Vinko Ošlak - BOG NI MORALIST

 

»Bog ni moralist«

 

Filozof, prevajalec, književnik in kristjan Vinko Ošlak po 45 letih zapušča Rimokatoliško cerkev, ker ta oznanja popačen evangelij

Na klepet je prišel z dvema izdajama Svetega pisma. To bi ne bilo nič nenavadnega, če se ne bi dan prej izpisal iz avstrijskega državnega registra plačnikov cerkvenih prispevkov in tako tudi formalno zapustil katoliške vrste. "Nisem več pripadnik rimskokatoliške cerkve, sem pa kristjan na izključni osnovi božje besede, kakor je objavljena v Svetem pismu," mi pojasni, ko skupaj s fotografom sedemo za mizo v celovški restavraciji Virunum.

Redko kdaj se zgodi, da kak vernik javno zapusti versko skupnost. Še redkeje to stori po tem, ko ji je goreče pripadal tako rekoč vse svoje odraslo življenje in si je v njej našel udobno službo. Za takšno dejanje moraš imeti pogum ali bogaboječnost. Devetinpetdesetletni filozof, književnik, esperantist in prevajalec Vinko Ošlak odkrito priznava, da se Boga boji. "To danes ni popularna drža v nobeni cerkvi, z izjemo resnično Kristusove. Božji strah je izginil iz teološke govorice in s prižnice. Bojim se Jezusove grožnje iz Janezovega razodetja: 'Mlačnega bom izpljunil'(Razodetje 3,16). Zato sem v življenju vedno gorel za vse, kjer sem bil. Moj prastrah je - biti kjer koli mlačen. Kjer koli sem bil, sem bil iz prepričanja. Kadar koli sem spremenil stališče, in nekajkrat sem ga spremenil, nisem dobil plačano, temveč sem plačal. Sprememba je namreč možna v smislu oportunizma ali pa resnične spreobrnitve. Moje življenje je neprestano obračanje proti vetru in ne po vetru, razen kadar je veter biblijski sinonim za Svetega Duha"(Jn 3,8). V kritiki katoliške cerkve je oster kot britev. "Če Sveto pismo položite na katoliški Katekizem, dobite dve popolnoma različni religiji. Glavni problem katoliške cerkve je, da evangelija ne jemlje povsem zares. Z njim ravna kakor deklica z žvečilnim gumijem. Nekatere dele, na primer odlomke iz Pavlovih pisem ali skoraj celotno Janezovo razodetje, pa tudi nekatera jasna Gospodova naročila šteje za prispodobno poezijo ali zgolj mitologijo, ne pa za enako pomembno in veljavno božjo besedo. Evangeliju dodaja človeške in demonsko navdihnjene lastne nauke. Demonskost je v zanikanju Kristusovega enkratnega odrešilnega dejanja in v ponavljanju njegovega darovanja na nekrvav način, a po istem principu. Pri vsaki katoliški maši je Kristus še enkrat duhovno križan, kar je v popolnem nasprotju z naukom evangelija (Hebrejcem 9,12). Odhajam, ker katoliška cerkev oznanja popačen evangelij in tako zavaja milijone svojih pripadnikov."

