Alan Vincent - PRESTOPITI ČRTO

 

PRESTOPITI ČRTO

Alan Vincent

Povzetek vsebine:

Če mi kristjani želimo, da se naš narod izpolni z Božjo slavo in če želimo privesti mesta v Božje kraljestvo, potem moramo prejeti pravo maziljenje moči Svetega Duha, ker enkrat, ko krenemo proti demonskim goram pokvarjenostim, bodo tudi one krenile proti nam.

S tem sporočilom Alan Vincent jasno pokaže črto, ki jo je Jezus potegnil in to demonstriral na življenjih velikih Božjih služabnikov, kot na primer Janez Krstnik, ki je začel z veliko gorečnostjo pridiganja, nato pa postal brezupno nesiguren v povezavi z Jezusom, ker je končal v zaporu. Zatem nam pokaže na življenje preroka Elije, katerega so premagale demonske sile, da na koncu ni uspel izpolniti naloge, ki mu jo je zaupal Bog.

Ali želimo biti kristjani, ki samo govorijo o Božjem Kraljestvu, ali bomo kristjani, ki bomo ustvarili Božje Kraljestvo?

Stihi iz Svetega pisma:
1 Kr 19:15-16; 2 Kr 6:15-16; Zah 12:8; Mt 11; Mt 11;1-4; Mt 13; Luka 10:41; Ivan 10:41; Janez 11:1; 1 Timotej 2:1-3

Poglejmo sedaj Matejev evangelij 11. poglavje. Če bi nadel ime temu sporočilu, v tem večeru, bi bilo to »Prestopiti črto«. To je zato, ker tukaj v Mateju 11, Jezus povleče jasno črto. In hotel bi, da predvsem vidimo posledice prestopanja te črte. Potem bi želel, da se odločite, ali želite to črto prestopiti.

Zato pojdimo v Matejev evangelij 11 poglavje; ne bomo brali vseh stihov. Začenja se s prebivanjem Janeza Krstnika v zaporu. On je šokiran, ker je pristal v njem. Njegova celotna življenjska filozofija je bila uničena s tem strašnim izkustvom. Svojo službo je začel z neverjetno gorečnostjo. Z veliko močjo in avtoriteto je govoril močne besede narodu. Bil je prva oseba, ki je videla Jezusa in ki je tudi izjavila, kdo Jezus je. Z veliko drznostjo je v Janezovem evangeliju, v prvem poglavju rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1:29b); ». . . . in videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1:34). »On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.« (Mt 3:11c).

In Janez Krstnik je tedaj močno vstopil v vojno. Toda to na kar Janez Krstnik ni računal, je bila moč opozicije. V Lukovem evangeliju 14 Jezus prav tako govori o odhajanju v vojno. Pravi: »Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.« (Lk 14:31-32).

Dobro je proklamirati Resnico, fantastično ji je verovati, toda potreben je pogum, da se vse to sprovede tudi v delovanje; da se ta Resnica tudi udejanji. Toda tu je problem z mnogimi kristjani. Govorimo neverjetno neustrašno, toda nikoli pravzaprav ne zahtevamo vojne in ne vstopimo vanjo.

A.W. Tozer je nekoč rekel:
»Mnogi kristjani so neustrašno pripravljeni, toda nikoli ne pridejo do same bitke.«

Janez Krstnik je prišel do točke, ko bi moral kreniti v vojno, toda močne demonske sile so vstale in se mu zoperstavile. Takrat je končal v zaporu. Toda to kar je bilo še hujše je to, da je bil zmeden in brez poguma. Svoje ljudi je poslal k Jezusu in mu zastavil neverjetno vprašanje. Poslušajte, kaj mu pravi v Matejevem evangeliju 11:3: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« To je isti Janez Krstnik, ki je enkrat neustrašno izpovedal Jezusovo identiteto.

Osebno sem v službi že več kot štirideset let in videl sem, kako mnogi prihajajo in odhajajo. Videl sem, kako se mnogi dvigujejo in padajo. Ljudje so me naučili, da Božje stvari danes nazadujejo. Prvi človek, ki sem ga kdaj koli videl, da se premika v močni sili za izganjanje demonov, prvi človek, ki sem ga videl, da silno deluje v čudežih, pred mnogimi, mnogimi leti; verjetno trideset ali celo več, sem ga pred nedavnim srečal. Ni več v službi za Boga. Prodaja Amway proizvode. Rekel mi je: »Danes nimam niti toliko vere, da bi ozdravil prehlad.«

Zato želim, da vidite in razumete, kaj nam je potrebno, da zavzamemo Avstrijo (Slovenijo), pravzaprav katerokoli deželo. Vidite, Janez Krstnik je človek, ki je poznal nivo maziljenja. To je bil določen nivo, ki je prihajal od Boga in ki ga je privedel do določenega nivoja služenja. Toda ko je prišlo do premikanja gora, kar je pravzaprav drugi nivo služenja, je dojel, da nima dovolj sredstev, ko se mu je satanova opozicija začela zoperstavljati.

