Michelle Bengston - 5 SVETOPISEMSKIH NAČINOV ZA PREMAGOVANJE DUHOVNEGA NAPADA

 

5 SVETOPISEMSKIH NAČINOV ZA PREMAGOVANJE DUHOVNEGA NAPADA

Dr. Michelle Bengston

 

Življenje je bojišče in kot verniki v Kristusa se pogosto soočamo z duhovnimi napadi, ki lahko omajajo našo samozavest, nam ukradejo veselje in oslabijo naše telo in vero. Sovražnik nas skuša odvrniti, zmotiti in nam preprečiti, da bi hodili v polnosti Božjega namena.

Vendar nismo brez obrambe.

Sveto pismo nas opremi s praktičnimi orodji, da se trdno postavimo v soočenju z duhovnim bojem in premagamo duhovni napad.

Raziskali bomo pet načinov, kako premagati duhovni napad in stopiti v zmago, ki jo je Kristus že dosegel za nas.

5 svetopisemskih načinov za premagovanje duhovnega napada

1. Molitev: Naša prva obrambna linija

Ko se soočimo z duhovnim napadom, je najmočnejša stvar, ki jo lahko storimo, molitev. Molitev ni le pasivno dejanje pogovora z Bogom; je orožje, ki spreminja duhovno vzdušje in prinaša nebeška sredstva v naše situacije. Pismo Efežanom 6:18 nas spominja, naj »vsakokrat z vsakršnimi molitvami in prošnjami molimo v Duhu«.

Molitev nas povezuje z Božjo močjo, modrostjo in zaščito. Ko se počutite napadeni, molite za razločevanje, da bi prepoznali vir boja. Molite za Božji mir, ki bi varoval vaše srce in um. Molite z avtoriteto, ki vam je dana v Jezusovem imenu, tako da grajate vsak sovražnikov načrt in oznanjate Božje obljube nad svojim življenjem.

Ko sem se v življenju soočila z duhovnimi napadi, sem ugotovila, da že samo klicanje k Bogu, včasih brez zgovornosti, le s surovo iskrenostjo, povabi Njegovo prisotnost, da posreduje. Ne pozabite, Bog ni oddaljen ali nezainteresiran. On je Emanuel, »Bog z nami«, in sliši vsako molitev.

2. Govorite in verjemite resnici

Sovražnik je znan kot oče laži ( Janez 8:44 ) in ena njegovih glavnih taktik je, da nas bombardira z lažmi o tem, kdo smo, kdo je Bog in s katerimi situacijami se soočamo. Protistrup? Govorjenje in verovanje Božji resnici.

V Matejevem evangeliju, 4. poglavje, ko je bil Jezus skušan v puščavi, je vsak napad premagal z oznanjevanjem Božje besede: »Pisano je.« Enako moramo storiti tudi mi.

Ko sovražnik šepeta laži, kot je: »Nisi dovolj dober,« odgovori s Svetim pismom: » Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.« ( Psalm 139:14 ).

Ko seje dvom, se spomnite Jeremija 29:11: »Kajti vem, kaj imam s teboj,« govori Gospod, »načrte, ki ti bodo v pomoč, ne pa v škodo.« (»Saj poznam načrte in misli, ki jih imam za vas,« govori GOSPOD , »načrte miru in blaginje, ne pa nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« Jer 29:11 AMP).

Zapomnite si besede Svetega pisma, Božje obljube in o njih premišljujte, da bodo vedno pri roki, ko jih boste potrebovali. Izgovarjajte jih na glas in pustite, da se ukoreninijo v vašem srcu. Božja beseda je živa in dejavna ( Hebrejcem 4:12 ) in bo okrepila vašo vero ter vas zaščitila pred sovražnikovimi napadi.

3. Odločite se, da se ne boste bali

Strah je eno najljubših orožij sovražnika, ker nas ohromi in nam preprečuje, da bi zaupali Bogu. Pa vendar nam Bog v Svetem pismu vedno znova zapoveduje: »Ne bojte se.« Zakaj? Ker je z nami.

V Izaiju 41:10 piše: »Ne boj se, kajti jaz sem s teboj; ne bodi prestrašen, kajti jaz sem tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom s svojo pravično desnico.«

Ko pridejo duhovni napadi, se zasidraj v Božjih obljubah in ne podlezite strahu.

Odločitev, da se ne bojite, je dejanje vere. Ne gre za zanikanje izzivov, s katerimi se soočate, temveč za odločitev, da kljub njim zaupate v Božjo suverenost in dobroto. Spregovorite s svojim strahom in ga spomnite na moč Boga, ki mu služite. Strah ne more sobivati ​​z vero, če imamo pogled uprt v Tistega, ki pomirja nevihto.

4. Opustite nadzor

Ena najtežjih, a najbolj osvobajajočih stvari, ki jih lahko storimo med duhovnim napadom, je, da opustimo nadzor. Pogosto želimo vse storiti ali popraviti sami, toda duhovni boji zahtevajo duhovno orožje, ne človeških rešitev.

Pregovori 3:5–6 nas spodbujajo: »Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem in se ne zanašaj na svojo razumnost. Na vseh svojih potih se mu podrejaj in on bo ravnal tvoje steze.« Opustiti nadzor pomeni priznati, da teh bitk ne moremo bojevati sami, ampak zaupati Bogu, da On lahko – in se bo – boril za nas.

Opustiti nadzor ne pomeni obupati; pomeni prepustiti situacijo v Božje roke in mu dovoliti, da deluje na svoj način in ob svojem času. Ko opustite nadzor, naredite prostor Bogu, da mogočno deluje v vašem imenu.

5. Opazujte Božje delo

Ko smo molili, govorili resnico, izbrali vero namesto strahu in se odpovedali nadzoru, smo lahko prepričani, da Bog deluje. Druga Mojzesova knjiga 14:14 pravi: »GOSPOD se bo boril za vas, vi pa morate le mirovati.«

Duhovni napadi niso konec zgodbe. Bog jih uporablja, da nas prečisti, okrepi našo vero in razkrije svojo moč. Ko mu zaupamo, se postavimo v položaj, da pričamo njegovi zvestobi na načine, ki si jih nismo mogli predstavljati. Pričevanja o Božji rešitvi ne le krepijo našo vero, ampak spodbujajo tudi druge, da mu zaupajo.