Ošlak se sprašuje o nekaterih temeljnih postulatih. Tako na primer ne priznava drugega vatikanskega koncila, čeprav ta nesporno velja za zadnji nauk cerkvenega učiteljstva. "Eno od gesel drugega vatikanskega koncila se glasi: 'Človek je pot cerkve.' Jezus pa pravi: 'Jaz sem pot, resnica in življenej'(Jn 14,6). Gre za puč Rima proti Bogu, za vrnitev k starogrški filozofiji in Protagorovemu izreku, po katerem je človek mera vseh stvari. To ni Jezusova, ampak humanistična cerkev." Enako sporno se mu zdi koncilsko geslo, po katerem si cerkev prizadeva za podanašnjenje, namesto da bi si prizadevala za povekovečenje. "Cerkev želi narediti kompromis s tem svetom, da bi ji bilo udobno. S tem ne želim reči, da so katoličani v povprečju moralno slabši od drugih ljudi, večina jih je moralno najbrž boljša od mene. A v osnovi je katoličan zainteresiran za ta svet, namesto da bi bil obrnjen v onstranstvo." V praksi se takšna usmeritev kaže kot težnja po oblasti. "Katoličan je politično zelo zainteresiran človek, vendar ne v plemenitem smislu urejanja stvari v dobro skupnosti, pač pa bolj v smislu vladanja temu svetu." Ošlak odkrito zavrača potrebno po duhovnikih, ker Sveto pismo takšnega posredništva med človekom in Kristusom ne pozna. "Po Svetem pismu smo duhovniki vsi, ki verujemo v Kristusa oziroma smo sprejeli vero."(2 Mz 19,6; 1 Petrova knjiga 2,9). Iluzija o katoliškem duhovništvu kot resničnem božjem zastopništvu na zemlji se mu je porušila že pred leti, ko je bil povabljen na predavanje na teološko fakulteto. V prvi vrsti je sedelo več pomembnih duhovnikov, med drugimi vsaj dva škofa. Pred to ugledno skupino si je drznil ovreči evangeljsko upravičenost duhovništva s temle ironičnim stavkom: "Papež ima v svoji zavrnitvi posvečevanja žensk v duhovnice prav: cerkev nima pravice, da bi jih posvečevala. A papež svoje misli ni povedal do konca. Cerkev prav tako nima pravice, da bi v duhovnike posvečevala moške!" Pričakoval je proteste, a ga je občinstvo nagradilo z aplavzom. "Takrat sem spoznal, kakšni oportunisti so. Namesto da bi me vrgli ven in me zažgali, so mi ploskali." S tem se Ošlakova kritika še ne konča. Ostro nasprotuje poimenovanju rimskega škofa z nazivoma sveti oče in papež. "Takšno poimenovanje je bogokletno, saj je ime sveti oče po Svetem pismu prihranjeno za Boga (Jn 17,18), prav tako pa tudi pomanjševalnica papež - očka, v aramejščini abba. Gre za kult osebnosti in za blasfemijo brez primere, ob kateri bi se morali tudi plešastim vernikom dvigniti lasje. Mogoče ne veste, da si je rimski škof poleg vsega nadel še ime pontifex maximus ali veliki graditelj mostov, kar je bil naziv rimskih cesarjev in velikih duhovnikov poganskega Rima. Čeprav se skuša cerkev danes od tega naziva distancirati, formalno še vedno velja in jasno kaže, da je katolicizem le nadaljevanje rimskega cesarstva z drugimi sredstvi. Cerkev je imperij, multinacionalka, največja politična stranka in največja obveščevalna služba na svetu." Čaščenje device Marije in svetnikov Ošlak označuje za strategijo zla, s katero Satan skuša Jezusa potisniti na rob. "Nič nimam proti občudovanju Marije. Kristjani jo spoštujemo kot zgled v veri. Ne smemo pa je častiti, saj je čaščenje rezervirano za Boga (Lk 1,47). Marija je bila mati Jezusa človeka, katolicizem pa je sprejel babilonsko tezo, da je mati Boga. Popolnoma absurdno je, da bi mati, ki se je sama rodila v času, rodila Boga, ki je vekomaj." Prav tako se ne strinja s krščevanjem otrok, (Mr 1,9), saj lahko vero, ki je v Apostolskih delih vedno postavljena pred krst kot zapečatenje in javno potrditev vere, sprejme le odrasla, zrela osebnost. (Lk 3,21;Mr 16,16; Apd 8,36).Odločno pa nasprotuje tudi upodabljanju svetih ali domnevno svetih oseb, ker je to v nasprotju z drugo božjo zapovedjo (2 Mz 20,4;5 Mz 5,8).

Ko ga vprašam, ali se mu zdi naštevanje cerkvenih napak skladno z držo pravega kristjana, mi pojasni: "Ne gre za očitke, ampak iskrenost in svarilo pred nevarnostjo. Če bi bil vsak katoličan popolnoma iskren, bi to odprlo pot k rešitvi."

 

Izleti v demonski svet

Ošlakova pot se je začela v katoliški cerkvi na domačih Prevaljah. Tam je bil krščen in birman. Starši so bili verni, hkrati pa so imeli precejšnjo distanco do cerkve in duhovnikov. "Moj oče je bil, kar zadeva odnos do cerkve, liberalec. Ko sem bil ministrant, me je večkrat posvaril: 'Boš že še spoznal duhovnike.' Takrat seveda nisem razumel, kaj je s tem mislil." Od katoliške cerkve se je Ošlak prvič oddaljil v dijaških in študentskih letih. Deset let je bil goreč marksist, vendar nikoli član partije. Po študiju političnih ved na ljubljanski FSPN in pozneje enega leta grščine se je pri 26 letih vrnil v katoliško cerkev. Skakanja iz ene skrajnosti v drugo se ne sramuje. Prej nasprotno."Imam notranjo potrditev, da nikoli nisem bil na napačnih pozicijah, ker nikoli nisem bil na nobeni poziciji zoper svojo vest. Churchill je nekoč dejal: 'Moški, ki pred svojim 25. letom ni revolucionar, nima srca. Kdor je po 25. letu še vedno revolucionar, nima pameti.' Ta formula drži tudi zame. Danes se nimam ne za revolucionarja ne za upornika, ker je oboje proti Svetemu pismu."

Študij je nadaljeval šele po več letih prekinitve. Na Mednarodni akademiji znanosti in umetnosti v San Marinu je diplomiral in nato še magistriral iz filozofije ter bil hkrati imenovan za dopisnega docenta te akademije. Še naprej pa je ostajal iskalec. "Prepotoval sem vse krive poti od joge do zena, od nihala do tarota, od astrologije do vedeževanja iz kave in kart. Posvetoval sem se z napovedovalkami usode, namesto da bi se posvetoval z Gospodom."(Jer 23,22; Zah 10,2 ) Za te izlete v demonski svet ne krivi cerkve, pač pa svojo grešnost.

