Avtor neznan - III. DEL - RELIGIOZNI DUH - PRAKTIČNI NASVETI

 

TRETJI DEL: 

RELIGIOZNI DUH-

PRAKTIČNI NASVETI

Opozorilni znaki, ki kažejo na religioznega duha

Kar sledi, je seznam najbolj očitnih opozorilnih znakov, ki kažejo na religioznega duha. Kot že rečeno, se vsakdo vsaj do neke mere bori z religioznim duhom in boj vsakega človeka je nekoliko drugačen. Nekdo ima na primer lahko do neke mere opravka z vsako izmed stvari, ki so naštete v spodnjem seznamu, pa je bolj osvobojen religioznega duha kot nekdo drug, ki ima resne težave s samo nekaterimi (morda le z eno ali dvema) od teh stvari.

Naš cilj mora biti, da smo popolnoma svobodni vsakršnega vpliva religioznega duha - tako, da smo popolnoma podrejeni Svetemu Duhu. Brez te popolne podrejenosti Gospodu nikakor ni mogoče biti svoboden od religioznega duha.

Ljudje z religioznim duhom:

1.   Pogosto menijo, da so poklicani, da rušijo vse, kar mislijo, da je napačno. Delovanje takšnega človeka (njegova ”služba”) povzroči več razdeljenosti in uničenja, kakor pa del, ki prinašajo sad za kraljestvo.

2.   So nesposobni sprejeti opozorilo ali grajo, še posebej od tistih, ki jih imajo za manj duhovne od sebe. Pomisli, kako si se ti odzval, ko te je nazadnje nekdo hotel opomniti. 

3. Imajo takšno miselnost: ”Ne bom poslušal ljudi, ampak samo Boga. ” Ker Bog pogosto govori skozi ljudi, gre pri tem za očitno zablodo, ki razkriva zaskrbljujoč duhovni ponos.

4. So nagnjeni k temu, da rajši gledajo, kaj je z drugimi ljudmi, drugimi cerkvami itd. narobe, kakor pa kaj je pri njih dobrega. Z doline je Janez videl Babilon, ko pa je bil odnesen na visoko goro, je videl Novi Jeruzalem (prim. Razodetje 21,10). Če vidimo le Babilon, je to zaradi naše perspektive. Tisti, ki gledajo s kraja prave vizije, so pozorni na to, kar dela Bog, in ne ljudje.

5. So podvrženi neustavljivemu občutku krivde, češ da nikoli ne morejo zadostiti Božjim standardom. To je korenina religioznega duha, saj povzroča, da svoj odnos z Bogom utemeljimo na tem, kar izvršujemo mi sami, in ne na tem, kar je Jezus naredil na križu. Jezus je za nas že zadostil; on je popolno delo, ki ga želi v nas uresničiti Oče. Edini cilj našega življenja naj bi bil, da preprosto prebivamo v Njem.

6. Pazljivo štejejo in točkujejo svoje duhovno udejstvovanje. To vključuje, da se glede sebe počutimo bolje, ker hodimo na več bogoslužij, več beremo Sveto pismo, naredimo več stvari za Gospoda itd. Vse to so plemenita prizadevanja, toda pravo merilo duhovne zrelosti je, kako blizu smo Gospodu.

7. Verjamejo, da so postavljeni za to, da vse druge spravijo v red. Ti ljudje sami sebe postavijo v službo stražarja ali Šerifa v Božjem kraljestvu. Redko se vključijo v gradnjo; služijo le temu, da v cerkvi ohranjajo stanje vznemirjenja in sitnosti, če že ne povzročajo resnih razkolov.

8. Imajo oblasten in nadut voditeljski stil, ki ne prenaša slabotnosti ali napak drugih. Jakob je rekel: "Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.” (Jakobovo pismo 3,17-18)

9. Imajo občutek, da so bližje Bogu kakor drugi ljudje oziroma da so njihova življenja ali službe Bogu bolj všeč. To je znak globoke zablode, po kateri se bližamo Bogu na osnovi tega, kar smo mi sami, namesto da bi se mu bližali prek Jezusa.

10. So ponosni na svojo duhovno zrelost in disciplino, še posebej v primerjavi z drugimi. Prava duhovna zrelost vključuje rast v Kristusa, v njegovo podobo. Ko se začnemo primerjati z drugimi, je očitno, da smo svoj cilj - Jezusa - izgubili izpred oči.

11.   Verjamejo, da so v prednjih vrstah tega, kar počne Bog. To vključuje mišljenje, da smo del najpomembnejše stvari, kar jih počne Bog.

12. Imajo mehansko molitveno življenje. Kadar začutimo olajšanje, ko je naš molitveni čas za nami ali ko smo odmolili ves svoj molitveni spisek, se moramo nad seboj zamisliti. Če nekoga ljubimo, nikdar ne bomo čutili olajšanja, kadar se z njim nehamo pogovarjati!

13. Delajo stvari zato, da jih ljudje opazijo. To je znak malikovanja, pri katerem se bolj bojimo ljudi, kot se bojimo Boga. Posledica tega je religija, ki namesto Bogu služi ljudem.

14. Pretirano zavračajo čustvenost. Ko ljudje, ki so podvrženi religioznemu duhu, pridejo v stik s pravim Božjim življenjem, se jim to pogosto kaže kot pretirano, čustveno in meseno. Prava strast za Boga je pogosto čustvena in se tudi jasno kaže navzven, kot lahko na primer vidimo pri Davidu, ko je v Jeruzalem prinesel Božjo skrinjo (prim. 2. Samuelova knjiga 6,14-16).

15. Uporabljajo čustvenost kot nadomestek za Svetega Duha. Zdi se, da je to v nasprotju s prejšnjo točko, toda religiozni duh v svoji želji po samoohranitvi in samopoveličevanju pogosto zavzema nasprotne položaje. Takšna uporaba čustvenosti vključuje na primer zahtevo po jokanju in tožbah kot dokaz spokorjenja ali ”padanje pod močjo” kot dokaz, da se je nekoga dotaknil Bog. Oba primera sta lahko izraz resničnega delovanja Svetega Duha; v drugem duhu začnemo delovati, ko takšne manifestacije zahtevamo.

Med Prvim velikim prebujenjem se je na bogoslužjih Jonathana Edwardsa 

pogosto zgodilo, da so padli po tleh najbolj trdovratni in uporni ljudje ter ostali tam tudi po 24 ur. Ko so vstali, so bili spremenjeni. Takšne čudne manifestacije Svetega Duha so podžigala velika prebujenja. Kljub temu pa je Edwards rekel, da so ljudje, ki so ponarejali manifestacije, bolj pripomogli h koncu velikega prebujenja kakor njegovi izrecni nasprotniki!

16. Čutijo spodbudo, ko njihovo delovanje oziroma cerkvena služba izgleda bolje od drugih. Sem spada tudi to, da smo obupani, ko kaže, da drugi izgledajo bolje ali rastejo hitreje od nas.

17. Bolj uživajo v tem, kar je Bog naredil v preteklosti, kakor v tem, kar Bog dela sedaj. Bog se ni spremenil; isti je včeraj, danes in na veke. (prim. Pismo Hebrejcem 13,8). Zagrinjalo je bilo odstranjeno in danes smo lahko prav tako blizu Bogu, kakor mu je bil kdor koli v preteklosti. Religiozni duh nam skuša vedno usmeriti pozornost na naša dela in na primerjanje z drugimi, namesto da bi preprosto stopili bliže h Gospodu.

