Pričevanja moja - BOŽJI POSEG IN ČUDEŽ OZDRAVLJENJA

 

BOŽJI POSEG IN ČUDEŽ OZDRAVLJENJA

 

 

 

L

 

V našem življenju so enostavno stvari in dogodki, ki jih moramo zapisati, ovekovečiti, posebno, če smo Kristusovi učenci in so dogodki, ki jih želimo zabeležiti, Bogu na slavo.

Nekega jutra sem se zbudila s krčem v spodnjem delu desne noge. Kakor običajno je po razgibavanju noge, popustil in izginil. Nato sem pozabila nanj.

V soboto 18.decembra leta 2021 sem se ponovno zbudila z močno bolečino na istem mestu kakor pred nekaj časa nazaj. Bolečina je bila tako huda, da ob vstajanju iz postelje nisem mogla stopiti na desno nogo. Nekako sem postavila nogo v položaj, v katerem sem izvajala manjši pritisk na meča in mesto bolečine in odšepala do kopalnice.

Vrnila sem se nazaj do postelje in najprej nisem vedela kaj naj naredim. Naj grem nazaj v posteljo? Naj vstanem in se delam, kakor da bolečine ni?

Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem namazala mesto bolečine, mesto zakrčenosti z mazilom, ki poživlja krvni obtok ob poškodbi  oziroma udarcu – Remigal. Mazilo je prineslo minimalno olajšanje, toda bolečina se je kmalu vrnila v še večji meri. Vseeno sem ostala pokonci. Poskušala sem z raztegovanjem mišice, da bi krč le popustil, a ni. Bila sem namreč prepričana, da je le krč, saj sem bolečino čutila približno na tak način, kakor ob krču, le da je bila mnogo hujša.

Tedaj sem se spomnila, da se mi že nekaj časa dogaja, da imam pred nedeljskim odhodom na bogoslužje razne nezgode, slabosti ali bolečine. Postalo mi je jasno, da je imel pri vsem tem prste zraven tisti, ki si niti najmanj ne želi, da bi odšla v skupnost, da bi bila blagoslovljena sredi med mojimi brati in sestrami. 

Toda meni niti na kraj pameti ni prišlo, da bi pomislila, da zaradi tega ne bom šla na nedeljsko bogoslužje.  Mi je pa postalo jasno, da  peš, kakor običajno ne bom mogla iti, toda v moji glavi je bila le ena misel: »Jutri grem na bogoslužje, pa naj bo karkoli. Nič mi tega ne bo preprečilo.«

Bog je vedel, da potrebujem prevoz in tisti, ki mu je Bog položil na srce, mi je sporočil, da se naslednjega dne lahko peljem z njim.

Tega dne, v tem sobotnem dnevu, ki se je šele začel, me je čakalo še kar nekaj presenečenj. Bog poskrbi za presenečenja prav takrat, ko jih najmanj pričakujemo in si jih iskreno povedano, niti najmanj ne želimo, posebno, če se ne počutimo primerno temu, da bi funkcionirali normalno in brez bolečin. Toda ali ne pravi Gospod v Svoji besedi:

. . . . . A mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. (2 Korinčanom 12:9).

Odločila sem se proklamirati Božjo besedo s stihi o ozdravljenju. Minila je ura, a krč (pravim krč, a po vsej verjetnosti ni bil samo mišični krč), ni popustil. Vendar sem vedela, Bog je moj Zdravnik. Ne bom odnehala. Verovala bom Vanj, ki mi je že tolikokrat pomagal, da sem vedela, da se tudi tokrat lahko popolnoma zanesem Nanj. 

Pred nekaj dnevi sem dobila izvid krvne preiskave, ki je v mnogih parametrih odstopal od normalnih vrednosti. Bila sem odločna da prosim v laboratoriju, da mi izvid izpišejo, še preden sem ga videla. Običajno tega ne naredim. Moja osebna zdravnica tega ni vedela. Poklicala me je, in rekla, da so izvidi BP, čeprav ni bilo tako.

Izvid sem posredovala mlajši hčerki, ki je študirala kemijo in se je malo bolj spoznala na številke na mojem izvidu. Posvetovala se je tudi s specialistom, ki pozna te situacije s krvjo in simptomi pregoste krvi (preveč rdečih krvničk železa, v krvi), in ji svetoval, naj se ta stvar še enkrat kontrolira.

Nisem vedela kaj naj naredim glede zdravnice, saj ni vedela, da imam izpis izvida, zato se je hčerka odločila, da bo pisala moji osebni zdravnici, in ji predlagala, naj mi da čez nekaj dni še enkrat pregledati kri. To je tudi storila.

Po nekaj dnevih je bila krvna preiskava podobna. Več parametrov je izstopalo iz normalne vrednosti. Po tem mi je zdravnica napisala napotnico za Hematologa.  Ker so danes čakalne vrste zaradi Kovida precej dolge, sem bila navkljub temu, da sem imela napotnico za zelo nujno, naročena na pregled šele v začetku meseca januarja naslednjega leta. (v letu 2022).

In ker sem med drugim izvedela, da je ob takšni diagnozi velika možnost nastanka krvnih strdkov, sem takoj pomislila: »Kaj pa če ni bil samo krč?« Sovražnik je takoj pristopil z raznimi lažmi in strahovi. »Umrla boš! Bolje da ležiš in si pri miru in jutri nikamor ne hodi. Glej, kakšnega Boga imaš, da se ti kar naprej nekaj dogaja? Kako lahko rečeš, da je On tvoj zdravnik?«

Res, za trenutek me je zapopadel strah, saj res nisem bila prepričana, kaj se je z menoj v resnici dogajalo. Vendar sem se usedla k računalniku, začela poslušati slavilno glasbo in moja vera se je dvignila in strah je začel izginjati.

Noga me je še vedno močno bolela. Bolečina ni in ni popustila. Težko sem naredila tistih nekaj najnujnejših korakov po stanovanju. Tudi sedeti mi je bilo težko. Bog pa ni dvignil rok od mene. Ves čas je bil z menoj. In načrtoval je zame obisk. Ja, obisk, takrat ko sem se najtežje premikala, ko sem imela vse v neredu, ko si niti najmanj nisem želela obiskov.

Proti večeru so se k meni najavili bratje iz skupnosti. Jaz seveda, sem jih hotela odpraviti na hitro in na lahko. Namreč pričakovala sem naročene knjige. Zato sem se zmenila, da nekako odšepam pred blok, prevzamem knjige in »obisk« odpravim po hitrem postopku, z izgovorom, zaradi mojega fizičnega stanja.

Toda Bog je imel drugačen načrt in je dal enemu od bratov odločitev, da pridejo k meni, ne glede na bolečine, za katere so izvedeli in močno oteklo nogo, ki so jo videli.

