Poučne zgodbe - DEKLICA IN BULDOG-SLABOVIDNI MOŽ-ŽABA IN GOSKE

 

Poučne godbe

 

 

DEKLICA IN BULDOG

 

Neka deklica se je sprehajala s svojim buldogom in svojo mamo. Ustavili so se in mama opazi, da se deklica zelo grdo drži.

 

Mama ji reče: »Hčerka moja, kako se lahko tako grdo držiš?« Hčerka pa ji odgovori: »Saj je on (buldog) prvi začel.«

 

S to zgodbo je mislil na kristjane, ki se včasih držimo čemerno in žalostno, kakor, da se ne zavedamo, da poznamo Največjega in edinega Boga, ki nas je odrešil. Kje je naša radost odrešenja?

 

 

SLABOVIDNI MOŽ IN KRITIZERSKI DUH

 

Neki slabovidni mož, je pozabil doma očala in se kljub temu odpravil na sprehod v muzej.

 

Imel je duha kriticizma. Pred vsako sliko, kjer se je ustavil, mu nekaj ni bilo všeč. Med sprehajanjem po muzeju se je ustavil tudi pred podobo v naravni velikosti in začel zopet kritizirati: »Tukaj pa barve niso usklajene, vse je nekam čudno in ta obraz, tukaj je umetnik popolnoma pogrešil.« Medtem, ko je negodoval in se jezil nad sliko, se mu je približa žena in mu rekla: »Dragi mož, ali veš, da stojiš pred lastno podobo, da je slika v ogledalu, tvoj lik.«

 

Mož se je močno zamislil nad svojim kriticizmom.

 

Tako delamo mi kristjani včasih, ko gledamo druge, namesto sebe, ko želimo popravljati druge, namesto, da bi prosili Boga, da nas spremeni in oblikuje, da bomo podobni Njemu in da bomo lahko imeli druge za boljše od sebe in se ljubili s Kristusovo ljubeznijo.

 

ŽABA IN GOSKE

 

Neka žaba se je hotela izogniti hudi zimi in je sklenila, da bo z goskami odletela na jug. Pozabila pa je na to, da ne zna leteti. Ko je prišel čas, da goske odletijo, sta dve goski v svoj kljun vtaknili kratko palico in rekli žabi naj se je oprime. Žaba je storila, kakor so ji svetovale goske in odletele so.

 

Ko so tako letele nad neko vasjo, so se ljudje ozirali navzgor in opazili nekaj čudnega, kako leti po zraku, goske in še nekaj, kar je viselo na palici. Na ves glas so se čudili in se spraševali, kaj neki je ta neverjetna stvar.

 

Žabi je bilo všeč, ker je bila center pozornosti in je vsa polna ponosa je rekla: »Jaz sem, žaba.« In začela je padati in je ni bilo več.

Tako je tudi z nami kristjani, kadar nam ponos, samovšečnost, samo-pravičnost in zagledanost vase, zasenči duhovni vpogled, v resničnost tega, kar smo v resnici. Ko pozabimo, da nam je vse, kar delamo in kar smo, dano le po Njegovi Milosti in ne po naših delih. Amen!