O D N O S
Janez Krstnik – Gospod Jezus Kristus
vernik – Božji služabnik
Janez 1:20
. . .je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.«
Janez 1:23
Dejal je:
»Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo
pot, kakor je rekel prerok Izaija.«
Janez 1:26
Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji
on, ki ga ne poznate, . . .
Janez 1:27
. . .tisti, ki pride za menoj, in
jaz nisem vreden, da bi mu odvezal
jermen na sandali.«
Janez 1:29
Naslednji dan je zagledal Jezusa,
da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte,
Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.
Janez 1:31
In jaz ga nisem poznal, vendar
sem zato prišel in krščujem v vodi, da
se on razodene Izraelu.«
Janez 1:32
In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z
neba kakor golob in ostal nad njim.
Janez 1:33
In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi
je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹
Janez 1: 34
In videl sem in pričujem, da
je ta Božji Sin.«
Kaj lahko vidimo iz teh stihov iz Janezovega evangelija:
1)
Janez Krstnik je farizejem in levitom priznal,
da ni Mesija
2)
Vedel je kdo je in zakaj je poslan – Glas
vpijočega v puščavi, ki zravnava Gospodovo pot.
3)
Krščeval je v vodi – vedel je, da je to delo, ki
mu ga je določil Gospod Bog
4)
Bil je ponižen. Vedel je, da je Jezus Mesija
5)
Vedel je, da je Jezus Božje Jagnje, ki odjemlje
greh sveta
6)
vedel je da krščuje, da bi se Mesija razodel
Izraelu
7)
Videl je Duha, ki se je ob Jezusovem krstu
spustil nadenj v podobi goloba
8)
Bog ga je poslal krščevat v vodi in vedel je, da
bo Jezus krščeval v Svetem Duhu.
9)
Videl je in pričeval, da je Jezus Božji Sin
Lahko se le globoko zamislimo,
kako pomembno nalogo je imel Janez Krstnik, kako globoka duhovna spoznanja je
imel, a kako ponižen in preprost je bil navkljub temu.
Kakor nam je znano iz Svetega
pisma iz Lukovega evangelija 1:39-43, sta bili Marija, Jezusova mati in
Elizabeta, mati Janeza Krstnika sorodnici.
Ko je Marija kmalu po pogovoru z angelom, ki ji je razodel, da bo rodila
sina Jezusa, ki bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega odšla v gričevje, je
bila Elizabeta v šestem mesecu nosečnosti in dete v njenem telesu se je veselo
zganilo, ker je bilo v Marijinem telesu Božje dete.
To je bilo prvo duhovno srečanje
med Gospodom in Janezom Krstnikom.
Janez Krstnik je kasneje odraščal
v puščavi, kjer se je krepil v Duhu, dokler mu ni bilo dano nastopiti pred
Izraelom. (Luka 1:80)
Kljub temu, da je bila Gospodova roka nad njim, je čakal na Božji poziv
v delo za katerega je bil odbran še pred spočetjem.
Torej, med njima je bilo le nekaj
mesecev razlike glede rojstva, oba sta bila odbrana od Boga, bila sta sorodnika
po krvi, a med njima je bila velika razlika; eden je bil človek in eden Bog.
Janez Krstnik bi se lahko zaradi tega,
ker je bil Jezusov sorodnik (bratranec) zaradi vsega tega poveličeval.
Izbran je bil za pomembno nalogo,
da pripravi - zravna pot Gospodu. (Janez 1:23).
Če bi se kdorkoli lahko
prijateljsko obnašal do Gospoda Jezusa, bi se lahko Janez Krstnik.
Ali je to poznanstvo izkoristil?
Ne!
Janez Krstnik je bil ponižen. Do
Gospoda Jezusa je imel držo ponižnosti in spoštovanja. Do njega je imel
strahospoštovanje. Spoštoval je avtoriteto, ki jo je predstavljal.
Zakaj?
Ker je bil poln Svetega Duha (že
v materinem telesu) in je imel Duhovno spoznanje. Imel je trdno skupnost z
Bogom Očetom in bil je vodljiv in ubogljiv.
Lahko bi bil tudi drugačen.
Gospoda je gledal z očmi človeka in pred njim je bil človek. Toda on ni gledal
samo s telesnimi očmi, temveč je imel izurjen duhovni pogled.
V Janez 1:27 vidimo, da se ni imel za vrednega, da bi mu
odvezal jermena na sandalih.
Čeprav bi bilo to vidno, ponižno
dejanje, skloniti se in opraviti to delo. Ne, še tega si ni upal, tako veliko
spoznanje je imel, katerega drugi niso imeli.
Janez Krstnik je bil pravi
služabnik postavljen od Boga, ki je opravljal le tisto delo, za katero ga je
postavil in odbral Bog. Ni se poviševal, ni želel opravljati drugega bolj
pomembnega dela, da bi bil ugleden in pomemben v očeh ljudi. Ni se postavljal
nad Gospoda Jezusa, kakor se je satan postavljal nad Boga. Bil je ponižen,
zvest in spoštoval je avtoriteto. Ni se okoriščal s sorodstvenimi vezmi ali se
ponašal s svojo izbranostjo.
Kaj pa danes?
Dva mladeniča rasteta skupaj v
Cerkvi, eden postane pastor, drugi pa le eden od članov Cerkve. Ali bo tisti,
ki od Boga ne bo prejel pomembne
funkcije v Cerkvi, spremenil svoj odnos do duhovno nadrejenega, Božjega
služabnika. Ali se bo pripravljen spustiti iz nivoja mladostniškega
prijateljevanja na »ti« v odnos, ki ga veleva Božja Beseda, ali bo postal
nevoščljiv, privoščljiv, v spotiko in v oviro? Ena izbira je duhovna, druga
telesna.
Ko so vloge razkrite in od Boga
podeljene, jih je potrebno takoj upoštevati in resno vzeti. To ni igra človek
ne jezi se. To je odločitev za nebesa ali pekel.
In tako se mnogi v Cerkvi borijo
za svoj prestiž in pomembnost, namesto da bi imeli druge za boljše od sebe in bi si to celo šteli v čast. (Filipljanom
2:3).
In tako mnogi zapravljajo svoj in
Božji čas za to, kar ni Božja volja in Božja izbira zanje, namesto da bi vneto
iskali Božje obličje in njegovo sveto voljo, da bi opravljali delo, ki jim ga
je Bog namenil podeliti, a žal niso nikoli pripravljeni, ne telesno, ne duhovno.
Smo pripravljeni prevzeti vlogo
ponižnega pomočnika, ki mu ni v pohujšanje biti služabnik Božjemu izbrancu, mu
v strahospoštovanju služiti, ker ljubimo Boga, in zaupamo Bogu, da je odbral pravega človeka. Bog ni zmotljiv.
GOSPODOVO obličje jih je razdelilo, ne bo jih več
gledal; duhovnikov niso spoštovali, starešinam
niso bili naklonjeni. (Žalostinke 4:16)
Zakaj GOSPODU je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago.
(Psalm 149:4)
1.9.2009
Ni komentarjev:
Objavite komentar