To demonsko delovanje je prišlo skozi telo ženske, žene kralja Heroda. Njeno ime je bilo Herodiada. Ukvarjala se je z vraževerjem in raznimi vrstami zla in ko se je on odločno postavil naproti njenemu hudobnemu delovanju, je vstala proti njemu z vsemi silami pekla. On pa ni bil sposoben zoperstaviti se temu, zato je bil zmeden in je ostal brez poguma, celo spraševal se je, kdo sploh Jezus je.

To kar tukaj beremo je repriza tega, kar se je zgodilo Eliji stoletja pred tem. V svojem času je Elija vstal proti isti demonski sili. V njegovem času je ta demonska moč delovala skozi ženo, ki se je imenovala Izabela. In kako se je on zoperstavil demonski temi svojega časa? Kako se je on zoperstavil družbeni nepravičnosti svojega časa, kako se je zoperstavil tistemu, kar je bilo politično nepravično in kako se je vmešal v družbo, in kako je nameraval spremeniti svoj svet in takrat je prišla težava.

Vidite, moramo zadržati te male, privatne sestanke, kjer vsi skupaj samo slavimo Boga in kjer nam je pravzaprav vseeno za ta svet. V teh primerih vidimo, da niti eden od njiju, ne Janez Krstnik, ne Elija, nista mogla rešiti tega problema. Neki ljudje pravijo: »O, nas v Ameriki preganjajo.«

Problem je v tem, ker cerkev v Ameriki ne dela nič, zaradi česar bi bila preganjana. Če resnično pretresemo kraljestvo teme in sile, ki vladajo nad Ameriko, bomo hitro spoznali, kaj preganjanje v resnici je. Isto velja tudi za druge dežele. Tem demonskim silam se trenutno ni potrebno dvigovati proti Cerkvi z nikakršnim besom. Toda če začnemo dotikati temelje naše družbe, če začnemo premikati gore demonske pokvarjenosti, tedaj se bodo dvignile proti nam z velikim gnevom in razjarjenostjo. Na ta dan moramo biti pripravljeni.

Tako se je tudi Elija zoperstavil tem zlim poglavarstvom in silam. Videl je neverjeten uspeh pri Karmelu in pomislil je, kako je vojna že dobljena, ko še ni bila. In ko je sovražniku zadal prvi udarec se je sprostil. In ko se je popolnoma sprostil v občutku zmagoslavja, ga je sovražnik našel nepripravljenega. Pobegnil je, da si reši življenje, padel v depresijo in se znašel v stanju misli na samomor. Popolnoma je izpadel iz službe. Kaj se je zgodilo?

Ista demonska sila je vstala proti njemu. To kar želim, da vidite je to: Premikanje v liniji maziljenja ni dovolj, da se premakne gora. Bog služi svojemu služabniku. On ima sočutje za svojega ranjenega generala v vojni. Bog nikoli ne izgovarja besede ukora ali besedo obsodbe, niti besede kritike. On samo služi svojemu služabniku s primerno mero za ozdravljenje. Obstaja okrevanje. Toda ta človek je bil tako poškodovan, da ni bil nikoli več sposoben oditi v vojno.

Videl sem, kako se to dogaja mnogim v službi. Postali so bivši generali Božje vojske. Ne sodelujejo več v bitki. Izšli so iz nje. Častno so bili odpuščeni zaradi ran, ki so jih zadobili na bojišču.

Vidite, na začetku 20. stoletja, so obstajala močna gibanja Božjega Duha, v velikem binkoštnem gibanju. Ljudje so se začeli premikati v meri velikega maziljenja v Svetem Duhu. To prebujenje je dotaknilo večino zahodnega sveta. Avstrija ni bila dotaknjena. V zgodovini prebujenja tu nikoli ni bilo prebujenja. Zato ne smemo misliti, da imamo tukaj opravka z malimi, peščenimi trdnjavami. Imamo opravka z velikimi gorami. Toda s pravim maziljenjem se le te lahko premaknejo.

Toda, ljubljeni, potrebno nam je pravo maziljenje. Prenehajmo se igrati igrice v cerkvah in se zresnimo v zvezi s to vojno. Ni dovolj delati to trikrat ali štirikrat na leto. Potreben nam je življenjski stil bojevnikov.

Toda, če želimo živeti na ta način, nam je potrebno določeno maziljenje od Boga. Bog je rekel svojemu služabniku Eliji: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Hazaéla za kralja nad Arámom, Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe!« (1 Kr 19:15-16).

Sedaj poslušajte: Elija ni nikoli naredil dveh od teh stvari. Kaj one predstavljajo?

