Mario Murillo - SLAPOVI ZDRAVILNE MOČI V STOCKTONU

 

SLAPOVI ZDRAVILNE MOČI V STOCKTONU

Mario Murillo

 

 

 

Hodilco je nekdo odrinil in palico je vrglo na stran, eden je odšel brez pomoči, drugi pa je začel plesati. To je noč v dveh slikah.

Že od skoka se je čutilo, da je bilo vzdušje drugačno. Zadnjih nekaj noči je nosilo v sebi bojevitost, čaščenje kot bojni krik, Šotor se je odpravljal v boj. Nocoj je prišel bolj lahkoten. Bolj vesel. Skoraj kot da bi bil boj že dobljen in se je dvorana pojavila, da bi ga proslavila, namesto da bi se bojevala. Čaščenje je bilo prav tako močno, vendar ni bilo bojno. Bilo je razglašajoče.

 

Čaščenje

Elijah Garcia ga je odprl, povedal šotoru, da bo nocoj najbolj eksplozivna noč v zgodovini Mariovega šotorskega delovanja, in ga izročil Catherine Mullins in skupini. Že od prve pesmi je bil prostor pokonci. »Oprani v vodi.« »Zahvaljujem se Gospodarju.« »Nekaj ​​pride iz groba.« Pesem za pesmijo o tem, kako biti čist, biti svoboden, biti vstajen, pobegniti iz groba. Vso noč se je ponavljala pesem o zmagi, ki je že v rokah: »Plešem v tvoji zmagi.«

Mladi so bili spet v ospredju, tako kot so bili ves čas. Lačna mlada množica, ki se je privabljala noč za nočjo, ne glede na vse ostalo, kar se je dogajalo v prostoru. To je bilo eno od stalnic teh srečanj in nocoj je bilo res.

Katarina je zaigrala »Nekaj ​​pride iz groba« in soba se je nagnila naprej. Vsakič, ko pokličem tvoje ime, se verige zlomijo, suhe kosti se zbudijo. Vsakič, ko pokličem tvoje ime, se vrata pekla stresejo. Potem je storila, kar počne, nehala je peti pesem in začela preprosto izgovarjati ime. »Kličemo ime, Ime, ki je nad vsakim imenom.« Jezus, znova in znova, godba pod njo, soba je odgovarjala.

 

Sredi bogoslužja se je ustavila, da bi spregovorila neposredno čez nekaj ljudi. Moškemu je povedala, da je njegova hvala sredi frustracije postala ščit okoli njegove družine in da se bo Bog bojeval zaradi njegove situacije.

Svetlolasa deklica je rekla, da Gospod prekinja razočaranje in jo prosi, naj mu ponovno zaupa v težkih stvareh. Moški v ' Jahvejevi srajci ' je nad njim izgovorila verz iz pisma Filipljanom: »Tisti, ki je v vas začel dobro delo, šele začenja.« Nobeden od teh ni dobil svojega trenutka. Živeli so znotraj bogoslužja, besede so bile izgovorjene med pesmimi, medtem ko je godba igrala.

Nato se je spet okrepilo k Imenu. »Pokličite Jezusa z gore in Jezusa na ulici. Vzklikajte Jezusa v temi nad vsakim sovražnikom.« In ravno na vrhu, ko je Katarina še enkrat vzklikala Jezusovo ime, je prišel Mario in Šotor je izbruhnil v dolgem, glasnem kriku. Iskreno bom povedal, kaj mi je priklicalo v spomin. Zadnji dan okoli Jerihe. Po dolgi tišini je krik podrl zidove. To je bil zvok. Ne reakcija. Orožje.

 

 

 

Svet misli, da smo zmešani

Mario je prevzel oder za tem vzklikom. »Svet gleda na takšno hvalnico, kot da bi bili zmešani,« je dejal. »Toda nekega dne se bo nebo razprlo in ves svet bo vedel, zakaj smo pod tistim šotorom povzročali toliko hrupa.« Pustil je, da je skupina odšla, vendar je bil jasen, da s tem ni hotel ničesar upočasniti: »Verjamem, da bo Bog začel ozdravljati bolne, še preden se bomo zavedali.«

Preden je pridigal, je vsem povedal naslov. »Zdravite se po Božji poti.« Nato je sledil refren, ki se je ponavljal do konca večera: »Mnogi med vami ste se poskušali ozdraviti na svoj način. Kaj pa, če bi nocoj to storili po Božji poti?« Prosil jih je, naj mu to povedo nazaj. Hočem, da me ozdravi po Božji poti.

Toda pred pridigo se je lotil duš, in to s preizkušnjo. Ne s povabilom. S preizkušnjo.

Postavil ga je z opozorilom. »Vojska koraka v Stockton, vojska koraka v Los Angeles, vojska koraka v vsako večje mesto. In to ni Božja vojska. To je vojska demonov, ker Satan ve, da ima malo časa.«

Nato je vprašal, kateri demon je najmočnejši pod samim Satanom, in odgovoril: demon religije. »To je edini demon, ki je dovolj močan, da prihaja v cerkev.«

 

To je odprlo trd odlomek in Mario ga ni omilil. Dejal je, da je prava cerkev zgrajena na skali, a je mogoče zgraditi tudi ponarejeno cerkev. Mormonizem je označil za ponaredek, lažno dodatno zavezo. Dejal je, da cerkev, ki posvečuje homoseksualce in izvaja istospolne poroke, »ni prestala preizkusa«, in neposredno odgovoril na pogost ugovor: Jezus je o tem spregovoril, ko je rekel, da ju je Bog ustvaril kot moškega in žensko ter da bo moški zapustil očeta in mater ter se pridružil svoji ženi.

Šel je še dlje, do cerkva, ki mešajo islam in krščanstvo v nekaj novega: »To je Satanova sinagoga.«

Našteval je, kaj je videl, napol golega moškega na drogu za striptizete med bogoslužjem, cerkev, ki brca Biblije skozi vratnice, pastorja mega cerkve, ki preliva Biblijo s čokoladnim sirupom. »Ali lahko Satan zgradi veliko cerkev? Da, lahko.« Njegov namen ni bil razvrščati grehe. Bistvo je bilo, da velikost in množice ne dokazujejo ničesar.

Potem pa pravi preizkus, 2 Korinčanom 13:5. »Preizkusite se, ali ste v veri. Preizkusite se.« Pavlovi kritiki so ga preizkušali, je rekel Mario, Pavlov odgovor pa je bil, da obrne ogledalo. »Preizkusite sebe, ne mene.« Pritisnil ga je na prostorom.

Kristjan je nekdo, ki ima v sebi Kristusa, ki upravlja njegove odločitve. »Ničesar ne more rešiti, česar ni Gospod.«

Rekel je, da je najhujše, kar lahko Satan stori, to, da vas prepriča, da ste na poti v nebesa, ko niste, in to je pazljivo rekel dvakrat: ni poskušal nikogar, ki pozna Jezusa, prepričati v to. »Poskušam, da se neodrešeni počutijo neodrešene.«

V molitev je vnesel to skozi Matej 18:19, dva sta se strinjala v molitvi. »Povej, Mario, moje molitve so šibke. Kaj pa, če se midva združiva? Kaj se bo potem zgodilo? Moč.«

Pozval je k pomoči, nato jih je poklical vstati s sedežev in po hodnikih. Prišli so. V prostoru je poskočil in jih pozdravil kot nove brate in sestre, ter jim povedal, da so njihovi sedeži rezervirani, nihče ne bo odšel brez njih, njihovi prijatelji bodo počakali. Nato jih je za pet minut poslal ven z delavci in jim povedal resnico o tem, kaj sledi: »Doživeli boste največje ozdravljenje od vseh.«

 

Prvi val

Mario je rekel, da mu je Gospod povedal, da bosta dva vala ozdravitve. Tokrat ni vodil običajnega hvalnega odmora na šotorskem srečanju. Vse je pustil na svojih sedežih. »Ne poskušamo pokvariti razpoloženja. Poskušamo pospešiti maziljenje.« Ves šotor je prosil, naj na glas moli v Duhu, medtem ko je Katarina vodila »Hišo čudežev«, in prostor je po njegovih besedah ​​postala posvečen zbor.

Videl sem, kako je rak izginil. Videl sem, kako so se kovinske palice raztopile. Ne mi reči, da tega ne more storiti.