Za Ošlaka odhod iz cerkve pomeni tudi odpoved delovnega razmerja. Zadnjih 17 let je bil namreč kot referent za katoliške izobražence in prevajalec zaposlen pri Katoliški akciji krške škofije v Celovcu. "Bil sem deklica za vse. Med drugim sem bil 'zadolžen' za kuhanje kave, na kar sem še najbolj ponosen, ker je bilo to opravilo najbližje krščanstvu," se pošali v svojem značilnem slogu. V Celovec se je z družino preselil leta 1982, ker se mu je ponudila priložnost za službo in ker se je naveličal udbovskega nadlegovanja. "To je bilo po tem, ko smo doma našli prisluškovalne naprave in ko so se okrog hiše na Prevaljah večer za večerom demonstrativno sukali neki moški. Najbolj je trpela žena. Takrat je delala na občini in vse, kar so hoteli povedati meni, so na zelo grob način povedali njej. Enostavno je imela dovolj, in ko so mi ponudili službo na krški škofiji, sva z otroki odšla." Danes takšne selitve v tujino ne priporoča nikomur. "Pa ne zaradi Koroške, ampak nasploh. Treba je ostati na domačem kupu gnoja. Doma imaš neke naravne pravice, ki ti jih priznava tudi sovražnik. V tujini pa si lahka tarča. Imam avstrijsko državljanstvo in vse formalne pravice, toda v praksi sem še vedno prišlek." Na cerkev kot svojo delodajalko nima pripomb. "Do mene so bili absolutno pošteni. Ob slovesu so mi priznali odpravnino, čeprav formalno do nje nisem bil upravičen, saj sem s priznanjem, da verujem drugače od njih, kršil pogodbo, ki sem jo podpisal ob nastopu službe. Ne odhajam zaradi medčloveških odnosov ali zaradi podjetja. Moj razlog je izključno v veri." Najbolj je bil presenečen nad reakcijo duhovnikov. "Vsi so me spraševali, kaj bo z mojo penzijo, nihče pa, kaj bo z mojo dušo."

 

Sanjska ladja

Odločitve, s katero je na kocko postavil svoj kruh, ni sprejel čez noč in tudi ne lahkomiselno. Do preloma s katolicizmom je prišlo postopoma. "Začne se s tem, da se škandaliziraš nad nedoslednostjo svoje cerkve. To fazo poznamo tudi iz zgodovine komunizma. Člani partije so se najprej škandalizirali nad tem, da partija ni tisto, kar oznanja. Šele veliko pozneje se jim je posvetilo, da zadeva že v načelu ne drži. Podobno je s katolicizmom. To je spoznal že Luther, ko je skušal živeti veliko doslednejše katolištvo kakor večina drugih. Ko je to živel - in šel je res do konca - je trčil ob zid. Spoznal je, da s takšnim ravnanjem ne pride do Boga. Ni šlo toliko za zgražanje nad odpustki. Bistvo je bilo drugje. Luther je genialno opazil, da nas ne odrešujejo dobra dela in da si nebes ne moremo zaslužiti ali si jih kupiti. Da sploh ne obstaja možnost odkupnine, ker je to odkupnino plačal že Jezus Kristus z enkratnim darovanjem na križu. Za nas so nebesa gratis in to je ves nauk krščanstva." Toda tu naletimo na težavo. "Če bi cerkev to sprejela, bi za ves svet potrebovala en sam farni list in pisarnico kje v Jeruzalemu. Za utemeljitev megastruktur pa potrebuje drugačno teologijo, po kateri za odrešitev ne zadošča Kristusova smrt, ampak mora človek opraviti še cel kup dobrih del in obredov, kar vse pa ima tudi svoj denarni ekvivalent." Dejstvo, da je odrešenje enkratno dejanje, seveda ne pomeni, da se lahko brezskrbno naslonimo in živimo v grehu. "Morala je stranski produkt vere, ne pa božji nauk o tem, kaj nas odrešuje. Bog ni moralist. Je absolutno nad vsako moralo. Problem katoličanov je, da so iz odrešenja naredili trgovino, ki deluje po načelu: jaz tebi moralo, ti meni nebesa. (Ef 2,1-10)Z odrešenjem, ki si ga prislužiš, se da delati velik biznis." Dogmo o edini zveličavnosti katoliške cerkve zavrača.

"Rimska cerkev se ima za mogočno ladjo odrešenja, sanjsko ladjo Enterprice, na kateri je mogoče najti vse, kar si srce poželi. To je velemagacin, kjer dobite vse - od baroka do trdega rocka. Toda ali je tako ladjo mogoče spraviti na Genezareško jezero, kjer naj bi se srečali z Jezusom? O tem je mogoče zelo upravičeno dvomiti. Jezus nas namreč čaka v majhnem ribiškem čolnu brez vsakega komforta, ki je na prekooceankah, kakršna je rimska, običajen. Z Jezusom se lahko srečamo le v majhnem ribiškem čolnu vere, kakršna je vsaka majhna svobodna cerkev, ki se povsem naslanja na božjo besedo, ne pa na zgodovino svoje svetne mogočnosti in tradicije."