Toda to čemur sem se tako zelo upirala je postalo zame nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v tem dnevu. En brat je prinesel s seboj kitaro, jaz sem vzela v roke ukulele, drugi brat drugo ukulele in četrti brat je pel in začeli smo slaviti Gospoda z vsem srcem dušo in duhom.

Najprej sem še čutila bolečino, nato pa je kar izpuhtela. Tako rekoč ves čas obiska sem stala na nogah. Pred nekaj minutami se mi je zdelo kaj takšnega, misija nemogoče. Mojega duha in duha vsakega od nas je prevzel Božji Duh in potopili smo se v slavljenje. Večer je minil v trenutku, in prehitro. Med nami, v kuhinji, kjer smo slavili Boga, je bila Božja prisotnost, Božja slava. Jezus je bil sredi med nami in to se je čutilo.

Ko smo nehali slaviti smo molili druga za drugega in oni za moje ozdravljenje. Zdelo se mi je, da je nemogoče ostati bolan po vsem tem blagoslovu. Potem smo se razšli.

Kmalu za tem sem se odpravila v posteljo, kajti zjutraj sem nameravala zgodaj vstati. Ponoči sem se večkrat zbudila zaradi bolečine v mečih, na desni nogi, toda v mojem duhu je bila tista sladka, Božja prisotnost Svetega Duha. Bila sem presrečna, kajti čutila sem Božjo ljubezen v preobilju.

In prišlo je jutro. Ko sem hotela vstati, sem najprej obstala. Nisem mogla stopiti na nogo. Spraševala sem se: »Kako bom prišla do kopalnice? Kako bom prišla do mesta, kjer me bo pobral brat iz cerkve?« Toda če nekdo res želi nekaj storiti, čeprav je to fizično nemogoče, bo to storil v veri.

Kljub temu, da sem mislila, da je to misija nemogoče, sem se stuširala in si oprala glavo. Po tem sem začela zapovedovati nogi: »V imenu Jezusa Kristusa, bodi ozdravljena takoj zdaj!« Vidnega izboljšanja ni bilo takoj, toda ko sem se odpravila na mesto kjer smo bili dogovorjeni, da počakam prevoz za v skupnost, sem tisti kilometer; ja kilometer, naredila brez problema. Bolečina se je tako zmanjšala, da sem z lahkoto hodila. Skoraj sem pozabila, da zjutraj sploh nisem mogla stopiti na nogo, zaradi bolečine.

Zame tega dne ni bilo večje sreče, kakor priti v skupnost in sodelovati v slavljenju, poslušati Božjo besedo, biti med brati in sestrami, vzeti Gospodovo večerjo. Toda očitno mi je nekdo na vsak način hotel pokvariti vzdušje. Ko se je začela oznanjati Božja beseda, me je začela močno boleti glava. To je za mene nekaj čudnega. Glava me odkar je Bog ozdravil moje sinuse, nikoli ne boli. In domov sem se vrnila z glavobolom in tudi bolečina v nogi se je ponovno začela vračati.

In spet je minila noč, ki mi ni dopustila mirnega spanca. Zbudila sem se z glavobolom in hudo bolečino v nogi.

In potem sem začela spraševati Gospoda: »Kaj se dogaja, Gospod? Zakaj bolečina v nogi ne popusti in ta glavobol, zakaj?

In ponovno sem polagala roke na glavo, z besedami: »V imenu Jezusa Kristusa zapovedujem bolečini v moji glavi, naj takoj zdaj popusti!« In nato polagala roko na nogo z zapovedjo: »Zapovedujem desni nogi, da je ozdravljena v imenu Jezusa Kristusa, takoj zdaj. Bolečina, zapovedujem ti, da izgineš takoj zdaj, v Jezusovem imenu! Če se v mojih žilah nahaja krvni strdek, naj se raztopi takoj zdaj, v imenu Jezusa Kristusa! Jaz proklamiram popolno ozdravljenje vsega mojega telesa, po Kristusovih ranah!«

Stanje se je nekoliko izboljšalo, toda popolnega ozdravljenja še ni bilo. Ponovno sem izpovedovala stihe o ozdravljenju. Izpovedovala znova in znova, kadar sem se spomnila. Toda tudi naslednjo noč so me spremljale bolečine, le da ne več s takšno intenzivnostjo.

Naslednji dan sem ponovno spraševala Gospoda: »Gospod, molila sem, izpovedovala sem, proklamirala Tvojo Besedo, bratje so molili zame, zakaj se še ni zgodilo ozdravljenje? In v nedeljo sem v cerkvi vsem razglašala čudež, da sem lahko hodila, da sem sploh lahko prišla na bogoslužje."

In Gospod mi je rekel: »Ker imaš premalo vere!« Njegov odgovor me je presenetil, ampak vedela sem, da On že ve, kaj je na stvari.

In potem je Gospod začel delovati v mojih mislih. Začel jih je preusmerjati iz dvoma v popolno prepričanje. Ni bilo več dvoma, ne glede na to ali je krč, ali je strdek, jaz sem ozdravljena po Njegovih ranah. Enostavno sem samo sebe začela prepričevati, da je vse skupaj le mišični krč. Prišla je vera in strah je izginil in verjela sem, da Bog dela, kar jaz ne morem, a uporablja mojo vero, ki spet ni samo moja, ampak Njegova - Božja vera.

Začela sem z občasnim raztezanjem spodnjega dela mišice desne noge in še naprej izpovedovati ozdravljenje in polagati roko na nogo, v veri, da je ozdravljena. Vztrajala sem. »Jaz sem ozdravljena po Jezusovih ranah. Moje ozdravljenje je zagotovljeno po Jezusovi popolni daritvi zame na Golgotskem križu. Jaz sem že ozdravljena in to mi pripada, kot dedinji Božjega Kraljestva. Jezus Kristus je moj Zdravnik! Amen!«

Bolj kot je v meni rastlo prepričanje in zaupanje, da je Bog na moji strani in da mi je z Njim lahko samo dobro, da me ljubi in da je Vsemogočen, so bolečine počasi začele popuščati in izginjati. Oteklina na mečih desne noge je splahnela. Moja hoja je bila vse manj boleča in bolečina je sčasoma popolnoma izzvenela. Bila sem ozdravljena. Aleluja! Moj Gospod je posegel v mojo situacijo in mi prinesel popolno ozdravljenje. "Aleluja! Slava Ti, Jezus!"

Naslednjo jutro sem se zbudila in vstala brez bolečin, spočita in osvežena in polna Njegove ljubezni. Vedela sem, da me ljubi; da sem Njegova ljubljenka, Njegova trofeja, in da se vedno lahko zanesem Nanj. Vedno in ob vsakem času in v vsaki situaciji.