Potem se je prvi val zlomil. Pokazal je na del in opisal bolečino v rokah in nogah, ne poškodbo, nekaj, kar se je poslabšalo v živcih in mišicah, nenehno bolečino. Povedal jim je, da bodo nenadoma začutili potrebo, da vstanejo in se premaknejo brez bolečin. Ljudje so vstali. Poklical jih je naprej, naj hodijo hitro, naj hodijo, kot nikoli ne bi mogli. »Ta človek je ozdravljen z močjo Jezusa Kristusa. In tam je še drugi.«

Tu sta se zgodili dve sliki z vrha noči. Vprašal je nekoga o hojici. »Ali potrebujete hojico? Ali jo potrebujete zdaj? Ne potrebujete je.« Moški jo je takoj odrinil in odšel brez nje, brez težav. Rekel je, da je ženska tisti dan prišla iz bolnišnice in je prišla naravnost do njega.

Nato je prišel moški s palico. »Ali potrebujete palico? Dvignite to palico, brat.« Moški jo je dvignil, vrgel dol in, kot je rekel Mario, »plesal pred odrom«. Mario ga je poslal nazaj na sedež, da je sam korakal. »Prej ni mogel hoditi brez te palice.«

Pet ljudi je poklical ozdravljenih od bolečin, še preden je prišel do polovice. Nato je prešel na izrastke in tumorje ter pozval vse, ki si ne želijo izrastka, naj se dvignejo iz svojih sedežev in vstanejo.

Mlada ženska v zelenem, za katero je rekel, da ji jo je je Bog pokazal, še preden je sploh vstala, in ji rekel, naj si položi roko na trebuh, ker ga Jezusov ogenj ugaša. Vse, ki so stali, je prosil, naj položijo roko na nekoga z rakom v svoji bližini, enega na drugega. »Ti si veliki kirurg. Ti si veliki čudežni delavec.«

Pljuča, grlo, izrastek v grlu, za katerega je rekel, da je preprosto izginil. »Iz tega šotora bodo prihajala poročila o čudežih.«

 

Dva vala in beseda vmes

Med valovi je Mario nekaj namerno storil. Prekinil je vrsto za zdravljenje, da bi poučeval, ker je dejal, da drugi val potrebuje lačno občinstvo. »Veliko naukov o zdravljenju danes ljudi dela bolne. Zakaj? Ker ne iščejo poti do svojega ozdravljenja od Boga.« To je imenoval pogovor na pragu, način, kako se najbolj smiseln pogovor večera odvija pred vhodnimi vrati, ko gost odhaja. Želel je, da množica sprejema, ne le opazuje.

Nato je sledil drugi val, ki je bil večji in bolj specifičen kot prvi. Šotor je obravnaval odsek za odsekom, stanja pa so prihajala v skupinah, ljudje z isto boleznijo so sedeli drug blizu drugega, ne da bi vedeli, kar je nenehno poudarjal. »Ne vem, ali misli, da je to kot klinika ali kaj podobnega.«

Glave in vratovi. Moški v rdečem, čigar stanje je posledica poškodbe, zaradi katere je postalo tako. Mlada ženska v črnem z blond lasmi, ne le glavoboli, ampak tudi napadi, oblika epilepsije, za katero je rekel, da jo Jezus odpravlja. Dihanje: bolezni dihal, sinusov, grla, pljuč, astme, omejitve, cel stoječi del.

Potem pa še tista, ki je ustavila celotno množico. Ženska v četrti vrsti, beli lasje, leva roka dvignjena. Mario ji je povedal, da so pljuča le začetek. »V tvojem telesu je še sedem drugih stvari, ki se zdravijo.« Brez njene besede je šel po seznamu. Ušesa. Oči. Otrplost in bolečina na desni strani. Bolečina v nogah, zaradi katere je ponoči ni mogla pokonci. Srčna bolezen. Izguba sluha. Izguba vida. »In če ne boste začeli vriskati, bom mislil, da ste nori.« Soba se je razblinila.

 

Nadaljeval je. Visok krvni tlak, sladkorna bolezen, fibrilacija fibrilacije, vse to se je združilo v srcu, krvnem obtoku in trebušni slinavki. Žensko v rdečem je imenoval katalizator za celoten razdelek.

Nato želodec in grlo, refluks kisline, bolečine v trebuhu, ki jih zdravniki niso mogli razložiti, bakterije v prebavilih, alergije na hrano, ki so bile dovolj hude, da bi lahko ubile. Razdelek za razdelkom, skupina za skupino.

Na neki točki je na glas povedal tihi del o svoji drži. »Ni pomembno, kaj bom rekel. Pomembno je, da njihova bolezen izgine. Težava tukaj ni v tem, da bi se pretvarjal, da veš stvari.« In kasneje, jasno: »Nisem jaz. To veš. To je samo Kristus.«

Po njegovem lastnem štetju se jih je dotaknil na stotine.

 

Jutri

Mario je pred zaprtjem šotorskega srečanja obrnil proti jutrišnjemu dnevu in namerno ga je naredil velikega.

Jutri je zadnji večer. Imenoval ga je veliki finale, tako kot ognjemet največje prihrani za konec. Dejal je, da bo pridigal tisto, za kar verjame, da je najpomembnejša pridiga v njegovem življenju, preroška beseda Združenim državam Amerike. Opozoril je na trenutek, ko je država v Iranu, na Bližnjem vzhodu, v Kaliforniji, nevarnost prihaja iz neštetih smeri, in dejal, da mu je Bog dal besedo, da spregovori Ameriki, kot ji ni še nikoli prej. Dal je prinesti kamero, da bi lahko tisto noč poslal vabilo na družbenih omrežjih. In dejal je, da bo jutri objavljeno »resnično epsko«, ki si ga bo na spletu morda ogledalo milijon ljudi.

»Postali boste del zgodovine,« je rekel. »Verjemimo v narodni preporod.«

 

Frank je prišel do konca. Zahvalil se je Bogu za ozdravitve, za predana življenja, molil, da bi našli cerkev in družino, v kateri bi lahko rasli, in rekel tisto, kar je postalo srž celotnega dogajanja.

Najboljše šele prihaja.

Kam gremo od tu naprej. . . .

Mario Murillo - TI SI ČUDEŽ, KI GA AMERIKA (SLOVENIJA) ZDAJ POTREBUJE

 

TI SI ČUDEŽ, KI GA AMERIKA 

(SLOVENIJA) ZDAJ POTREBUJE

Mario Murillo

 

 

 

Šotor se jutri zjutraj razstavi. Ogenj, ki ga je zanetil, ne gre nikamor.

To je edini način, da to rečemo po takšni noči. 52 dni je šotor stal na posestvu v Stocktonu, mestu, ki ga je veliko ljudi odpisalo, in zadnjo noč je bila množica največja od celotnega potovanja. Ne poslavljajoča se množica. Množica, ki se je pošiljala. Ker se pod tem platnom ni nikoli dogajalo zaradi platna. Nikoli ni šlo niti za Maria. Šotor in moški sta bila katalizator. Reakcija so ljudje tega mesta, katalizator pa ne pusti luknje, ko ga vzameš ven. Reakcija se nadaljuje.

Mario je to jasno povedal, še preden je končal: Čez 20 let, če bo Jezus okleval, se bodo ljudje spominjali 52 dni, ko je ta šotor stal tukaj. Ne zaradi šotora. Zaradi tega, kar se je vnelo v ljudeh, ki so prišli.

 

Čaščenje

Catherine Mullins in skupina so bili na odru, Božja prisotnost pa je bila v prostoru, tako kot je bila ves teden. Nič na nastopu ni zahtevalo lastnega naslova. Ni ga bilo treba. Maziljenje je bilo preprosto tam, močno in neprisiljeno, ki je prostor poneslo v čaščenje, še preden je bila izrečena beseda.

Čeprav je to le moje osebno opažanje, je »Is He Worthy?« moja najljubša pesem, ki jo izvajajo, in vedno se spremeni, ko jo pojejo. To se je zgodilo spet nocoj. Prostor se spremeni. Ko se začne ta pesem, se teža umiri. Nekatere pesmi, ki jih poješ, naredijo nekaj v zraku.

Izjavo za izjavo so podajali. »Moj krik je orožje.« »Trdnjave se rušijo in Jezus je dvignjen visoko.« »Odpovejte se svojim poveljnikom, ne pripadajo vam, tam je močan mož, najmočnejši v sobi.« Catherine se je na neki točki ustavila, da bi povedala, kaj je po njenem mnenju ta večer v resnici pomenil: »Verjamem, da smo dobesedno tukaj, da bi se nocoj združili z voljo nebes in videli, kako pekel pretresa zvok generacije, ki gori z Jezusovo prisotnostjo.« To ni bil uvod v pesem. To je bila teza in večer jo je dokazal.