Eden največjih problemov katoliške cerkve se mu zdi njena neverodostojnost. "Božji besedi sicer vsaj načelno priznava visoko, čeprav ne tudi najvišjo avtoriteto v nauku, saj sta nad božjo besedo še beseda cerkvenega učiteljstva in tradicija. Toda na pastoralni ravni duhovniki te cerkve Sveto pismo poljubno relativizirajo in po svoji potrebi interpretirajo. Na ravni vsakdanjega verskega življenja pa zapovedi in prepovedi Svetega pisma preprosto ignorirajo ali ravnajo celo naravnost v nasprotju z njegovimi normami, ki so norme Boga samega"(Raz 22,18-19). V praksi se napačen nauk kaže skozi številna protislovja. "Čeprav duhovniki cerkvi obljubijo neoženjenost, nekateri med njimi na skrivaj ali celo očitno živijo z žensko. Sam celibata ne podpiram, ker ga božja beseda ne zahteva. Mislim pa, da bi se ti duhovniki morali oženiti in biti - kot pravi apostol Pavel - možje ene žene"(1 Timotej 3,2). Drug primer protislovja je nasprotovanje oploditvi samskih žensk, ki je, kakor pravi cerkev, samo po sebi teološko pravilno. "Ko je bil leta 2001 na to temo razpisan referendum, je cerkev umetni oploditvi nasprotovala z argumentom, da otrok potrebuje tudi očeta. To je sicer lep nauk, ki pa ga cerkev sama prva ne upošteva. Če je namreč otrokov oče duhovnik, cerkev najprej takemu otroku odvzame očeta." Enako problematičen se mu zdi odnos RKC do vračanja zaseženega premoženja. "Komunistični režim je cerkev po vojni dejansko oropal velikega dela njenega premoženja in slovenska država še danes ne doume preproste pravne logike, da je ukradeno ali oropano treba odškodovanemu lastniku brezpogojno vrniti, ne pa se iti ideološko 'ugotavljanje izvora zajetega premoženja', da v tem razmerju cerkev ni versko občestvo, temveč preprosto pravna oseba. V tej točki ima cerkev pravno gledano prav. Drugo vprašanje pa je, ali je z verskega in duhovnega vidika primerno, da se tako poteguje za to, kar ji je nekdanja oblast na silo odvzela. Ista cerkev je namreč v času komunistične strahovlade po svojih najvišjih predstavnikih - berite Družino iz tistega časa - večkrat celo hvaležno pohvalila komunistično oblast, da jo je 'rešila skrbi za zemeljske dobrine in jo osvobodila za resnično delo na pastoralnem in zakramentalnem področju'." Kako katoliška cerkev pojmuje dolžnost vračanja ukradenega in zaseženega, kadar je bila sama storilka takih dejanj, je Ošlak doživel pred desetimi leti v Celovcu. "V pripravah na ekumensko prireditev ob vsakoletni januarski molitveni osmini za edinost kristjanov sem predlagal, da bi se ustavili pred celovško stolnico, ki so jo postavili protestanti, v času protireformacije jo je konfiscirala krška škofija in jo dala v upravljanje jezuitom, danes pa je to stolna cerkev krške škofije. Predlagal sem, da bi uporabili ekumensko priložnost in se opravičili protestantom za storjeno krivico, krški škof pa naj bi cerkev slovesno ponudil protestantom v vrnitev. S tem predlogom nisem prišel niti do ravni odbora za pripravo te vsakoletne prireditve. Celo moji najbližji katoliški prijatelji so se mi iz vsega krivičnega srca zakrohotali, kakor da imajo opraviti z medicinsko ugotovljenim blaznežem. To je torej 'vračanje zaseženega premoženja' po katoliško!" Enako razočaran je nad tem, da se cerkev nikoli ni zares iskreno opravičila za svoje nasilje. "Katoliška cerkev v redkih opravičilih uporablja enak žargon kakor komunisti. Pravi namreč, da je delala napake. Ampak prosim lepo: napake delam jaz pri tipkanju. Če pa ubiješ milijone ljudi, to vendar ni napaka, ampak kajnovski zločin. V tem pogledu se mi zdita katolicizem in komunizem dve podobi istega kovanca." Pošastno se mu zdi, da skuša cerkev svoje grehe časovno relativizirati, namesto da bi jih obžalovala. "Cerkveni zgodovinar ali zavzeti katoličan bosta o strašnih grozodejstvih cerkve predvsem v srednjem veku in do Napoleona kot dobra marksista rekla, da je treba na to gledati časovno, upoštevajoč zgodovinske okoliščine. Ampak pred Bogom je umor vedno umor (Dan 3,23;Rim 13,9;Mt 5,21.) Bog ni marksist, katoličani pa so v tem pogledu dokaj dosledni marksisti. Z zgodovinsko logiko skušajo preinterpretirati ta dejanja in jih narediti nedolžna, češ, to so bili pač drugi časi. Ko je rimski škof v Nemčiji govoril o islamu, je pozabil, da najmanj isto lahko rečemo za rimsko cerkev. Sicer pa mislim, da so bila grozodejstva Rima hujša od grozodejstev takratnega muslimanskega sveta." Ker se mu rimskokatoliška cerkev kaže kot Titanik, ki se bo prej ali slej potopil, zavestno zapušča njegov krov. Zadnje leto kot razlagalec Svetega pisma in pridigar deluje v krščanskih skupnostih in bibličnih skupinah na avstrijskem Koroškem in v Sloveniji. Zatočišče si je našel pri evangeljskih kristjanih. Ob nedeljah obiskuje službo božjo. To ni maša v katoliškem pomenu besede, saj v njej ni liturgije, poleg tega zbora ne vodi v katoliškem smislu posvečena oseba, ampak krščanski brat, ki mu občestvo to zaupa. Delovanje v skupnosti se mu zdi pomembno. "Eden izmed znakov, da je kdo zares spreobrnjen, je tudi ta, da si poišče brate in sestre v veri. Solistov v veri namreč ne more biti." Ko ga nazadnje vprašam, ali meni, da se bo njegova nova skupnost bistveno povečala, mi povsem resno odvrne: "Ni šans. Tako piše tudi v Svetem pismu in verjamem Bogu, ker ima s tem svetom nekaj izkušenj." (Mt 7,13).      