18. So nagnjeni k sumničavosti ali celo nasprotovanju do novih gibanj, cerkva itd. To je jasen znak zavisti, glavnega sadu religioznega duha, ali pa ponosa, ki si domišlja, da ne bi Bog začel ničesar novega, brez da bi to naredil prek njih. Ljudi s takšno miselnostjo Gospod seveda redko uporabi za rojstvo novih stvari.

19. So nagnjeni k zavračanju duhovnih manifestacij, ki jih ne razumejo. To je znak ponosa in predrznega domišljanja, da so naša mnenja enaka kakor Božja. Prava ponižnost nas ohranja odprte in dovzetne za nadaljnji pouk; z njeno pomočjo potrpežljivo čakamo na sad, preden izrečemo sodbo. Pravo razlikovanje nas usposablja, da iščemo in upamo na najboljše in ne na najslabše. Zato nam je naročeno, naj "vse preizkušamo in kar je dobro [ne kar je slabo], obdržimo” (1. pismo Tesaloničanom 5,21).

20. Pretirano reagirajo na mesenost v cerkvi. V resnici je verjetno v cerkvi mnogo več mesenosti in mnogo manj Svetega Duha, kot bi si lahko mislil celo najbolj kritičen človek. Pomembno je, da se naučimo med njima razlikovati, da bomo lahko osvobojeni svoje mesenosti in bomo zrasli v svoji podrejenosti Svetemu Duhu. Toda kritičen človek bo zatrl te, ki so sicer še vedno 60-odstotno meseni, vendar so bili lansko leto 95-odstotno meseni. Namesto tega je treba priznati, da ljudje napredujejo, in storiti vse, kar moremo, da bi jim pri tem pomagali.

21. Pretirano reagirajo na nezrelost v cerkvi. Obstaja nezrelost, ki jo Gospod povsem sprejema. Moj dveletni otrok je v primerjavi z devetletnikom nezrel, vendar naj bi tako tudi bilo. Morda je za dvoletnika celo zelo zrel. Idealistični religiozni duh pa vidi le nezrelost, ne da bi upošteval druge pomembne dejavnike.

22. So pretirano nagnjeni k razumevanju, da so nadnaravne manifestacije dokaz Božje potrditve. To je le druga oblika točkovanja svojih duhovnih dosežkov in primerjanja z drugimi. Nekatere od Jezusovih največjih čudežev, na primer hojo po vodi, je videlo le nekaj ljudi. Svoja dela je opravljal zato, da proslavi Očeta, ne sebe. Tisti, ki uporabljajo čudeže kot dokaz, ki služi širitvi in izgrajevanju njihove lastne službe v cerkvi, so resno skrenili s poti življenja.

23. Se ne morejo priključiti ničemur, česar nimajo za popolno ali skorajda popolno. Gospod se je pridružil padli človeški rasi in zanjo celo žrtvoval svoje življenje. Takšni so tudi tisti, ki v Njem prebivajo.

24. Se pretirano bojijo religioznega duha. Nobene stvari se ne osvobodimo tako, da se je bojimo, ampak tako, da jo premagamo po veri v Jezusa Kristusa.

25. So nagnjeni k temu, da se ponašajo s čimer koli, razen z Jezusovim križem, z njegovim dokončanim delom in s tem, kar On je. Če svoje življenje, službo ali cerkev gradimo na čimer koli drugem, gradimo na nezanesljivem temelju, ki ne bo obstal.

Rezultati testa

Verjetno je vsakdo izmed nas vsaj do neke mere podvržen religioznemu duhu. Pavel nam je naročil: "Sami se preverite, ali ste verni" (2. pismo Korinčanom 13,5). Pomembno je, da ni rekel: ”preverite svojega bližnjega” ali ”preverite svojega pastorja,” ampak preverite ”sami sebe”. Če uporabljamo ta test, da bi z njim ocenili druge, je to lahko znak, da smo v resnih težavah mi sami. Če ti je to poglavje osvetlilo težave, ki jih ima kak drug človek ali kakšna druga cerkvena služba, potem pazi, da se res odzoveš v Svetem Duhu in da ravnaš v skladu s Pavlovim opozorilom Galačanom:

"Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.” (Pismo Galačanom 6,1).

Deset stvari, ki jih lahko storimo da bi se osvoboditi religioznega duha

Ko sem skušal sestaviti seznam, ki sledi, sem iz dobro znanih razlogov nekoliko okleval. Ljudje, ki so zvezani z religioznim duhom, si ga namreč lahko razlagajo tako, kot da se namesto prave intimnosti z Gospodom, od njih zahteva še več religiozne dejavnosti. Kljub temu pa zaupam: če imate toliko ponižnosti, da greste brat ta seznam, vam bo Gospod gotovo dal tudi milost, da ga boste pravilno uporabili - kot predlagane smernice, ki naj nam pomagajo, da bomo prišli bliže k Njemu.

1. Razvijaj skrit odnos z Gospodom. Gospod je posvaril svoje učence, naj ne bodo kakor farizeji, ki so opravljali svoja dela zato, da bi jih ljudje opazili, ampak naj opravljajo svoja dela na skrivnem pred Očetom (prim. Evangelij po Mateju 6,1-6). Tako začnemo svoje upanje in zaupanje polagati v svoj odnos z Njim in ne z ljudmi. Ni večje varnosti, kot je ta, da vemo, da nas Bog pozna. Gospod nas je tudi  posvaril: ”Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga?” (Evangelij po Janezu 5,44) Če iščemo slavo ali priznanje od ljudi, je to nekaj najbolj pogubnega, kar lahko storimo za svojo vero.

2. Moli, da bo ta ista ljubezen, s katero Oče ljubi Sina, tudi v nas. Gospod Jezus je sam molil, naj bo ta ista ljubezen, s katero ga je ljubil Oče, tudi v nas (prim. Evangelij po Janezu 17,23.26). Vemo, da je molitev, ki jo je molil Božji Sin, gotovo uslišana, ker je bil popolnoma usklajen z Očetom. Mi pa "nimamo, ker ne prosimo” (prim. Jakobovo pismo 4,2). Kadar religiozno dolžnost nadomesti ta ljubezen, naša dobra dela daleč presežejo to, kar bi bila sicer.

3. ”Potrudi se, da se boš pred Bogom [ne pred [judmil) izkazal za preizkušenega” (2. pismo Timoteju 2,15). Če Božjo besedo preučujemo zato, da bi pokazali ljudem svoje znanje ali jim dokazali svoj položaj, smo skrenili od Duha resnice, ki nas vodi v resnico. Duh resnice je prišel, da razodeva Jezusa, ne nas, Njegovo besedo moramo preučevati zato, da bi ga iskali in da bi storili, kar je potrdil On, in ne ljudje. Tako je tudi Jezus posvaril farizeje: ”Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba.” (Evangelij po Luku 16,15) Če je naš motiv to, da počnemo stvari, ki jih ljudje visoko cenijo, ali to, da se pred njimi opravičujemo, bomo delali nekaj, kar je pred Bogom gnusoba.

4. Vsak dan si vzemi čas, da si zares sam z Gospodom. Prizadevaj si, kolikor je to mogoče, da ta čas podaljšuješ, dokler končno ne boš z Gospodom več časa kakor s katerim koli drugim človekom. Ko redno preživljamo čas skupaj z njim, nismo več tako nagnjeni h krivdi, ki nas vodi v ocenjevanje svojega življenja po opravljenih delih.

