bodo moji otroci vedno močni in pogumni v njihovem karakterju in njihovih dejanjih. (5 Mojzesova knjiga 31:6).

ČISTOST:

Ustvari v njih, o Bog, srce, in naj bo čistost srca vidna v njihovih dejanjih. (Psalm 51:12).

DOBROTA:

Gospod, naj bodo moji otroci vedno dobrotljivi drug do drugega, in do vseh ostalih. (1 Tesaloničanom 5:15).

RADODARNOST:

Oče, daj, da bi bili moji otroci radodarni in pripravljeni deliti, ter da bi s tem nabrali zakladov kot trden temelj za prihodnja obdobja. (1 Timotej 6:18-19).

MIROLJUBNOST:

Oče, daj, da bi se moji otroci trudili za stvari, ki vodijo k miru. (Rimljanom 14:19).

RADOST:

Naj bodo moji otroci napolnjeni z radostjo Svetega Duha. (1 Tesaloničanom 1:6).

VZTRAJNOST:

Gospod, nauči moje otroke vztrajnosti v vsem, kar delajo. Še posebej jim pomagaj, da tek, ki jim je bil določen, tečejo z vztrajnostjo. (Hebrejcem 12:1).

PONIŽNOST:

Bog prosim, da v mojih otrocih vzgojiš sposobnost, da bi do vseh izkazovali pravo ponižnost. (Tit 3:2).

SOČUTJE:

Gospod, ogrni moje otroke z vrlino sočutja. (Kološanom 3:12).

ODGOVORNOST:

Daj, da se moji otroci naučijo odgovornosti, tako, da bo vsak nosil svoje breme. (Galačanom 6:5).

ZADOVOLJSTVO:

Oče, nauči moje otroke skrivnosti zadovoljstva v kateri koli in v vsaki situaciji po Njem, ki jim daje moč. (Filipljanom 4:12-13).

V E R A:

Prosim, da bi se vera ukoreninila in zrasla v srcih mojih otrok, da bi po veri prejeli, kar jim je bilo obljubljeno. (Luka 17:5-6; Hebrejcem 11:1-40).

 

SRCE SLUŽABNIKA:

Bog prosim, pomagaj mojim otrokom razviti srce služabnika, da bi služili s celim srcem, kot da služijo Gospodu in ne ljudem. (Efežanom 6:7).

UPANJE:

Naj Bog vsega upanja da mojim otrokom, da bi bili izpolnjeni z upanjem, po moči Svetega Duha. (Rimljanom 15:13).

VOLJNOST IN SPOSOBNOST DELATI:

Nauči moje otroke, Gospod, da cenijo delo in da delajo s celim srcem, kot da delajo za Gospoda, ne pa za ljudi. (Kološanom 3:23).

GOREČNOST ZA BOGA:

Gospod, prosim vsadi v moje otroke dušo, ki Ti bo sledila z vso vnemo. (Psalm 63:9).

SAMODISCIPLINA:

Oče, molim, da bi se moji otroci priučili discipliniranega in preudarnega življenja, da bi delali, kar je prav, pravično in pošteno. (Pregovori 1:3).

MOLITEV:

Gospod, daj, da bi bilo življenje mojih otrok označeno z molitvijo, da se naučijo moliti v Duhu v vseh okoliščinah, z vsakovrstnimi molitvami in s prošnjami. (Efežanom 6:18).

HVALEŽNOST:

Pomagaj mojim otrokom živeti življenje, ki prekipeva s hvaležnostjo, in da bi se vedno zahvaljevali Bogu Očetu za vse, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa. (Efežanom 5:20; Kološanom 2:7).

ZA MISIJONARSKO DELO:

Gospod, prosim pomagaj mojim otrokom, da razvijejo željo videti, da bi se Tvoja slava oznanila med vsemi narodi, Tvoja čudovita dela med vsemi ljudstvi. (Psalm 96:3).

Gospod, pokaži mi kako naj vzgajam otroke, ki so mi bili dani. (Sodnikom 13:8).

Naj moji otroci ne bodo nespametni, da bi zavračali vzgojo, ampak da bi pazili na svarjenje in tako pokazali preudarnost. (Pregovori 15:5).

Naj ne ignorirajo vzgoje in tako zapadejo v revščino in sramoto, ampak naj pazijo na svarjenje in naj bodo tako počaščeni. (Pregovori 13:18).

Naj se kot družina zavedamo, da je bolje imeti zelenjavno jed, kjer je ljubezen, kakor pitanega vola, kjer je sovraštvo. (Pregovori 15:16).