Opazovanje Božjega dela zahteva potrpežljivost in pričakovanje. To je drža upanja, ki verjame, da je Bog to, kar pravi, da je, in da bo storil, kar je obljubil. Bodite pozorni na to, kako deluje, včasih na dramatične načine, a pogosto v tihih, nepričakovanih trenutkih.

 

Zmaga v Kristusu

Če ste sredi duhovnega napada, bodite pogumni: niste sami in niste nemočni. Jezus vam je s svojo smrtjo in vstajenjem že zagotovil zmago. Pismo Kološanom 2:15 pravi: »Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.«

Ko se prebijaš skozi bitko, se spomni teh petih korakov: moli, govori in verjemi resnici, odloči se, da se ne boš bal, opusti nadzor in opazuj Boga, kako deluje. Stoj trdno v svoji identiteti kot Božji otrok in zaupaj, da se On bori zate.

Sovražnik te morda poskuša spraviti s tira, toda večji je tisti, ki je v tebi, kot tisti, ki je v svetu ( 1 Janez 4:4 ). Vztrajaj v veri, saj veš, da se Božja moč izpopolnjuje v tvoji slabotnosti. On te bo podpiral, varoval in vodil v svoj mir, ki presega vsakršen um.

Brat, sestra, nisi poražen-a. Si več kot zmagovalec po njem, ki te ljubi (Rimljanom 8:37). Ozri se na Jezusa in delaj korak za korakom. Zmaga je že tvoja v Njegovem imenu.

Borim se ob tebi,

dr. Michelle

 

 

 

 

Nevenka - NADNARAVNA OZDRAVITEV GRANULOMA II.

 

NADNARAVNA OZDRAVITEV GRANULOMA II.

 

Kako napisati pričevanje o ozdravitvi, ki bo resnična izpoved osebno podoživetega procesa ozdravitve, da bo na slavo Bogu, ki je imel v tem procesu glavno in edino odrešilno in izvršilno moč.

Kako se je vse začelo?

Dne 4.9.2026 sem s sinom, njegovo zaročenko in njenim sinom, odpotovala na Hrvaško morje, v Pakoštane. Vožnja do tja je bila dolga. Trajala je 3 ure in pol. Med potjo tja smo se enkrat ustavili na enem od počivališč. Naša voznica je izurjena, odločna in pogumna in nas je varno pripeljala do tja.

Tam so bili že njeni starši, ki so se tja pripeljali že nekaj dni prej iz zelo oddaljene Ukrajine. Njihova pot je bila resnično zelo dolga; več kot 2000 km. 

Še isti dan smo se srečali na plaži in si izkazali ljubečo dobrodošlico. Naše druženje je bilo prijetno, čeprav smo imeli malo težav pri razumevanju eden drugega, toda ljubezen premosti vse ovire.

Naslednji dan mi je mati moje snahe pokazala prst, na katerem bi se moral nahajati poročni prstan. Še preden je bilo to nemogoče zaradi otekline, je prstan snela iz prsta. Bil je zelo otečen, a vzroka za oteklino ni poznala.

Vzela sem njeno roko v svojo in začela moliti: »V imenu Jezusa Kristusa zavežem to oteklino in njen vzrok in zapovem, da splahni takoj zdaj. Prosim Jagnjetovo kri na ta prst in na njeno celotno telo, da jo zaščiti pred vsakim zlom. Razvezujem ta prst v imenu Jezusa Kristusa, kakor v nebesih, tako na zemlji, za popolno ozdravljenje, po Jezusovih ranah. Blagoslavljam jo v imenu Jezus. Amen!«

Zvečer, ko smo se zbrali pri skupni večerji, sem ponovno molila za njen prst in za to prijazno, čudovito ženo in mater; mojo prijateljico.

Naslednji dan, v nedeljo, smo odšli še enkrat na plažo pred odhodom nazaj v Slovenijo. starša sta ostala tam še nekaj dni. 

Vprašala sem jo kako je s prstom. Odgovorila je: »Sem že pozabila nanj.« Vesela sem bila, da mi je Bog dal priložnost, da nekomu pomagam v njegovi potrebi, da sem bila posrednik v potrebi človeka, ki ga Bog ljubi.

Ko se je ura bližala 12 uri opoldan smo se počasi odpravili proti parkiranem avtomobilu, se poslovili od matere in očeta sinove zaročenke in se po kratkem a zelo blagoslovljenem oddihu na morju, odpravili nazaj proti Sloveniji.

Na mojo željo smo se odpravili najprej na goro Kamenjak, iz katerega je prečudovit razgled na celotno Vransko jezero. Peljali smo se skoraj do vrha, ker jaz nisem imela primerne obutve za hojo po skalah. Pot po vrhu Kamenjaka je bila resnično doživetje zame, saj sem bila tam prvič. Zato sem bila svoji snahi in mojemu sinu zelo hvaležna za njuno pripravljenost, da izpolnita mojo željo.

Ker je imel sin pri svojem avtomobilu v okvari klimo, smo se vozili z avtomobilom naše snahe, ki se je tokrat izkazala z vzdržljivostjo in odločnostjo, ter nas popeljala nazaj, do Novega mesta, v neprekinjeni vožnji, celih 3 ur in pol in še malo več.

Zjutraj pred potjo nazaj v Slovenijo sem vse nas izročila v Božje roke in pod avtoriteto in moč Jagnjetove krvi, Psalma 91 in 121 in tudi v avtomobilu molila pri sebi, v Duhu. Vedela sem, da nas na poti varujejo Božji angeli. Ko smo prišli v Novo mesto, je bil še dan.

Po prvi noči ponovno v domači postelji, je prišel ponedeljek. Oprala sem in obesila vse perilo, malo pospravila, nato pa bila z Gospodom in Njegovimi obljubami.

In nato je prišel torek. Začela sem čutiti neko nelagodje, slabo počutje, rahel glavobol in rahlo bolečino v desnem ušesu, hkrati pa mi je začelo otekati lice na desni strani. Mislila sem si, saj bo minilo, vendar se ni zgodilo tako, kakor sem si mislila in pričakovala.

Noč ni bila preveč prijetna, saj se je bolečina in oteklina večala. Nisem dobro spala.

V sredo se je vse navedeno stopnjevalo. Čeprav sem že odkar sem prišla domov intenzivno izpovedovala Božje obljube za ozdravljenje, se izboljšanje ni pokazalo kar takoj, bolečina v ustih je postajala vse bolj intenzivna in spoznala sem, da je pred mano duhovna bitka.