 

Ozdravljenje, ki je odprlo noč: Josie Pineda

Pred pridigo je Mario omenil žensko, ki ji ni rekel le prijateljica, ampak družinska oseba, Josie Pineda. Njen pokojni mož, pastor Steve Pineda iz organizacije Hayward Victory Outreach, je leta 1999 pomagal Mariu napolniti 16.000-sedežno dvorano Cow Palace. Ko je Steve šel v nebesa, je Josie prevzela cerkev. Nato je prišla diagnoza.

Nevroblastom. Rak, ki ga običajno odkrijejo pri otrocih, starih od enega do pet let. Pri odraslih se pojavi eden od desetih milijonov. Razširil se je po notranjosti njenih možganov, lobanje in obraza, vse do grla. V šotoru je povedala, kakšno je bilo zdravljenje: kemoterapija in obsevanje hkrati, opekline tretje stopnje na vratu, luščenje kože, operacija odstranitve bezgavk na vratu, na stotine jih je bilo, zdravnik pa je bil osupel nad tem, koliko jih je bilo polnih raka.

Ko so ji hoteli predpisati na imunoterapijo, je bila pripravljena. Mariu je povedala, da je bil to eden najtežjih pogovorov v njenem življenju. »Gospod, to je moje življenje. V tvojih rokah je. Naredi z njim, kar hočeš.« 54 let služenja Bogu, je rekla, in zdaj ni nameravala odnehati.

Prejšnjo sredo je šla spet na PET preiskavo. Pred enim tednom. Zdravnik si je ogledal rezultate in ji rekel: »Ne vem, kaj naj vam rečem. Ničesar ni. Ničesar ni.« Ko je vstal, da bi odšel, in rekel, da se spet vidita čez tri mesece, ga je ustavila. »Počakaj, počakaj, počakaj. Pozabil si mi povedati, da sem ozdravljena.« Pogledal jo je in rekel: »Nimaš raka. Čestitam.«

Mario se je obrnil k občinstvu in postavil edino primerno vprašanje: »Ali je vreden?«

Nato je omenil nekaj, o čemer, kot je dejal, skoraj nihče ne razmišlja. Najnevarnejša stvar, ki se je lahko zgodila, se je res zgodila. »Mladi ljudje vidijo čudeže.« Generacija, ki opazuje izginotje raka in zgodaj spoznava, kaj Bog v resnici počne. »Zdaj veste, zakaj naša srečanja imenujemo Živi dokaz.«

 

Klic odrešenja je prišel prvi

Mario to počne namerno. Šel je za dušami, preden je pridigal, saj, kot pravi, če gre nekdo v pekel, mu moraš takoj pomagati. »Na vprašanje o peklu je treba takoj odgovoriti.«

Ni ga prodal. Opisal je čudež, ki ga je ponujal, in bil je pri tem natančen. Odpustiti nekomu, ki ga sovražiš vse življenje. Zbuditi se nekega jutra in ne potrebuješ več pijače ali droge. Ljubezen, vložena nazaj v zakon, ki sta ga oba že razglasila za mrtvega. »Izkušnje pred in po krščanski izkušnji ni mogoče primerjati z nobeno drugo religijo na svetu. Nihče ne more uspešno in popolnoma razložiti preobrazbe, ki se zgodi, ko nekdo reče Jezusu da.«

Nato jim je povedal, da je to njihov dan D. »To je zadnjič, da jim lahko to ponudim, medtem ko sem dlje časa v Stocktonu.« Rekel jim je, naj vstanejo, najdejo prehod in pridejo. In prišli so. Nekaj ​​sto jih je prihajalo naprej, medtem ko je Mario ves čas ponavljal: »Poglejte, kaj Bog dela. Še vedno prihajajo.«

 

 

 

Nad njimi je molil molitev grešnika, vrstico za vrstico, nato pa jih je, kot vedno, poslal ven k molitvenikom. »Če bi imel tukaj gor krsto in bi truplo vstalo in zaplesalo, bi bil to velik čudež. Ampak to se niti približno ne more primerjati s čudežem, ki ste ga pravkar prejeli od Jezusa. Zato začnite korakati.«

Čaščenje, ki je sledilo po oltarju, je bila čista zmaga. Navdušenje, praznovanje, celoten prostor pod šotorom je deloval na podlagi pričevanja o tem, kar je Bog pravkar storil. Sprednji del se je napolnil z mladimi, ki so skakali in kričali. Niso gledali. Niso čakali. Naslednja generacija se je stisnila ob oder, popolnoma v njem.

Peli so stare pesmi, Mario pa se je smejal, da mladi mislijo, da so to nove pesmi. »Poglej, kaj je storil Gospod.« »Nekaj ​​se zgodi, ko pokličem tvoje ime.« Nato so zapeli »Zaveži si škornje« in tisti militantni korak se je vrnil v šotor. Zaveži si škornje, nadeneš si nahrbtnik, čas je za jahanje. Mladina na čelu ni več praznovala. Pošiljali so jih. V vojno. Slišalo se je, kako se je iz zabave spremenilo v korak v realnem času, celotna pridiga je bila slišna v eni sami pesmi, vojska, o kateri je Mario pridigal, naj se zbere na sprednji strani šotora, preden se noč konča.

Pridiga: Vi ste čudež, ki ga Amerika zdaj potrebuje

Mario je dejal, da je to morda najpomembnejša pridiga, kar jih je kdaj imel. V 55 letih jih je v severni Kaliforniji imel več kot tisoč. Kot nekdo, ki je Maria slišal pridigati že stokrat, je bila to zagotovo ena najboljših, kar sem jih slišal, in to ni lahka naloga.

Rekel je, da še nikoli ni čutil, da bi bil kakšen pomembnejši od tega. Naslov je bil teza in vedno znova ga je kazal na obraze v šotoru: Vi ste čudež, ki ga Amerika (Slovenija), zdaj potrebuje.

 

Bog je bil osupel

Začel je z Izaijem 59 in Ezekielom, z besedno zvezo, za katero je dejal, da jo je težko sprejel: Bog je bil osupel. »Gledal sem, a ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal.« Maria sta pri tem osupnili dve stvari. Da si Boga sploh lahko osupnil in da ga je osupnilo, da je iskal pomoč in je ni mogel najti.

Ni se omehčal, kje je rekel. Vsak kristjan, ki misli, da bo Amerika iz tega prišla nepoškodovana, se vara. Če imate otroka, je rekel, poslušajte, saj bodo nekega dne tukaj brez vas, v svetu, ki se gradi prav zdaj, opeko za opeko. Obstaja politična elita, je rekel, pozabite na republikance in demokrate, ki gradi svet, ki ne mara Amerike. »Nobena od dobrih novic, ki vas čakajo, ne bo dobra novica, če ne boste sprejeli tega dejstva

 

Cerkev ni bila nikoli mišljena kot varna

Tu se je Mario lotil vzora. Imenoval je Ricka Warrena in Billa Hybelsa, ne toliko moških kot idejo: zgraditi cerkev na ljudeh, ki se počutijo varne. »Jaz osebno verjamem, da je cerkev veliko boljša, ko je nevarna.«

Povedal je to s slikami. Nizkotonec v otroškem avtomobilčku na bulvarju Whittier, ki meša svoje molekule, ker to je Američan, to je ameriška mladina, in nihče na pravem koncertu ne dvigne roke, da bi vprašal, ali je preglasno. Sodobni model rasti cerkve, ki se uporablja za vlakce smrti: znebite se kapljic, ker so strašljive, in naj se ljudje peljejo po celotni stvari, ne da bi sploh vedeli, da so se peljali po vlakcu smrti. »Američani ne želijo varnosti.« Še najmanj generacija Z. Nočejo Ulice Sezam. Hočejo Ulico Azusa.

 

Gašenje ognja z ognjem

Nato se je po ilustracijo, ki je bila osrednja tema celotnega sporočila, vrnil v ameriško zgodovino. Preden so obstajale gasilske enote, so obstajali prostovoljci. Ko je v vasi izbruhnil požar, so vsi moški stekli gasit, saj so vedeli, da bo nenadzorovan požar sčasoma uničil celo mesto. Imeli so takšno miselnost.