In vse bolj in bolj sem se čudila nad vsemi čudeži, ozdravljenji in rešitvami, ki jih je Bog že naredil v mojem življenju. Počaščena sem in navdušena sem nad takšnim Bogom, ki navkljub Svoji »prezaposlenosti« z mnogimi ljudmi po vsem svetu, vedno najde čas za posameznika. Naš Bog je dober Bog.

Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemí v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« (Sofonija 3:17). 

In sedaj sledi zapis o tem, kaj pravijo ljudje, ki ne poznajo Boga in mislijo, da bolezni lahko ozdravi le človeški zdravnik.

Krvni strdki: Simptomi globoke venske tromboze

Ni sicer nujno, da je globoka venska tromboza povezana z zelo očitnimi znaki, zato lahko ostane težava precej dolgo neprepoznana, s čimer se seveda povečuje nevarnost za resnejše zaplete. V primeru, da se simptomi pojavijo, je eden izmed najbolj tipičnih (1) bolečina v nogi ali roki, v kateri je nastal krvni strdek, ali pa povečana občutljivost te okončine. Med precej tipične znake globoke venske tromboze sodi tudi (2) nadpovprečno topla koža na območju strdka. Nekateri opažajo tudi (3) otekanje prizadete okončine. Poleg tega pa lahko (4) postane koža v bližini strdka pordela ali obarvana v vijolične odtenke. Simptomi, značilni za globoko vensko trombozo, so včasih podobni občutkom, ki spremljajo nategnjeno mišico. Tako lahko na primer tisti, ki so nekoliko bolj aktivni, znake globoke venske tromboze zamenjajo za klasično športno poškodbo.

(In ta rdečica se mi je pojavila tudi na moji desni nogi, čeprav ne na mestu bolečine In te simptome sem imela le da v zelo hudi obliki, s tako hudo bolečino, da nisem mogla stopiti na nogo).

Nekaj dni kasneje mi je rekla medicinska sestra, ko sem ji povedala da sem raztegovala bolečo nogo, da bi sprostila mišični krč: "Gospa, vi ste bila v veliki nevarnosti, da bi se vam strdek premaknil naprej in bi lahko zaradi tega umrla."

In čez nekaj dni, natanko 5. januarja 2022, sem bila na urgenci, napotena tja iz strani Hematologa. In tam so mi na osnovi UZ preverili tudi žile na moji desni nogi. O krvnemu strdku - strdkih ni bilo ne duha, ne sluha. Moje žile so bile popolnoma  prehodne. 

Kdo je to naredil? Je vse skupaj kar spontano izzvenelo, kakor pravijo temu zdravniki. Ne. Meni je pomagal živi Bog, ki je isti včeraj, danes in na veke, in mi prinesel ozdravljenje od bolezni, ki mi jo je podtaknil sovražnik. 

Slava Bogu! Slava Jezusu Kristusu iz Nazareta, ki nam vedno pomaga, ko se zanesemo nanj. Vedno in popolno. 

In ker je Nevenka, ki jo vidite in poznate, verovala v Njegovo ime (ime Jezus), ji je to ime (ime Jezus), dalo moč, in vera, ki prihaja po tem imenu (Jezus), ji je vrnila popolno zdravje od vsakega krvnega strdka, kakor ste videli na lastne oči. (Apostolska dela 3:16 - parafrizirano).

31.12.2021, 13 dni po morebitni, usodni globinski trombozi, ki jo je ozdravil moj Gospod, Bog Jezus Kristus, sem na stadionu Leona Štuklja naredila 12.880 korakov. S tem sem hotela pokazati satanu, da je izgubil bitko, in da je večji ta, ki je v meni, kakor on, ki je v svetu.

Tisti dan boste rekli: Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, oznanjajte med narodi njegova dela, razglašajte, da je vzvišeno njegovo ime. (Izaija 12:4).

 

 

Pričevanja moja - KAKO MI JE BOG PODARIL TERMOVKO

 

KAKO MI JE BOG PODARIL TERMOVKO

 

 

V sredo 6. novembra 2019 sem se odpeljala z vlakom v Trebnje, kot običajno na obisk k mami v varovano stanovanje. Mama je imela takrat 87 let.

 

Medtem ko sem bila pri njej sem opazila lepo, nežno zeleno termovko, ki jo je imela na pultu. Rekla sem ji: »Mami, ti te termovke nič ne uporabljaš. Ali ni brez veze, da jo imaš?«.

 

Mama pa mi je odgovorila: »To imam v spomin nate.«

 

Smejala sem se in ji rekla: »Ampak termovko sem dobila od svojega bivšega moža. Dejansko sploh ni moja.«

 

Mama pa spet: »Ne dam ti je, ker mi je ta barva tako zelo všeč.«

 

»Prav mami, mi jo bo pa Bog priskrbel.«

 

Okrog 11,20 sem se odpravila nazaj proti železniški postaji in ko sem prišla na postajo, sem imela še nekaj časa do prihoda vlaka.

 

Iz nahrbtnika sem vzela mobitel in pogledala na FB profil, kar opazim, da je Arriva spraševala, kdo je izumitelj termovke. Jasno da nisem vedela. Hitro sem skočila na Internet in tam vpisala »Kdo je izumitelj termovke«. In našla sem, da je James Dewar in to takoj napisala na FB stran od Arrive.

 

Zvečer sem dobila obvestilo od Prevoznega podjetja Arriva, da naj jim pošljem naslov, ker sem ena od treh, ki si je »prislužila« termovko s pravilnim odgovorom na njihovo vprašanje.

 

Bila sem zelo presenečena in hkrati vesela, ker sem že nekaj časa razmišljala, da si moram kupiti termovko za zimo, ki prihaja, posebno za občasne primere, ko evangeliziram na ulici. Takrat prija nekaj toplega za popiti. Imam 67 let. Res je prišla v prave roke, še več, podaril mi jo je moj Gospod.

 

On je slišal, kar sem rekla pri mami: »Prav mami, mi jo bo pa Bog priskrbel.«

 

In ne da bi ga prosila, mi jo je priskrbel.

 

Ko sem termovko od Arrive prejela, sem jim napisala mojo zgodbo, zgodbo o Bogu, ki mu ni nič pretežko, zgodbo o Bogu, ki poskrbi za tiste, ki jih ljubi. Nato pa sem se jim zahvalila, ker so bili del Božjega čudeža, ki se mi je zgodil.

 

 

 

Pričevanja moja - TEDEN BOŽJIH BLAGOSLOVOV IN ČUDEŽEV

 

Teden Božjih blagoslovov in čudežev

 

 

 

Teden od 20.01.2016 do 24.01.2016, je bil teden posebnega Božjega delovanja v mojem življenju. Ker nisem želela, da se ti dogodki izgubijo v pozabo, sem jih sklenila zapisati. Želim, da so vsakomur, ki bo to prebral v vzpodbudo, da je Bog vreden vsega zaupanja, zato naj bo vse, kar je napisano, Njemu na slavo in čast.