Naj moji otroci nimajo hudobnih naklepov, ki so Tebi, Gospod gnusoba, ampak naj imajo dobrotljive besede, ki so Ti všeč. (Pregovori 15:26).

Naj ne živijo v svoji moči, niti v svoji sili, ampak v Tvojem Duhu, o Bog. (Zaharija 4:6).

Naj uveljavljajo pravo pravico in izkazujejo usmiljenje in sočutje drug do drugega. Naj ne zatirajo vdov in sirot, tujcev in revnih. Naj v svojih srcih ne mislijo hudobno drug o drugem. (Zaharija 7:9-10).

Naj vsak posebej ve, da je dobro ime bolj zaželeno kot bogastvo, priljubljenost boljša od zlata in srebra. (Pregovori 22:1).

Naj rastejo v ponižnosti in strahu Gospodovem, kajti to dvoje prinese bogastvo, čast in življenje. (Pregovori 22:4).

Gospod, daj moč, da bodo moji otroci vzgojeni primerno njihovi poti, s katere ne krenejo niti, ko se postarajo. (Pregovori 22:6).

Naj imajo čista srca in dobrotljiv govor. (Pregovori 22:11).

Naj bodo spretni pri svojem delu, da bodo stali pred kralji in ne ostali pri nizkih. (Pregovori 22:29).

Naj bodo sinovi in hčere, ki spoštujejo svojega očeta. (Malahija 1:6).

Naj ima vsak izmed njih, Gospod, s Teboj zavezo življenja in miru, ki kliče k čaščenju, da bi te častili. (Malahija 2:5).

Naj bo v njihovih ustih nauk resnice, in nobene krivice na njihovih ustnicah.

Naj hodijo s Teboj v miru in poštenosti ter naj se odvrnejo od greha. (Malahija 2:6).

Naj se vsak izmed njih poroči z vernikom, raje kot z nevernikom. (Malahija 2:11).

Gospod bodi priča med vsakim izmed mojih otrok in partnerje njihove mladosti, da bi nikoli ne prelomili zvestobe s svojim partnerjem. (Malahija 2:14).

In ti Gospod jih naredi eno z njihovim partnerjem, tako v mesu, kot v Duhu, za Svoje. (Malahija 2:15).

Naj vsak izmed njih v Tvoja skladišča prinese desetino, Gospod, da bo v Tvoji hiši zaloga. In naj Te v tem preizkusijo, Gospod, da bodo videli kako boš odprl zapornice neba in izlil blagoslov do preobilja. ((Malahija 3:10).

Naj častijo le Tebe, svojega Boga, in služijo le Tebi. (5 Mojzesova knjiga 6:13).

Gospod, bodi ščit okoli njih. (Psalm 3:4).

Gospod, naj nahranijo lačne, naj napojijo žejne, naj izkažejo gostoljubnost tujcem, naj oblačijo gole, naj skrbijo za bolne in oskrbujejo zapornike, da bi od Tebe prejeli svojo dediščino, Bog, kraljestvo, pripravljeno za njih že od stvarjenja sveta. (Matej 25:34-36).

Gospod, zapovej Svojim angelom, naj jih varujejo na vseh njihovih poteh. (Psalm 91:11).

Vse to prosim v Jezusovem imenu. Amen.

ČE STIHE IZGOVORIŠ V PRVI OSEBI, JIH LAHKO IZPOVEDUJEŠ TUDI OSEBNO ZASE.

Mario Murillo - SLAPOVI ZDRAVILNE MOČI V STOCKTONU

 

SLAPOVI ZDRAVILNE MOČI V STOCKTONU

Mario Murillo

 

 

 

Hodilco je nekdo odrinil in palico je vrglo na stran, eden je odšel brez pomoči, drugi pa je začel plesati. To je noč v dveh slikah.

Že od skoka se je čutilo, da je bilo vzdušje drugačno. Zadnjih nekaj noči je nosilo v sebi bojevitost, čaščenje kot bojni krik, Šotor se je odpravljal v boj. Nocoj je prišel bolj lahkoten. Bolj vesel. Skoraj kot da bi bil boj že dobljen in se je dvorana pojavila, da bi ga proslavila, namesto da bi se bojevala. Čaščenje je bilo prav tako močno, vendar ni bilo bojno. Bilo je razglašajoče.