Pametni telefon je to miselnost uničil, je dejal Mario. Novo pravilo je: če me nekaj ne prizadene neposredno, ni resnično. »Če čakaš, da te kriza prizadene, ti obljubim, da je prepozno.«

In potem stavek, h kateremu je bila zgrajena celotna ilustracija: »Ta šotor bom odnesel na vsak obupan kraj v Ameriki, ker želim pogasiti ogenj, ki ga je zanetil hudič, in ga nadomestiti z ognjem Svetega Duha.«

Proti ognju se bori z ognjem. Hudič zaneti ogenj, da bi mesto požgal. Odgovor ni voda. Odgovor je močnejši ogenj. In tukaj je tisto, zaradi česar je to pravi okvir za zaključni večer: gasilska brigada ni bila nikoli gasilska enota. Pojavili so se navadni meščani, ker so razumeli, da ogenj prihaja po vse njih. To je bistvo. Mario prinese šotor, da zaneti ogenj. Ali bo mesto preživelo, je odvisno od tega, ali bodo ljudje sami zgrabili vedro. Stara ilustracija dobesedno govori o prebivalcih, ki branijo svojo skupnost. To je bila ves čas zgodba o Stocktonu.

 

Ponarejena cerkev

Mario je bil previden in to je rekel večkrat, kot lahko preštejem, da obstaja veliko dobrih cerkva, veliko gorečih cerkva, na tisoče zvestih pastorjev. Dejal je, da govori le lažnim in mlačnim.

Do teh je bil neusmiljen. Preučeval je karizmatične škandale, je rekel, in iskal skupni imenovalec. Ne lažne doktrine, ne nemoralnosti, ne materializma, čeprav se je vse to pojavljalo. Ena univerzalna nit v vsakem propadu: »Nehali so pridobivati ​​duše.«

Mlačno cerkev si je predstavljal kot Titanik. Voda na tleh, ladja se potopi in nekdo v kabini prireja zabavo z drago skupino in najboljšo hrano, ki se noče ustaviti, ker je zabava preveč dobra in ne verjamejo, da se ladja lahko potopi. »Isti duh je v nominalni, mlačni cerkvi.« Polna, financirana, vplivna in se potaplja.

Prebral je Jeremija 5:30-31. V deželi se je zgodilo nekaj osupljivega in grozljivega: preroki lažno prerokujejo in duhovniki vladajo s svojo močjo; in moje ljudstvo ima to rado. Kaj pa boste storili na koncu? (NKJV). Cerkev, ki povzdiguje svojega pastorja v status super zvezdnika, je rekel, dokler ta pastor odvrača od upravičenih Božjih zahtev življenja ljudi. Soodvisnost, ki ljudi uspava v alternativno resničnost, kjer ni odvisnosti, ni nasilja tolp, ničesar od tega, kar je dejansko v naslovih.

 

»Ne povej mu, kako 'kul' je Bog,« je rekel Mario. »Povej mu, kako se sin v Jezusovem imenu znebi drog. Povej mu, kako se uničen zakon ponovno združi. »Hočem nekaj, kar izganja demone.«

 

Bog čez noč zgradi vojske

Zadnja polovica je postala preroška in se ni vrnila. Mario je rekel, da Bog ve, kako čez noč zgraditi vojsko, in je to dokazal s pomočjo 1. Samuelove knjige 11. poglavja.

Amonec Nahaš, terorist v Mariovem branju, je obkolil osamljeno vas Jabeš Gilead. Meščani so ponudili predajo, da postanejo sužnji, Nahaš pa je rekel, da to ni dovolj: zavezo bi sklenil le, če bi lahko vsakemu človeku iztaknil desno oko in spravil sramoto na Izrael. Vas ga ni skrbela. Želel se je spopasti z Izraelom. Mario je zgodbo ustavil in jo usmeril naravnost proti Šotoru: »Kar se dogaja v Ameriki, je teroristični napad na krščanstvo.« Hudič želi uničiti Ameriko, ker ne more spraviti Antikrista noter, dokler obstaja požarni zid krščanske Amerike. Misijonarji v Afriki in Indiji, je dejal Mario, molijo eno samo molitev: zbudite ameriško cerkev.

Jabeš Gilead je imel sedem dni časa, da poišče pomoč. Sli so prišli do Savla, ko je prišel za njegovo čredo, in ko je slišal novico, je nanj prišel Gospodov duh in njegova jeza se je zelo razplamtela. Mario je okleval pri tem, kaj je Savel storil. Vzel je svoje dragocene vole, tisoč funtov težke živali, najboljše v Izraelu, jih razrezal na kose in jih poslal po vseh ozemljih s sporočilom: pridite v boj, sicer se to zgodi vašim voli. Čez noč se je rodila vojska. 330.000 mož.

»Trudim se doseči isti čudež,« je rekel Mario. Narisal je sodobno sliko: televizijski evangelist, ki se z motorno žago pripelje do svojega Rolls Roycea in pošlje koščke svojim partnerjem skupaj s priznanjem. »Nisem več limuzinski evangelist. Ne več. Gorim. Zdaj moram imeti vojsko.«

Pokazal je na Jezusovo gibanje, na Chucka Smitha, ki brez vzora in referenčne točke krščuje ljudi v oceanu po 10.000 naenkrat. Dejal je, da o generaciji Z ve nekaj, česar soba ne ve: »V tleh se giblje. Trepeta.«

V razširjenem (klasičnem) prevodu je prebral Psalm 110:3, verz o voljni vojski, ki se dviga v sijaju svetosti, o mladeničih, ki so kot rosa iz maternice zarje. Mladenič, ki ga zanimajo le dekleta in velika kolesa na njegovem avtomobilu, je dejal Mario, lahko v enem samem trenutku obrne vse vrednote na glavo in ugotovi, da ne more nehati moliti in ne ve, zakaj.

 

Enajsta ura

Pouk je zaključil s priliko o delavcih v Mateju 20. Posestnik, ki je zaposloval vse do enajste ure, ko je našel delavce, ki so še vedno stali brez dela, in jih je poslal nazaj ter jim plačal enako kot tistim, ki so delali ves dan.

Mario je postavil vprašanje, ki mu ga je odprla prilika: »Kaj če pride generacija evangelistov, ki bo v eni uri storila tisto, kar je cerkev počela ves dan?« Kaj če pride vojska, ki v eni uri osvoji toliko duš kot vsa cerkvena zgodovina?

Povezal ga je s samim koncem. Mario je opazil, da je Jezus edini trenutek, ko je dokončno rekel, kaj bo končalo svet, v Mateju 24:14. Ta evangelij kraljestva se bo oznanjal po vsem svetu in takrat bo prišel konec. »Svet se ne bo končal, dokler se ne pojavi ta vojska.«

Nato je nehal pridigati in začel s poučevanjem. »To ni več šotorski sestanek. To je zgornja soba, kjer Bog poučuje novo generacijo.« Na glas je molil, pozival h krstu v Svetem Duhu, molil, da bi padel ogenj. »Kako dolgo smo že čakali na to. Koliko vas verjame, da se gibanje rojeva prav zdaj?«

 

Zdravljenje

Ko je bila soba že polna, je Mario zdravljenje nadaljeval preprosto in neposredno. Brez dolge vrste, brez vlečečega se procesa. Ljudje z dvignjeno roko so položili roko na ramo tistega, ki je bil dvignjen v njihovi bližini, in jim rekel, naj verjamejo in sprejmejo.

Josie, ki je bila pred enim tednom ozdravljena neozdravljivega raka, je položila roke na žensko v prvi vrsti, ki se je sama borila s svojim delom, in ji povedal, da se čudež, ki ga je prejela, zdaj prenaša nanjo.

Poklical je žensko v prvi vrsti v črnem, rekel, da čuti, kako globoko jo ljubijo ljudje, katerih srca so se parala zaradi njenega ozdravljenja, in razglasil Božjo moč, ki prehaja skozi njeno telo. Vse občinstvo je skupaj izgovorilo: »Po njegovih ranah sem ozdravljen.«

 

Kaj je bilo 52 dni

Mario je zbranim povedal, kaj je križarska vojna naredila onkraj Stocktona. Ko je New York slišal in si jo ogledal na spletu, se je število udeležencev Noči čudežev, ki se je začela s 60 registracijami, povzpelo na 1300, število udeležencev pastorskega bruncha pa se je povzpelo s 30 na 330. Vsak večer so prenos v živo spremljali tisoči ljudi. Dejal je, da je bogoslužje doseglo milijone ljudi, da je v šotoru v Stocktonu častilo skupaj s približno milijonom ljudi, ki nikoli niso bili v njem. Mnogi od teh ljudi še nikoli niso slišali za Stockton. Zdaj to vedo. »Stockton je mesto, ki ga Jezus Kristus prevzema.«

Pokazal je na film , ki ga snemajo , If You Knew the Gift (Če bi poznal dar) , del katerega so posneli prav na tem odru pred dvema dnevoma, in na zadnjega, I Am Living Proof (Jaz sem živi dokaz ), ki ga snemajo na Amazon Prime.