                                                                                                                          Urša Marn

Nevenka - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.

Nevenka

 

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju (takrat sem ga še imela) in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mlada kristjanka (takrat še nisem vedela kaj pomeni biti kristjan) in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

Pesem – Amazing Grace – Dar Milosti.

Dar milosti presrečen zrem,

me greha je otel,

sem bil zgubljen,

zdaj najden sem

in slep sem ozdravel.

Nekoč živel sem izgubljen,

sedaj se ne bojim.

Iz smrti vstal sem prerojen,

za Jezusa živim.

Ta milost me je prek težav,

nevarnosti in zmot

vodila varno iz daljav,

domov mi kaže pot.

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,

on dušni lek deli.

Ko bomo tam več tisoč let,

v sijoči večnosti,

vsak dan zapeli bomo spet

to pesem milosti.

Skozi to pesem se je v meni nekaj zgodilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu poiskala tako cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi o Bogu, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz bežnih besed nekaterih ljudi, ki sem jih srečala v življenju. Takšna podoba Boga, ki so mi jo predstavili, mi nikoli ni bila vabljiva in privlačna. Predvsem sem hotela najti cerkev, kjer ne krščujejo dojenčkov. Ne vem zakaj sem tako razmišljala. Takrat še nisem imela nikakršnega spoznanja o tem, zakaj tako razmišljam.

V tem silnem pričakovanju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj nadnaravnega, čudežnega. In moja pričakovanja so se izpolnila z več, kakor sem upala, mislila ali pričakovala. Nisem vedela, da to hrepenenje v meni vzbuja Sveti Duh, ki me je klical k spreobrnjenju, v popolnoma novo življenje.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E – evangeli . . . .  Kaj se nahaja za vsemi temi nazivi protestantskih cerkva, nisem razumela. Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, o kateri govori Sveto pismo, vest o Jezusu Kristusu, Odrešeniku ljudi. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo, toda danes vem, da ni šlo tolika za vtis, ki ga je name naredila narava, ampak Sveti Duh, ki je pripravljal moje in hčerkino srce. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila vesela, a še sama nisem vedela zakaj. Nisem vedela, da se me milostno dotika Sveti Duh, ker je prišel zame čas Božjega obiskanja.

Vrnili sva se domov.

Nestrpno sva čakali, da se ponovno približa čas, ko bova spet odšli v smeri tistega prečudovitega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve in vidiva kaj se tam dogaja.

Prispeli sva, in ugotovili na osnovi luči, ki so odsevale skozi okna v temno noč, da se je bogoslužje že začelo, in vstopili v cerkev. Kako to, da se je bogoslužje že odvijalo? Ali sva šli prepozno od doma? Sploh ne, šli sva dovolj zgodaj na pot.

Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden pravilen čas, ob nedavnem premiku ure iz poletnega v zimski čas, saj se je bogoslužje dejansko začelo že uro prej, kakor je bilo napisano na oglasni deski.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili od doma mnogo prej in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 25. minutam molitvenega bogoslužja. Takrat nisem vedela, da se verniki ob sredah zbirajo na molitvah.

Ob vstopu v prostor najprej nisva vedeli kam naj se usedeva, saj sva bili tu prvič. Videli sva prazne stole na levi strani od vhoda in sedli.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To mora vsak sam doživeti sam. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, veselja in hkrati strahospoštovanja, ki ga do takrat nisem poznala. Cerkev je bila topla, prijetno osvetljena, toda tista čudovita toplota, ki je zajela moje srce, je bila neopisljiva, globoka in močna, meni do sedaj popolnoma neznana.

Slišali sva, kako se je vsake toliko časa oglasil eden od vernikov, ki je vstal in molil. Nato se je usedel in je molil drugi. In tako naprej, do konca molitvenega bogoslužja. Začetek sva zamudili in to je bil verjetno čas slavljenja in kratke Božje besede.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta se prijazno rokovala z nama, in nama zaželela blagoslov. Takrat nisem niti vedela, kako čudovito je blagosloviti druge. Saj sploh nisem vedela kaj to pomeni, in zakaj se to dela. Zame je bilo vse novo, prav tako za mojo mlajšo hčerko, ki je bila z menoj.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: »V to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe.«

Takoj za tem pa sem slišala glas, ki mi je rekel: »Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?«

Takrat nisem vedela, da je bil prvi glas od sovražnika, ki me je hotel odvrniti od nadaljnjega prihajanja v to skupnost, drugi pa Bog, ki mi je govoril Resnico.