5. Vsak dan si prizadevaj, da slišiš Gospodov glas. Gospodove ovce poznajo njegov glas (prim. Evangelij po Janezu 10,27). Njegov glas poznajo, ker z njim preživljajo čas. Če si dobri zemeljski starši prizadevajo, da otrokom vsak dan posvetijo svoj čas, koliko bolj si Gospod prizadeva, da bi vsak dan posvetil svoj čas nam. Kako dobro ta čas preživljamo, lahko ocenimo po kvaliteti komunikacije. Zares, Gospod želi vsak dan govoriti vsakemu izmed nas. Če bi se odločili, da ne gremo spat, preden zares ne slišimo nečesa pomembnega od njega, bi bila naša življenja kmalu drugačna. Najpomembnejša stvar, kar jih lahko storimo vsak dan, je, da z Njim preživljamo čas in ga poslušamo. Vendar si ne prizadevajte le, da slišite Gospodove besede, temveč tudi Besedo samo.

6. Prosimo Gospoda, da nam da do naših bližnjih isto ljubezen, kot jo ima on sam. Edino takrat bo naše pričevanje njim in naše služenje njim res čisto. Vedno pa si moramo prizadevati, da najprej in najbolj ljubimo Gospoda. Če Gospoda ljubimo bolj kakor svoje otroke ali svoje bližnje, potem bomo tudi njih ljubili bolj, kot bi jih sicer.

7. Prizadevaj si, da svoje kritiziranje spremeniš v posredniško molitev. Ko vidiš, da je z drugimi nekaj narobe, naj bo tvoj prvi odziv, da zanje moliš in prosiš, da jim Bog da milost. Če te kdo še posebej iritira, si prizadevaj, da še bolj moliš zanj. Če se z molitvijo investiraš vanje, je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad” (Evangelij po Mateju 6,21) in jih boš začel iskreno ljubiti. Prava duhovna avtoriteta je osnovana na ljubezni. Če jih torej dovolj ljubiš, ti bo Gospod lahko zaupal, da jim služiš z resnico, ki jih bo osvobodila. Nekatere največje duhovne zmage, ki so zapisane v nebesih, so zmage, ki spremenijo sovražnike v prijatelje in ljudi, ki bivajo v temi, v otroke luči. To mora biti vedno naš cilj.

8. Neprestano prosi Gospoda, da bi videl njegovo veličastvo. Ko z odkritim obrazom gledamo njegovo veličastvo, se spreminjamo v njegovo podobo (prim. 2. pismo Korinčanom 3,18). Razumevanje pravega nauka je pomembno, toda dokler ne vidimo Njegovega veličastva, ostane to samo doktrina. Ko pa gledamo Njega, ta nauk postane naša narava. Vera, po kateri smo opravičeni, ni miselno verovanje ampak verovanje s srcem.

9. Za enega svojih najvišjih ciljev si izberi, da boš na vsakem kraju razširjal blagi vonj po Gospodu (prim. 2, pismo Korinčanom 2,14-16). Prosi, kakor je prosil Mojzes: da te Gospod ne pošlje nikamor, kamor s teboj ne bi šla njegova manifestirana prisotnost. Morali bi si želeti le tja, kjer je On. In vedno naj bi se vedli dostojno dejstvu, da smo v navzočnosti Kralja.

10.Ko ti ne uspe zares uresničiti katere koli od teh stvari, prosi za odpuščanje ter "Pozabljaj, kar je za teboj, in se izteguj proti temu, kar je pred teboj, ter teci proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu” (Pismo Filipljanom 3, 13-14).

Sklep

V bistvu hoče religiozni duh nadomestiti Svetega Duha kot izvir duhovnega življenja. To počne tako, da pravo spokorjenje, ki vodi v milost, nadomešča s spokorjenjem, ki temelji na našem lastnem delovanju. Posledica tega je, da pravo ponižnost zamenja ponos.

Prava pobožnost temelji na ljubezni do Gospoda in ljubezni do naših bližnjih. Prava pobožnost pospešuje disciplino in poslušnost, toda ti dve temeljita na ljubezni do Gospoda in ne na potrebi ali želji po priznanju ali sprejetju. Ženo, ki za svoj izgled skrbi zaradi svojega moža, je mogoče hitro razločiti od druge, ki to počne iz svojih sebičnih želja. Lepota prve bo polna miline in dostojanstva; druga žena bo morda telesno privlačna, toda to bo zapeljiva privlačnost, ki je sprevržena podoba prave ljubezni.

Religioznega duha lahko razumemo kot manifestacijo "dobre” strani drevesa spoznanja dobrega in zla. Ko sta Adam in Eva v vrtu jedla s tega drevesa, je bila prva posledica, da sta začela gledati sebe. Strup, ki je naredil ta sad smrtonosen, je osredotočenost nase in to je še vedno najnevarnejši strup, kar nam jih skuša dati sovražnik. V nasprotju z religioznim duhom, ki povzroča, da svojo pozornost usmerimo nase in da gradimo krščansko življenje na svojem lastnem delovanju, nas Sveti Duh vedno vodi v življenje, ki je osredotočeno na Kristusa.

Sveti Duh ustvari sad tako, da nas pridruži Kristusu in v nas uresniči delo, ki ga je On za nas dokončal na križu: ”Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč” (1 pismo Korinčanom 1,18). 

Vendar pa moramo razumeti, da gre za Kristusov križ in ne za naš lastni križ. Poklicani smo, da zanikamo sami sebe in vsak dan vzamemo svoj križ, ne pa, da se predajamo samoponiževanju ali da poskušamo živeti s pomočjo odlik ali dosežkov svojih lastnih žrtev. Ne, veselili naj bi se Kristusa in njegove žrtve. (prim. Pismo Filipljanom 3,3).

Pred Bogom lahko stojimo le zaradi Kristusovega križa. Naša zmožnost, da pogumno stopimo pred Božji prestol, nima nikakršne zveze s tem, če smo imeli dober ali slab dan oziroma kako pravilno smo izvršili svoje religiozne dolžnosti. Dejstvo, da nas je Bog sprejel, in naša zmožnost, da pridemo v Njegovo prisotnost, temeljita na eni sami stvari - na žrtvi, ki jo je za naše opravičenje opravil Jezus.

To ne zanika potrebe po osebni svetosti, saj je Jakob jasno povedal: ”Vera, če nima del, je mrtva” (Jakobovo pismo 2,17). Če smo pridruženi Kristusu, ne bomo še naprej živeli v grehu. Vendar se greha ne osvobodimo zato, da bi lahko prebivali v Jezusu, ampak tako, da prebivamo v Njem. Jezus je pot, resnica in življenje (Evangelij po Janezu 14,6). Če Jezus ni naše življenje, potem v bistvu ne poznamo niti poti in niti resnice. Religiozni duh se trudi, da bi krščanstvo ostalo samo na področju ”poti” in ”resnice”, obenem pa nam brani vstopiti v globoko, bistveno združitev, s katero Jezus postane naše življenje. Pravo krščanstvo ne vključuje le kaj verujemo, ampak tudi komu verujemo.

Pravo čaščenje ali slavljenje nima za svoj cilj, da bi videli Gospoda; ne, čaščenje ali slavljenje izhaja iz tega, da smo ga videli. Ko ga vidimo, ga bomo gotovo slavili. Ko vidimo njegovo veličastvo, nismo več ujeti v svoje dobre ali slabe lastnosti - naše duše postanejo prevzete od njegove lepote. Ko vstopi Jagnje, celo 24 starešin vrže svoje krone k njegovim nogam (prim. Razodetje 4,10). To je cilj prave vere - videti njega, prebivati v njem in razodevati njega.