In vedno znova se je vračal k številki. 52 dni. Dejal je, da bodo, ko bodo šotor postavili, celo razstavljanje stolov spremenili v praznovanje. Zahvalil se je pastorju Jamesu in Cherise, ki sta spremenila redni program svoje cerkve in skrajšala število bogoslužij s štirih na eno, ker sta želela vse, kar je Bog imel za to mesto. Mario je pogum, potreben za organizacijo tega dogodka, označil za »norega« in dejal, da samo Bog ve, koliko ljudi je bilo rešenih v Stocktonu v teh 52 dneh. Imajo odločitvene kartice. Imajo številko. Toda samo Bog pozna pravo številko.

 

Kam to vodi

Šotor bodo jutri zjutraj pospravili. Delavce so prosili, naj se vrnejo med 8. in 9. uro, da ga pospravijo, in roke so se dvignile čez šotor, da bi pomagale.

Toda šotor je bil vedno katalizator, ne bistvo. Mario in platno sta sprožila reakcijo. Reakcija je mesto, polno ljudi, ki zdaj to, kar se je tukaj prižgalo, nosijo v soseske, v katere Mario ne bo nikoli stopil. Selitev ne odpelje tovornjaka zjutraj. Razprši se po Stocktonu, v domove, službe, družinske mize in mrtve ter mlačne cerkve, ki potrebujejo ravno tisti ogenj, ki ga ti ljudje zdaj nosijo.

Zato stavek zadnjega večera ni »kakšen tek je bil«. Gre za tisto, ki jo je Mario izrekel v obraze mladih, stisnjenih ob sprednjem delu njegovega šotora, in za to, da je odhajal z vsem mestom, ko se je spuščalo platno:

Ti si čudež, ki ga Amerika (Slovenija), zdaj potrebuje.

Nikoli ni bil šotor. Nikoli ni bil Mario. Vedno je bil Bog in vedno se je vse skupaj skrčilo na to, kaj mu bodo prebivalci Stocktona dovolili storiti skozi njih. Jutri šotora ni več. Še vedno so tukaj oni.

Mario Murillo - DIVJANJE V DAPHNEJU V ALABAMI PRIDOBIVA NA MOČI

 

DIVJANJE V DAPHNEJU V ALABAMI PRIDOBIVA NA MOČI

 

Mario Murillo

 

 

To je na glas izrekel v nedeljo zvečer v cerkvi Njegove prisotnosti v Daphneju v Alabami, nato pa je preostanek večera dokazoval, da je to mislil v najpreprostejšem možnem pomenu. »Če poiščete izraz divjanje, pomeni divje uničenje.«

Ni se predal počasi. Odšel je ven, pogledal na uro in si zabeležil trenutek: »Deset minut do sedme. Satan je zadnjič upal v Daphneju v Alabami.« Nato je pred eno samo točko sporočila začel klicati bolne v sobi. Rak. Bolezen srca. Nekdo, ki je bil udeležen v prometni nesreči. Sladkorna bolezen, povezana z artritisom, in oba sta bila hkrati ozdravljena.

»Če bi vas izbral iz občinstva in razkril natančno stanje vašega fizičnega telesa, zakaj bi dvomil v Boga? Ne razumem nobenega drugega razloga za besedo spoznanja.«

Nato je vse občestvo prosil, naj si položi roko na srce. »Razumeti morate, da zapuščamo kraljestvo naravnega in gremo v nadnaravno. Hudič verjame, da lahko osvoji Ameriko, (Slovenijo). Nima pojma, kaj ga bo zadelo.«

To je bil sklepni večer konference v cerkvi Johna Kilpatricka in soba je bila že po štirih dneh pridiganja preobremenjena, še preden je Mario sploh prišel do nje. Lindell Cooley je vodil bogoslužje in v zadnjem delu sploh ni bilo pesmi, le verniki so ustvarjali zvoke, ne da bi se lahko naslonili nanje. Pastor Kilpatrick je povedal zboru, da ga že mesece sprašujejo, kdaj se bo prebujenje vrnilo. Njegov odgovor je bil iskren: nima pojma. Ko je to prizadelo Brownsville, ni vedel, da bo prišlo, vse do tistega dne. »In veste kaj? Pripravljen sem biti spet šokiran.«

 

Divjanje z računi

 

Mario Murilla je začel z branjem 2. pisma Korinčanom 10:4 v prevodu New Living Translation. »Uporabljamo Božje mogočno orožje, ne posvetno orožje, da bi podirali trdnjave človeškega razmišljanja in uničevali lažne argumente.«

Nato je prisotne vprašal, koliko si jih želi, da bi to veljalo tudi za sodobno duhovniško službo.

Takšni trditvi običajno sledi prodajna ponudba. Tej je sledila knjiga. Mario je predstavil, kaj se je v zadnjem letu dejansko zgodilo, in odkrito povedal, da ne bere napovedi. »Pravzaprav zdaj pridigam.«

Bog mu je naročil, naj gre v Stockton v Kaliforniji, ki je bil takrat prestolnica umorov v državi. Ne v Compton, ne v South Central v Los Angelesu, ampak v Stockton. Mesec dni pred prvim srečanjem ministrstva tam so štirje oboroženi moški vdrli na rojstnodnevno zabavo majhne deklice in odprli ogenj na 100 ljudi. Ubita je bila sedemletna deklica in več drugih otrok. Mario je vseeno šel v Stockton, ker je bila v tej puščavi oaza, in sicer cerkev Lifesong, ki je stala na desetih hektarjih v središču mesta v stavbi, ki je bila nekoč mestno središče.

Postavili so šotor s 5000 sedeži. Priznal je, da čuti vsak evangelist, ko ekipe postavijo toliko stolov: ali bo sploh kdo prišel? Zapolnili so vse sedeže in še več. Neke noči se je v enem samem klicu k oltarju zbralo 1000 ljudi. Generacija Z (mladina) je zdaj demografska skupina številka ena v šotorskih pohodih in prvič opažajo, da se ponovno (duhovno) rodi več mladih moških kot mladih žensk.

Nato ga je pastor prosil, naj ostane še en teden. Mario mu je odgovoril z zgodbo o kokoši in prašiču, ki sta šla mimo cerkve, kjer je kokoš predlagala, da postrežeta občestvu s šunko in jajci, prašič pa je rekel: »Za vas je to daritev, zame pa popolna predanost.«

Bivanje je pomenilo štirideset dovoljenj v Kaliforniji, vključno z dovoljenjem za pooblaščenega električarja, da priključi njihove aparate v vtičnico. To je pomenilo, da je bilo treba 1000 prostovoljcev prositi, naj vse ponovijo. To je pomenilo, da so ljudje kupili drugi komplet letalskih kart in iz lastnega žepa plačali hotelske cene v Kaliforniji, kar so storile natanko stotine ljudi.

Šotor je ostal pokonci 52 dni. Ponovno se je rodilo 3750 ljudi. Policija v Stocktonu jim je povedala, da v teh 52 dneh v kalifornijski prestolnici umorov ni bilo niti enega umora, splošna stopnja kriminala pa se je zmanjšala.

San Bernardino je tekel po isti poti. Prišlo jih je 5000. Sto cerkva je v sredo zvečer krstilo vse, ki so bili odrešeni, ministrstvo pa je v cerkvi Way World Outreach z Marcom Garcio krstilo skoraj 1000 ljudi. Največja krstna služba v zgodovini Notranjega imperija, in to so bila prva spreobrnjenja, ne ponovna posvetitve.

Nekaj ​​mesecev pozneje je San Bernardino prvič po letih organiziral Nacionalni dan molitve. Glavni govornik se je sprehodil po dvorani skozi 200 let duhovne zgodovine mesta, vse do kalifornijskih misij, in dejal, da je bil šotorski križarski pohod največji duhovni preboj v 50 letih v San Bernardinu. Nihče ni vedel, da bo to rekel.

 

Vojska, ki jo je moral zgraditi

Obstaja del Stocktona, o katerem Mario Murillo pravi, da do zdaj ni smel govoriti. Bog mu je povedal, da bo zgradil mladinsko vojsko, ki bo vplivala na Ameriko, in da so se mladi po mučeniški smrti Charlieja Kirka začeli reševati, ker jim je prvič postalo jasno, da je za krščanstvo vredno umreti.