 

Čaščenje

Elijah Garcia ga je odprl, povedal šotoru, da bo nocoj najbolj eksplozivna noč v zgodovini Mariovega šotorskega delovanja, in ga izročil Catherine Mullins in skupini. Že od prve pesmi je bil prostor pokonci. »Oprani v vodi.« »Zahvaljujem se Gospodarju.« »Nekaj ​​pride iz groba.« Pesem za pesmijo o tem, kako biti čist, biti svoboden, biti vstajen, pobegniti iz groba. Vso noč se je ponavljala pesem o zmagi, ki je že v rokah: »Plešem v tvoji zmagi.«

Mladi so bili spet v ospredju, tako kot so bili ves čas. Lačna mlada množica, ki se je privabljala noč za nočjo, ne glede na vse ostalo, kar se je dogajalo v prostoru. To je bilo eno od stalnic teh srečanj in nocoj je bilo res.

Katarina je zaigrala »Nekaj ​​pride iz groba« in soba se je nagnila naprej. Vsakič, ko pokličem tvoje ime, se verige zlomijo, suhe kosti se zbudijo. Vsakič, ko pokličem tvoje ime, se vrata pekla stresejo. Potem je storila, kar počne, nehala je peti pesem in začela preprosto izgovarjati ime. »Kličemo ime, Ime, ki je nad vsakim imenom.« Jezus, znova in znova, godba pod njo, soba je odgovarjala.

 

Sredi bogoslužja se je ustavila, da bi spregovorila neposredno čez nekaj ljudi. Moškemu je povedala, da je njegova hvala sredi frustracije postala ščit okoli njegove družine in da se bo Bog bojeval zaradi njegove situacije.

Svetlolasa deklica je rekla, da Gospod prekinja razočaranje in jo prosi, naj mu ponovno zaupa v težkih stvareh. Moški v ' Jahvejevi srajci ' je nad njim izgovorila verz iz pisma Filipljanom: »Tisti, ki je v vas začel dobro delo, šele začenja.« Nobeden od teh ni dobil svojega trenutka. Živeli so znotraj bogoslužja, besede so bile izgovorjene med pesmimi, medtem ko je godba igrala.

Nato se je spet okrepilo k Imenu. »Pokličite Jezusa z gore in Jezusa na ulici. Vzklikajte Jezusa v temi nad vsakim sovražnikom.« In ravno na vrhu, ko je Katarina še enkrat vzklikala Jezusovo ime, je prišel Mario in Šotor je izbruhnil v dolgem, glasnem kriku. Iskreno bom povedal, kaj mi je priklicalo v spomin. Zadnji dan okoli Jerihe. Po dolgi tišini je krik podrl zidove. To je bil zvok. Ne reakcija. Orožje.

 

 

 

Svet misli, da smo zmešani

Mario je prevzel oder za tem vzklikom. »Svet gleda na takšno hvalnico, kot da bi bili zmešani,« je dejal. »Toda nekega dne se bo nebo razprlo in ves svet bo vedel, zakaj smo pod tistim šotorom povzročali toliko hrupa.« Pustil je, da je skupina odšla, vendar je bil jasen, da s tem ni hotel ničesar upočasniti: »Verjamem, da bo Bog začel ozdravljati bolne, še preden se bomo zavedali.«

Preden je pridigal, je vsem povedal naslov. »Zdravite se po Božji poti.« Nato je sledil refren, ki se je ponavljal do konca večera: »Mnogi med vami ste se poskušali ozdraviti na svoj način. Kaj pa, če bi nocoj to storili po Božji poti?« Prosil jih je, naj mu to povedo nazaj. Hočem, da me ozdravi po Božji poti.

Toda pred pridigo se je lotil duš, in to s preizkušnjo. Ne s povabilom. S preizkušnjo.

Postavil ga je z opozorilom. »Vojska koraka v Stockton, vojska koraka v Los Angeles, vojska koraka v vsako večje mesto. In to ni Božja vojska. To je vojska demonov, ker Satan ve, da ima malo časa.«

Nato je vprašal, kateri demon je najmočnejši pod samim Satanom, in odgovoril: demon religije. »To je edini demon, ki je dovolj močan, da prihaja v cerkev.«

 

To je odprlo trd odlomek in Mario ga ni omilil. Dejal je, da je prava cerkev zgrajena na skali, a je mogoče zgraditi tudi ponarejeno cerkev. Mormonizem je označil za ponaredek, lažno dodatno zavezo. Dejal je, da cerkev, ki posvečuje homoseksualce in izvaja istospolne poroke, »ni prestala preizkusa«, in neposredno odgovoril na pogost ugovor: Jezus je o tem spregovoril, ko je rekel, da ju je Bog ustvaril kot moškega in žensko ter da bo moški zapustil očeta in mater ter se pridružil svoji ženi.

