OBRNILI SO SE PROČ IN ODŠLI
A to ljudstvo ima trmasto in uporno
srce. Obrnili so se proč in odšli.
(Jeremija 5:23).
Edina razlika med Cerkvijo in
svetom je v Kristusu. Več kot je v Cerkvi ljudi, ki so podobni Kristusu, večje
pričevanje je le ta svetu okoli sebe.
Edina razlika med kristjanom, ki
je nanovo rojen od zgoraj in tradicionalnim kristjanom verske tradicije (lahko
tudi binkoštne) je v tem, ali iz njega izžareva Kristusov značaj.
Sad Duha in njegovo pričevanje
skozi naša življenja je rezultat sorazmernosti Božjega delovanja v in iz
kristjana, ki izhaja iz poslušnosti Bogu in njegovi živi Besedi in avtoriteti
Cerkve, katere glava je Kristus.
Boga in Božjega delovanja ali
»nedelovanja« v življenju kristjana ali cerkve ni potrebno opravičevati pred
svetom izven cerkve, niti v cerkvi. Zavedati se moramo, da je tudi kristjan
odgovoren za svoj del - poslušnost Božji Besedi in vodstvu Svetega Duha in
odzivu na to v praktičnem življenju. To, da so nekateri kristjani zgled
krščanskega življenja ni v tem, ker bi Bog pri nekaterih deloval bolj ali manj
popolno ali uspešno, pri drugih pa ne, ampak tudi v tem, kaj človek naredi iz
tistega, kar je naredil Bog v njem. V svoji svobodni volji in poslušnosti
Svetemu pismu – Božji Besedi po kateri deluje v nas Sveti Duh, se kristjan
odloča nositi vsak dan svoj križ in hoditi za Jezusom, ali po svoje. Tudi kot
kristjani imamo še vedno svobodno voljo, da se vsak trenutek svojega življenja
odločamo na človeški ali na Božji način.
Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove
sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Luka 9;23).
Zato je
neumestno in neprimerno pričakovati od Boga, da bi v tiste, ki so mu neposlušni
vložil več truda, da bi opravičil sebe, s tem pa podpiral njihovo neposlušnost
in jim dajal duhovno potuho – jih za njihovo neposlušnost ali uporništvo
»nagradil« s še večjim blagoslovom, da bi jih le nekako porinil naprej in jih
rešil, svetu pa dokazal, da je zmagovalec. To je že enkrat storil, na križu. To
je dovolj.
Če bi bil Bog le usmiljen, kakor
smo mnogokrat usmiljeni mi, kristjani, nebi bilo delo, ki je bilo storjeno na
križu in Kristusova zmaga na njem za grešnike nikoli narejeno, kajti on je
storil, kar človek nebi mogel nikoli storiti. Svoje usmiljenje je udejanjil in
ga naredil učinkovitega. Človekova naloga je sprejeti, kar je bilo narejeno in to
živeti, Bogu na slavo in v veselje. Kajti milost ima omejeno trajanje. Konča se
v pravični sodbi za vse, ki so bili, so, in bodo neposlušni Besedi Evangelija.
Ko Bog naredi po Svetem Duhu,
skozi živo Besedo svoj del in on ve kaj in koliko je potrebno za to, ker je vseveden,
je odločitev na človeku. Neposlušnost in zavračanje povabila ali opomina po
Božji Besedi in zavračanje poziva Svetega Duha k spreobrnjenju in spokorjenju,
pa naj bo tega deležen grešnik ali uporni pripadnik Kristusove Cerkve, se
enkrat konča. Sveti Duh se s takšnim »kristjanom« ne ukvarja več. Človek sam bo
pred Bogom polagal račun za to napačno odločitev, in noben argument ali razlog
ne bo človeka opravičil pred Božjo sodbo, ki bo posledica upora proti Bogu, ne
proti človeku (pastorju, bratu, sestri). Človek sam bo odgovoren in bo tudi
nosil posledice za svoje napačne odločitve.
20.8.2009
Ni komentarjev:
Objavite komentar