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo in od kod vse te misli in besede v meni. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica, drugače si nebi mogla razlagati moje reakcije, da v to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica.

Spraševala sem se, kako to, da se me je Sveti Duh tako močno dotikal s Svojo prepričevalno močjo, saj sva s hčerko prišli v cerkev prepozno, zaradi česar nisva slišali niti Božjega sporočila, kaj šele slavilne pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli »čustva«? Takrat nisem znala razlikovati čustev od delovanja Duha.

Od takrat sem prihajala v cerkev, najprej ob sredah in v nedeljo dopoldan in popoldan, kasneje pa, kadarkoli je bilo bogoslužje; v petek, ko je bilo preučevanje Svetega pisma,  ob ponedeljkih in sobotah, ko so bile molitve.

Na vsakem bogoslužju sem jokala, prav tako doma, kadar sem bila z Bogom. Mnogim ni bilo jasno zakaj jočem, saj bi se morala veseliti tega, da sem odrešena. Na vsakem bogoslužju sem porabila najmanj en zavitek robčkov. Solze so neustavljivo tekle iz mojih oči, ko sem bolj in bolj spoznavala, kako zelo me je ljubil Tisti, ki je dal življenje zame na Golgoti, Jezus Kristus, in ob spoznanju, kako velike bolečine sem mu zadajala s svojimi strašnimi grehi, ker sploh nisem imela prave predstave in podobe o Njem.

Ves čas od takrat, ko je Božja Beseda v meni začela delo preobrazbe skozi spoznanje o grešnosti in izgubljenosti, ki mi ga je milostno razodeval Sveti Duh, sem vsak dan po prihodu iz službe, še preden sem začela z običajnimi opravili, pokleknila v kuhinji in vsak greh, ki sem se ga spomnila; spomnil me je Sveti Duh; danes to vem, predajala Bogu. Ko sem tako klečala ob mizi, sem morala večkrat opreti komolce ob mizo, da sem lahko vdihnila. Dušila sem se v joku, v grlu me je stiskalo, solze so nenehno tekle iz mojih oči, ko sem v kesanju, spokorjenju in spreobrnjenju klečala pred Bogom, ki me je ljubeče ogrinjal v Svojo ljubezen, ki je do takrat nisem poznala, a sem jo iskala na popolnoma napačnih mestih in na napačen način.

Branje Svetega pisma mi je postalo vse in mi pomenilo vse. Požirala sem ga z vnemo lačnega, z vnemo duhovno mrtvega, ki je oživel. Vse bolj in bolj sem hrepenela po pristnem, osebnem srečanju z mojim Gospodom, skozi Njegove besede meni. Pred mojimi očmi je oživela. V mojem srcu je oživela. Vsaka beseda, ki sem jo prebrala mi je bila kakor najslajša hrana in najčistejša voda, ki je hranila in odžejala mojo dušo. Vpijala sem jo in moja radost se je mešala z jokom, izpovedovanjem in kesanjem.

28. oktobra 2001, 29. dan po mojem prvem prihodu v cerkev, po bogoslužju, je k meni pristopila sestra in mi rekla, da naj vse predam Bogu. V bistvu sploh nisem vedela kaj s tem misli, a sem se vseeno odločila, da bom »vrgla mrežo še na drugo stran čolna«. Ko sem prišla domov, je šla hčerka v kuhinjo, mene pa je kar odneslo v dnevno sobo. Ker pa sem nekaj dni pred tem prav čudno padla po tleh v predsobi, (danes vem, da je bilo to delo sovražnika), sem imela eno koleno zelo občutljivo na dotik, zato sem pokleknila na posteljo, v spalnici in začela moliti nekako takole:

 »Oče nebeški, hvala Ti, ker si dal svojega Sina Jezusa, da je umrl tudi zame in mi priskrbel odrešenje od greha. Ti veš, da sem ti predala vse grehe, katere si mi pokazal, in spoznala, da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji in v Tvoji moči. V imenu Jezusa Kristusa amen.«

In takrat se je zgodilo, kakor da bi se name spustili mogočni slapovi nebeške milosti in ljubezni. Radost je preplavila moje srce in mojega duha. Bila sem vsa objokana, po predhodni molitveni predaji, vseeno pa najbolj srečen človek na svetu. Zelo jasno sem čutila, kako je bilo težko breme iz mojega hrbta, dvignjeno iz mene. Takrat še nisem vedela, da sem doživela to, kar se v Svetem  pismu opisuje kakor novo rojstvo po Duhu.

Dvignila sem se, pritekla v kuhinjo in svoji hčerki povedala, kaj se mi je zgodilo, ter začela v novi radosti in svobodi, slaviti Boga, mojega Odkupitelja, Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil premnoge grehe in mi dal novo življenje.

Jezus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Evangelij po Janezu 3:3.

Vse o tem sem izvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga od tistega dne vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok, otrok vsemogočnega Boga.

Zelo, zelo sem ga ljubila in zelo, zelo sem mu bila hvaležna, za vse, kar je naredil zame. Kajti komur se veliko odpusti, ta veliko ljubi – je bolj hvaležen za to iz česar je bil potegnjen in kaj je postal kot nova stvaritev v Kristusu. To je popolnoma nekaj drugega, kakor kadar se spreobrne nekdo, ki je že od »rojstva« vernik.

»Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« (Luka 7:47).

Naslednji dan sem šla v službo tako polna prekipevajočega veselja, in niti pomislila nisem, da drugi mojega doživetja ne bodo mogli razumeti in se veseliti z mano.

 

Seveda, zato jih je sovražnik takoj uporabil proti men:. »Kaj pa ti misliš, komaj si povohala cerkev, pa se že hvališ. Kaj pa me, saj bomo že vedele, kako se tej stvari streže, saj smo že od rojstva »kristjanke«. Kaj pa misliš da si, grešnica, le kdo bo tebi lahko odpustil vso množico tvojih grehov. Sploh pa, govoriš tako, kakor da imaš samo ti prav. Kakšna cerkev pa je to, kamor hodiš, kdo pa sploh ste.«

 

Počutila sem se, kot da bi me nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Bile so štiri, tradicionalne vernice večinske cerkve, jaz pa sama, na novo rojena od Duha. Toda z menoj in v meni, je bil Jezus. Nisem bila sama in nisem bila nemočna.

 

Toda zgodilo se je nekaj, kar se mi do sedaj še ni dogajalo ob takšnih primerih. Nisem zamerila. Ljubila sem jih in jim takoj odpustila. Niso mi mogle pokvariti veselja, le čudno mi je bilo, kako to, da se niso veselile z menoj, kajti ker sem bila srečna, sem pričakovala, da se bodo veselile z mano, saj sem mislila, da so bile tudi one kristjanke.

 

Takrat še nisem vedela, ker še nisem tako poznala Svetega pisma, da obstajata na zemlji dve sili; demonska, hudičeva in Božja, sveta, ter pravi na novo rojeni kristjani in tradicionalni kristjani.

 

»Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«

(1 Korinčanom 2:14).

 

In Bog nas opozarja na takšne reakcije ljudi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«. (1 Petrova knjiga 5:8).

 

To so bili dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabila. Zdelo se mi je, kakor da lebdim med nebom in zemljo. Moje srce je bilo izpolnjeno z ljubeznijo, ki je bila tako močna, da se je izlivala iz mene v spontanih in gorečih molitvah k mojemu Zveličarju. Vsi ljudje so mi bili lepi, vse sem ljubila s Kristusovo ljubeznijo. Z vsakim, ki sem ga srečala, sem na primeren način podelila Evangelij Kraljestva in to je bil skoraj vsak človek, ki mi je prišel na pot.

 

Hodila sem v službo, opravljala najnujnejša dela doma in s hčerko, ki je bila takrat stara 8 let, toda moja največja radost je bila biti pri Njegovih nogah, peti, moliti in se pogovarjati z Njim. Tiste dneve in mesece so iz mojih ust odzvanjale molitve, kakor psalmi, hvalnice Rešitelju, Gospodu Jezusu Kristusu. Vedela sem da je živi Bog in ne takšen, kakršnega prikazujejo nekatere veroizpovedi, pribitega, nepremičnega in nemočnega na križu.

 

Iz mojega Duha je odmevala pesem. Takrat še nisem vedela, da mi bo Gospod dal veliko pesmi iz Duha, skozi moja usta. Molitve so kot hudournik tekle iz mene, neustavljive, kakor slapovi, ki padajo čez previs v globino. Razlika je bila le v tem, da je molitve, ki so vrele iz mene, Sveti Duh ponesel pred prestol mojega Boga. In v nebesih je bilo silno veselje, zaradi grešnice, ki se je vrnila nazaj k Očetu, kakor izgubljena hčerka.

 

»Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« (Luka 15:10).

 

Moje srce je znova in znova preplavljal najčudovitejši stih Svetega pisma, ki mi je povedal vse o Nebeškemu Očetu, ki me je tako ljubil, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa, kot spravno daritev zame in za vse ljudi na svetu.

 

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Evangelij po Janezu 3:16.

 

Moje največje veselje je bilo v tem, ker sem doživela silno močno spoznanje, prepričljivo in neomajno, da sem odrešena.

 

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Marko 1:15)

»Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.«  (Apostolska dela 3:19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. (Apostolska dela 2:38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) (2) in bo krščen (v vodi, kot Jezus), (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Marko 16:16).

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v svobodni odločitvi po veri v Evangelij in po vsem tem (3), odrešenje. Ta vrstni red je določil Bog, ne človek ali neka denominacija.

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3:3-6).

Začela sem spoznavati, da nobena cerkev ne zveličuje, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija in da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in izvršuje predpise, zakramente ali dela kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri Vanj, brez svojih lastnih del.

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3:22-26) Amen.

Prva pesem, ki mi jo je dal Sveti Duh po mojem spreobrnjenju opisuje moje zavedanje in radost, da sem Božji otrok in komu pripadam.

 

 

 

Z V E L I Č A N J E

 

BIL TISTI DAN JE, KAKOR VSAK,

KI VEDELA ŠE NISEM MU POMENA,

ODPRLA PRVIČ VRATA SEM V HRAM,

LJUBEZNI TVOJE, MOJ GOSPOD.