Odločila sem, da se posvetujem z Gospodom, kaj naj v tej moji zdravstveni situaciji naredim in Gospod mi je po svoji milosti govoril:

Od Gospoda 9.9.2026

»O, ljubljena, moja ljubljena, zavedam se tvoje situacije in mi je znana. Poznam tvojo bolečino in vem, da te preveva strah. Ampak veš, ljubljena, tam, kjer je strah tam ni vere. Ne dovoli strahu, da te prevzame, kajti obstaja rešitev zate in rešitev prihaja.

Zato ti  pravim, ljubljena, ne boj se, ker kakor prvič, tako tudi drugič, ne boš šla k zobozdravniku, ne boš iskala pomoč pri človeku, kajti vsa pomoč, ki jo potrebuješ je pri meni, ljubljena. Vsa pomoč, ki jo potrebuješ v tej situaciji, je pri meni, ljubljena.

Zato ne boj se, ampak mi zaupaj, zaupaj mi ljubljena, vodil te bom skozi to. Usmerjal te bom skozi to, držal te bom čvrsto v svojih mogočnih rokah, moj laket je neprenehoma nad tabo, kajti rešitev kakor prvič, tudi drugič, prihaja ob pravem času in prihaja. Zato se ne boj ljubljena.

Sovražnik je to storil zaradi tega, ker sem te uporabil,  da si prinesla ozdravitev, ker si bila pričevanje za moje Kraljestvo.

Vendar ljubljena, ne boj se, moja sveta kri in moje vsemogočno ime, bo pregnalo vse in bo odstranilo vse, kar je prinesel proti tebi, da bi te uničil, da bi te onemogočil.

Vendar ljubljena, ali ne veš, ti si zmagovalka v Kristusu. Moja sveta kri in moje vsemogočno ime ti je vedno na razpolago. In moj Duh, Sveti Duh, in moja Beseda. Pričevanje iz tvojih ust, ga bo pregnalo.

Kajti kakor je mislil pri meni, da me je premagal, takrat v tisti situaciji, ko sem visel na križu, tako misli sedaj, da te je premagal in onemogočil.

Vendar ljubljena, ni tako, ni tako. Ti si vedno zmagovalka v Kristusu, zaradi moje Besede in zaradi moje Svete krvi, in zaradi moči, avtoritete in oblasti mojega imena.

Ljubljena, ne boj se, ne boj se, tudi tokrat bo iz vsega prišlo pričevanje, prišla bo zmaga, kajti Jaz sem s teboj in ti pomagam. Ne boj se, kajti vidim, da se zanašaš name, in vidim, da mi zaupaš. In tvoje zanašanje in tvoje zaupanje ne bo brez učinka, ne bo brez uspeha. Moja rešitev bo prišla pravočasno, ne boj se, kajti zmaga in rešitev je samo skozi mene, zaradi vsega, kar sem storil na križu Golgote.

In res je, ljubljena, vse zobobole sem prevzel, vsa vnetja sem prevzel nase. To je bila strahotna bolečina in to je bil samo del tega, kar sem prevzel nase in bilo je strašno. Ampak to sem naredil iz ljubezni do vas vseh in tudi zaradi tebe.

Ljubljena, zaupaj mi, zanašaj se name še naprej in izgovarjaj mojo Besedo, kajti moja Beseda je da in amen, ista včeraj, danes in na veke in ima moč, da spremeni vsako situacijo v tvojem telesu in jo naredi takšno, da bo ponovno vse dobro.

Ljubljena, glej gor, glej name, zaupaj mi, izpoveduj mojo Besedo. Vem, da to težko delaš, a vseeno, prav v tem je zmaga, da vztrajaš kljub temu, da ni lahko.

Zato ljubljena moja, hodi za menoj, hodi za menoj, pokazal ti bom pot in ta pot je edina prava pot, ki prinaša slavo mojemu imenu.

Takrat, ko misli sovražnik, da je zmagal, bo spoznal, da nikoli ne more zmagati, da je izgubil takrat, ko sem vzel od njega ključe smrti in podzemlja. Zato nima več moči in je samo kakor rjoveči lev, ti pa si zmagovalka v meni.

Zato ne boj se ljubljena, ne boj se ljubljena ampak mi zaupaj, kajti ne boš dolgo čakala na konec te bolečine, ker rešitev prihaja, rešitev prihaja in rešitev je v moji sveti krvi, rešitev je v moji Besedi, rešitev je v mojem imenu, rešitev je v tem, kar sem Jaz že naredil zate, na križu Golgote. Amen.«

Če se kdo sprašuje, kako lahko Bog govori človeku vam povem, da je eden od načinov molitev v Duhu, po kateri lahko deluje dar razlaganja jezikov.

4 Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. 5 Različne so službe, Gospod pa je isti. 6 Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. 7 Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. 8 Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. 9 Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.« (1 kor 12:4-11).

Govorjenje v Duhu – v drugih jezikih prejme vsak na novo rojeni kristjan, ko je krščen v Svetem Duhu:

»Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apd 2:4).

Po tem, ko sem dobila odgovor od Gospoda sem se počutila, kakor da je vame prišlo novo upanje in olajšanje, da so se bolečine zmanjšale, da je prišla vame poživitev in upanje v mojo dušo, vendar le za kratek čas.

Bolečine so se še vedno stopnjevale. Počutila sem se kakor da imam hudo gripo, glede na splošno počutje in bolečino po celotni glavi. Postajala sem vse bolj šibka in če sem vstala se mi je zvrtelo. Obležala sem in vstala le kadar je bilo nujno potrebno.

Nisem prenehala z izpovedovanjem Besede. Vztrajala sem, čeprav glede na oteklino in bolečino v ustih, težko. Vedela sem, da je to edina rešitev zame, da se zanašam na Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, na Božjo Besedo, na ime Jezus, na Jagnjetovo kri in na moč Svetega Duha, da ohranim vero navkljub temu in ne odneham.

Ko sem odšla na morje, sem imela 67 kg, danes 64:4 kg. Jedla sem kolikor sem lahko.

V četrtek so se bolečine in oteklina še stopnjevali. Prišli so trenutki, ko sem mislila, da vsega tega ne bom prenesla. Mislila sem, da mi bo čeljust eksplodirala. Bili so trenutki, ko so iz mojih ust spontano prišle besede: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!« (Marko 10:47).

To je bil krik slepega berača Bartimája, preden je Jezus ozdravil njegovo slepoto. Moj krik je bil krik iz bolečine, za katero sem mislila, da mi bo vzela še tisto malo vere, ki sem jo imela.