Neke noči mu je Bog naročil, naj začne oblikovati. Stal je pred šotorom, polnim novih spreobrnjencev, odvisnikov od drog, ki so bili pravkar napolnjeni z Duhom, članov tolp, in ponudil dar vsem, mlajšim od 31 let. Preden je dal dar, je bil natančen glede pogojev: morali so biti pripravljeni umreti za Jezusa. Morali so biti pripravljeni žrtvovati vse.

Vseeno so prišli. Napolnili so sprednji del.

»Naj zapis pokaže, da sem jim rekel, da morajo biti pripravljeni umreti za Jezusa, da morajo biti pripravljeni žrtvovati vse za Kristusa, in prišli so. Nočejo udobnega evangelija. Nočejo brona. Hočejo zlato.«

Divjanje ima zemljevid. Mario Murillo je poudaril, da ministrstvo letos ni stopilo v niti eno rdečo državo. Namesto tega so naslednji Oregon, Kalifornija, Albany in New York. Na glas je omenil Seattle, Portland, Chicago in New York. »Odločam se, da bi pridobival duše in uničil komunizem med našo mladino v Združenih državah.«

Šotor je nastal iz trenutka obupa med dogodki. Ostal je sam z Bogom in rekel, da mora vedeti, kaj naj stori. Bog mu je naročil, naj si kupi šotor in ga odnese v 10 najslabših mest v osrednji dolini Kalifornije, »ker bom avtocesto 99 spremenil v koridor slave.« Stockton leži ob avtocesti 99.

 

3. ura zjutraj

Tisto noč je šel spat, a ga je Bog zbudil ob 3. uri zjutraj in mu rekel, naj moli. Na tej točki je svojo pridigo ustavil ravno za toliko časa, da je pred celim šotorom počastil Mechelle Murillo in opozoril vsako mlado žensko, ki pravi, da se želi poročiti z Božjim možem, naj najprej o tem dobro premisli, saj Božji mož sredi noči vstane iz postelje in začne jokati.

Šel je v sobo in začel moliti, soba pa se je zatemnila. V njej je smrdelo. Čutil je Satana in slišal ga je, kako se posmehuje ameriški mladini in vedno znova ponavlja isto: »Uničil jih bom. Ponižal jih bom. Iznakazil jih bom in jih spravil v popoln samomorilski obup. Storil bom to.«

 

Potem je Gospod razsvetlil sobo in Mario je slišal Boga, ki je čeznjo zavpil: »Izlil bom svojega Duha nanje. Izlil bom svojega Duha nanje in prerokovali bodo.«

To je divjanje. Divje uničenje, usmerjeno proti določeni grožnji, v imenu določene generacije.

Nehaj se bati. Postani jezen.

»Nehati se moramo bati časa, v katerem živimo. Ni nam treba bati se, ampak se moramo razjeziti.«

Ve, kako to zveni, zato je to utemeljil. »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo.« (Matej 11:12). Obstaja božja jeza in je nasprotna terapevtski drži, v katero se je ustalila ameriška cerkev. »Verjamem, da vaša depresija ne bo izginila s tolažbo. Nehajte prositi za nežen blagoslov. Nehajte prositi Boga, naj vam pomaga, da se rešite iz depresije. Bog vas bo udaril in vas izvlekel iz nje.«

Vprašanje je postavil neposredno. »Gospod, zakaj ne mi? To si že storil. Lahko to storiš znova. Uporabil si Charlesa Finneyja. Uporabil si Billyja Grahama. In tvoji ljudje še vedno molijo, še vedno posredujejo, še vedno verjamejo.« Priznal je, da je volilni proces pokvarjen, a se nato ni hotel ustaviti pri tem: »Večji je Bog od našega volilnega procesa.«

Njegov zaključek ni bil obup. »Sveti Duh je na pohodu. Verjamem, da bo molitev prekinila strahopetnost teh republikanskih senatorjev.«

Nato se je obrnil in pridigal vsem pod šotorom, ki jim je bilo rečeno, da so prestari, da bi bili pomembni.

Psalm 71:18. »Tudi zdaj, ko sem star in siv, o Bog, me ne zapusti, dokler ne oznanim tvoje moči temu rodu, tvoje oblasti vsem, ki prihajajo.«

Pripovedoval je zgodbo o afriškem rezervatu, kjer so mladi sloni začeli pobijati nosoroge, s katerimi so vedno sobivali. Nihče ni mogel ugotoviti, kaj se dogaja, dokler nekdo ni ugotovil, da so starejše slone premestili v drug rezervat. Stare slone so pripeljali nazaj, stari biki so se takoj lotili mladih slonov in pobijanje se je ustavilo.

»Hudič se boji babice.« Babica moli, ko vsi drugi odnehajo. In lahko se odločiš za vse operacije, vse kreme, vso ekološko zelenjavo in ves čas spanja, ki si ga želiš, ampak nič ne bo delovalo tako kot jeza.

Divjanje za prave čudeže

Najtežji del noči je bil namenjen njegovemu lastnemu taboru.

Mario Murillo je dejal, da Svetega Duha napadajo z dveh strani hkrati. Na eni strani lovci na herezije s svojimi podcasti in videoposnetki, ki vztrajajo, da se darovi končajo z apostoli, in brskajo po bančnih računih pridigarjev. Na drugi strani pa karizmatiki, ki so jim dali vsak košček hrane, ki so jo potrebovali. »Preveč karizmatikov jim je dalo škandal, ki so ga morali najti.« Ne glede na to, ali gre za lovce na herezije ali za tisto, kar je imenoval »karizmaniki«, je hudičevo delo isto: diskreditirati legitimno delovanje Svetega Duha.

Poimenoval je stvari, za katere si želi, da bi izginile: karizmatične seanse. Ljudje, ki pod vsakim stolom vidijo demone. Perverzija darov. Subtilno uvažanje naukov New Age. Osebnosti družbenih medijev brez maziljenja in z veliko sledilci.

 

Nato se je lotil množice mladih žensk, ki so razglasile, da so naslednja Kathryn Kuhlman.

 

»Poznala sem Kathryn Kuhlman. Poznal sem Kathryn Kuhlman, in ti, mlada dama, nisi Kathryn Kuhlman.«

Kathryn Kuhlman bi vsakomur, ki bi se poskušal prikloniti pred njo ali ji izročiti darilo, očitno očitala smrt. Nikoli ni rekla, da bo denar zapečatil njihovo ozdravitev.

Mario je opisal videoposnetek, ki ga je videl, na katerem je otrok sredi demonskega napada ležal na tleh, medtem ko so materi govorili, da mora povečati dajanje, če želi, da se osvoboditev ohrani. Poimenoval je to, kar je, naravnost iz peklenskega brezna, in se je k temu vrnila pozneje med svojim služenjem: za vaše ozdravljenje je bilo plačano na križu in pripisovati ceno temu je bogokletje zoper delo, ki ga je Kristus že opravil.

Prav tako je razbil industrijo plaščev. Rimljanom 1:11 je resničen, Pavel je želel podariti duhovni dar, da bi se verniki utrdili. Toda plašč, ki bi ga en pridigar prenesel na drugega, se ni zgodil od Elije in Elizeja, in edini razlog, zakaj se je to lahko zgodilo takrat, je bil, da Kristus še ni vstal od mrtvih. »Noben pridigar ne dobi svojega plašča od drugega pridigarja, tako kot ne uglašujete klavirja od drugega klavirja. Plašči prihajajo od Jezusa.«

In poudaril je tisto stvar pri Kathryn Kuhlman, ki je nihče, ki jo posnema, noče posnemati. Njene čudeže je potrdila medicinska znanost. Njeno knjigo je izdala posvetna založba. Preden je potrdila ozdravitev kot resnično, je imela štiri standarde, prve vrste njenih srečanj pa so bile polne zdravnikov, medicinskih sester in kirurgov.

»Strogo si prizadevam za legitimne čudeže, storjene v prisotnosti izgubljenih mladih ljudi. Želim si, da bi videli, kako rak izginja. Želim si, da bi videli, kako se invalidski voziček prazni.«

Tu je tudi film ministrstva, Jaz sem živi dokaz, ki so ga posneli hollywoodski profesionalci, ki so se udeležili naše križarske kampanje v šotoru v Colorado Springsu, opazovali, kaj je storil Bog, in izbrali tri ozdravitve, okoli katerih bodo gradili film. Dve od treh ozdravljenih oseb sta bili na robu smrti, tretja pa je imela že načrtovan samomor. Na IMDb ima 9,9 zvezdic, kar se krščanskim filmom ne dogaja.