Religija postaja svetu vedno bolj odvratna. Ko pa je povzdignjen Jezus, so k njemu pritegnjeni vsi ljudje (prim. Evangelij po Janezu 12,32). Ker je bilo vse stvarstvo ustvarjeno po Njem in Zanj, imamo v svoji duši vsi luknjo, kjer manjka ravno Jezus. Nič drugega ne bo nikoli zadovoljilo hrepenenja, ki je v človeškem srcu, ali nam prineslo miru, razen pristnega odnosa z Jezusom Kristusom.

Ko smo zares pridruženi Jezusu, iz našega najglobljega bitja začnejo teči neustavljive reke žive vode. Ko se osvobodi več in več ljudi in začne ta voda teči v njih, nastane velika reka, ki teče sredi zemlje. Tisti, ki pijejo iz te reke, ne bodo nikdar več žejni - našli so potešitev najglobljega hrepenenja človeške duše. Bolj ko se osvobodimo religioznega duha, bolj jasne in čiste bodo te reke.

Avtor neznan - II. DEL: RELIGIOZNI DUH - MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 

DRUGI DEL: 

RELIGIOZNI DUH

MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 

Duh Jezabele

Duh Jezabele je oblika religioznega duha. Prav kakor je bila Jezabela ambiciozna in manipulativna žena kralja Ahaba - šibkega voditelja, ki ji je dovolil, da je narekovala politiko njegovega kraljestva - tako duha Jezabele po navadi najdemo tam, kjer lahko izpodriva šibko vodstvo. Duh Jezabele si svoj vpliv po navadi ustvari s sklepanjem političnih zvez. Da bi lažje manipuliral, se največkrat vede ponižno oziroma podložno, potem, ko si pridobi oblast, pa se razkrije kot močan, nesramno prevzeten duh, ki kontrolira. Ta duhovni problem kljub svojemu imenu ni omejen na ženske.

Jezabela "se razglaša za prerokinjo” (Razodetje 2,20). To je eden od znakov, ki izdaja lažne preroke, delujoče v religioznem duhu nadvse so zaposleni s svojim lastnim priznanjem. Kolikor bolj v nas prebiva iskanje samega sebe in potreba po javnem priznanju, toliko bolj bo naša služba pokvarjena. Ljudje, ki so hitro užaljeni, če jim ne pripade določena titula ali določen položaj, takšne titule ali takšnega položaja sploh ne bi smeli imeti. Razlika med človekom, ki ga motivira želja po javnem priznanju, in drugim, ki ga motivira ljubezen do Gospoda, je razlika med lažnim in pravim prerokom. Sam Gospod je povedal:

"Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo [ali "priznanje”], kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice.” 

(Evangelij po Janezu 7,18)

Ker Jezabela zahteva svoje lastno priznanje, služi sovražniku pravega preroštva. Jezabela je bila največji sovražnik enemu izmed najmočnejših prerokov Stare zaveze, Eliju, ki s svojim delovanjem kot tip oziroma zgled predstavlja pripravljanje poti za Gospoda. Duh Jezabele je eden od najmočnejših oblik religioznega duha, ki se trudi preprečiti Cerkvi in svetu, da bi bila pripravljena na Gospodov prihod.

Duh Jezabele še posebej napada preroško službo, ker ima ta pomembno vlogo pri pripravi poti za Gospoda, Zato je Janeza Krstnika preganjala poosebljena Jezabela, Herodova žena, Preroška služba je glavno sredstvo, prek katerega Gospod daje svojemu ljudstvu pravočasno, strateško usmeritev. Jezabela ve, da s tem, ko odstrani pravi preroke, naredi ljudi ranljive in dovzetne za njene lažne prerokbe, kar vedno vodi v malikovanje in duhovno prešuštvo.

Ko nihče ne sliši resničnega Gospodovega glasu in na tem področju zeva praznina, so ljudje mnogo bolj dovzetni za sovražnikove prevare. Zato je Jezus imenoval verske voditelje svojega časa ”slepi vodniki” (Evangelij po Mateju 23,16), Ti ljudje, ki so bolje kakor kdor koli drug na svetu poznali preroštva o Mesiji, so naravnost pred sabo gledali tistega, ki je v vsem izpolnil ta preroštva, pa so mislili, da ga je poslal Belcebub.

Jezabelini Baalovi preroki so se tudi posvečali žrtvovanju, celo tako zelo, da so, ko so hoteli, da se njihov bog manifestira, prebadali sami sebe in se tolkli. Glavna strategija religioznega duha je, da se cerkev posveti takšnemu ”žrtvovanju”, ki sprevrača zapoved, naj vsak dan vzamemo svoj križ. To sprevračanje skuša doseči, da bolj zaupamo svojim žrtvam kakor Gospodovi žrtvi. Obenem hoče z žrtvami in daritvami Boga prisiliti, naj se manifestira. To je izraz grozljive zablode, po kateri naj bi si s svojimi dobrimi deli nekako kupili Božjo milost in njegovo prisotnost.

Korenina samopravičnosti

Namen ”križanja samega sebe” ni, da bi dosegli pravičnost, očiščenje ali duhovno zrelost oziroma da bi storili, da se Gospod manifestira; to ne bi bilo nič drugega kakor čaranje. Mi smo "križani skupaj s Kristusom” (Pismo Galačanom 2,20). Če "križamo sami sebe”, nas to vodi le v samopravičnost, ki je ena od najnizkotnejših oblik ponosa. Takšen ponos je zelo varljiv, ker daje vtis modrosti in pravičnosti. Apostol Pavel nas je posvaril glede tega:

”Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj sel« Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki, S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.” (Pismo Kološanom 2,18-23)

Religiozni duh bo povzročil, da se glede svojega duhovnega stanja počutimo nadvse dobro, dokler smo usmerjeni nase in iščemo vse le zase. Ponos daje dober, celo razveseljiv občutek. Vendar obrača vso našo pozornost v to, kako dobro nam gre in kako nam kaže v primerjavi z drugimi - in ne na Božjo slavo. Takšna usmerjenost povzroči, da začnemo zaupati svoji disciplini in osebnemu žrtvovanju, namesto da bi zaupali Gospodu in njegovi žrtvi.

Seveda naj bi bili disciplina in žrtvovanje samega sebe osnovni lastnosti vsakega vernika. O tem, ali nas vodi religiozni duh ali Sveti Duh, namreč odloča motivacija, ki je za njima. Religiozni duh nas motivira s strahom in krivdo ali s ponosom in častihlepnostjo. Sveti Duh nas motivira z ljubeznijo do Božjega Sina.

Uživanje v samoponiževanju je simptom, ki gotovo kaže na religioznega duha. To ne pomeni, da lahko zanemarjamo osebno disciplino, post, ali trdo ravnanje s svojim telesom, kakršno omenja Pavel. Težava nastopi, če v tem najdemo nek perverzen užitek, namesto da bi uživali v Božjem Sinu.

Varljivo razodetje

Pismo Kološanom 2,18-19 govori, da je človek z religioznim duhom nagnjen k samoponiževanju in da se pogosto predaja čaščenju angelov ali zavzema nepravilno stališče do videnj, ki jih je imel. Religiozni duh želi, da častimo kar koli ali kogar koli, samo ne Jezusa. Isti duh, ki se predaja čaščenju angelov, bo hkrati naklonjen pretiranemu povzdigovanju ljudi.