V čeljusti sem čutila trgajočo bolečino. Celotna ustnica na desni strani je bila otekla in mravljinčasta, omrtvičena, kakor da bi mi zobozdravnik dal injekcijo proti bolečinam pred puljenjem zoba.

Popoldan me je Gospod po Duhu spomnil na eno od mojih sester v Gospodu, naj jo prosim, naj me podpre v molitvi za mojo situacijo. Zato sem jo o tem obvestila in bila je pripravljena to storiti. Takoj sem se počutila bolje, ker sem vedela, da Bog ve, kaj dela in da ji lahko zaupam.

Gre za eno od obljub v Svetem pismu, s katero nas Gospod Jezus spodbuja, da podpremo drug drugega, v določenih situacijah: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Matej 18:20).

Glede izbire za podporo v molitvi sem sicer zelo izbirčna. Vem kaj je prava molitev v molitveni bitki, vem pa tudi, da v tej molitvi marsikateri kristjan ni izurjen, ali pa je sploh ne pozna. Zato lahko neprimeren molivec naredi več škode, kakor koristi.

»Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili.« (Matej 6:7).

Seveda, ker so bile bolečine precej močne, ni šlo brez tablet proti bolečinam, vsaj ponoči, da sem si vsaj malo odpočila in se naspala.

V petek sem še naprej izpovedovala Besedo za ozdravljenje, brala Božjo Besedo, nato pa sem vse bolj prehajala na Besedo, ki sem jo znala na pamet, ki naj bi bila moja prva pomoč tudi v času in primeru, ko nebi imela Svetega pisma pri roki.

Psalm 91; Psalm 121; Psalm 1; Psalm 23; Psalm 103:1-5; Psalm 34:7-5; Izaija 54:17, Iz 53:4-5; 1 Pt 2:24; 3 Jn 1:2; Mk 11:23-24; Gal 3:13. . .

In proti večeru sem to začela vse bolj intenzivno izpovedovati. Vedela sem, da je izza mene sestra, ki me je zastopala in Jezus, ki je bil sredi med nama.

In potem sem v enem trenutku odločno rekla: »Satan, ali veš, da je tvoje delovanje proti meni nelegalno, in da imam vso pravico, da vse, kar si vrgel name izpodbijam z duhovnim orožjem, ki mi ga je dal moj Gospod, Jezus Kristus iz Nazareta? Kristus me je namreč odkupil od prekletstva postave, ker je zame postal prekletstvo. (Gal 3:13).«

Nisem nemočna, oborožena sem z orožjem, ki je učinkovito proti tebi, da te prežene in imam pravico, da to storim v imenu Jezus.

Beseda pravi: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.« (Jakob 4:7).

Torej, ker sem se pokesala pred Bogom in se mu podredila, se ti uprem in se uprem vsem tvojim umazanim delom proti meni, v imenu Jezus.

»Uprite se mu, trdni v veri.« (1 Petrovo pismo 5:9).

Zato se ti uprem, ker vem, da se ne upiram v svoji lastni, človeški moči, ampak v moči vsemogočnega Boga, ki je Bog nad vojskami in zato, ker te je On že popolnoma premagal in porazil na križu Golgote zaradi moči krvi, ki je tekla iz Njegovih ven.

Poraženec si. Popolnoma nemočen si. Tvoja edina moč je prevara, zvijača in laž. Moj Kralj, moj Gospodar, moj Gospod Jezus Kristus te je popolnoma razorožil in osramotil. Vzel ti je ključe smrti in podzemlja. In on je Lev iz Judove rodovine, ti pa ga le nemočno posnemaš kakor rjoveč lev. Kakšna neposrečena, neučinkovita in smešna imitacija.

Ali se zavedaš proti komu prihajaš? Sem Božja hčer. Sem dedinja kraljestva. Sem zmagovalka v Kristusu. Sem ambasadorka Kraljestva. In ko prihajam proti tebi z močjo imena Jezus, z močjo Njegove svete krvi, z močjo Njegove besede in močjo Svetega Duha, ki je v meni, si poražen in si onemogočen. Ne preostane ti drugega, kakor da pobegneš.

Zato ti pravim, takoj zdaj poberi vse to vnetje, ki si ga vrgel vame, bolečino in oteklino iz mojih čeljusti, dlesni, zob in ust in izgini takoj zdaj, v imenu Jezus v puščavo brez vode in se ne vrni nikoli več. Dovolj je!«

Kmalu po tem, ko sem izgovorila teh nekaj besed, po tem, ko je v meni nastala res tista jeza, tisti gnev proti hudiču zaradi vsega, kar je delal proti meni, sem začutila, da se je zgodilo izboljšanje. Oteklina ustnic in bolečina sta malo popustili, celo zasmejala sem se lahko po nekaj dneh. Takoj sem sporočila sestri, kaj se je zgodilo. Bila sem vesela izboljšanja, zato sem se z vsem srcem zahvaljevala Bogu za Njegovo milost, ki mi jo je izkazal.

Odpravila sem se na nočni počitek in zaspala, toda okrog 12 ure ponoči sem morala ponovno vzeti; tokrat zadnji Lekadol.

Zjutraj se me je začelo lotevati nekakšno razočaranje. Pojedla sem zajtrk, nato pa odšla nazaj v posteljo in začela razmišljati o tem katere so bile besede, ki sem jih prejšnji dan uporabila, preden je olajšanje prišlo. Nenadoma me je prešinilo spoznanje:

»Ena od stvari, ki jo lahko naredimo, ko prihajamo proti hudiču je, da mu povemo, kdo on v resnici je po Jezusovi duhovni zmagi na križu Golgote in kdo smo mi, Božji otroci, po Kristusu in v njem. Takrat on ve, da se zavedamo kdo smo in kaj imamo, zato ve, da mora oditi.«

1 Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. 2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. 3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« 4 On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Marko 4:1-4).

Torej, če si je hudič upal priti proti našemu Gospodu Jezusu Kristusu, kako nebi prišel proti nam?

»Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.« (Matej 4:11).

In Božja Beseda ne pravi, da bo Božjim otrokom vedno vse šlo samo dobro:

»Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« (Apd 14:22).

In tako sem dojela, da moram spet priti proti sovražniku z Besedo: »Pisano je« in zavedanjem, kdo sem v Kristusu. In prišla sem polna vere in zavedanja, da je rešitev in zmaga blizu.

Ob 8:30, namerno sem pogledala na uro, se je izza dlesni, ki je bila otečena in nabrekla, začel izločati gnoj. Najprej sem bila začudena in sem se spraševala: »Ali je to res?« Ko pa se to iztekanje ni prenehalo, sem vedela, da je prišla zmaga, ki je prinesla pričakovano in tako zaželeno spremembo v moje boleče dlesni. Brez dvoma sem vedela, da je to nadnaravno delovanje, odpiranje dlesni, Božje delo.

Takoj sem se začela zahvaljevati Bogu za to in kmalu sem ugotovila, da je bolečina začela popuščati. Že prejšnji dan sem občasno občutila, da me ščemi otekla ustnica in celotno oteklo lice. Vedela sem, da to prinaša spremembo in ozdravitev. Preko dne se je oteklost lica zmanjševala, vendar počasi.

Tudi sedaj, ko to pišem oteklina še ni popolnoma uplahnela, vendar vem, da se proces ozdravitve dogaja na Božji način in kakor On ve, da je najbolje. Pomembno je, da bolečine ni več. Naj bo slavljeno in silno povzdignjeno ime Gospodovo!

»Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« (Filipljanom 1:6).

Slavo za to, kar se je zgodilo, za to ozdravitev pripisujem samo Bogu. Samo Njemu pripada slava in čast za vse, kar stori.

»Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom.« (Izaija 42:8).

Danes sem Gospoda vprašala, zakaj se je ta situacija z granulomom ponovila skoraj na istem mestu, a vseeno na različen način in z različno intenziteto, mi je to obrazložil. Mogoče bo to tema naslednjega pričevanja, če Bog da.

Upam, da bo to moje pričevanje pomagalo še komu drugemu, mu dvignilo vero in dalo spoznanje kako lahko pridejo da zmage glede katere koli situacije v svojem življenju, ki jim jo do sedaj ni uspelo rešiti.

Blagoslavljam vas v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. Amen!

Genelle - BILA JE ZADNJA, KI SO JO REŠILI IZ SVETOVNEGA TRGOVINSKEGA CENTRA 11. SEPTEMBRA 2001

 

BILA JE ZADNJA, KI SO JO REŠILI IZ SVETOVNEGA TRGOVINSKEGA CENTRA 11. SEPTEMBRA 2001

 

 

Genelle

 

 

V zgodbi, ki smo jo prvič objavili maja 2002, ta preživela pripisuje Bogu zasluge za njeno čudežno rešitev iz ruševin po terorističnih napadih 11. septembra.

S prijateljico Roso sva se pogovarjali o vikendu, ko sem se namestila na delo v pisarnah pristaniške uprave v štiriinšestdesetem nadstropju prvega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Rosa je bila iste starosti kot jaz, stara 31 let, in radi sva se pogovarjali o najinem življenju. Z mojim fantom Rogerjem sva načrtovala, da se bova nekega dne poročila ... Ampak za to bo še dovolj časa.

Rodila sem se in odraščala v Trinidadu, v New York pa sem prišla, da bi si ustvarila boljše življenje zase in za svoje ljubljene. Če je bilo treba na stvari, kot je poroka, počakati, naj bo tako. V Trinidadu sem pustila za seboj veliko svojih starih načinov razmišljanja, še posebej, ko je šlo za Boga. »Bog« je bil nekaj, v kar sem vedno rekla, da verjamem – bolj zato, da bi osrečila svojo mamo kot karkoli drugega.

Je bil Bog več kot to? Morda. Ko pa je mama leta 1999 umrla za rakom, sem se spraševala, kje je Bog. Zagotovo ni bil nič, kar bi lahko videla ali se ga dotaknila – nič, kar bi imelo kakršno koli resnično zvezo z mojim življenjem ali mojimi občutki.

Vse se je kmalu spremenilo. Medtem ko sva se z Roso pogovarjali, je nekje nad nama odjeknila močna eksplozija. Celotna stavba se je zibala z ene strani na drugo. »Kaj je bilo to?« je vprašala Rosa. »Potres?« Stekli sva k skupini ljudi pri oknih. Papirji in koščki razbitin so se spuščali od zgoraj, kot nekakšni čudni konfeti.

Po ozvočenju so nas obvestili, naj ostanemo pri miru in naj ne paničarimo. Toda večina ljudi ga je ignorirala. Stekli so proti dvigalom. V nekaj minutah je bila pisarna prazna, razen nas 15, ki smo se odločili upoštevati obvestilo in ostati. Zbrali smo se okoli televizorja v konferenčni sobi in z nejevero strmeli v sliko gostega, črnega dima, ki se je valil z vrha naše stavbe.

Novinarji so poročali o »terorističnem napadu«. Spet se je oglasil glas iz zvočnika z istim sporočilom. Ostanite tam kjer ste. Pomoč bo prišla. Poklicala sem Rogerja. »Pojdite od tam,« je rekel. Bilo je prepozno. Dvigala so se ustavila.

Nato je prišla druga eksplozija. Drugi stolp je bil zadet. Vseh 15 nas je steklo po stopnicah navzdol. Rosa me je prijela za roko in jo močno držala. »Genelle, mislim, da nam ne bo uspelo priti od tod,« je rekla s trepetajočim glasom. Še nikoli nisem slišala svoje prijateljice zveneti tako prestrašeno.

»Vse bo v redu,« sem rekla. Moj glas je zvenel presenetljivo mirno. V sebi sem čutila vse prej kot to. Stopnišče je bilo zamašeno z gasilci, ki so se prebijali navzgor. Bala sem se ustaviti.

Z Roso sva šteli nadstropja, ko sva šli mimo – 47, 46, 40, 35. Mislila sem, da smo morda izven nevarnosti. Noge so me bolele. Ko sva dosegli podest v trinajstem nadstropju, sem spustila Rosino roko, da bi si s čevljev odtrgala pete. Ravno takrat se je zaslišala še ena glasna eksplozija. Moč eksplozije naju je vrgla nazaj. Zaslišali sva ropot, ki je postajal vse glasnejši. Nenadoma je vse potonilo v temo.

Tla so se upogibala. Kosi sten in stropa so deževali. Prah je bil povsod. Rosa se je komaj postavila na noge. Poskušal sem vstati. Nekaj ​​me je močno udarilo v hrbet. Padla sem na obraz. V trenutku je oglušujoče ropotanje zamenjala tišina, prav tako srhljiva in grozljiva na svoj način kot je bil rjovenje pred tem. Še vedno sem ležala z obrazom navzdol. Občutek je bil, kot da se je name zrušila cela stavba. Slišala sem svoj dih. Bila sem živa. Je bil še kdo?