Maziljenje Hazaela, aramskega kralja, je bila naredba, da se prevzame kontrola nad civilno oblastjo. To je zato, ker ima ta oblast zelo pomemben vpliv na našo svobodo in sposobnost pridiganja evangelija. V Novi zavezi, v 1 pismu Timoteju v 2 poglavju imamo kot prioriteto zapoved, da moramo moliti, iskati in zastopati, ter se zahvaljevati za vse ljudi. Namen tega pa je, da se prevzame kontrola nad našimi življenji v svetu. Mi imamo moč za maziljenje teh ljudi. Imamo silo za prinašanje odločitev. Imamo moč odrediti okoliščine v katerih bomo pridigali Njegovo Besedo. Toda če živite v tem Elijevem maziljenju, se ne trudite to delati.

Vidite, nimamo vere, ki bi naredila, da bi lahko to delali. Mi le govorimo: »To ne bo spremenilo ničesar. Mi smo tako majhni in nemočni. Kaj mi lahko naredimo proti tej politični situaciji?«

Politično situacijo odrejajo molitve kristjanov. Toda na Elijinem nivoju nimamo vere, zato tudi nimamo nobene funkcije na tem področju.

Drugo maziljenje je bilo namenjeno Jehuju, izraelskemu kralju. Izrael je bil kakor kristjani, Božje izbrano ljudstvo, toda postal je pokvarjen v svojem verovanju v Boga. To me spomni na največjo krščansko denominacijo. Vidite, če s svojimi molitvami in z našo duhovno avtoriteto kontroliramo tiste, ki se zadržujejo na visokih položajih v teh denominacijah, to kontrolira tisto, kar lahko mi naredimo, v Duhu. Ali to razumete?

Vidite, pred mnogimi leti smo imeli državno cerkev. Najvišji v tej službi je bil nadškof Canteburya. Desetletja nismo imeli kristjana na tem položaju. Nedavno pa je bivši nadškof Canteburya odšel v pokoj, dolžnost premiera države pa je, da imenuje novega. Skupaj s skupino ljudi v Angliji sem preživel tri dni v molitvi in postu. Vodil sem jutranje posredovanje. Medtem, ko sem se pripravljal za to, mi je Bog rekel, da molim za pravega nadškofa Canteburya, ki bo prišel na to mesto. To je bilo v torek zjutraj. Nihče ni pričakoval, da bo odločitev prinesena pred iztekom roka dveh ali treh mesecev. Občutil sem veliko maziljenje in povedel dvesto ali tristo moških v molitev. Premaknili smo se v moči te neverjetne avtoritete. Spomnim se, da sem zavpil: »O, Bog, pošlji prebujenje v Anglijo, toda da se to lahko zgodi, nam je potreben kristjan v Canterburyju!«

Prav s temi besedami sem se dvignil pred Boga. Naslednjega dne je bilo v časopisnih novicah objavljeno, da je Ga. Thatcher (tedanja premierka), sklicala nenadni in presenetljivi sestanek. Človeka z imenom William Cary je imenovala za nadškofa. On je bil kristjan, ki je veroval Svetemu pismu in na naslovnici časopisa Daily Telegraph, enega od glavnih angleških časopisov je bil naslov:

KONČNO KRISTJAN V CANTEBURYU!

Poslušajte me, prosim vas! Večina kristjanov pravi: »Kaj mi lahko naredimo v zvezi s kontrolo?« Glejte, ko bi regulirali Rimskokatoliško cerkev v Avstriji, kaj mislite, kako bi bilo vse drugače. Dajmo! Dajmo! Pomazilite! Izkoristite svoje molitve! Uporabite moč, ki jo imate! Uporabite oblast, ki vam je dana!

V 1 pismu Timoteju 2 poglavje nam je pokazano, kateri je razlog za to. Razlog je v tem, da rešimo može in žene in jih pripeljemo v ozračje miru, pravičnosti in strahu Božjega. Dajte!

Sedimo tukaj in prigovarjamo o tem, kaj se dogaja, nikoli pa ne koristimo moči, s katero lahko spremenimo te stvari.

Elijevo maziljenje ne veruje, da lahko karkoli storimo, zato se niti ne trudi karkoli narediti. Preveč je brez poguma, preveč se mu zdi nemogoče, preveč je dvomov, pada v obup, ne trudi se biti poslušen tistemu, kar je Bog že rekel.

Tedaj pa je Elija naredil eno stvar. Postavil je Elizeja za preroka namesto sebe in dve do tri leta sta skupaj hodila, medtem ko je Elija z njim delil svoja izkustva. Vedel je vse o Bogu, vedel je veliko o Božjih poteh in vse to je vsadil v mladega Elizeja. Elizej se je mnogo naučil od Elije, potem pa mu je Elija povedal o strašnem porazu v bitki z Jezabelo. Rekel je: » Ne vem kaj se mi je zgodilo. Nenadoma sem postal popolnoma depresiven in sem pobegnil. Dvomil sem v vse in hotel sem umreti. Dobro me poslušaj, mladi Elizej, nikoli več nisem bil sposoben vrniti se na isto mesto. Nekoč sem bil zelo odločen, skakal sem naokoli, prepričan, da bomo spremenili našo deželo, toda sedaj to več ne morem. Nekaj je umrlo v meni, nekaj kar nikoli več, nikoli več nisem bil sposoben vrniti nazaj.«

Medtem ko je Elizej to poslušal, se je začel zavedati, da bo nasledil Elijo in zato je takrat prinesel določene resne odločitve.