Varovati se moramo vsakogar, ki neprimerno ali pretirano povzdiguje angele ali pa Božje može in žene, in tudi vsakogar, ki uporablja videnja, ki jih je prejel, da bi si pridobil neprimeren vpliv na cerkev. Bog nam ne daje videnj, da bi nas ljudje bolj spoštovali ali da bi dokazal veljavnost naše službe. Sad pravega razodetja je ponižnost, ne ponos.

Sveto pismo nas seveda uči, da kristjani imajo takšna izkustva, in v Apostolskih delih 2,17 tudi piše, da bodo le-ta v zadnjih dneh pred Jezusovim prihodom, postala pogostejša. Vendar je Jezus tudi opozoril, da bo v zadnjih dneh nastopilo mnogo lažnih prerokov (prim. Evangelij po Mateju 24,11). Preroško razodetje, ki zares prihaja od Boga, je ključnega pomena za Kristusovo telo. Sovražnik to dobro ve, zato bo dvignil mnogo lažnih prerokov. Toda njih ni težko razpoznati. Kakor je Pavel opozoril Kološane, nevarnost ne prihaja od tistih, ki imajo preroška razodetja, temveč od tistih, ki se zaradi njih napihujejo.

Religiozni duh vedno hrani in spodbuja naš strah ali ponos, medtem ko prava duhovna zrelost brez izjeme vodi v vedno večjo ponižnost. To napredovanje v ponižnosti se najlepše kaže v življenju apostola Pavla.

V Pismu Galačanom, za katerega menijo, da je bilo napisano leta 56 po Kr., je povedal, da je v Jeruzalemu obiskal prve apostole in da "mi niso ničesar dodatno naložili” (2,6). S tem je povedal, da ima prav toliko, kakor oni. V Prvem pismu Korinčanom, ki je bilo napisano kakih šest let pozneje, je samega sebe imenoval "najmanjši izmed apostolov'* (15,9). V Pismu Efežanom, ki je bilo napisano okrog leta 61 po Kr., je rekel, da je ”najmanjši izmed vseh svetih” (3,8). Ko je približno leta 65 po Kr. pisal Timoteju, pa je Pavel glede sebe rekel, da je "prvi med grešniki” (1. pismo Timoteju 1,15), in dodal, da je našel usmiljenje. Pravo razodetje Božje milosti je čudovit protistrup religioznemu duhu.

Iz tega je razvidno, da v prvih letih svoje službe tudi veliki apostol verjetno ni bil povsem prost ponosa. Kdo izmed nas pa bi zase lahko rekel, da je? Vendar pa upam, da vsi rastemo v milosti in s tem tudi v ponižnosti.

Mladi apostoli lahko kažejo precej ponosa, vendar so lahko še vedno pravi apostoli. V tem primeru je ključnega pomena to, v katero smer se gibljemo. Se zaradi svojih razodetij, svojega poslanstva ali svojih dosežkov napihujemo? Ali pa rastemo v milosti in ponižnosti?

Mučeniški sindrom

Mučeniški sindrom, povezan z duhom religioznosti, je ena najbolj skrajnih in smrtonosnih zablod. Zares biti mučenik za vero in dobesedno izgubiti življenje za Kristusa je ena največjih časti, kar jih lahko prejmemo v tem življenju. V svoji sprevrženi obliki pa gre za kar najbolj žalostno vrsto prevare.

Ko se religiozni duh poveže z mučeniškim sindromom, je takšnega človeka skorajda nemogoče osvoboditi od zmotnega prepričanja, da ”trpi za evangelij”. Če pride tako daleč, vidi vsako zavračanje ali opozorilo, ki ga prejme od drugih, kot ceno, ki jo mora plačati, da bi "stal za resnico”. To popačeno gledanje ga bo vodilo še dlje stran od resnice in od vsake priložnosti, da bi spoznal svojo napako.

Mučeniški sindrom je lahko tudi izraz samomorilnega duha. Včasih je lažje "umreti za Gospoda”, kakor zanj živeti. Ljudje, ki imajo sprevrženo predstavo o križu, se bolj veselijo smrti kakor življenja. Ne morejo videti, da je smisel križa vstajenje, ne grob.

Psihologija samopomoči!

Obstaja gibanje ”psihologije samo-pomoči", ki skuša v cerkvi nadomestiti moč križa. Psihologija, ki temelji na človeških predstavah, je "drug evangelij” (2. pismo Korinčanom 11,4); je sovražnik križa in še ena oblika religioznega duha. Pavel nas je opozoril:

"Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.” (Pismo Kološanom 2,6-8)

Do neke mere vsi potrebujemo ”notranje ozdravljenje”, toda večina tega, kar se imenuje "notranje ozdravljenje”, ni nič drugega, kakor izkopavanje "starega človeka” in poskušanje, da bi ga ozdravili. Odgovor za te globoke rane ni nek postopek ali formula, ampak preprosto odpuščanje. Ko pristopimo h križu in smo deležni odpuščanja in resničnega sprejetja, ki temelji na Jezusovi krvi, odkrijemo popolno ljubezen, ki lahko izžene vse strahove ter nas opere vse grenkobe in zamere.

Zdi se, da je to preveč preprosto, toda Pavel je ravno zato rekel: "Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa” (2. pismo Korinčanom 1:1,3). 

Odrešenje je preprosto. Osvoboditev je preprosta. Glavna sovražnikova strategija, kako razvodeneti moč evangelija, je v tem, da mu začnemo dodajati razne stvari - tako je bila prevarana Eva. K evangeliju dodajamo, ker se nam nekako zdi, da stvar ne bo sprejemljiva, če je ne napravimo bolj blesteče ali abstraktne. Ravno zato moramo postati kakor otroci, da lahko vstopimo v kraljestvo.

Gospod je zapovedal moškemu in ženski, naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in zla, ker bosta zaradi tega umrla. Ko je kača glede te zapovedi spraševala Evo, je Eva odgovorila, da ne smeta jesti z drevesa in se ga "tudi ne dotikati” (1. Mojzesova knjiga 3,3). Vendar Gospod o tem, naj se ne dotikata drevesa, ni rekel ničesar.

Dodajanje k Božjim zapovedim je enako nevarno kakor odvzemanje od njih. Vsakdo, ki si domišlja, da lahko lahkomiselno dodaja k Božji besedi, je ne spoštuje dovolj, da bi se je lahko v trenutku preizkušnje držal. Če nas satan pripravi do tega, da začnemo dodajati ali odvzemati od Božje besede, ve, da je naš padec neizbežen, prav tako kakor je bil Evin.

Čeprav obstaja mnogo "krščanskih” filozofij in terapij, ki dajejo videz modrosti, so mnoge med njimi preprosto poskusi, kako nadomestiti Svetega Duha. Nekateri ljudje potrebujejo svetovanje in obstaja tudi nekaj odličnih krščanskih svetovalcev, ki vodijo človeka h križu. Vendar pa jih večina drugih svetovalcev preprosto pelje v črno luknjo osredotočenosti nase, v črno luknjo, ki jih bo požrla in ki bo skušala posesati vase tudi vse, ki so zraven. Kljub krščanski terminologiji je ta filozofija sovražnik Kristusovega križa. 