»Rosa? Halo! Me kdo sliši?«

Ni bilo odgovora. Končno sem zaslišala moškega, ki je od nekod v bližini tiho klical. »Na pomoč. Na pomoč.« Nato je nastala tišina. Glas je izginil.   Vstani, sem si rekla. Poskusi. Umrla boš, če boš kar naprej ležala tukaj. Ampak nisem se mogla premakniti. Nisem mogla premakniti glave. Poskušala sem dvigniti roko k sencem, a je udarila ob nekaj, kar se mi je zdelo kot dva ogromna betonska stebra. Moja glava je bila stisnjena med njima.

Desno nogo sem imela do stegna zakopano v ruševinah. Prsti na nogah so mi bili otrpnili, preostanek noge pa je bil, kot da gori. Kako dolgo bom še lahko tako živa, ukleščena kot žival v pasti? Minila je ura, morda več.

Začela me je grabiti panika, ker nisem mogla premakniti glave. Moram se osvoboditi. Da bi se spopadla z bolečino, za katero sem vedela, da bo prišla, sem si z vso močjo izvila vrat. Slišala sem, kako se mi lasje pulijo iz lasišča. Glava se mi je osvobodila. Čutila sem kri, ki je tekla iz mesta, kjer je moja glava praskala ob beton.

Ujeta v temi, pokopana v prahu cementa in stekla, sem se spraševala, kaj se dogaja zunaj. Prihaja pomoč? Je bilo prizadeto celo mesto? Vsa država?

Zadremala sem, se nenadoma zbudila in nato zaspala. Ko sem se zbudila, sem poskušala obvladati svojo situacijo. Stvari so se zdele nepredstavljivo brezupne.

Globoko v sebi sem pogrešala mamo. Vedela bi, kako me potolažiti. Kaj bi storila? Molila bi. Mama bi molila, ne kot zadnjo možnost, ampak kot prvo. Umrla je dve leti pred tem za rakom in Boga sem okrivila za njeno smrt. 

Do takrat, ko sem se znašla v tej nezavidljivi situaciji mi za Boga ni bilo mar. Mislila sem si, da imam še dovolj časa, saj sem bila še mlada. Niti pomislila nisem, da se tudi mladim ljudem lahko zgodijo življenjsko ogrožajoče situacije. In jaz sem bila v njej.

Spomnila sem se vseh maminih molitev in vsega, kar sem slišala v cerkvi, v kateri sem bila nazadnje. Začela sem se pogovarjati z Bogom, čeprav ga nisem poznala dovolj.

Gospod, vem, da si tam. Zavračala sem te in te okrivila za mamino smrt. Prosim Te, da mi odpustiš, ker se nisem menila zate, kot bi si moja mama želela, da bi se. Zdaj te prosim, da mi pomagaš. Vem, da bi moja mama molila za to. Obljubim Ti, da če me rešiš iz tega, bom živela zate in delala, kar boš želel, da naredim.

Vedela sem, da bom morala urediti moj odnos z Rogerjem in se z njim poročiti in ne da kar tako živim z njim. Prav tako sem sklenila, da si bom če živa pridem ven iz te situacije, začela hoditi v cerkev in živeti Bogu ugodno življenje.

Ko sem odprla oči, sem videla, da se prah, ki ga je dvignil zrušitev, končno polega. Tanek žarek svetlobe se je prebijal skozi razbitine in temo, ki me je obdajala. Nekje tam zgoraj, ne tako daleč stran, je bila dnevna svetloba.

Vendar nisem slišala nobenih zvokov – nobenega znaka, da bi bil kdo tam zgoraj. Se je stavba res zrušila? Nisem si mogla predstavljati, kako je moral izgledati prizor zgoraj. Kako bi me kdo sploh našel?

Majhen žarek svetlobe je ugasnil. Začelo se je mračiti. Gospod, bodi blizu mene. Ostani ob meni. Z Bogom sem se pogovarjal tako, kot se je mama pogovarjala z njim, kot da bi bil tam z mano in bi vedel, kako je biti sam, prestrašen in prizadet. Končno sem zaspala.

Vrnitev tistega šibkega žarka svetlobe mi je povedala, da je jutro. Takrat je v desni nogi izginil ves občutek. Brez hrane in vode sem vedela, da ne bom mogla več dolgo živeti.

Gospod, morda ne bom prišla od tod. Ne brez čudeža. Ampak našla sem Te in to je edini čudež, ki šteje. Zgodi se Tvoja volja.

V tistem trenutku sem zaslišala hrup.

»Halo?« sem zavpila, moj glas je bil od prahu in pomanjkanja vode tako hripav, da ga nisem prepoznala.

»Halo!« se je oglasil glas. »Je kdo tam spodaj?«

»Zataknila se mi je noga,« sem zavpila, kolikor sem mogel. »Ne morem se premakniti.«

Slišali so se še drugi glasovi. »Svetim navzdol,« je rekel eden od njih. »Vidiš?« Slišalo se je, kot da je tik nad mano, a vseeno sem videl le tisti majhen žarek dnevne svetlobe, ki mi je tako dolgo delal družbo. Iztegnila sem roko vanj.

»Ne vidim tvoje luči,« sem zavpila. »Vidiš mojo roko?«

»Ne.«

Še enkrat sem iztegnila roko v ta žarek svetlobe, tako kot sem jo iztegnila k Bogu v molitvi.

Ko sem se stegnila, sem začutila roko, ki se je stisnila okoli moje, močan in zanesljiv prijem, in zaslišala sem moški glas. »Ne skrbi,« mi je rekel. »Moje ime je Paul. Samo vztrajaj. Rešili te bodo od tam.«

Paul mi je nenehno govoril in me spodbujal, medtem ko se je reševalna ekipa metodično prebijala skozi razbitine. Vsakih nekaj minut me je preplavil strah, da se bo spet kaj zrušilo okoli mene. Vsakič, ko mi je Paul stisnil roko, sem začutila, da se vame vrača mir. Kmalu so odkopali gomilo podrtih ruševin z moje desne noge. Spustili so se dol in delali vse, kar je bilo potrebno, dokler me niso rešili ven.

Položili so me na nosila in se prebijali skozi neverjetno maso razdejanja ter množico očitno veselih, a šokiranih reševalcev. V vsej zmedi sem izgubila Paula. Minilo je 27 ur, odkar sta se stolpa zrušila. Takrat nihče ni vedel, a jaz sem bil zadnja, ki so me rešili živo.