Njegov recept za cerkev je iz Apostolskih del 4:29: »Zdaj pa, Gospod, poglej na njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da z vso srčnostjo oznanjajo tvojo besedo, da iztegnejo tvojo roko, da ozdravijo, in da se v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa dogajajo znamenja in čudeži.«

»Pogum je najpomembnejši dar v duhovniški službi.« Dovolj pogumen, da vodi cerkev, ki se poskuša razdeliti. Dovolj pogumen, da svojim ljudem poveste, da se bodo na vaših srečanjih dogajali čudeži. Dovolj pogumen, da jim rečete, naj pripeljejo svoje prijatelje, ker se bodo njihovi prijatelji rešili. In pastorjem je brez zadržkov povedal, da je Bog njihov vir, da je Božja volja za njihovo preživetje pomembnejša od njihovega proračuna in da se čudeži zgodijo, ko Bog razkrije, čemu cerkev dejansko služi.

 

Zdravilna moč

»Ostanite stoje. Začnite moliti v jezikih.« (Nekje je razlagal, da ta molitev v jezikih ni namenjena prerokovanju, ampak je molitveni jezik, ki ga dobi vsak vernik, ko je napolnjen s Svetim Duhom).

Mario Murillo je zdravljenje uokviril, še preden ga je izzval, in ta uokviritev je bila orožje, ne želja. Prvo pravilo vsake vojske je, da orožje deluje. Letala morajo leteti, topovi morajo streljati, kopenske enote pa se morajo biti sposobne premikati. »Ko lahko diham, sem hudiču večja grožnja kot takrat, ko ne morem dihati.«

Pazljivo je ločeval to od upravičenosti. Nima potrpljenja z ljudmi, ki se z Bogom pogovarjajo kot nezadovoljna stranka, ki na oddelku za pritožbe trese z garancijo. »Če tega ne bi storil svoji ženi, zakaj bi to storil Bogu?«

Potem se je začelo in se ni ustavilo.

Telesa so se po sobi razstavljala in sestavljala nazaj: hrbtenice, noge, roke, srca, pljuča, sklepi, vratovi, boki, stopala, kri, trebušna slinavka, jetra, oči, ušesa. Ženska, ki je leta skoraj 24 ur na dan trpela zaradi bolečin in zaradi tega ni mogla spati, je začutila, kako ji uničujoča bolečina v glavi izginja. Mario Murillo je ljudi za njimi prosil, naj položijo roke na neznanca poleg sebe in postanejo kontaktna oseba, nato pa jih je prosil, ne zaradi sebe, ampak zaradi ljudi, naj pomahajo z roko, če je to, kar je bilo pravkar povedano o njihovem telesu, res. Vsi so dvignili roke.

Dolgo časa je preživel z moškim v kostanjevi športni jakni, ki je sedel z njegovo ženo. Mario mu je povedal, da je to, kar se mu dogaja, več kot le ozdravitev, ampak plašč, in da prihaja od Jezusa in ne od Maria. Rekel je, da še nikoli ni videl hudiča, ki bi se bolj trudil, da bi koga odvrnil od tega. Da je bil ta vedno borec, da je služil svoji državi in ​​da se mu je tam nekaj zgodilo. Poškodba je bila povezana z služenjem vojaškega roka, Mario pa jo je poklical in takoj je ozdravel. »Nekdo naj se prestraši, ker jaz se prestrašim.«

Potem se je razširilo. Približno 50 ljudi s sladkorno boleznijo je dvignilo roke v zrak, med njimi tudi tisti, ki so trpeli za migreno, in Mario je razglasil, da sta oba umrla po Božji volji in ne po človeški. Povedal je imena rakov: rak grla, pljuč, trebušne slinavke in prostate. Multipla skleroza pri mladi ženski in pri starejšem moškem, ki je že postaral svoja leta. Osteoporoza. Artritis. Levkemija. Epilepsija. Bolezni srca.

»Nisem zdravilec. Nikogar ne morem ozdraviti. Tega ne bom nikoli trdil.«

Čas ministrstva je zaključil tako, da je vsakomur, ki se ga je Bog dotaknil, naložil obveznost, kot je navedeno v Psalmu 40:10: »Tvoje pravičnosti nisem skrival v svojem srcu, oznanjal sem tvojo zvestobo in tvojo rešitev.« Če te nehajo boleti noge, če se ti odprejo pljuča, če je bula izginila, če lahko slišiš, vstani in daj Jezusu slavo pred veliko skupnostjo.

Vstali so. Rekel jim je, naj bodo glasnejši. »Mislim, da smo imeli zgodovinski večer.«

 

Nemočni zmagovalec duš

In potem, ko je bila soba že polna čudežev, je storil tisto, kar vedno stori.

»Pred seboj imaš nemočnega lovilca duš. Trudim se, da ne bi lovil duš, vendar sem nemočen, da bi to ustavil.«

 

Opozoril jih je, da je evangelist ravno v polni cerkvi najbolj v skušnjavi domnevati, da so vsi že odrešeni, in povedal je dve zgodbi o tem, zakaj noče sprejeti te predpostavke. Prva je bila njegova lastna spreobrnitev v cerkvi v središču San Francisca, kjer je pastor tedne delal, da bi napolnil prostor, in rešil peščico ljudi ter dva otroka ter odšel domov malodušen. Leta pozneje mu je pastor pisal, da se je izkazalo, da je bil večer bolj produktiven, kot je sprva mislil.

Drugič je bila nedelja, ko je Mario poklical k oltarju in nihče ni prišel. Brez glavobola, brez bolečin v trebuhu, brez rane. Obrnil se je k cerkvi in ​​jim povedal, da jim je Bog pravkar dal dragoceno lekcijo, naročil pastorju, naj začne usposabljati ljudi, da bi nekoga vodili h Kristusu, in občestvu naročil, naj začnejo voditi svoje prijatelje. Ta cerkev je postala cerkev, ki pridobiva duše.

Nato se je lotil ponaredkov, pri čemer je uporabil 2. pismo Korinčanom 13:5 in področje, ki ga je Steve Hill prej obdelal bolje kot kdorkoli drug. Preišči se, da vidiš, ali si v veri ali si ponaredek. Nihče se ne rodi kot kristjan. Ti se rodiš kot kristjan. (2 Korinčanom 13:5).

Njegova diagnoza je bila neprijetna in praktična. Hudič je v Ameriki sprostil duha odvisnosti, kakršnega še nismo videli, in ni nujno, da gre za drogo, čeprav fentanil ubija 100.000 ljudi na leto. Lahko je videoposnetek, telefon, hrana ali oseba. Drugi so zasvojeni z novicami in njihova tesnoba je postala tako močna, da je tisto, kar si predstavljajo, hujše od same stvari, če bi se zgodila.

Luka 21 je napovedal prav to, človeška srca so se ustavila, ker niso mogli predvideti, kaj bo prišlo na zemljo.

Torej vprašanje ni, ali se udeležujete. Gre za to, ali se je kaj spremenilo. »Zakaj je prisotna očitna tesnoba? Kje so strahovi in ​​navade, ki vas popolnoma obvladujejo, pa vendar trdite, da ste se ponovno rodili?«

Pazil je, da tega ne bi izročil perfekcionistom. Kristjani grešijo in so jim grehi odpuščeni. Pravični človek pade sedemkrat in vstane. Tvoje krščanstvo se ne meri po tem, ali padeš, ampak po tem, ali vstaneš. »Ampak vidiš, to te ne opisuje. Nisi kristjan, ki gre skozi skušnjavo. Si obsojeni grešnik, ki se igra z idejo o Jezusu.« Oblika pobožnosti, ki pa zanika njeno moč.

Nato je to spremenil v binarno, tako kot sodobna prižnica skoraj nikoli več ne počne. »Če stopite sem gor in sprejmete Kristusa, je to konec tega, kar ste bili, in začetek tega, kar naj bi bili.«

Roke so se dvignile. Poklical jih je vstati, nato jim je rekel, naj ne čakajo, da se kdo drug premakne, nato pa jih je poslal na hodnike. Prišli so z vseh koncev stavbe, vključno z dodatnim prostorom, in napolnili so sprednji del.

Glasno je molil z njimi in molitev se je začela nekje, kjer se večina grešnikov ne začne. »Zahvaljujem se ti, Jezus, da sem to storil, preden sem umrl. Vsak dan svojega življenja se ti bom zahvaljeval, da sem to storil. Moje edino obžalovanje, in to veliko, je, da bi moral to storiti že tako zdavnaj.«

Povedal jim je, da dobra novica ni le to, da jih je Jezus rešil. Gre za to, da so morda pravkar našli svojo duhovno družino, in poudaril je, kar se je naučil med opazovanjem Pensacole: ko pastor in evangelist delata skupaj, je moč neomejena.