Avtor neznan - I. DEL - RAZPOZNAVANJE RELIGIOZNEGA DUHA

 

PRVI DEL: 

RAZPOZNAVANJE RELIGIOZNEGA DUHA

Največja zapoved in največji dar, kar jih lahko imamo, je, da ljubimo Boga. Druga največja zapoved je, da ljubimo svojega bližnjega. Gospod je potrdil, da če se držimo teh dveh zapovedi, izpolnjujemo celotno postavo. Ce se torej držimo teh dveh zapovedi, se bomo držali vse postave (prim. Evangelij po Mateju 22,34-40; Pismo Rimljanom 13,8).

Če ljubimo Gospoda, ne bomo častili malikov, Če ljubimo svoje bližnje, jim ne bomo zavidali, jim kradli, jih ubijali itd. Če se torej držimo teh dveh pozitivnih zapovedi, bomo lahko izpolnili vse negative ”ne-je” iz postave.

Preprosta ljubezen do Boga premaga največ zla v naših srcih in je najmočnejše orožje proti zlu v svetu. Ker je ljubezen do Boga naš najvišji cilj, mora biti tudi glavna usmeritev naših življenj, stvar, na katero smo kar najbolj osredotočeni. Zato je eden od najbolj varljivih in smrtonosnih napadov sovražnika na Cerkev usmerjen prav v to, da nas odvrne od tega najpomembnejšega prizadevanja. Njegova strategija je, da ostanemo osredotočeni na zlo v svojem življenu, saj se zaveda, da bomo postali to, kar gledamo (prim. 2. pismo Korinčanom 3,18). Dokler gledamo v zlo, bo zlo še naprej obvladovalo naše življenje. Ko gledamo Gospoda in motrimo njegovo veličastvo, bomo spremenjeni v njegovo podobo.

To ne pomeni, da naj spregledujemo grehe in napake, ki so v našem življenju. Sâmo Sveto pismo nam zapoveduje, naj se preverjamo in preizkušamo, če smo še v veri (prim. 2. pismo Korinčanom 13,5). Vprašanje je, kaj storimo, ko odkrijemo krivico. Se obrnemo k drevesu spoznanja dobrega in zla ali k drevesu življenja? Se poskušamo narediti boljše, da bi bili sprejemljivi za Boga, ali se obrnemo k Jezusovemu križu, kjer najdemo tako odpuščanje kakor moč, da ta greh premagamo?

Sovražnikova glavna strategija je, da ostanemo osredotočeni na zlo, s čimer jemo od drevesa spoznanja, in da smo obrnjeni proč od Gospodovega veličastva in križa. Ta taktika prihaja v obliki religioznega duha, zlega duha, ki predstavlja ponaredek prave Božje ljubezni in pravega čaščenja. Ta duh je Cerkvi verjetno povzročil mnogo več škode kakor new-age gibanje in vsi drugi kulti skupaj.

Narava religioznega duha: ponos

Religiozni duh je demon, ki skuša v naših življenjih nadomestiti moč Svetega Duha z religiozno dejavnostjo. Njegov glavni cilj je, da se cerkev "drži zunanje oblike pobožnosti, zanika pa njeno moč” (2. pismo Timoteju 3,5). 

Apostol Pavel je svoje opozorilo zaključil takole: ”Teh se izogiblji." Ta religiozni duh je "farizejski in saducejski kvas” (Evangelij po Mateju 16,6), glede katerega je Gospod posvaril svoje učence, naj se ga varujejo.

Gospod je pogosto uporabljal prispodobe, da bi z njimi ponazoril, kar je učil. Religiozni duh v resnici deluje kakor kvas v kruhu. Ne doda niti količine niti hranilne vrednosti, samo napihne ga. Takšen je tudi učinek religioznega duha: k življenju in moči cerkve ne doda ničesar, ampak zgolj hrani tisti človeški ponos, ki je povzročil prvi padec in tudi skoraj vsakega naslednjega.

Kaže, da satan celo bolje od Cerkve razume, da se "Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (Jakobovo pismo 4,6). Še kako dobro ve, da se Bog ne bo nastanil v noben delu, ki je napihnjeno s ponosom, in da bo Bog sam nasprotoval takemu delu. Satanova strategija je torej, da nas naredi ponosne - celo ponosne nad dobrimi stvarmi, kot na primer koliko beremo svoje Sveto pismo ali pričujemo ali skrbimo za uboge. Zaveda se: če Božjo voljo izvršujemo s ponosom, bo naše delo kontraproduktivno in nas lahko na koncu celo vodi v padec.

Satan prav tako ve, da je kvas, ko je enkrat primešan testu, izjemno težko odstraniti. Ponos je zaradi svoje narave trdnjava, ki jo je najteže odstraniti ali grajati. Religiozni duh nam brani, da bi slišali Božji glas, ker nas spodbuja, da predpostavljamo, da že vemo kaj Bog misli, kaj govori in kaj mu ugaja. Ta zmota je posledica verovanja, da je Bog ravno tak kot mi. To lahko celo povzroči, da si miselno prisvojimo Sveto pismo in verjamemo, da so besede graje, opozorila in ukora namenjene drugim ljudem in ne nam.

Če religiozni duh predstavlja problem v tvojem življenju, potem si verjetno že začel razmišljati, kako zelo potrebno je, da bi nekdo, ki ga poznaš, prebral tole sporočilo. Morda nisi niti pomislil, da ti ga je Bog dal v roke, ker ga ti potrebuješ. V resnici to sporočilo potrebujemo vsi. To je eden izmed sovražnikov, s katerim se do neke mere spopadamo vsi. Nujno potrebno je, da se osvobodimo te pogubne prevare in tudi ostanemo svobodni. Dokler tega ne storimo, ne bomo mogli častiti Gospoda v Duhu in resnici.

Kolikor se osvobodimo te močne prevare, do tolikšne mere lahko z močjo pridigamo pravi evangelij. Spopad Cerkve z religioznim duhom bo ena od velikih junaških bitk poslednjih dni. Vsakdo se bo boril v tej bitki. Edino dejstvo, ki je še negotovo, je, na kateri strani bomo mi.

Če sami najprej nismo svobodni od teme, ne bomo imeli oblasti, da od nje osvobajamo druge. Če želimo začeti zavzemati področje tega gromozanskega sovražnika, moramo prositi Gospoda, naj posije na nas s svojo lučjo in nam pokaže, kako to sporočilo uporabiti in uresničiti v svojih lastnih življenjih. Kot je razvidno iz Gospodovih neprestanih besednih spopadov s farizeji, se tudi Cerkev že od samega začetka obupno bori s tem duhom. Prav tako, kakor je bila glavna značilnost farizejev, da so se osredotočali na to, kar je narobe z drugimi, obenem pa so bili slepi za lastne napake, se religiozni duh trudi, da bi tudi mi tako ravnali.

Velika prevara: lažna gorečnost

Ena izmed najbolj varljivih lastnosti religioznega duha je, da je osnovan na gorečnosti za Boga. Nagnjeni smo k mišljenju, da gorečnost za Boga ne more biti slaba, vendar je to odvisno od vzroka, zakaj smo goreči zanj.

Pavel je glede svojih judovskih bratov zapisal: ”Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju” (Pismo Rimljanom 10,2). Nihče na svetu ni molil več, se postil več, več bral Sveto pismo, imel večjega upanja na Mesijev prihod ali imel večje gorečnosti za Božje stvari kakor farizeji. Vendar so bili prav oni največji nasprotniki Boga in njegovega Mesija, ko je prišel.