Med mesecem in pol, ki sem ga preživela v bolnišnici, so bili Roger in moji sestri nenehno ob meni. Ves čas mi je bilo jasno eno: v trenutku stiske sem se obrnila na Boga in On mi je odgovoril tako, da mi je pomagal – najprej kot navzočnost, v osebi Paula, ki me je držal za roko. Nikoli ga nisem videla in nihče ni vedel kdo je bil Paul.

Moja prijateljica Rosa in drugi, ki sem jih poznala, so umrli v zrušitvi. Tudi jaz bi lahko umrla, a so me rešili, zahvaljujoč Paulu - angelu. Želela sem se mu osebno zahvaliti. Ko je prišla novinarska ekipa, da bi me intervjuvala o moji preizkušnji, so me ponovno združili z nekaterimi člani reševalne ekipe, ki so me potegnili izpod ruševin. Paula ni bilo tam in vprašal sem jih, zakaj ni bil z njimi.

Eden od moških je bil videti zmeden. »V naši ekipi zagotovo ni nikogar z imenom Paul,« je rekel.

Do zahvalnega dne in po štirih operacijah je bila moja noga dovolj močna, da sem lahko odšla iz bolnišnice. Takoj ko sem se namestila doma, sem se s prijateljico pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Tista roka, ki se je stegnila k moji, sem jo vprašala. . .  Paulov glas je obljubljal, da me bodo rešili, ali so bile to sanje?

»Genelle, ali res misliš, da so bile to sanje?« me je vprašala prijateljica. Vem, da niso bile. Občutila sem tisti močan prijem na roki; bil je dotik Božje roke v mojem življenju. Od 11. septembra me ta dotik, ta roka, ni nikoli zapustila.

 

Življenje po preživetju

»Vsak dan se zbudim hvaležna,« pravi Genelle Guzman-McMillan, 19 let po tem, ko so jo rešili izpod ruševin na Ground Zero. Genelle se je z Rogerjem McMillanom poročila novembra 2001. »V bolnišnici je bil vsak dan ob meni,« pravi. »Ko sem prišla ven, me je zaprosil. Čeprav sem bila še vedno na berglah, sva šla v mestno hišo.«

Roger in Genelle imata zdaj dve najstniški hčerki, Kaydi in Kellie. Genelle še vedno dela za pristaniško upravo – je vodja pisarne na letališču LaGuardia. Prav tako je prostovoljka pri Rdečem križu. »Med okrevanjem so mi nudili toliko podpore. Videla sem, kako skrbni so bili. Želim pomagati drugim, tako kot so oni pomagali meni .«

Obletnice 11. septembra so dnevi za razmislek. »Jemljem ga kot svoj osebni praznik,« pravi Genelle. »Roger ostane doma z mano. Včasih gledam spominsko slovesnost na televiziji in čakam, da slišim ime svoje prijateljice Rose; drugič je preveč čustveno.« Njena družina ima tradicijo, da ob padcu stolpov oblikujejo krog, se držijo za roke in izrečejo molitev.

Marca letos se je Roger okužil s covidom-19 . Genelle je zanj skrbela doma. Rekel mi je: »Vem, da si ženska, ki rada moliš, ampak ne bodi trmasta. Moraš paziti nase. Pojdi v karanteno.« Toda Genelle ga ni zapustila tri tedne, dokler si ni opomogel.

»Enajsti september bo z mano za vedno. Ampak ne morem ostati žalostna. Moram dvigniti sebe in druge ljudi,« pravi Genelle. »Ne hodim naokoli prestrašena. V meni je Sveti Duh. Imam mir. Ljubim ljudi. Hvaležna sem. Moramo živeti po Božji volji. Izpolnjujem Njegovo voljo in se trudim vztrajati na pravični poti, da bi navdihovala druge.«

https://guideposts.org/articles/angels-and-miracles/miracles/gods-grace/she-was-the-last-one-rescued-from-the-world-trade-center/

Becky Dvorak - PROKLAMACIJA ZA OZDRAVLJENJE OD HASHYMOTOVE BOLEZNI

 

PROKLAMACIJA ZA OZDRAVLJENJE OD HASHYMOTOVE BOLEZNI 

Becky Dvorak

 

Po 5 Mojzesovi knjigi 28:15-69 je Hashymotova bolezem kakor vse bolezni omenjene v Stari zavezi, prekletstvo zakona. Vse znane in neznane bolezni, vse imenovane in neimenovane bolezni, so del prekletstva.

Toda: »Kristus pa me je odkupil od prekletstva postave tako, da je zame, postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu.« (Galačanom 3:13).

Verujem v  svoje fizično ozdravljenje, ki mi ga je Jezus Kristus že priskrbel na križu.

Sam je na svojem telesu ponesel moje grehe na les, da bi jaz, grehom odmrla in živela za pravičnost. Po njegovih ranah sem bila ozdravljena. (1 Petrovo pismo 2:24).

V času bičanja, ki ga je Jezus doživel pred križanjem, je prevzel nase tudi Hashymotovo bolezen, in katero koli drugo bolezen, ki je bila kdaj koli imenovana ali ne-imenovana v Svetem pismu, a je bila del prekletstva. Ko je bil Jezus prebičan za vse naše bolezni, je prevzel nase tudi vse posledice teh bolezni.

V Izaiji 53, je bil Jezus prebičan tudi zaradi Hashymotove bolezni, in prav tako je Hashymotovo bolezen prevzel na svoje lastno telo. Njegova lastna ščitnica je zbolela, da bi bila jaz ozdravljena in zdrava.

On pa je bil ranjen zaradi mojih prestopkov, strt zaradi naših mojih krivd. Kazen za moj mir je padla nanj, po njegovih ranah sem bila ozdravljeni. (Od Hashymotove bolezni). (Izaija 53:5).

Vendar imam z Očetom preko Jezusove krvi sklenjeno zavezo, za popolno ozdravitev in odrešitev od Hashymotove bolezni, ali česar koli drugega, kar napada moje telo.

V veri v Jezusovo ime, prav zdaj  sprostim zdravilno moč Duha v svojo ščitnico.

In ker sem jaz, ki me vidite in poznate, verovala v njegovo ime, (ime Jezus), mi je to ime (Jezus), dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, (po imenu Jezus), mi je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na lastne oči. (Apostolska dela 3:16).