Imeli smo dva binkoštna voditelja, na začetku tega stoletja. Prečudovite binkoštne voditelje, ki jih je Bog nagradil za to, kar so naredili v svojem času. Imeli smo mogočen premik v službi ozdravljenja v štiridesetih letih. V šestdesetih letih smo imeli gibanje »Jezus«. Zatem pa smo v sedemdesetih letih in osemdesetih imeli karizmatsko gibanje. In Bog je dvignil voditelje, ki so se gibali v tem, kar so vedeli. Toda poslušajte me: Niti eden od teh ljudi ni premaknil demonskih moči, ki so kontrolirale njihova mesta. Amen!

Sedaj govorimo o celotni Evropi. V resnici je čudno, da so tu, celo ob novem gibanju Duha, naša mesta vse temnejša in mračnejša; vse bolj in bolj grešna. Naša oblast je vse bolj in bolj zmedena, in naši uradniki vse bolj in bolj pokvarjeni. Bi se strinjali z menoj glede tega? Tako je po vsej Evropi.

Poslušajte me, če želimo premakniti te gore, če želimo videti nekaj novega, medtem ko se zahvaljujemo Bogu za to kar že imamo, nam je potrebno nekaj kar še nimamo. Vidite, to je praktičen zaključek do katerega je prišel Elizej. In medtem ko sta se pogovarjala in ko je prišel čas, da bi bil Elija vznesen v nebo, se je obrnil k Elizeju in mu rekel: »Kaj želiš, preden odidem?«

Poslušajte kaj je odgovoril Elizej: » Želim dvojno mero tvojega Duha.«

To je zato, ker je Elizej prišel do razumnega zaključka: » Če bom imel samo toliko, kot je imel Elija, in če se zoperstavim istim silam teme, ki so njegovo maziljenje premagale, bom končal enako. Moram imeti več!«

Ste tudi vi prišli do tega zaključka? Vi mlajši in vi starejši? Imam oseminšestdeset let od zunaj, toda petindvajset od znotraj. Moral bi imeti petindvajset let, ko Jezus pride. In umrl bom v boju. Ne bom odšel v pokoj. Molil sem k Bogu: »Bog, če bom moral umreti preden Jezus pride, daj, da umrem v borbi. Želim zmečkati čim več planin v čim več cerkvah, za kolikor mi boš dal milost.«

Obstaja nekaj v meni, v zvezi z mesti. Če hodim po mestu, me oblijejo solze za to mesto. Bil sem v Mexiko Cityju. Kakšno mesto! Dvaindvajset milijonov ljudi. Tam smo bili na konferenci za pastorje. Hudič je skozi rimskokatoliško cerkev uničil konferenco še preden se je začelo prvo srečanje. Zato smo se obrnili k Bogu na tridnevno posredovanje. Komaj da smo kaj pojedli. Enostavno smo šli v vojno. To je bila takšna situacija, sicer nimam vizije, toda takrat sem imel vizijo. Videl sem planino, črno planino in iz nje se je dvigovala trdnjava. Videti je bilo, kakor da je tam že od nekdaj. Bila je močna in na videz neosvojljiva, stara, kot ta planina. Slišal sem glas, ki je govoril iz te planine, in vedel sem, da je to glas demonske vladavine, ki je bila tam v premoči.

Bog se je sicer premikal v mnogih Južno Ameriških državah, v mnogih državah Srednje Amerike. Toda Meksiko? V Meksiku se ni nič dogajalo. In to je to, kar sem slišal, da je zli duh rekel. Govoril je duhu, ki je vladal nad Kostariko, Guatemalo, Venezuelo, Argentino in drugimi mesti, ki se jih sedaj ne morem spomniti. Rekel je vsem tem duhovom: »Pridi sem! Pridi sem! Najdi svoje zatočišče v tej trdnjavi! Ko bo zamrl polet kristjanov, se lahko vrneš in ponovno prevzameš oblast. Tukaj boš na varnem. Sem ne bodo nikoli prišli!«

Pravim vam, nekaj je eksplodiralo v meni. Rekel sem: »Bog, če obstaja ena stvar, ki jo želim narediti, preden umrem, želim premakniti to goro!« Kasneje sem odkril, da, medtem ko sem opisoval planino, da je to pravzaprav bila planina, ki je obstajala v tem predelu. Bila je v bližini Meksiko Cityja. To je bilo mesto, kjer je bilo vzpostavljeno središče stare Azteške religije.