 

V sredo 20.01.2016 sem nameravala oditi k frizerju. Že prejšnji teden sem se naročila, in tega dne tega dne ob 15. uri popoldan sem imela dodeljen termin.

 

Zjutraj, istega dne, sem se zbudila in vstala, in neprijetno presenečena ugotovila, da me zelo boli hrbtenica. To se mi ni zgodilo že 14. let,  od časa, ko sem svoje življenje predala Jezusu. Toda tega jutra se nisem mogla popolnoma zravnati in komaj sem prišla do kopalnice.  Bolečina je bila tako huda, da nisem mogla niti stati, niti sedeti, niti ležati.

Kaj pa sedaj, sem se spraševala? Naj odpovem obisk pri frizerki?

Ker pa so se mi v zadnjem času kar pogosto dogajale razne zdravstvene »nezgode«; takšni ali drugačni simptomi, sem tudi tokrat kmalu ugotovila, da se vse skupaj ne dogaja slučajno in da za tem ne stoji Bog, niti telo samo. V imenu Jezusa sem zapovedala bolečini, da se umakne od mene in verovala, da se bo to tudi zgodilo.

V roku pol ure sem se lahko ponovno vzravnala in v času ene ure nisem imela v hrbtenici, nobene bolečine več. Slava Bogu, vzela sem samo to, kar mi že pripada, kar je Jezus že storil na križu zame; ozdravljenje po veri. Po njegovih ranah sem bila ozdravljena. (Izaija 53,5).

Tako sem lahko popoldan odšla k frizerki, h kateri sem odšla prvič, z namenom, da ji govorim tudi o Jezusu. Bog mi je dal priložnost in bilo mi je v veliko veselje, da sem ji lahko pričevala o Bogu, ki je pred 14. leti popolnoma spremenil moje življenje. Po striženju sem vesela odšla nazaj, proti domu.

Ker se je že spustil mrak, sem se odločila oditi tudi v trgovino. Ker še vedno nisem natanko vedela, koliko me bodo stali novi slušni aparati, sem se odločila vzeti le 5,00 Eur, kar je moja dnevna kvota za nakup hrane in ostalih potrebščin za gospodinjstvo. Toda še preden sem odšla skozi vrata, me je Sveti Duh opomnil, naj vzamem s seboj še drobiž, ki je bil v denarnici. Ni ga bilo veliko – samo 0,23 Eur. Torej v trgovino sem odšla s 5,23 Euri denarja.

Po poti sem se pogovarjala z Bogom in ga prosila, naj mi pomaga za denar, ki ga imam na razpolago, kupiti stvari, ki jih potrebujem. Vstopila sem v trgovino in začela izbirati stvari. Iskreno lahko rečem, da kaj dosti nisem odlašala z odločitvijo, kaj naj kupim. Zdelo se mi je, kakor da me je neka nevidna roka vodila od artikla, do artikla. V košarici se je znašlo natanko osem stvari. Veliko za tako malo denarja.

Z nakupljenim sem se odpravila k blagajni, pripravljena, če bo treba kaj vrniti, v primeru, da bi bil znesek prevelik. Ko je prodajalka moj nakup vnesla v blagajno, mi je povedala znesek. Ko sem ga slišala, sem mislila, da bom začela vriskati od sreče. Bilo je natanko 5,23 Eur. Tedaj sem ji rekla: »Ali ni Bog dober?!« in ji povedala, da imam v denarnici na razpolago natanko toliko denarja, ne več, ne manj.

Ko pa sem stopila iz trgovine, sem vriskala vso pot do doma, se zahvaljevala Bogu za Njegovo dobroto, pomoč in skrbnost. Res, On je dober Oče! Aleluja!

Dogodki tega dne so mi dali nov duhovni polet in mi pomnožili vero.

Teden se je nadaljeval z zelo blagoslovljenim obiskom Pastorja Ashleya iz Nizozemske s soprogo Ruth, z bogoslužjem v petek v Rialtu, ter v soboto in nedeljo v KC Ljubljana.

In v soboto se mi je zgodilo nekaj, kar je prav tako vredno zapisa, ne samo na papir, ampak predvsem v srce.

Ker sem že ves mesec, vsaj enkrat na teden v AudioBM, na preizkušanju novih slušnih aparatov v razponu od 0, pa tja do 1.960 Eur, je bil moj finančni razpored na nek način fiksiran – določen in moj odhod v KC LJ v soboto in nedeljo je bil popolnoma nenačrtovan.

In tako sem imela v soboto v denarnici 10,00 Eur, ko smo se odpravili v Ljubljano. 5,00 Eur sem dala za bencin, ostalo mi je še 5,00 Eur in nekaj malega drobiža. Na bogoslužju je bil poziv za prostovoljni prispevek. Rekla sem sama pri sebi: »Gospod, ti vidiš, da imam v denarnici le še pet Eur in jutri bi šla rada spet v Ljubljano. Gospod, dala bom kar imam, Ti pa poskrbi za jutri.« Tako sem tudi storila.

Po pridigi je pastor Ashley klical naprej za molitev. Visoko sem dvignila svoje roke v strinjanju s tem, kar je govoril. Prišel je do mene, se dotaknil moje glave in padla sem pod močjo Svetega Duha.

Medtem, ko sem ležala na tleh, že nekaj časa, z rokami sklenjenimi nad telesom, sem nenadoma začutila, da mi je nekdo pod roko potisnil list papirja. Ležala sem v blagoslovljeni Božji prisotnosti in hkrati skrbno držala listek, da ga slučajno ne izgubim med vstajanjem. Čez nekaj časa sem vstala in »tisto« stvar, za katero sem mislila, da je mogoče sporočilo kakšnega brata ali sestre, potisnila v žep.

