NE DAJTE SE VPREGATI V JAREM Z
NEVERNIKI
Kajti če odpadete in
se oklenete ostanka teh narodov, teh, ki ostanejo z vami, in boste z njimi
stopali v svaštvo ter prišli mednje in oni med vas, zagotovo vedite, da GOSPOD,
vaš Bog, ne bo več pred vami preganjal teh narodov, ampak vam bodo zanka in past, bič na vaših bokih in trni v vaših očeh,
dokler ne izginete s te lepe zemlje, ki vam jo je dal GOSPOD, vaš Bog. (Jozue
23:12-13).
Danes mi je Gospod pokazal ta stih in začela sem razmišljati
o tem, kar mi želi povedati.
Gospod Bog je opozarjal svoj narod Izrael, po tem, ko jih je
s Svojo močjo vodil, skozi poslušnega Božjega služabnika Jozueta, v osvojitev
obljubljene jim – Kanaanske dežele, da naj se ne mešajo z ostankom prvotnega
naroda te dežele in se ne poročajo z njimi, ker bo to za njih postala zanka in
past.
Zakaj jim je Bog dal to opozorilo? Zato, ker je vedel, da ti
ljudje častijo druge bogove in ne pravega Boga, Boga, ki se je razodel
Abrahamu, njihovemu očaku. Zato, ker je vedel, da izza bogov, ki jim služi
ostanek teh narodov, stojijo demonski duhovi, ki si bodo nadvse prizadevali, da
jih odvedejo od Njihovega, edinega, pravega Boga.
Bog je vsemogočen. Bog je vseveden. Bog ima vse spoznanje in
ker je od vekomaj do vekomaj isti in nima ne začetka ne konca, mu je poznano
celotno življenje, vsakega posameznega človeka na zemlji, od začetkov
stvarjenja človeka, pa vse do takrat, ko bo zakraljeval v Večnem Kraljestvu. On
je dober Oče, zato za vsakega svojega otroka želi izpolnitev Svoje popolne
volje v njem in skozi njega, ker ve, da je to zanj najboljši namen in smisel
bivanja na zemlji. Za to je potrebna poslušnost in zvestoba Božjim pogojem
(zapovedim) in upoštevanje opozoril, ki jih Bog ne izreka brez razloga.
Žal, Izraelski narod se v večini ni držal teh opozoril in
pravil, ki niso bili namenjeni za to, da bi jih utesnjevali, ampak da bi jih
ohranili v Njem in Zanj. Ker se tega niso držali in ne upoštevali, so morali
nositi posledice svojih napačnih odločanj in dejanj. To je žal zahtevalo tudi
nepotrebne smrtne žrtve njih samih in njihovih otrok in podjarmljenje drugo-božcem,
kot posledica neposlušnosti. Posledice so bile težke in mnogokrat zelo pogubne.
Cena neposlušnosti je bila prevelika, kruta in boleča. Bog je svoje ljudstvo
večkrat opozarjal, jim pošiljal sodnike, preroke, toda navkljub temu so bili
mnogokrat potisnjeni v jarem suženjstva narodom, ki so služili drugim bogovom.
Prav tako govori Bog tudi današnjemu »Izraelskemu« ljudstvu,
ki si ga je pridobil skozi mnoge nanovo rojene ljudi po vsem svetu, da naj se med
drugim, ne mešajo – poročajo z ljudmi, ki ne poznajo Živega Boga, ker jih lahko
poroka z njimi odpelje vstran od Boga, ki jih je odrešil.
Na primer, v duhovno mešanem zakonu, je lahko eden od
zakoncev nanovo rojen, zapečaten s Svetim Duhom in očiščen grehov svoje
preteklosti, za katere se je pokesal, drugi pa ateist, ali religiozno usmerjeni
kristjan, brez duhovnega novega rojstva. Tako živita skupaj dva svetova; Duh Božjega
Kraljestva in duh kraljestva tega sveta – satanov duh.
»Ne dajte se vpregati
v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost?
Kakšno občestvo ima luč s temo?«
(2 Korinčanom 6:14).
Duhovna pravila prvega in življenje, naj bi bila drugačna,
kakor duhovna pravila drugega. S tem v povezavi prav tako njune želje, pogledi,
usmeritve, načini razmišljanja in služenja, govorjenja in druženja. Kot
posledica tega pride do trenja v povezavi z vzgojo otrok, njihovo duhovno
usmeritvijo in njihovimi dejavnostmi. Skratka, že v duhovno usklajenem zakonu
lahko pride do trenj in različnih mišljenj, a se jih lahko reši skozi
molitvijo, pogovor in usklajevanjem z Božjo Besedo, potrpežljivostjo in
ljubeznijo. V zakonu pa, ki nima skupnega temelja; Boga, pa je odnos mnogokrat
zelo težko uskladiti, mnogokrat celo nemogoče, kar zavezo med dvema človeka naredi
težavno in težko obstoječo.