Ko je mladi Savel iz Tarza preganjal Božjo Cerkev, ga je motivirala gorečnost za Boga. Gorečnost za Boga je ena izmed obupno potrebnih lastnosti, ki manjka današnji Cerkvi, saj je ta večinoma zvezana z grozno laodikejsko mlačnostjo. Gospod je laodikejski Cerkvi zapovedal: ”Bodi torej goreč in se spreobrni” (Razodetje 3, 19).

Tiste, ki so zares goreči, je najteže ustaviti, torej je strategija sovražnika glede njih v tem, da jih porine predaleč. Njegov prvi korak je, da jih pripravi do tega, da zaradi svoje gorečnosti poveličujejo sami sebe. Ne glede na to, kako pomemben dar ali značajsko lastnost imamo - če nas sovražnik lahko pripravi do tega, da smo nanj ponosni, nas bo imel v svoji zanki in bo uporabil ta dar za zlo.

Jezus ni imel veliko težav z demoni. Hitro so priznali njegovo oblast in ga moledovali za usmiljenje. Njegov največji sovražnik je bila že od začetka konzervativna, goreča, religiozna skupnost. Tisti, ki so bili najbolj goreči za Božjo besedo, so križali Besedo sâmo, ki je postala meso in prebivala med njimi. Enako se dogaja tudi danes.

Vsi kulti in lažne religije skupaj niso Božjemu delovanju naredili toliko škode, kakor nasprotovanje ali vtihotapljanje religioznega duha v Cerkev. Kulte in lažne religije lahko hitro razpoznamo, religiozni duh pa je verjetno spodnesel ali preusmeril vsako prebujenje, kar jih je do danes bilo, pa še vedno sedi na častnem mestu v večini vidne Cerkve.

Manifestacija religioznega duha se bo končno usedla v samo Božje svetišče in se razkazovala, da je Bog (prim. 2. pismo Tesaloničanom 2,4). Božje svetišče ni več izdelek človeških rok - tu ni mišljena zgradba v Jeruzalemu. Ta človek greha bo zavzel svoj sedež v cerkvi. Na žalost bo to v cerkvi, ki mu bo to dovolila.

Dva trenerja

Kakor večina sovražnikovih trdnjav, religiozni duh gradi svoje delovanje na dveh osnovnih temeljih: na strahu in ponosu. Religiozni duh se trudi, da bi Gospodu služili zato, da bi si pridobili njegovo odobritev, namesto da bi mu služili s pozicije, kjer smo že prejeli svojo odobritev prek Jezusovega križa. Religiozni duh torej utemeljuje odnos z Bogom na osebni disciplini namesto na Kristusovi spravni žrtvi. Motivacija za takšno početje lahko prihaja iz strahu ali iz ponosa ali pa iz kombinacije obojega.

Strah in ponos sta dve osnovni posledici padca in naše osvobajanje od njiju je ponavadi dolgotrajen proces. Zato je dal Gospod Jezabeli ”čas, da se spreobrne” (prim. Razodetje 2,20-21). Svetopisemska Jezabela, žena kralja Ahaba, je bila zelo religiozna ženska, toda predana je bila lažni religiji. Gospod ji je dal časa, da se spreobrne, ker gredo korenine tega duha tako globoko, da je potreben čas, da se popolnoma spreobrne in se ga osvobodi.

Kljub temu, da je Gospod dal Jezabeli čas, da se spreobrne, pa je pokaral cerkev v Tiatiri, ker jo prenaša (vrstica 20). Lahko smo potrpežljivi z ljudmi, ki imajo religioznega duha, vendar medtem ko čakamo ne smemo dopuščati njihovega delovanja, njihove službe v cerkvi! Če se s tem duhom hitro ne spopademo, bo lahko cerkvi, našim službam, našim družinam in našim življenjem naredil več škode, kakor kateri koli drug napad na nas.

Temelj strahu oziroma krivde

Ëli, duhovnik, ki je skrbel za Samuela, je svetopisemski primer nekoga, ki je pod vplivom religioznega duha vršil svojo službo na temelju krivde. Eli je bil nadvse goreč za Gospoda: ko je slišal, da so skrinjo zaveze zaplenili Filistejci, je padel po tleh in umrl. Vse svoje življenje je kot veliki duhovnik skušal služiti Gospodu, vendar je bila prva preroška beseda, ki jo je dobil Samuel, eden izmed najbolj strašnih ukorov, kar jih je v Svetem pismu - in namenjena je bila Eliju.

"Povedal sem mu, da bom za vedno kaznoval njegovo hišo zaradi pregrehe, za katero je vedel, kajti njegova sinova sta prezirala Boga, pa ju ni grajal. Zato sem prisegel EIijevi hiši:

Nikdar ne bo izbrisana krivda Ëlijeve hiše ne s klavnimi ne z jedilnimi daritvami!" (1. Samuelova knjiga 3,13-14)

Ëlijeva gorečnost za Gospoda je temeljila na žrtvah in daritvah, ki naj bi nadomestile njegovo očetovsko neodgovornost. Krivda nas lahko spodbuja k veliki gorečnosti za Gospoda in naše žrtve in daritve postanejo poskus, da bi dosegli spravo za svoje napake. To je nasprotovanje križu in žalitev za križ, ki edini lahko doseže spravo za našo krivdo. Četudi bi vso večnost darovali žrtve, bi takšna gorečnost nikoli ne bila sprejemljiva za Gospoda.

Bodimo pozorni, da Bog s tem ne pravi, da Elijev greh ne more biti oproščen, pravi samo, da Ëlijevi poskusi, da bi dosegel spravo za greh z žrtvami in daritvami, nikoli ne bodo uspeli. Podobno pri mnogih ljudeh gorečnost za Gospoda temelji na poskušanju, da bi dosegli spravo za greh, napako ali neodgovornost na drugih področjih svojih življenj. Toda vse žrtve na svetu ne dosežejo sprave niti za najmanjšo napako. Že če to samo poskusimo, žalimo Jezusov križ, ki je za Očeta edina sprejemljiva žrtev za greh.

Poskusi, da bi s svojimi lastnimi žrtvami pridobili Božjo odobritev, na široko odpirajo vrata religioznemu duhu, ker takšno služenje ne temelji na Jezusovi krvi, ampak na poskusu, da sami dosežemo spravo za greh. To ne pomeni, da ne smemo kakšnih stvari delati zato, da bi ugajali Gospodu, vendar mora biti naš motiv vedno, da mu ugajamo zato, da smo mu v veselje, ne pa zato, da nas bo sprejel. V prvem primeru je v središču Bog, v drugem pa smo v središču mi, gre za egocentričnost. Takšna osredotočenost nase je nadvse pogubna - je poskus, da se izognemo križu«

Vredno je tudi omeniti, da je bil greh Ëlijevih sinov v tem, da "sta prezirala Gospodovo daritev” (1. Samuelova knjiga 2,17). Za svojo lastno sebično rabo sta jemala žrtve in daritve, ki so jih prinesli Gospodu. Ljudje, ki jih obvladuje ta oblika religioznega duha, pogosto nadvse goreče pridigajo o križu, toda na sprevržen način: svoj križ poudarjajo bolj kakor Jezusov križ. V resnici se raje predajajo samoponiževanju kakor pa Kristusovemu križu, ki nas edini lahko naredi pravične in sprejemljive za Boga.