Nisem dolgo zdržala, zato sem ponovno segla v žep, da pogledam, kaj piše na listku, ki mi ga je nekdo dal. Potreben je bil le bežen pogled in postalo mi je jasno, da je večkrat prepognjeni listek, desetkratnik zneska, ki sem ga dala v košarico za prostovoljno nabirko. Od radosti in sreče sem začela jokati. Solze so mi tekle po licih in Božja ljubezen me je preplavljala. Moje srce je prevevala hvaležnost in hkrati obnovljeno spoznanje: »Bog je živ! On nas sliši! On nas uslišuje! On nas ljubi! On odgovarja na naše prošnje!«

»O, Bog, kako si dober, kako si dober! Jaz sem ti tako malo dala, ti pa meni tako veliko. Tvoja matematika je res drugačna kot matematika tega sveta. O, Bog, ti si me slišal! Ti si slišal kaj sem ti govorila in za kaj sem te prosila! Aleluja! Ti si res živi Bog! Kako si dober! Saj si tega sploh ne zaslužim! O, Bog, hvala ti za osebo, ki je bila poslušna tvojemu Svetemu Duhu, da si jo lahko uporabil za manifestacijo Tvojega čudeža. Hvala Ti, ker si mi pokazal, tako zelo nazorno pokazal, da se lahko vedno zanesem Nate, v vsaki situaciji. Ti si dober Oče. Vedno poskrbiš za tiste, ki te ljubijo. Vedno!«

Solze mi kar niso in niso prenehale teči od sreče in veselja, ker mi je Bog izkazal svojo ljubezen in skrbnost. Tega ne želim nikoli pozabiti. Hodila sem od skupine, do skupine bratov in sester, ki so se pogovarjali in jim govorila, kako dober je Gospod.

Ta večer je bil nekaj posebnega zame in tudi vsa noč, prav tako naslednje jutro ob 9. uri, v Rialtu. Tako močno sem občutila Božjo ljubezen, Njegovo prisotnost. Globoko sem bila potopljena v blagoslovu Njegove milosti. Radost je napolnjevala moje srce. Brez dvoma sem vedela: »Živi Bog je med nami!«

Odločila sem se podeliti svoje pričevanje z mojimi brati in sestrami in vem, da nas je to, kar je naredil Gospod, vse dvignilo v veri in v zaupanju k našemu Bogu, da je On res z nami vse dni našega življenja, do konca sveta. (Matej 28,20b).

Odločila sem se, da denar, ki mi ga je Gospod podaril prejšnji večer,  namenim v prostovoljno nabirko, ki se je tega jutra zbirala, tudi za pastorja Ashleya; z veselim in hvaležnim srcem. Prosila sem Gospoda, naj blagoslovi osebo, ki jo je vodil Sveti Duh, da mi je ta Božji dar izročila, kakor da je njegova roka dala ta denar v košarico tega dne, in ne jaz.

Doživeti manifestacijo in delovanje Božjega Duha na tak način mi pomeni razlog za postavljanje »spominskega kamna«, v večni opomin naslednjim rodovom, kakor je to delalo ljudstvo Izrael, kadar jih je Bog blagoslovil, da s tem izkažejo, kako velika je Njegova dobrota, od roda do roda, Njegova zvestoba.

In prevoz v KC Ljubljana v nedeljo popoldan je bil novi čudež Božje milosti, ker nas je brat, ki nas je vozil, vozil na lastne stroške. Naj mu Gospod obilno povrne in ga blagoslovi. Bog je poskrbel tudi za mojo nedeljsko pot v KC Ljubljana. Slava mu!

Vse napisano naj bo na slavo našemu čudovitemu nebeškemu Očetu, ki daje darove ob pravem času, takrat, ko On ve, da je najprimernejši čas, da nam skozi Svoje dejanje milosti, izkaže svojo ljubezen. Vsa slava pripada samo Njemu!

Hvala ti, Oče, v imenu tvojega Sina, Jezusa Kristusa. Amen!

 

Pričevanja moja - ČUDEŽ OSVOBOJENJA IN OZDRAVLJENJA PO POLAGANJU ROK

 

ČUDEŽ OSVOBOJENJA IN OZDRAVLJENJA PO POLAGANJU ROK

 

 

Začelo se je v noči iz torka na sredo, iz 22. na 23. november 2016. Sredi noči sem morala vstati, ker sem imela nenadoma hude prebavne motnje, z bolečinami po vsem prebavnem sistemu in slabost.

12. novembra 2016, ko sem se skupaj z brati in sestrami iz vse Slovenije udeležila seminarja - Popolna svoboda, v Celju, sem bila po vseh izpovedovanjih, proklamacijah, molitvah in maziljenjem z oljem, v veri, popolnoma osvobojena še zadnjih vezi moje duše, izhajajočih iz moje preteklosti. Vedela sem; SVOBODNA SEM! Aleluja! Popolnoma svobodna za Kristusa!

Po tem dogodku mi je neprestano prihajalo na misel: »Sedaj si odrešena in osvobojena; na vrsti je ozdravljenje tvojega telesa.«

Še nekaj dni po tem seminarju sem si delala zapiske in razmišljala o vseh blagoslovih, ki sem jih bila deležna po veliki Božji milosti. Bila sem kot majhna punčka, ki se brez zadržkov in brez kakršnihkoli omejitev, veseli nanovo pridobljene svobode. To je videl v Božji viziji tudi brat Raymond, ko je na tem seminarju, molil zame. Vsako novo jutro je bil na mojih ustnicah nasmeh in vsak večer iz vsega srca izkazana hvaležnost Bogu, za Njegovo veliko dobroto v prid tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo Njegove zapovedi.

 

». . . Toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.« (2 Mojzesova 20:6).

» . . . Toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.« (5 Mojzesova 5:10).

Božji poziv je postajal vse močnejši in sklenila sem, da se mu predam. Vse, kar je bilo v moji domači knjižnici v povezavi z ozdravljenji, je prišlo na plan. Prepustila sem se vodstvu Svetega Duha in bila tako rekoč od jutra do večera v izpovedovanju stihov o ozdravljenju, molitvi, branju Svetega pisma, razmišljanju. Začelo se je moje čudežno, poglobljeno potovanje z Bogom, mojim Očetom, mojim Odrešenikom, mojim Osvoboditeljem in posebno, mojim Zdravnikom. Vse bolj je v meni rastlo zaupanje in vera v to, kar pravi Bog v Svoji besedi.

»Kajti jaz sem GOSPOD, tvoj zdravnik.« (2 Mojzesova 15;26c)

Toda, to vsi vemo iz lastnih izkušenj, sovražnik takrat, ko se odločimo pogumno stopiti naprej v globlja spoznanja Resnice, ki nas lahko odreši, osvobodi ali ozdravi; ne miruje.

»Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Janez 10,10).

Prva moja reakcija na moje slabo počutje je bila, posebno po pogovoru z nekaterimi sestrami, ko so me vprašale: »Ali si kaj strupenega spila ali pojedla?« »Zastrupila sem se, potrebno bo k zdravniku, na preglede, vzeti kakšno zdravilo in to je to.« Toda kmalu za tem sem spoznala, da je to razmišljanje in da so to reakcije tega sveta.

Jaz pa nisem od tega sveta in pravila tega sveta ne bodo usmerjala ali vodila mojega življenja. Pravila mojega življenja v Kristusu temeljijo na Svetem pismu in na moči Njegove Besede. Ona je moj temelj, moja moč, moja opora in smer mojega potovanja.