Veste. V Avstriji obstajajo velike gore. Ne samo fizične, temveč tudi duhovne. Avstrija nikoli ni občutila Božjega dotika tekom velike reformacije. Tukaj nikoli ni bilo prebujenja, nikakršnega preboja. In če, medtem ko vzklikamo, vse vzklike, ki jih vzklikamo, poskrbimo, da bi imeli pravo vrsto maziljenja, ki je potrebno za premikanje teh planin. »Želimo dvojno mero tvojega Duha! Želimo dvojno mero tega, kar so imeli naši binkoštni očetje!«

Poslušajte me, to ni napihnjenost. To je absolutna potreba. Imate več kot so imeli oni. In to je prav tisto, kar Jezus tukaj poučuje. Obstaja črta maziljenja do, ki vključuje Janeza Krstnika, toda če želite privesti kraljestvo v svoje ozemlje, morate prestopiti črto in kreniti v nekaj novega, o čemer je tudi Elija rekel Elizeju: »Zahtevaš težko stvar.«

On ni rekel, da ni mogoče. Rekel je, da bo težko. Moje vprašanje vam pa se glasi:

Kako goreče želite, da se vaša dežela odreši? Koliko vam to pravzaprav pomeni? Koliko vam pomeni, da bi bilo vaše mesto izpolnjeno z Božjo slavo, kakor vode prekrivajo morje? Ali bi želeli, da bi bil Dunaj poznan po Božjem silnem delovanju, bolj kakor po umetniških galerijah in glasbeni zgodovini? Koliki od vas bi želeli videti Salzburg, ne samo kot Mozartovo rodno mesto, temveč kot mesto, v katerem je rojeno Božje gibanje, ki bi potreslo celotno področje Evrope? Kako zelo si želite teh stvari? Katero in kolikšno ceno ste pripravljeni plačati za to? To je težko, toda ni nemogoče.

Tedaj je Elija rekel Elizeju: »Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo; če pa ne, se ne bo zgodilo.« (2 Kr 2:10) Tako je postala celotna stvar odvisna od tega, kaj bo Elizej videl. Ko je bil Elija vzet v nebo, so bile Elizejeve oči nadnaravno odprte in on je videl. In kaj je videl? Videl je kočijo in konje Izraelove.

Poslušajte: Moramo postati preroški narod. Pri tem ne mislim na sladka, mala preroštva, ki jih izgovorimo eden za drugega. To je le malo bolje kakor krščanski horoskop. Mi želimo videti Božji namen, posebno pa sovražnikove strategije, da bi jih lahko uničili, preden bi sploh dotaknile zemljo. Elizej je dobil takšno maziljenje. Postal je pravi strah Božjim sovražnikom. Tako jasno je videl sovražnikove načrte, da je aramejski kralj mislil, da ima vohune v svoji spalnici.

Ljubljeni, zato nam služi beseda spoznanja. Ne služi nam za igranje igric, za naš lastni užitek, temveč za mogočno vojno. Potrebujemo vojsko bojevnikov, ki je opremljena z izvrstno inteligenco, glede sovražnikovega delovanja. Jasno vam je, da porabimo preveč časa s čiščenjem nereda, ki ga je naredil sovražnik okoli nas, ko je udaril na nas. Kako bi bilo, da to ustavimo, še preden se karkoli od tega zgodi?

Ne vem zakaj, toda nič, kar bi bilo od kakšne velike pomembnosti, se ni zgodilo v Avstriji (Sloveniji). Poglejte samo novejšo zgodovino Nemčije. Vsaka cerkev, ki je nekaj obljubljala, jaz se spomnim samo cerkve Petra Wenza, vsaka večja cerkev za katero sem slišal, v tej deželi, je bila tekom poslednjega desetletja, raztrgana na koščke. Ali ni to resnica?

Vidite, tu ne gre samo za nesrečne primere, to je demonsko vojskovanje. Morali bi postaviti oklep okoli Petra Wenza: »Gospod, naredi ga ponižnega, daj, da bi bil vedno v stanju previdnosti, daj da bi imel preroške posrednike, ki bi mogli videti.«

Elizej je postal tako močan v svoji besedi v službi spoznanja, da je aramejski kralj poslal celo vojsko na njega. Prišli so v mesto imenovano Dotan. Elizejev sluga ni imel tako vizionarskega duha kot on. Lahko je videl samo naravno. Služabnik se je nekega jutra prebudil in videl, da je Dotan obkoljen s sovražnikovo vojsko.

V 2 knjigi Kraljev 5:15 pravi sluga: »Joj, gospod, kaj naj storimo?« In v 16 stihu Elizej odgovarja: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« To ni bil samo pogumen odgovor. Elizej je to lahko videl v Duhu.