 

KO VELIČINA TVOJA, PRVIČ VSTOPI MI V SRCE,

JE PRVI VZDIH ČAŠČENJA, SREČE VANJ ZAVEL,

O, JEZUS, KJE JE TISTI DAN,

NI DALEČ V ZEMELJSKIH OČEH,

A TI MOGOČNO SI ZAVZEL SRCE MI,

V NJEM UTRDBO SI POSTAVIL TRAJNO.

 

NIKAR, MI POREKO DOMAČI,

SAJ TI NORIŠ, MI PRAVIJO KATOLIČANI,

A NE VEDO, DA SRCE MOJE,

LE ZATE JEZUS ŠE GORI,

V MOGOČNEM SRCU TVOJEM,

LJUBEZEN MOJA MIRNO SPI.

 

DAJ, JEZUS KRISTUS, MOJ GOSPOD,

ŠE VEČ PROSTORA MOJEM SRCU DAJ,

KER SICER SE RAZPOČI MI OD SREČE,

KER TI SI JEZUS MENI VSE:

"MOGOČEN SLAP IN VAL MORJA

IN GORA, TI NAJVEČJA TEGA SI SVETA,

SI VEČ, KOT SONCE, LUNA, ZVEZDE VSE NEBA,

SI DAR NAJVEČJI VSEM LJUDEM SVETA."

 

O, JEZUS, TO NI LE VZDIH,

JE SLAVOSPEV MOGOČEN V MENI,

JE RADOST, MOČ, LJUBEZNI TVOJE,

SAJ TI SI KRISTUS JEZUS, MOJ GOSPOD ZA VEDNO,

SAJ TI GOSPOD SI MOJA POT BREZKONČNA,

TVOJ DAR SEM MILOSTNI SPREJELA, "HVALA TI."

 

SEDAJ ŽIVLJENJE MOJE NI KOT PREJ,

V MINLJIVOSTI NE IZGUBI SE VEČ,

VSE STARO JE UMRLO V MENI,

SAJ TI GOSPOD, SI ME PREPORODIL.

 

NI DNEVA VEČ, DA NEBI PELA,

TI PESMI SLAVLJENJA VESELA,

SRCE TI SVOJE, POLOŽILA,

PRED NOGE TVOJE, MOJ GOSPOD.

NI DNEVA VEČ, DA NEBI BRALA,

BESEDE SVETE, PISMA TVOJA,

SAJ MOJE JE ŽIVLJENJE V TEBI,

TI POT SI MOJA, LUČ NEBA.

 

Nevenka (2001).

 

 

 

 

     

 

 

 

Evangelizacija - MOLITEV PREDAJE BOGU

 

Molitev predaje Bogu

 

Bog Oče, hvala Ti, da si dal Svojega edinorojenega Sina, Jezusa, da imam lahko večno življenje v Njem.

 

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3:16).

 

Tvoja Beseda pravi, da so vsi grešili in so brez Božje slave.

 

Saj so vsi grešili in so brez Božje slave. (Rim 3:23).

 

Priznavam, da sem grešil-a in da si ti, Jezus, edini posrednik med Bogom in ljudmi in edina spravna daritev za moje grehe.

 

Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus. (1 Tim 2:5)

 

On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. (1 Jn 2:2).

 

Jezus, prosim Te, odpusti mi moje grehe in me očisti s Svojo sveto krvjo.

 

Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. (Apd 2:38).

 

»Da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.« (Apd 26:18).

 

Želim, da si Ti od danes naprej, moj osebni Odrešenik in Zveličar.

Želim, da si Ti od danes naprej Gospodar mojega življenja.

Vse kar sem in kar imam, predajam Tebi. Bodi moj Gospod.

Odpovedujem se vsem stvarem, ki sem jih delal-a do sedaj in so te žalostile.

Odpovedujem se vsem stvarem, ki so v moje življenje prinesle prekletstvo.

Odpovedujem se vsemu, kar mi je povzročilo žalost, bolečino, občutek zavrženosti in vsakemu strahu.

Odpovedujem se vsem lažnim bogovom, katerim sem nevede služil-a do sedaj.

Želim, da si ti moj edini Bog, edini, katerega bom ljubil-a in mu služil-a.

V molitvi in v vseh odločitvah se želim obračati samo k Tebi, k živemu Bogu (k Bogu Očetu po Jezusu Kristusu).

 

Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. vi torej molíte takóle:

 

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

Zgôdi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh;

in odpústi nam naše dolge,

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;

in ne vpelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mt 6:5-15).

 

Prosim Te, odpusti mi in me osvobodi vsega, kar v meni ni od Tebe.

Osvobodi me od vsake demonske vezi.

Prosim te, ozdravi moje telo in vse, kar je v njem.

Ozdravi in osvobodi moj um in moje emocije.

Pomagaj mi, da svoj um uskladim s Tvojo Besedo.

Prosim te, osvobodi me, ozdravi me in odreši me.

Pridi s Svojim Svetim Duhom. Izpolni me. Krsti me.

 

To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. (Jn 7:39a).

 

»Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apd 1:8).

 

Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. (Apd 8:15).

 

»Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?« (Apd 10:47)

 

»Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril.« (1 Kor 2:12).

 

Naj se to zgodi zdaj, v imenu Jezusa, amen!