Sin moj (hčerka moja), pazi na moje besede, nagni svoje uho k mojim izrekom. Naj ti ne uidejo izpred oči, hrani jih v svojem srcu. Kajti življenje so temu, ki jih najde, zdravje celemu njegovemu telesu. (Pregovori 4:20-22).

Simptomi, ki so se mi dogajali so šli v takšno skrajnost, da sem zvečer mislila, da bom padla v nezavest in nemočna obležala.

Takrat pa mi je skozi misel prišel stih iz Svetega pisma: »In če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo.« (Marko 16:18b).

Čeprav sem bila v stanju, v katerem bi vsak človek, ki ne pozna Boga, končal na urgenci in v bolnišnici, na infuziji, sem se jaz odločila v veri, oditi na Božjo urgenco in na Božjo infuzijo, ker sem vedela, da zame, kot Božjega otroka ne veljajo več samo naravna, ampak nadnaravna pravila, Božjega Kraljestva.

Bila sem šibka telesno, toda močna v veri. Položila sem eno roko na svoj trebuh in drugo na spodnji del hrbta in začela na ves glas izpovedovati vero v to, da če bom kaj strupenega pojedla, ali popila, mi ne bo škodovalo, ker tako pravi Sveto pismo. Kar nekaj časa sem tako vztrajala v molitvi in v duhovnem izpovedovanju in v telesu sem začutila, da je slabost popustila.

Zelo zanimivo mi je bilo v vsem tem dogajanju, še posebno na telesnem nivoju, da ves čas trajanja tega demonskega napada name, me Bog ni niti za kratek čas zapustil, moč mojega telesa me ni zapustila in teža mojega telesa se ni niti malo zmanjšala, čeprav je v času teh štirih dni in pol vse, kar je prišlo v moje telo iz njega tudi takoj odšlo. Imela sem simptome okužbe s Salmonelo.

Naslednji dan so se simptomi v mojem telesu ponovno okrepili. Slavila sem Boga in v veri izgovarjala Njegovo Besedo. Zvečer sem šla na molitveno srečanje skupnosti, pol ure peš hoje od mojega doma. Čudila sem se veliki Božji dobroti, ki me je blagoslavljala in me kakor s ščitom kronala z dobroto.

»Saj ti, GOSPOD, blagoslavljaš pravičnega, kakor s ščitom ga kronaš z milostjo.« (Psalm 5,13).

Tudi v petek in v soboto, so bili simptomi in znaki v mojem telesu takšni, da bi lahko rekla Bogu: »Gospod, zakaj, saj vendar zaupam v Tvojo Besedo, jo proklamiram in verujem vanjo?«

Toda satan si je na vse pretege prizadeval, da bi popolnoma zrušil mojo vero in v meni vzbudil nezaupanje v mojega Boga – Zdravnika mojega telesa. Vedel je, da če mi zruši to vero, mi bo zrušil vero v vsa nadaljnja ozdravljenja, ki so postala moj cilj vere, na slavo mojemu Gospodu. Zato sem vztrajala in verovala, proklamirala in slavila mojega Boga navkljub simptomom in znakom v mojem telesu.

Prišla je nedelja, dan, ko gre vsak, ki ljubi Boga, vsak, ki ljubi brate in sestre in vsak, ki ljubi Kristusovo cerkev, v skupnost. Zjutraj sem težko vstala. Pozneje kot običajno in nisem se počutila primerno temu, da bi odšla pol ure peš proti mestu bogoslužja. Toda vstala sem v veri, da je Bog z menoj, če sem jaz z Njim. V veri sem molila za Cerkev in pričakovala, da se bodo v tem dnevu, na tem bogoslužju dogajala čudovita Božja dela.

Iztegni roko, (Gospod), da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!« (Apostolska dela 4,30).

Nisem vedela kaj me čaka. Bilo je blagoslovljeno in nad vsemi pričakovanji. Slavljenje slavilne skupine nas je poneslo v višave Duha, na kolena v strahospoštovanju do Jahveja, vsemogočnega Boga sredi med nami.  Božji Duh je vel med nami in nas preplavljal z blagoslovom Božje prisotnosti, moči in ljubezni.

In potem je bila na vrsti blagoslovljena Beseda – pridiga skozi usta našega brata Boštjana. Toda medtem, ko sem sedela in poslušala silno blagoslovljeno pridigo, sem spet morala oditi tja, kamor gre tudi cesar peš. V mojem telesu se je vse vrtinčilo. Ni mi bilo mar. Vedela sem, da je Gospod z mano, in da me nikoli ne bo zapustil.

Po pridigi je bil poziv za sprejetje Jezusa Kristusa kot osebnega odrešenika, za nove in poziv za prejetje moči Svetega Duha, oziroma krsta v Svetem Duhu. Šla sem naprej.

Že takoj, ko sem stopila naprej, sem začutila delovanje Duha name in vse telo se mi je začelo tresti. Ko je brat Boštjan položil name roke, da bi prejela moč Svetega Duha, sem padla na tla pod močjo Božjega delovanja in tam obležala. Vedela sem, da Bog v meni nekaj dela. Medtem sem ves čas molila v drugih jezikih. Kakor v valovih, me je preplavljala sveta, ozdravljajoča Božja moč.

Ko sem prišla iz bogoslužja domov, sem bila zelo lačna. Pojedla sem obilno kosilo in počutila sem se fizično obnovljena. Čez nekaj časa sem šele ugotovila, da v mojem telesu ni več simptomov, ki so me mučili od srede naprej, pa do nedelje, ko je Bog položil roko name in rekel satanu: »Odstopi od nje! Ona je moja! Poberi se satan in se ne vrni več!«

»Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.« (Matej 28,18)

BOG ME JE NA TEM BOGOSLUŽJU OSVOBODIL IZPOD TIRANIJE HUDIČA IN OB OSVOBODITVI JE BILO OZDRAVLJENO TUDI MOJE TELO. ALELUJA! SLAVA BOGU!

Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih. Izšli boste in boste poskakovali kakor telički iz staje. (Malahija 3,20).