Spomnite se, ko je Pavel posredoval za cerkev v Efezu. Ni dvigoval svojega glasu za boljšimi hišnimi skupinami, ali za izboljšanje njihovih financ. Rekel je, da so sledeče stvari pomembne: »Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči. (Ef 1:16-19).

Elizej je dokončal stvari, ki jih Elija ni dokončal. Pomazilil je Hazaela za kralja, aramejskega kralja Jehuja, in to maziljenje je bilo tako močno, da je Jehu takoj odšel in uničil ta zli, Jezabelin duh, ki je zasmradila celoten Božji narod.

Predpostavimo, da bi lahko prenesli to maziljenje na rimskokatoliškega kardinala Avstrije? Zamislite si, da se to maziljenje spusti na njega in da se on odloči zavrniti vsako sled tega demonskega duha znotraj rimskokatoliške cerkve. Da ga prevzame takšen žar, da vrne cerkev nazaj v svetopisemsko resnico?

In vi pravite: »O, to se pa res ne more zgoditi!«

Ne more? V zadnjih dvajsetih letih v Južni Ameriki, ki ima več kot 30 milijonov ljudi (to je štirikratna populacija Avstrije), je Bog Sveti Duh silno vplival. Oni so bili vsi rimo-katoliki, kakor so tudi tu. Demonska tema je bila enaka kot tukaj. Demoni so imeli isto kontrolo nad vsemi njimi. Toda sedaj je 30 milijonov ljudi tam nanovo rojenih in izpolnjenih z Duhom. Sedaj se širijo po celotnem svetu, da bi celotno špansko govorno področje prinesli pod Kristusove noge. Vse to pa se je začelo s peščico ljudi, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke.

Spomnim se enega od študentov svetopisemske šole in še nekaterih tam. Potrebna je samo iskra, da se začne požar. Amen! Potrebno je samo prižgati in potreben je veter. In ogenj se bo širil povsod.

Vrnimo se v Matejev evangelij 11:11, kjer Jezus daje pričevanje o Janezu Krstniku: »Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

In sedaj se spustimo do 13 stiha: »Vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza.«

Poglejte, tu je črta, ki jo povleče Jezus. On pravi: »S te strani črte imamo preroke, vključujoč Janeza Krstnika, nato pa prihaja črta, ki sem jo potegnil Jaz. Na drugi strani črte se nahajajo tisti, ki so v Kraljestvu.«

To je mesto, kjer Jezus potegne črto. Pravi: »Vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega.« (Lk 7:28b).

Vidite, Janez Krstnik in vsi ostali preroki, so lahko pripovedovali o Božjem kraljestvu, toda oni niso nič naredili, da bi Kraljestvo prišlo. In medtem ko prestopate preko črte, najmanjši v Kraljestvu je večji od Janeza Krstnika, vam to omogoča, da Kraljestvo pride. Jezusov odgovor na Janezovo vprašanje, ali je On res tisti, ali naj čakamo drugega je: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij.« (Lk 7:22-22).

On ni rekel »Pojdite in povejte Janezu, kaj jaz poučujem.«

In prav tukaj Jezus potegne črto. Lahko vidite, da so do vključno z Janezom Krstnikom vsi govorili o Božjem Kraljestvu. Če bi prestopili črto, bi lahko svoje govorjenje sprovedli v dejanje. Vse do Janeza Krstnika govori Sveto pismo o Elijevem maziljenjem, prav tako je deloval tudi Janez Krstnik. Toda takrat pride Jezus Kristus, ne Jezus, vsemogočni Bog, temveč Jezus Kristus, človek. V svoji človečnosti je prejel maziljenje. To je bila polnina Elijevega maziljenja.

Omenil bom pet stvari v katerih se Janez in Jezus razlikujeta:

1. Jn 10:41: Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« Tu vidimo maziljenje Janeza Krstnika. To je sposobnost, da se pravilno poučuje, toda nič čudežnega se ne zgodi.

2. Jn 11:12: »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo.« Tu vidimo, da je črta prekoračena. Pod Janezovim maziljenjem ne moremo govoriti o Kraljestvu. Toda od časa Janeza Krstnika si Božje kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo. Jezus je o tem govoril in tudi delal tako, da je Kraljestvo napredovalo.

Ne bom vam govoril o ostalih treh stvareh, ker enostavno nimam časa, toda želel bi, da to postane kristalno jasno v vašem umu. Elizej je rekel: »Želim imeti dvojno mero Duha. Želim več!« in Elija mu je odgovoril: »Težko, toda ni nemogoče.«

Ali ste pripravljeni plačati ceno? Elizej je plačal ceno in dvojno maziljenje je prišlo nanj. Bil je sposoben dokončati to, kar Elija ni mogel dokončati. Mi se zahvaljujemo Bogu, za naše binkoštne pra-očete, za vse, ki so nas poučili o Božji resnici. Zahvaljujemo se Bogu za karizmatske voditelje in za vse, kar so nam oni pokazali. Toda vsi oni so odnehali, ko bi morali začeti premikati gore.