Odrekam se Hashymotovi bolezni, in učinkom ki jih je imela na kateri koli del mojega telesa, v imenu Jezusa Kristusa.

Odpovedujem se prekletstvu, ki je bilo izza te bolezni in sedaj osvobajam zdravilno moč Svetega Duha, da teče v mojo ščitnico, v Jezusovem imenu. Sproščam to zdravilno moč, da teče v moje telo, v Jezusovem imenu in v moči Svetega Duha.

V Jezusovem imenu se odrekam vsem posledicam Hashymotove bolezni in zdravil, ki sem jih jemala, v imenu Jezusa Kristusa. Moje telo se pravkar usklajuje z Božjo popolnostjo.

V Jezusovem imenu izpovedujem, da to ni več moja diagnoza. Ta diagnoza pripada Jezusu. On jo je vzel nase in Njegovo dobro sporočilo zame je, da sem po Njegovih ranah ozdravljena prav zdaj, v slavo Jezusovega imena.

Govorim tudi presežku teže v mojem telesu in mu v Jezusovem imenu zapovedujem, da se  začne topiti in izginjati.

Zapovedujem, da se hormoni v moji ščitnici uravnajo in uravnotežijo, tako da lahko moje telo pravilno presnavlja hrano skozi prebavni sistem, v Jezusovem imenu amen!

V Jezusovem imenu razglašam, da sem ozdravljena in zdrava.

V Jezusovem imenu izpovedujem, da nisem žrtev Hashymotove bolezni. Jaz sem svobodna in zdrava.

V Jezusovem imenu sem osvobojen-a od  prekletstva Hashymotove bolezni.

V Jezusovem imenu so moji hormoni normalne vrednosti in v pravem sorazmerju, ozdravljeni in v celoti obnovljeni in delujejo popolnoma normalno in usklajeno.

V Jezusovem imenu deluje moja ščitnica popolnoma normalno, ker je usklajena s stvariteljsko popolnostjo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha.

V Jezusovem imenu se prekomerna maščoba raztaplja in odhaja iz mojega telesa.

V Jezusovem imenu delujeta moj imunski in prebavni sistem  popolnoma normalno in pravilno, moje telo ima primerno težo.  

Kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. (Rimljanom 4:17).

V imenu Jezusa kličem v moje telo, v bivanje zdravo in popolno delujočo ščitnico, ki jo je Jezus Kristus na križu ustvaril zame. Moja ščitnica deluje pravilno, meni v prid, z namenom kot jo je ustvaril Bog in je zdrava. Moje telo ima primerno težo, ker sem ozdravljena po Jezusovih ranah.

V Jezusovem imenu izpovedujem: »Ne bom umrla, ne, živela bom in pripovedovala o Gospodovih delih.« (Psalm 118:17).

V Jezusovem imenu bom izpolnila Božje poslanstvo, ki ga ima Bog zame.

V Jezusovem imenu sem zdrava sem, odrešena v Jezusovi krvi, ki me je osvobodila in odrešila od prekletstva Hashymotove, ali katere koli  bolezni.

V Jezusovem imenu se odpovedujem  vsem in vsaki odvisnosti od hrane.

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. (1 Mojzesova 1:27).

»Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjena, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.« (Psalm 139:14).

Beri Psalm 138:1-8. Beri Psalm 139:1-18 (Koncept vzet iz spodnjega videa)

 

https://www.youtube.com/watch?v=4e9LUW8-kcM

Nevenka - BOŽJA VIZIJA

 

Božja vizija

Danes, 16.12.2018 smo bili vsa skupnost, Krščanski Center, zbrani v Lovski koči na Vahti, pod Gorjanci pri Novem mestu, kjer smo najeli prostor za današnje bogoslužje.

Dopoldan smo imeli slavljenje in nato Božjo Besedo, ki jo je govoril pastor Matjaž Horjak iz Kopra.

Po tem prvem delu smo imeli kosilo, po kosilu kavico in pecivo in nato pričevanja posameznikov, Bogu na slavo.

Po kratkem druženju se je začelo popoldansko slavljenje. Slavilna skupina nas je povedla v duhovno vojskovanje. Pastor Denis, Andrejka, Boštjan, Maja, Martin in Filip so bili v ognju Svetega Duha. V enem delu slavljenja sem se dobesedno potopila v Božjo, sveto prisotnost. Takrat mi je Gospod pokazal vizijo. Oči sem imela zaprte, a sem videla dejansko brate in sestre v nasprotnem delu prostora, kako stojijo ob mizah in slavijo Gospoda. Ob vsakomur od njih sem videla stati angela. Vedela sem, čeprav nisem videla vsakega posameznika v prostoru, da je ob vsakomur od nas stal Božji angel.

Bili so večji od nas. Bili so višji in stali so strumno in dostojanstveno kot nekakšni vitezi in nas varovali. Njihova oblačila niso bila bela, prej kakor obleka vitezov, srebrnkasto zelena in v oblačilu so bile bele črte. Vsak je imel pred seboj, oprt na tla meč, z rokami pa se je opiral na držalo. S seboj so prinesli sveto, Božjo prisotnost in bili so kot naša častna straža. Po vsem tem sem čutila močno Božjo prisotnost. Vedela sem, da moram o tem povedati bratom in sestram, čeprav sem bila pri tem bolj »nerodna«. Težko je opisati nekaj, kar ti pokaže Gospod, in hkrati zadeti bistvo. Bistvo pa je bilo v tem, da je bil Gospod z našim slavljenjem počaščen in proslavljen in mu je bilo v ugoden vonj, v blagodišečo daritev.

Sedaj razumem, da Bogu ni mar v kakšnem prostoru se zbiramo. Ali je čisto, ali manj čisto, ali se tam običajno in večinoma zbirajo neverni ljudje. Kajti tam, kamor pride Božje ljudstvo, ki slavi Boga, tja pride luč in tema izgine. Tja pride Božja prisotnost in demoni morajo proč. Tam je posvečen prostor, ves čas, ko je tam zbran Božji narod, ki časti Boga, posluša Njegovo Besedo in se veseli Njegove svete prisotnosti in ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.

Bilo je nepozabno in potrebno bo to ponoviti. To nas zbližuje in nam daje bežen priokus Neba, kjer bomo vso večnost stali pred svetim, Božjim tronom Boga Očeta in Njegovega Sina sedečega na Njegovi desnici. O, kako slavno in mogočno pričakovanje.

Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!«

Razodetje 22:20

 

Amen!

Nevenka