27.11.2016

 

 

 

 

Pričevanja moja - MOJ PRIJATELJ, BREZDOMEC DUŠAN

 

Moj prijatelj, brezdomec Dušan

 

Nekaj tednov nazaj sem začela na poti v službo in iz službe, opažati moškega, ki sem ga videla sedeti za Mercatorjevo trgovino, v bližini mojega doma. Že velikokrat je bil na tem mestu, občasno pa je za nekaj časa izginil in nato spet prišel. Vedno kadar ga ni bilo, sem si mislila: »Sedaj imam mirno vest, verjetno mu je dobro.« Nekaj časa sem hodila mimo, kakor da se me to ne tiče, da to pač ni moja stvar. Nato sem se mu prvič približala. Bila je sobota in kot običajno sem šla zjutraj v trgovino. Ko sem ga zagledala stati pred trgovino, se me je v srcu nekaj dotaknilo. Nakupljene stvari sem odnesla domov in se vrnila nazaj k trgovini, z nekaj hrane in s Svetim pismom Nove Zaveze. Na stran, kjer je bila vrstica iz Evangelija po Janezu 3,16, sem to vrstico podčrtala, med strani pa položila listek, na katerem sem na delu, ki je štrlel iz knjižice, z rdečim flomastrom napisala: »Jezus te ljubi.«

Kar nekaj časa sem morala stati pred trgovino in gledati v smer, kjer je stal ob policijskem avtomobilu in se pogovarjal. Kasneje sem izvedela, da je bil Dušan nekoč zaposlen na policiji, a se je zaradi ločitve od svoje žene do konca zapil. Policaj s katerim se je pogovarjal, je bil njegov polbrat. Nisem se bala. V meni je bila nevidna moč; Sveti Duh.

Ko je policijski avto odpeljal, se je vračal proti vhodu v trgovino. Šla sem mu naproti, ga pozdravila, mu dala Sveto pismo in sendvič, ki sem ga na hitro pripravila doma. Nisem mu veliko govorila, a začutil je, da mu želim dobro.

 

Že ob tem prvem srečanju so se njegove oči orosile, v njem je vzklilo upanje, ko sem mu prebrala stih iz Janezovega evangelija 3,16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

V naslednjih dneh sem na poti iz službe včasih pristopila k njemu, včasih pa nisem mogla. Zapadla sem v krizo. Počutila sem se tako nemočna in tako nekoristna in nesposobna, da to stvar z brezdomcem speljem naprej – v njegovo odrešenje po veri v Jezusa Kristusa. Spraševala sem se, le kako mu lahko pomagam s tem, da mu prinašam hrano in vodo, da ga vzpodbujam in mu govorim o Jezusu. Kaj pa obleka, dom, voda za umivanje in miren in topel prostor za spanje?

Nekega dne, po povratku iz službe sem šla domov in mu prinesla pričevanja brata v Kristusu, ki se ukvarja z odvisniki in je tudi sam pred spreobrnitvijo delal kot policaj. Izročila sem mu tudi na listu napisan vozni red vlakov, da bo lahko odpotoval k njemu.

Včeraj je bil kot po navadi zjutraj na svojem mestu in na poti v službo sem ga našla sedeti na stopnički za gostilno Jakše, kjer je bilo več svetlobe za branje, ne pa kot po navadi na stopnicah dostavnega mostička pri trgovini Mercator. Prebral je pričevanje Matjaža in Magdalene Horjak, ki sem mu ga dala prejšnji dan in bil je ves objokan. Rekel je: »Tudi on je bil v specialni enoti«. Iz njega je velo upanje, da zanj obstaja IZHOD.

V naslednjih dneh sem se dogovarjala z Matjažem, da bi ga sprejel v svojo skupino za odvajanje od odvisnosti, ki ne deluje le na sistemu človeške pomoči, ampak skozi molitveno podporo in Božjim delovanjem. Dušan se je razveselil te možnosti in mi zaupal, da ima dovolj denarja, da bo lahko odpotoval k Matjažu, v Piran. Doma sem na internetu našla železniški vozni red v smeri proti Kopru in mu ga natisnila.

Ko sem se vrnila iz službe sem ga našla v družbi Mihe, mlajšega prijatelja – bivšega odvisnika, ki pa je bil še vedno na metadonu, ki mu je velikokrat delal družbo. Govorila sem jima o Jezusu in o desnem razbojniku, ki ni bil nikoli v cerkvi, a mu je Jezus vseeno rekel, da bo še isti dan z Njim v raju.  Zakaj?  Zato, ker je v Križanem prepoznal Boga, ki nedolžen umira na križu, zaradi njegovih grehov.

Namenila sem se še oditi v trgovino, da Dušanu kupim nekaj hrane, a sem kasneje videla, da je ima še nekaj od prejšnjih dobrotnikov, skrite v omarici plinske napeljave, pritrjene na steno trgovine. Začudila sem se, ker nisem nikjer videla njegove običajne steklenice z alkoholom.

Ko sem se vrnila domov nisem imela miru. Na hitro sem zase in za hčerko skuhala kuskus na mleku in ne da bi ga pojedla z robčki v roki tekla nazaj za trgovino. Na poti me je skoraj do glave poškropil mimo vozeči avto, ki je z vso hitrostjo zapeljal v globoko lužo. Moji edini čevlji za dež so bili popolnoma premočeni.

Nekaj časa sva se z Dušanom pogovarjala o Bogu, nato pa sem čutila da je pripravljen. Vprašala sem ga, če želi Jezusa sprejeti za svojega osebnega Odrešenika. Njegov odgovor je bil: »Ja, želim.« Prijela sem ga za njegovo prezeblo in od alkohola oteklo, pomodrelo roko in nanjo položila drugo in mu  rekla, naj za mano ponavlja besede molitve, približno takole:

Gospod Jezus. Tu sem pred teboj in spoznal sem, da sem grešnik.  Vem, da si zame umrl na križu in tam plačal odkupno ceno zame, za vse moje grehe, prekletstva, bolezni in slabosti. Hvala ti, ker si umrl zame. Prosim te, odpusti mi in me očisti s svojo krvjo. Sprejemam Te za svojega osebnega Odrešenika in svoje življenje predajam tebi. Vodi me, kakor ti veš da je najbolje zame. Amen!

Govoril je hitro, da me je skoraj prehiteval v besedah. Na koncu sva oba rekla Amen. Najini lici sta bili mokri od solz radosti. Božja ljubezen je bila na delu. Z robčki, ki sem jih prinesla s seboj (kakor da bi že vnaprej vedela, da jih bo potreboval), si je brisal oči in nos. Bil je globoko ganjen.

Preden sem odšla, sem mu rekla: »Dušan, če se ti zgodi kaj hudega, ali če ti bo težko, kliči ime Jezus. On pa mi je ob slovesu  rekel le: »Strašno sem zaspan, želim se naspati.«

Ob prihodu nazaj domov, sem vzela svoj nahrbtnik, vanj stlačila odejo, ki je bila včasih spalna vreča. V drugi nahrbtnik pa sem stlačila eno manjšo potovalko, dve kartici za telefon, zložljiv dežnik, nekaj brisač, papir, svinčnike in nekaj robčkov. Več ni šlo vanj. Tekla sem nazaj k trgovini, da mu s temi stvarmi olajšam potovanje na primorsko, a ga ni bilo več tam. Oddahnila sem si, ker sem se tolažila z mislijo, da je nekomu le uspelo odpeljati ga v svoj dom na kopanje, britje in spodobno spanje.

Zvečer pred spanjem sem molila  zanj in se veselila, ker je v molitvi sprejel Jezusa v svoje srce. Spomnila sem se, da sem ga po nekaj srečanjih začela tikati, a vseeno se mi je zdelo, kakor da ga ne cenim, dovolj in da ga še vedno preveč presojam po njegovem videzu. Bil je človek, ki ga je Bog ljubil, navkljub njegovemu propadlemu življenju. On me je do zadnjega vikal in čeprav sem mu le enkrat povedala svoje ime, ga je v tistem popoldnevu nekajkrat izgovoril. Iz njega je velo nekaj plemenitega, spoštljivega, dostojanstvenega, čeprav mu je alkohol kruto uničil telo.  

Naslednje jutro sem skuhala svež čaj, še vročemu dodala veliko medu, stekleničko zavila v brisačo, da bi ostal topel in se odpravila k trgovini.

Na običajnem mestu je bil na stopnički zložen karton za sedenje, a njega ni bilo. Mislila sem si, da je mogoče skočil v bližnjo gostilno in z manjšim nahrbtnikom, ki sem mu ga želela izročiti že prejšnji večer, ko ga nisem našla in sem ga prinesla s seboj skupaj z vročim čajem, odšla v službo. Z malo slabo vestjo sem čaj v službi tudi spila, ker bi bil tako ali tako kasneje mrzel, jaz pa sem bila že nekaj dni zelo prehlajena.

V službi mi je sodelavka nenadoma rekla, na osnovi novic, ki jih je prebrala na internetu, da so na Šegovi ulici našli mrtvega moškega. V srcu sem začutila bolečino, kot bi mi nekdo prebodel srce. Takoj sem vedela, da je to Dušan. Solze so mi kar same od sebe spolzele po licih. Spraševala sem se zakaj mi je tako hudo? Žalovala sem za njim, kakor za svojim bližnjim, čeprav je bil za druge ljudi le usmiljenja vreden, propadel človek, ki mu ni mogel nihče pomagati.

Sodelavka me je gledala in rekla: »Pa menda ne, da žaluješ za tem brezdomcem?« Odgovorila sem ji: »Ko bo v tebi Kristusova ljubezen, boš razumela.«

Zjutraj so ga namreč našli z okrvavljenim obrazom, na mrzlem, mokrem asfaltu; mrtvega. Ležal je s hrbtom na mokrih in mrzlih tleh. V žepu svojega anoraka je imel 150 Eurov, ki jih je hranil za pot na morje, k Matjažu, da mu pomaga naprej, ven iz njegove odvisnosti. Tam je bilo tudi Sveto pismo, knjižica Najdražja mi dežela in Matjaževo pričevanje. Vsega tega sedaj ne potrebuje več.

Pomislila sem na desnega razbojnika, ki je bil križan skupaj z Jezusom. Le ta se ni nikoli krstil v vodi, nikoli šel v cerkev, a mu je Gospod Jezus rekel: »Še danes boš z menoj v raju.«

Zakaj? Ker je izrekel besede v veri in Jezusa s svojimi usti priznal za Boga.

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril:

»Ali nisi ti Mesija? (Kristus) Reši sebe in naju!«

Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal:

»Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?

In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila;

ta pa ni storil nič hudega.«

In govoril je:

»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

In on mu je rekel:

»Resnično, povem ti:

Danes boš z menoj v raju.«

 

Luka 23, 39-43

 

 

Na teh, od dežja mokrih in mrzlih stopnicah, ki so mu bile dneve in dneve stol, miza, počivališče za kratko in prepotrebno spanje in mesto za pogovor s tistimi, ki se niso sramovali druženja z njim; na tem mestu, kjer se je odločil, da želi spremeniti svoje življenje, je v večeru pred svojo smrtjo, sprejel Jezusa.

 

Čeprav mnogi tega ne vedo, čeprav nihče niti ne pomisli da je to mogoče, je Dušan odrešen. Ne zaradi kakršnih koli zaslug, ali dobrih del, temveč zato, ker je v svoji nemoči in svobodni odločitvi, klical ime Jezus. Bil je njegov zadnji trenutek, a Bog nikoli ne zamuja. Vem da me bo pričakal izza nebeških vrat, ko bom tudi jaz prišla tja, kamor želi moje srce.

Zakaj vem? Ker je bil njegov prijatelj z njim po tem in mi je povedal, kako mu je ves vesel povedal, da se je spokoril in sprejel Jezusa v svoje srce. Bil je srečen in smejal se je. Bil je poln radosti in upanja.

 

Zakaj Bog ni preprečil njegove smrti? Ne vem. Mogoče, ker je vedel, da je bil to najbolj primeren čas v njegovem življenju, edini pravi čas. Bog je videl vnaprej in je vedel, da je bilo to jutro, njegovo zadnje jutro na zemlji, pravi čas za njegov odhod. Umrl je z obrazom obrnjenim v nebo.

 

Na njegov pogreb sem šla s pomirjenim srcem in z upanjem, da tudi z njegovim bližnjimi, podelim veselo vest odrešenja.

 

Na Mercatorjevi trgovini, kjer se je običajno zadrževal, je še vedno njegov podpis.

 

To je poročilo iz Dolenjskega lista z dne 22.maja 2008

 

Kot smo poročali, je danes zjutraj ob 6. uri Novomeščanka na parkirišču na Šegovi ulici v Novem mestu našla okrvavljeno moško truplo, ki je ležalo na dežju. Kriminalisti in preiskovalni sodnik so opravili ogled, ni pa še znano, ali je 44-letni moški, ki je živel v bližnji okolici, umrl naravne ali nasilne smrti.

 

Gre za Dušana, ki je pred leti delal na novomeški prometni policiji, a ker se je predal alkoholu, je izgubil službo, to pa mu je še bolj uničilo življenje. Zadnja leta je Dule, kot so ga klicali znanci, večino svojega časa preživljal na ulicah, predvsem na Šegovi in bližnji okolici, še dodaten udarec pa je doživel, ko je zaradi neplačevanja računov ostal brez stanovanja.

 

Na stopnicah trgovine ga še čaka škatla, na kateri je običajno sedel.

 

Kot so povedali očividci, je Dule danes zjutraj ležal na parkirišču pred stanovanjskim blokom številka 6 in med Novo ljubljansko banko na hrbtu, obraz pa je imel povsem okrvavljen. V denarnici je imel kar nekaj denarja, kot je povedal bližnji sosed, ki je bil prisoten pri preiskavi, ga je bilo kakšnih 150 evrov.

Obdukcija je pokazala, da ni umrl nasilne smrti.