Šel je še dlje, do cerkva, ki mešajo islam in krščanstvo v nekaj novega: »To je Satanova sinagoga.«

Našteval je, kaj je videl, napol golega moškega na drogu za striptizete med bogoslužjem, cerkev, ki brca Biblije skozi vratnice, pastorja mega cerkve, ki preliva Biblijo s čokoladnim sirupom. »Ali lahko Satan zgradi veliko cerkev? Da, lahko.« Njegov namen ni bil razvrščati grehe. Bistvo je bilo, da velikost in množice ne dokazujejo ničesar.

Potem pa pravi preizkus, 2 Korinčanom 13:5. »Preizkusite se, ali ste v veri. Preizkusite se.« Pavlovi kritiki so ga preizkušali, je rekel Mario, Pavlov odgovor pa je bil, da obrne ogledalo. »Preizkusite sebe, ne mene.« Pritisnil ga je na prostorom.

Kristjan je nekdo, ki ima v sebi Kristusa, ki upravlja njegove odločitve. »Ničesar ne more rešiti, česar ni Gospod.«

Rekel je, da je najhujše, kar lahko Satan stori, to, da vas prepriča, da ste na poti v nebesa, ko niste, in to je pazljivo rekel dvakrat: ni poskušal nikogar, ki pozna Jezusa, prepričati v to. »Poskušam, da se neodrešeni počutijo neodrešene.«

V molitev je vnesel to skozi Matej 18:19, dva sta se strinjala v molitvi. »Povej, Mario, moje molitve so šibke. Kaj pa, če se midva združiva? Kaj se bo potem zgodilo? Moč.«

Pozval je k pomoči, nato jih je poklical vstati s sedežev in po hodnikih. Prišli so. V prostoru je poskočil in jih pozdravil kot nove brate in sestre, ter jim povedal, da so njihovi sedeži rezervirani, nihče ne bo odšel brez njih, njihovi prijatelji bodo počakali. Nato jih je za pet minut poslal ven z delavci in jim povedal resnico o tem, kaj sledi: »Doživeli boste največje ozdravljenje od vseh.«

 

Prvi val

Mario je rekel, da mu je Gospod povedal, da bosta dva vala ozdravitve. Tokrat ni vodil običajnega hvalnega odmora na šotorskem srečanju. Vse je pustil na svojih sedežih. »Ne poskušamo pokvariti razpoloženja. Poskušamo pospešiti maziljenje.« Ves šotor je prosil, naj na glas moli v Duhu, medtem ko je Katarina vodila »Hišo čudežev«, in prostor je po njegovih besedah ​​postala posvečen zbor.

Videl sem, kako je rak izginil. Videl sem, kako so se kovinske palice raztopile. Ne mi reči, da tega ne more storiti.

Potem se je prvi val zlomil. Pokazal je na del in opisal bolečino v rokah in nogah, ne poškodbo, nekaj, kar se je poslabšalo v živcih in mišicah, nenehno bolečino. Povedal jim je, da bodo nenadoma začutili potrebo, da vstanejo in se premaknejo brez bolečin. Ljudje so vstali. Poklical jih je naprej, naj hodijo hitro, naj hodijo, kot nikoli ne bi mogli. »Ta človek je ozdravljen z močjo Jezusa Kristusa. In tam je še drugi.«

Tu sta se zgodili dve sliki z vrha noči. Vprašal je nekoga o hojici. »Ali potrebujete hojico? Ali jo potrebujete zdaj? Ne potrebujete je.« Moški jo je takoj odrinil in odšel brez nje, brez težav. Rekel je, da je ženska tisti dan prišla iz bolnišnice in je prišla naravnost do njega.

Nato je prišel moški s palico. »Ali potrebujete palico? Dvignite to palico, brat.« Moški jo je dvignil, vrgel dol in, kot je rekel Mario, »plesal pred odrom«. Mario ga je poslal nazaj na sedež, da je sam korakal. »Prej ni mogel hoditi brez te palice.«

Pet ljudi je poklical ozdravljenih od bolečin, še preden je prišel do polovice. Nato je prešel na izrastke in tumorje ter pozval vse, ki si ne želijo izrastka, naj se dvignejo iz svojih sedežev in vstanejo.