Toda to maziljenje, ki prihaja od Boga, se spušča nad Cerkev, na posameznike, ki bodo plačali ceno. Bog jim daje moč za premikanje planin. Oni nas bodo mogli povesti kamor koli bi morali oditi.

V knjigi preroka Zaharije, ko je Bog govoril o obnovi porušenih mest, on pravi: »Tega dne bom ponovno izgradil ta mesta in maziljenje bo prišlo.«

V isti knjigi, Zah 12:8 beremo: »Tisti dan bo GOSPOD ščit jeruzalemskim prebivalcem: najslabotnejši med njimi bo tisti dan kakor David in Davidova hiša bo kakor Bog, kakor GOSPODOV angel pred njimi.«

Ko tisti, ki niso v Kraljestvu ne iščejo nekaj za sebe, temveč združeni iščejo skupno maziljenje, bo maziljenje prišlo na njih in takrat bodo lahko delali ista dela kot Jezus. Vidite, David je bil neverjeten mladenič. Ubijal je leve in medvede medtem ko je bil še mladenič. Imel je izkušnje v bojevanju, ko je bil še zelo mlad. Ali veste koliko let je imel, ko je ubil Golijata? Nekje med 14 in 17 leti. Ni niti čudno, da je bil Golijat užaljen in da je Savel rekel: »Ti si samo otrok!«

Toda tukaj ni šlo za Davidova leta, temveč o tem, kaj se je naučil o duhovnem vojskovanju. Koliko ste se o tem naučili vi? Koliko se želite o tem naučiti? Koliko vas Bog lahko o tem pouči? Kako hitro vas lahko povede skozi to? Ali vas lahko povede skozi ta predhodna izkustva? Ali so vaši prsti priučeni za vojno? Ali ste pripravljeni prestopiti črto?

Recite: »Želim živeti na tej, drugi strani.« Vi veste, da so mnogo let nazaj in tudi v današnjih dneh, mnogi kristjani postali nanovo rojeni verniki, toda nikoli niso zapustili nivoja maziljenja Janeza Krstnika. To so kristjani Janeza Krstnika.« Krščeni so bili v spokorjenje, verujejo v Jezusa Kristusa, a ne morejo se pomikati v Božji moči. Oni ne morejo pretresti te gore, ne morejo spremeniti tega sveta. Če se jim satan postavi po robu, se jim zoperstavi, padejo poraženi.

Ali ste pripravljeni prestopiti črto?

Recite:
»Gospod, ne želim živeti samo v poznavanju stvari o Tebi, verujoč v te stvari, celo mogoče v poučevanju tega. Želim postati strah in trepet hudiču. Želim moč velikega maziljenja. Želim se premikati v moči vseh darov Svetega Duha. Ne želim se igrati iger v cerkvi, temveč želim imeti močna orožja za uničenje vladarstev in oblasti sil teme. Gospod, mogoče je to težka stvar, toda jaz želim prestopiti črto, želim izza sebe pustiti maziljenje Janeza Krstnika in želim vstopiti v Kraljestvo in resnično delovanje v kraljestvu, z njegovim maziljenjem, s polnino Elizejevega maziljenja nad menoj, da bi dobili vojno proti hudiču, premikali gore in rešili naša mesta iz moči satana. V Jezusovem mogočnem imenu, amen!«

Nisem vam mogel v vsej polnosti popolnoma razjasniti, kaj vse to pomeni, toda mislim, da ste dobili dovolj. Amen! Prejeli ste dovolj in veste za kaj gre. Želim da sedaj govorite Bogu:
»Gospod, nekajkrat v tem večeru si govoril o potrebi, da postanemo kot Jezus, o potrebi, da se premaknemo v nekaj novega, da pretresemo sedanjost, da bi posedovali bodočnost. Gospod, jaz odgovarjam vsem tem besedam. Zahvaljujem se ti Gospod, za naše binkoštne očete. Hvala Ti za karizmatične voditelje. Veliko so nas naučili, toda niso bili sposobni premikati gore. Gospod, daj nam ta Davidov Duh. Rekel si, da bo najšibkejši kot David. Rekel si, Gospod, da je najmanjši v kraljestvu večji od Janeza Krstnika. Gospod, želim stopiti naprej v to, v Jezusovem imenu.«

Lahko naredite ta korak naprej? Premaknite se in recite:
»Gospod, to je moj znak pristanka. Premaknil sem se, naredil sem korak. Ne ostajam na istem mestu, kjer sem bil.« Naredite korak kot prostovoljni pristanek. Naj bo to fizičen korak. In recite:

»Želim, da me pomaziliš z Elizejevim maziljenjem. Moram priznati, Gospod, tako mnogo krščanskega življenja, celo moje z Duhom izpolnjeno življenje, je podobno življenju Janeza Krstnika. Poučujem te stvari, verujem tem stvarem, toda sedaj, Gospod, se želim premakniti v smeri uresničenja teh stvari. Gospod, daj nam, da se Duh Sveti spusti na nas v tem večeru, da se spusti borbeni duh, o Gospod. Daj da se Davidov, silni Duh spusti na nas. Karkoli smo vedeli v preteklosti, naj bo pozabljeno. Mi želimo silno, novo maziljenje. Ne za nas, Gospod, temveč za mesta te dežele. Želimo se dvigniti, Gospod, proti vladarstvom in oblastem, ki se zoperstavljajo Tvojemu Kraljestvu, tisočletja in tisočletja.

Zoperstavljale so se v vsakem gibanju in ob vsaki dejavnosti Cerkve. Toda Gospod, v Jezusovem imenu oznanjamo, da bomo prejeli maziljenje in da se bodo zaradi tega maziljenja te gore premaknile. Premaknile se bodo! In to kar vidimo v Afriki, Argentini in v mnogih delih sveta, Gospod, želimo videti tudi tukaj v Evropi! Gospod! Gospod, želimo to videti tudi v Avstriji, v Evropi! Gospod! Popolnoma smo nemočni, toda popolnoma se zanašamo, da boš ti predvidel za naše potrebe. Gospod, držimo se Tebe, vpijemo kakor mladi Elizej. O, Bog, karkoli so ti veliki predhodniki imeli, želimo tudi mi dvojno mero! O, Bog, odpri naše oči! Daj da se spusti Tvoj Duh. Spusti se mogočni Sveti Duh, na vse nas! Spusti se vsemogočni Sveti Duh in nas opremi za vojskovanje in nas izpolni z vero, z močjo Svetega Duha, s preizkušenim pogumom in močjo od zgoraj! Daj, da se ne umikamo nazaj, da ne odnehamo, da se ne zadovoljimo s povprečjem, niti z napol narejenim delom. Rinili bomo naprej, dokler ne bomo videli preboj. Božja moč, daj nam milost, daj nam moč, daj nam vzdržljivost, daj nam pogum. Izlij to na nas!

O, Bog, o Bog, če se starejša generacija ne želi premakniti, daj, da se vsaj mlada premakne naprej. Gospod, daj nam silo in avtoriteto, modrost, ki je večja od naših let, da bi se silno razrušile te gore, ki so Tebi na poti. Umakni jih s poti! V Jezusovem mogočnem imenu, zmagovitem in slavnem imenu! Gospod, predajamo se ti! Predajamo se temu delu. Gospod, daj da to postane moja, naša strast. Naj to zavzame naša srca, zavzame v vsej popolnosti. O, Bog, drži nas čvrsto, vsak moj, vsak naš delček, vse do konca. V Jezusovem imenu, amen! Aleluja!«

Eileen Vincent:

»Oče, v tem večeru razglašamo na tem mestu, da obstaja moč za tvoje ljudstvo, ki so pripravljeni izvrševati Tvojo voljo. In Oče, razglašamo v tem večeru, na tem mestu, da bo Duh odločnosti prevzel naša srca. V Jezusovem imenu razglašamo nocoj, naj se spusti na nas ta sila od zgoraj, v imenu Jezusa Kristusa. Moč od zgoraj, ki bo izganjala demone. Oče, razglašamo v imenu Jezusa Kristusa, da ni potreben nikakršen superman, ampak samo ljudje, kakršni so prav tukaj, izpolnjeni s Svetim Duhom, odeti z Nebeškim pogumom in vztrajnostjo. Mi prihajamo proti tem duhovnim silam in izpovedujemo lastništvo v duhovni prostor, ter prevzemamo avtoriteto nad njim v Jezusovem imenu. Oče, v imenu Jezusa Kristusa prihajamo, odeti v moč Svetega Duha, odeti v maziljenje od zgoraj. Tebi hudič pa pravimo, v Jezusovem imenu se ti zoperstavljamo! Duhovi religioznosti nad tem narodom, vi religiozni duhovi, odidite v imenu Jezusa Kristusa! V imenu Jezusa Kristusa smo tukaj, da zlomimo vašo moč! V imenu Jezusa Kristusa razglašamo, da prevzemamo avtoriteto nad to deželo! V tem večeru, mi, narod živega Boga, odeti v moč Svetega Duha, prevzemamo avtoriteto v duhovnem prostoru te dežele. Sporočamo ti satan, da smo v imenu Jezusa Kristusa že premagali in onemogočili vaše delovanje. Vaša moč je pod našimi nogami! Premagani ste v Jezusovem imenu!
Mi smo zmagovita vojska Boga nad vojskami in ta vojska vedno zmaga!
V imenu Jezusa Kristusa, amen!«