 

In jih je, stoje v sobi, kjer so ravnokar prevezali raka in odpravil staro rano vojaka, spomnil, kakšen čudež so pravzaprav doživeli. Videl je ljudi, ki so bili hromi od vratu navzdol, kako so začeli hoditi. Videl je ozdravljene slepe, vključno s 17-letno Delmo Lopez, slepo od rojstva. »Toda največji čudež na svetu, četudi bi bila tukaj gor krsta in bi iz nje vstalo truplo, se ne bi mogel primerjati s čudežem, ki vam ga je pravkar dal Bog. Tam imate najboljšega.«

Molitvene skupine so stopile naprej in duhovniško delo se je nadaljevalo v hodnikih še dolgo po koncu sporočila.

 

Kaj sledi

Divjanje se tu ne ustavi. Preden je predal bogoslužje, je Mario prosil prisotne, naj molijo za naslednji križarski pohod.

Glavno mesto zvezne države New York. Albany, od 13. do 16. septembra.

Letos ne bo šel v rdeče države. To je ves smisel.

Mario Murillo - PRODAJA OZDRAVLJENJA IN OSVOBODITVE: DEMONSKI NAUK IZ PEKLA

 

PRODAJA OZDRAVLJENJA IN OSVOBODITVE:

DEMONSKI NAUK IZ PEKLA

Mario Murillo

 

 

Prodajajo ozdravljenje in odrešitev. Angel luči je poslal nauk o demonih iz pekla.

To je grozljiv videoposnetek. Medtem ko se otrok zvija na tleh, pridigar materi govori, da mora posejati denar, da bi zapečatil otrokovo odrešitev.

Prodajajo ozdravljenje in odrešitev. Uporabljajo prebrisane izraze, da bi to prikrili. To bodo odločno zanikali. Vendar je to doktrina demonov iz pekla.

Resno dvomim, da sem bil kdaj prej tako jezen zaradi česar koli v karizmatičnem gibanju.

 

Pridigarji predlagajo plačila.

Pridigarji, ki predlagajo plačilo nedolžnih žrtev v zameno za ozdravitev in osvoboditev? Če niste ogorčeni, ste del te duhovne bolezni.

Ne le, da predlagajo plačilo pred ozdravitvijo in osvoboditvijo, ampak ga tudi zahtevajo pozneje, da bi zapečatili posel.

Kako je to mogoče? Možno je zaradi široke osredotočenosti na eksotične izkušnje, ki so postale del našega gibanja, namesto da bi se osredotočali na Sveto pismo. Ne razumite me narobe. Obožujem gibanje, napolnjeno z Duhom. In nisem njegov izdajalec.

Zakaj pravim, da nisem izdajalec? Ker me bodo nekateri obtožili, da se pridružujem cezacionistom, ki v rekordnem številu videoposnetkov besnijo proti binkoštnikom in karizmatikom.

Zagovarjam le resnico. In bodimo iskreni, številne karizmatične službe so dale veliko streliva našim kritikom.

Ker se nismo popravili, smo odprli vrata obsežnemu škandalu in nato diskreditaciji.

Ampak to je najnižje doslej. In postavlja se vprašanje: kako za vraga lahko prenašamo takšno norost, ko smo že pod teološkim mikroskopom?

Torej, pojdimo k sami doktrini o demonih. Ste že kdaj slišali pridigarja reči: »Sejati morate za svoj čudež?« Ali »Sejati morate, da zapečatite svojo ozdravitev ali osvoboditev?« Sklepanje je neizogibno. Gre za »plačilo za igro«.

To je nekaj, kar Biblija najstrožje obsoja. Na koncu tega bloga vam bom pokazal, kako. Zaenkrat si poglejmo njihove trike.

Izkrivljajo verze, da bi zavajali.

Ko je Elizej prodal svoje vole, da bi sledil Eliju, sklepajo, da je sejal za Elija. To je očitno napačno. Nato navajajo običaj dajanja zahvalne daritve, ko so ljudje ozdravljeni gobavosti. To je bila očitno zahvala Bogu. Niso si kupovali garancije za svoje ozdravljenje.

Peter je to povedal tako jasno: Peter pa mu je rekel: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem!« (Apd 8:20)

In še nekaj. Ne morem verjeti, da moram sploh reči, da so čudeži in osvoboditev brezplačni! Vidite, kako nizko smo padli?

Ti lažni apostoli ne bodo nikoli priznali, da to počnejo. Vendar ni dvoma. Če denar omenjate v isti sapi kot ozdravitev in osvoboditev, prodajate, in si nakopate hudo obsodbo.

Tukaj je bistvo.

Bistvo te demonske doktrine je naslednje: Naaman, sirski general z gobavostjo, pride k Elizeju po ozdravitev. Po ozdravitvi Naaman ponudi, da bo v ozdravitev posejal preroku darilo.

2 Kr 5:15: »15 Potem se je z vsem spremstvom vrnil k Božjemu možu. Ko je prišel, je stopil predenj in rekel: »Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu. Sprejmi zdaj, prosim, darilo od svojega služabnika!« 16 Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod, pred katerim stojim, ničesar ne vzamem!« In čeprav ga je silil, naj vzame, je odklonil.

Vendar si je Gehazi, Elizejev služabnik, izmislil to, kar danes vidimo pri teh pokvarjenih sodobnih pridigarjih:

»Ko je od njega napravil že kos poti, 20 si je Gehazí, služabnik Božjega moža Elizeja, rekel: »Poglej, moj gospodar je prizanesel temu Arámcu Naamánu, da ni vzel iz njegove roke, kar je prinesel. Kakor živi Gospod, stekel bom za njim in bom kaj vzel od njega.« 21 Gehazí je torej pohitel za Naamánom. Ko je Naamán videl, da nekdo teče za njim, je skočil z voza, mu šel naproti in rekel: »Je mir s teboj?« 22 Oni je rekel: »Mir. Moj gospodar me pošilja s sporočilom: ›Glej, pravkar sta prišla k meni z Efrájimskega pogorja dva mladeniča izmed preroških sinov. Daj jima, prosim, talent srebra in dvoje prazničnih oblačil!‹« 23 Naamán je rekel: »Izvoli vzeti dva talenta!« Prisilil ga je in zavezal dva talenta srebra v dve vreči in še dvoje prazničnih oblačil. Dal jih je dvema svojima hlapcema, da sta jih nosila pred njim. 24 Ko je prišel do griča, je to vzel iz njunih rok in shranil v hiši. Odslovil je moža in sta odšla. 25 Potem je prišel in se postavil pred svojega gospodarja. Elizej mu je rekel: »Od kod prihajaš, Gehazí?« Rekel je: »Tvoj služabnik ni šel nikamor.« 26 Tedaj mu je rekel: »Mar nisem bil v duhu poleg, ko je nekdo stopil s svojega voza in ti šel naproti? Je mar čas, da jemlješ denar, da jemlješ obleke pa oljčne nasade in vinograde, ovce in vole, hlapce in dekle? 27 Naamánove gobe naj se držijo tebe in tvojih potomcev na veke!« In odšel je od njega gobav kakor sneg.« (2 Kraljev 5:19-27).

Gehazi je od Naamana zahteval denar za njegovo ozdravitev. To je prineslo Božjo jezo.

Naaman je rekel: »Prosim, vzemi dva talenta.« In ga je prisilil ter zavezal dva talenta srebra v dve vreči skupaj z dvema oblačiloma za preobleko in ju izročil dvema svojima služabnikoma; in nesla sta ju pred njim. Ko je prišel do trdnjave, ju je vzel iz njunih rok in ju shranil v hiši; nato pa je može odpustil in sta odšla.«

Gehazi je mislil, da se mu je izšlo, toda Božja jeza ga je čakala. Šel je noter in se postavil pred svojega gospodarja. Elizej ga je vprašal: »Kam si šel, Gehazi?«

 

In rekel je: »Tvoj služabnik ni nikamor šel.«

Tedaj mu je rekel: »Mar ni bilo moje srce s teboj, ko se je mož obrnil s svojega voza, da bi ti naproti? Je čas, da prejmeš denar in oblačila, oljčne nasade in vinograde, ovce in goveda, služabnike in služabnice? Zato se bo Naamanova gobavost oprijela tebe in tvojih potomcev za vedno.« In odšel je izpred njega gobav, bel kakor sneg« (2 Kr 5,20–27).

Medtem, hvala Bogu, sta ozdravljenje in odrešitev obilno na voljo, ker je Jezus plačal vse, popolnoma vse!