Mlada ženska v zelenem, za katero je rekel, da ji jo je je Bog pokazal, še preden je sploh vstala, in ji rekel, naj si položi roko na trebuh, ker ga Jezusov ogenj ugaša. Vse, ki so stali, je prosil, naj položijo roko na nekoga z rakom v svoji bližini, enega na drugega. »Ti si veliki kirurg. Ti si veliki čudežni delavec.«

Pljuča, grlo, izrastek v grlu, za katerega je rekel, da je preprosto izginil. »Iz tega šotora bodo prihajala poročila o čudežih.«

 

Dva vala in beseda vmes

Med valovi je Mario nekaj namerno storil. Prekinil je vrsto za zdravljenje, da bi poučeval, ker je dejal, da drugi val potrebuje lačno občinstvo. »Veliko naukov o zdravljenju danes ljudi dela bolne. Zakaj? Ker ne iščejo poti do svojega ozdravljenja od Boga.« To je imenoval pogovor na pragu, način, kako se najbolj smiseln pogovor večera odvija pred vhodnimi vrati, ko gost odhaja. Želel je, da množica sprejema, ne le opazuje.

Nato je sledil drugi val, ki je bil večji in bolj specifičen kot prvi. Šotor je obravnaval odsek za odsekom, stanja pa so prihajala v skupinah, ljudje z isto boleznijo so sedeli drug blizu drugega, ne da bi vedeli, kar je nenehno poudarjal. »Ne vem, ali misli, da je to kot klinika ali kaj podobnega.«

Glave in vratovi. Moški v rdečem, čigar stanje je posledica poškodbe, zaradi katere je postalo tako. Mlada ženska v črnem z blond lasmi, ne le glavoboli, ampak tudi napadi, oblika epilepsije, za katero je rekel, da jo Jezus odpravlja. Dihanje: bolezni dihal, sinusov, grla, pljuč, astme, omejitve, cel stoječi del.

Potem pa še tista, ki je ustavila celotno množico. Ženska v četrti vrsti, beli lasje, leva roka dvignjena. Mario ji je povedal, da so pljuča le začetek. »V tvojem telesu je še sedem drugih stvari, ki se zdravijo.« Brez njene besede je šel po seznamu. Ušesa. Oči. Otrplost in bolečina na desni strani. Bolečina v nogah, zaradi katere je ponoči ni mogla pokonci. Srčna bolezen. Izguba sluha. Izguba vida. »In če ne boste začeli vriskati, bom mislil, da ste nori.« Soba se je razblinila.

 

Nadaljeval je. Visok krvni tlak, sladkorna bolezen, fibrilacija fibrilacije, vse to se je združilo v srcu, krvnem obtoku in trebušni slinavki. Žensko v rdečem je imenoval katalizator za celoten razdelek.

Nato želodec in grlo, refluks kisline, bolečine v trebuhu, ki jih zdravniki niso mogli razložiti, bakterije v prebavilih, alergije na hrano, ki so bile dovolj hude, da bi lahko ubile. Razdelek za razdelkom, skupina za skupino.

Na neki točki je na glas povedal tihi del o svoji drži. »Ni pomembno, kaj bom rekel. Pomembno je, da njihova bolezen izgine. Težava tukaj ni v tem, da bi se pretvarjal, da veš stvari.« In kasneje, jasno: »Nisem jaz. To veš. To je samo Kristus.«

Po njegovem lastnem štetju se jih je dotaknil na stotine.

 

Jutri

Mario je pred zaprtjem šotorskega srečanja obrnil proti jutrišnjemu dnevu in namerno ga je naredil velikega.

Jutri je zadnji večer. Imenoval ga je veliki finale, tako kot ognjemet največje prihrani za konec. Dejal je, da bo pridigal tisto, za kar verjame, da je najpomembnejša pridiga v njegovem življenju, preroška beseda Združenim državam Amerike. Opozoril je na trenutek, ko je država v Iranu, na Bližnjem vzhodu, v Kaliforniji, nevarnost prihaja iz neštetih smeri, in dejal, da mu je Bog dal besedo, da spregovori Ameriki, kot ji ni še nikoli prej. Dal je prinesti kamero, da bi lahko tisto noč poslal vabilo na družbenih omrežjih. In dejal je, da bo jutri objavljeno »resnično epsko«, ki si ga bo na spletu morda ogledalo milijon ljudi.

»Postali boste del zgodovine,« je rekel. »Verjemimo v narodni preporod.«

 

Frank je prišel do konca. Zahvalil se je Bogu za ozdravitve, za predana življenja, molil, da bi našli cerkev in družino, v kateri bi lahko rasli, in rekel tisto, kar je postalo srž celotnega dogajanja.

Najboljše šele prihaja.

Kam gremo od tu naprej. . . .