Zakaj pride do takšnih »duhovno mešanih zakonov«? Zaradi
nepoučenosti, zaradi zanašanja na čustva in ne na Božjo Besedo, zaradi nasvetov
drugih ljudi, zaradi želje, da bi se ta človek kasneje spreobrnil. Razlogov je
lahko več. Pavel nam pravi v 1 Korinčanom 7,28: »Pa tudi če se oženiš, ne
grešiš; in če se deviška omoži, ne greši, vendar
bodo taki imeli stisko v mesu. Jaz pa bi vam rad prizanesel.«
Velikokrat sem razmišljala, kaj sploh pomeni »stiska v
mesu«? Pomenov in razlag je na nek način lahko veliko. Jaz osebno mislim, da naj
bi ta stiska največ in predvsem pomenila razhajanje v duhu. Tu je lahko
neprestano bojišče in boj med duhom človeka, ki pozna Boga pisma po Duhu in
Njegova navodila in človekom, ki nima Božjega duha, ki mu Božja pravila ne
pomenijo nič, kaj šele, da bi jih upošteval in se po njih ravnal. Ta razkol na
duhovnem področju se odraža na celotnem področju duše in telesa. Po mojem mišljenju je Gospod hotel pokazati s
tem stihom prav to.
Vendar je to samo temelj – trden ali trhel temelj, na
katerem stoji ta zakon, ki posledično lahko človeka, ki je bil ob vstopu v
takšno zakonsko zvezo, pristen, goreč, radosten in zvest sledilec napotkom
Svetega pisma, molivec in reden obiskovalec svoje cerkvene skupnosti, da začne
počasi a sigurno odpadati od Svojega Boga, zaradi vseh razočaranj, stisk,
nerazumevanja, slabe vesti, neodpuščanja in nesloge v partnerskem odnosu.
Duhovni obstanek kristjana v zakonu bo vedno izhajal tudi iz
duševne sloge, ki ji avtomatično sledi tudi fizična sloga. Če sta kristjana
oba, se zavedata, da je edinost v zakonu predvsem odvisna od tega, ali je Bog
prvi v njunem zakonu in v življenju vsakogar od njiju, posebej – osebni,
intimni odnos z Jezusom.
Toda veliko je primerov zakonskih parov, ki imajo religiozno
ali ateistično versko usmeritev, a se kasneje eden od njiju spreobrne in
postane nanovo rojeni kristjan. Tudi ta odnos lahko postane zelo težaven, boleč
in poln preizkušenj, saj si bo sovražnik nadvse prizadeval, da skozi nevernega
partnerja omaje vero, zaupanje in prepričanje v odrešenje, ki ga je prejel, ter
ga ovira pri duhovni rasti in uporabnosti za Boga.
Kako navkljub vsemu vztrajati v zaveznem, zakonskem odnosu,
ki ne prinaša popolne izpolnitve želja in namena, ki so bili zastavljeni v času
preden je do te zaveze dejansko prišlo; preden je bila sklenjena pred državo
oziroma Bogom, ko je bila moč čustev gonilna sila vstopanja v ta odnos »za vse
življenje«? Odgovor je samo eden – Bog. V veri se naslanjati na Božje obljube,
ki jih je v povezavi s to temo v Svetem pismu zelo veliko. Bog je vedel, da
bodo njegovi nasveti potrebni, toda ljudje jih ali pogosto ne razumejo, ali pa
si neuspešno prizadevajo stvari reševati na človeški način in s človeško močjo.
»Zato naj tudi vsak
med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.«
(Efežanom 5,33).
»Zakoncem pa naročam
– ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža. Če se že loči, naj
ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča. Drugim
pravim jaz, ne Gospod: če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna živeti z
njim, naj je ne odpušča, in če ima kakšna žena nevernega moža, pa je ta voljen
živeti z njo, naj moža ne odpušča. Neverni mož je namreč posvečen po ženi in
neverna žena je posvečena po vernem možu. Sicer bi bili vaši otroci nečisti,
tako pa so sveti.« (1 Korinčanom 7:10-14).
»Če pa se neverni
hoče ločiti, naj se loči. Brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko
vezana. Bog vas je namreč poklical k miru. 16 Kaj veš, žena, če boš rešila
moža, kaj veš, mož, če boš rešil ženo?« (1 Korinčanom 7:15-16).
21.12.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar