Molitev - UTRINEK IZ MOLITVENEGA SREČANJA

 

UTRINEK IZ MOLITVENEGA SREČANJA

 

 

Danes sem se ponovno odločila oditi na molitveno srečanje. Občutek sem imela, da že celo večnost nisem šla na molitve. Začelo se je s tem, da sem dobila občutek, da sem egoistična, ker mislim le nase, medtem ko je moja mlajša hčerka takrat sama doma.

 

Danes popoldan sem brala v knjigi O PREBUJENJU -  Spurgeon, o tem, kako nevarno je žalostiti Svetega Duha, zapuščati skupnost, Božjo Besedo in molitev. V molitvi sem prosila Gospoda, da mi odpusti.

 

Hčerko sem predala v ljubeče Božje roke in odšla na molitve.

 

Sestra Marija je imela Besedo o pravičnosti in navedla le nekatere od mnogih stihov, ki v Svetem pismu govorijo o tem.

 

Kar precej se nas je zbralo, mislim da dvanajst. Celo brat, ki je prišel iz Bosne in Hercegovine na obisk, je bil med nami. Zapeli smo nekaj pesmi, med drugim tudi pesem »Bog Oče, častim te, dajem ti življenje, jaz te ljubim........Sin Božji....Duh Sveti.....«

 

Ves čas sem hrepenela po blagoslovu, ki je bil na vsakih molitvah z menoj, danes pa sem bila tako prazna, tako izsušena. Med tiho molitvijo v sebi, sem prosila Svetega Duha, da mi On da molitev na srce in uporabi moja usta v slavo Gospodovega imena. Rekla sem tudi, da ne bom začela moliti, dokler mi On ne veli, ko začutim Božji blagoslov. Tudi če bom zadnja na vrsti, tudi če se bodo molitve zavlekle. Nekajkrat sem hotela vstati, pa sem vseeno čakala na Svetega Duha. Pred zadnja sem začela moliti.

 

Bilo je vredno čakati. Name se je spustila sila, ki je v moje srce prinesla kesanje in zavedanje grešnosti pred Gospodom. Moje srce je jokalo, moj duh je bil pretresen v meni.

 

Pokleknila sem na tla in v joku začela moliti. Ne spomnim se vsega, ker se je mnogo besed molitve izgubilo v blagoslovu silne prisotnosti Svetega Duha.

 

Spomnim se, da sem prosila Gospoda, da mi odpusti, ker sem zanemarjala molitve in skupnost z brati in sestrami zaradi strahu in nezaupanja. Klicala sem k svojemu Odrešeniku, da z žerjavico očisti moja usta in s svojo krvjo moje roke in srce, da bo moja obleka bela in čista, brez madeža in gube.

 

Hrepenenje mojega srca je bilo, da bi Gospod kmalu prišel po nas, toda, ali bomo pripravljeni? Prosila sem ga, naj iz moje glave naredi vodnjak solza, kot Nehemiji, da se prelijejo nad izgubljenimi vsega sveta. Prosila sem, naj nas popelje ven iz te puščave v obnovo in prerojenje v slavo Gospodovo. Prosila sem Svetega Duha za moč in silo, ki ju potrebujemo, za obnovo naše notranjosti. Znova sem vse, kar je v meni in na meni predala Gospodu v živo daritev. Priznala sem tudi, da je vsa moja pravičnost, kakor umazana cunja in prosila Gospoda, da nas blagoslovi s svojo pravičnostjo, ljubeznijo in mirom. Prosila sem Gospoda za reke Božjega blagoslova vsemu svetu, da se dvignejo roke  in srca rešencev, da bo vse ljudstvo slavilo Gospodovo ime po vsem svetu.

 

Molitev se je nadaljevala v drugem jeziku in nato v neznanem, novem jeziku, ko se je silna moč iz neba spustila name in na vse v  zakristiji. Vsi smo bili polni Svetega Duha v glasni molitvi in slavljenju. Zdelo se mi je, kakor da se ta slap ne bo nikoli ustavil, da ne bo konca slavljenju in vzdihovanju. Sestre so začele peti pesem.

 

Sklenile smo roke v krog in molile naprej, prepevale in vzklikale našemu Gospodu.

 

Aleluja je odmevala po prostoru in kot zadnja, refren – »Tedaj od sreče, duša mi vzkipi.«

 

Ko sem videla solze na licih sestrice, ki pravi, da ne more jokati, sem vedela, da se je nekaj velikega in silnega zgodilo med nami v tem nepozabnem večeru.

 

Gospod je bil z nami. Obiskal nas je s svojim Duhom in v nas prebudil upanje, da bodo naše oči gledale Njegova čudovita dela. Njegov blagoslov so privabile molitve vseh, ki so v tem večeru dvignili glas k Njemu.

 

Domov sem se odpeljala s sestro Marijo in celo pot sva peli pesem Bog Oče, častim te.....

 

Bili sva tako povezani z Duhom, da sva vedno začeli isto kitico. čeprav enkrat tretjo, pa drugo, pa spet prvo itd. Radost je prekipevala v najinem srcu.

 

 

Ponedeljek 27.9.2004