Temelj ponosa

Ena najbolj varljivih in uničujočih preoblek religioznega duha je idealiziranje. Idealiziranje je človeškega izvora, je ena od oblik humanizma. Čeprav izgleda, kakor da se trudi samo za najvišja merila in za obrambo Božje slave, je to verjetno eden najbolj smrtonosnih sovražnikov pravega razodetja in prave milosti. Smrtonosen je zato, ker ne dopušča, da bi zrasli v milosti in modrosti, ampak napada in spodkopava temelj tistih, ki iskreno iščejo Božjo slavo, a še niso na cilju.

Idealiziranje povzroča, da drugim določamo merila, ki presegajo to, kar Bog zahteva ali za kar je v določenem trenutku dal milost. Na primer: ljudje, ki jih obvladuje ta oblika religioznega duha, lahko obsojajo tiste, ki ne molijo dve uri na dan, kakor molijo sami. V resnici je morda res Božja volja, da molimo toliko časa, toda bistveno je vprašanje, kako priti do tega. Božja milost nas morda kliče, da najprej molimo le deset minut na dan. Potem, ko smo zares blagoslovljeni zaradi Njegove prisotnosti, si bomo sami želeli prebiti več in več časa z njim in po desetih minutah ne bomo hoteli odnehati - in potem niti po eni uri in potem niti po dveh. Ko bomo dejansko molili dve uri na dan, bo to zaradi naše ljubezni do molitve in do Gospodove prisotnosti in ne zaradi strahu ali ponosa.

Človek z religioznim duhom, ki temelji na idealiziranju, ponavadi išče popolno cerkev in noče biti udeležen v ničemer, kar je manj kot to. Tisti, ki jih vodi Sveti Duh, imajo tudi lahko visoke upe v zvezi s cerkvijo, vendar so kljub temu sposobni predanega služenja v kar najbolj nizkih dejavnostih, da bi tem dejavnostim pomagali zrasti v viziji in zrelosti. Sveti Duh se imenuje ”Pomočnik” in tisti, ki jih zares vodi Duh, vedno iščejo možnosti, kako pomagati, ne pa le gledati zviška in kritizirati.

Kadar je religiozni duh utemeljen na ponosu, se kaže kot perfekcionizem. Perfekcionist vse vidi v črno-belem. To preide v skrajnosti: zahteva, naj bo vsak človek ali vsak nauk presojen kot sto odstotno pravilen ali sto odstotno napačen. Temu merilu bi lahko ustrezal le Jezus; če takšno stališče zahtevamo zase ali za druge, nas vodi v resno zablodo. Prava milost vedno prinaša resnico, ki ljudi osvobaja, jim kaže pot iz greha in jih vabi na višje nivoje duhovne zrelosti.

Človek z religioznim duhom lahko ponavadi z veliko natančnostjo pokaže na probleme, redko pa ima rešitve - razen tega, da podira, kar je bilo že zgrajeno. To je sovražnikova strategija: da izniči napredek, ki je bil že dosežen, in da poseje obupanost, ki bo zaustavljala vsak bodoči napredek. To povzroči sledečo miselnost: če se ne moremo povzpeti naravnost na sam vrh gore, je bolje, da se sploh ne vzpenjamo, ampak da samo "umremo sebi”. To je smrt, ki je Gospod ne zahteva, in to je sprevračanje zapovedi, naj vsak dan vzamemo svoj križ.

Perfekcionist zahteva merila, ki dušijo pravo zrelost in rast, in hkrati tudi sam poskuša živeti v skladu z njimi. Božja milost pa nas korak za korakom vodi na goro. Gospod nas ne obsoja, če se nam ob plezanju nekajkrat zgodi, da pademo. Nežno in usmiljeno nas pobere s spodbudo, da nam bo gotovo uspelo. Imeti moramo vizijo, da nam bo gotovo uspelo priti na vrh, nikoli pa se ne smemo obtoževati, da tam še nismo - če se še vedno vzpenjamo.

Jakob pravi: ”Vsi delamo mnogo napak” (Jakobovo pismo 3,2). Če bi morali čakati, da najprej postanemo popolni, češ da šele potem lahko stopimo v službo, potem nihče nikoli ne bi izpolnjeval pogojev za služenje. Čeprav mora biti popolna poslušnost in popolno razumevanje vedno naš cilj, tega nikoli ne bomo mogli docela uresničiti - dokler ne bomo popolnoma prebivali v Popolnem.

Ker "zdaj gledamo z ogledalom, v uganki” (1. pismo Korinčanom 13,12) torej vidimo le delno. Moramo biti vedno odprti za večjo natančnost v svojem verovanju in učenju. 

Ena od največjih zablod je, da smo v svojem razumevanju že popolni ali v svojih pogledih ali dejanjih sto odstotno natančni. Ljudje z religioznim duhom po navadi trdijo, da so odprti za globlje razumevanje, toda večinoma to počnejo, da bi bili vsi drugi odprti za njihovo učenje, medtem ko so oni sami vztrajno zaprti do drugih.

Jezus je blagoslovil Petra in mu predal ključe kraljestva, skoraj takoj zatem pa ga je moral grajati in mu reči ”satan” (Evangelij po Mateju 16,23). Takoj za tem največjim blagoslovom je Petra prevaral sovražnik, toda Gospod mu ni odvzel ključev! Dejansko je Jezus, ko mu je dajal ključe, tudi že vedel, da bo Peter kmalu zanikal celo to, da ga pozna.

Mnogo let za tem, ko je Peter uporabil ključe, da je odprl vrata vere tako Judom kakor poganom, ga je moral "najmanjši izmed apostolov,” Pavel, javno pograjati zaradi hinavščine (prim. 1. pismo Korinčanom 15,9; Pismo Galačanom 2,11-14). Kljub temu pa je bilo Petru obljubljeno, da bo sedel na enega od dvanajstih prestolov in sodil dvanajstim rodovom Izraela (prim, Evangelij po Mateju 19,28). Gospod je pokazal, da bo pošiljal ljudi na delo in jih uporabljal mnogo prej, kot bi to storili mi, in da ve za vse napake, ki jih bomo storili, že ko nas pokliče.

Kot kaže, je bil Jezusov voditeljski stil tak, da je ustvaril okolje, kjer so lahko njegovi učenci storili napake in se iz njih učili. Če bi od svojih otrok zahtevali, da morajo biti popolnoma odrasli, ko so bili še otroci, bi zadušili njihovo rast in zrelost. Enako velja za cerkev. Da, opozarjati moramo na napake in jih popravljati, ker se tako učimo, toda to mora biti opozorilo, ki spodbuja in osvobaja, ne pa takšno, ki obsoja in potlači iniciativo.

Smrtonosna kombinacija

Ena od najmočnejših in najbolj varljivih oblik religioznega duha je zgrajena hkrati na temelju strahu in na temelju ponosa. Ljudje, ki so na ta način zvezani, cela obdobja prebijejo v tesnobi in skrušenosti zaradi svojih napak, toda to lažno spokorjenje povzroči samo še več samoponiževanja in nadaljnjih poskusov žrtvovanja, ki naj bi zadovoljilo Gospoda. Takšni ljudje nato pogosto preskočijo na drugo stran in postanejo tako zelo prepričani, da so boljši od drugih kristjanov ali drugih skupin, da postanejo popolnoma nedovzetni za kakršen koli pouk in nesposobni, da bi sprejeli očitek. Temelj, na katerem v določenem trenutku stojijo, je bolj posledica zunanjega pritiska kakor resničnega prepričanja.

Takšen religiozni duh je tako izmuzljiv, da se izvije skorajda vsakemu poskusu, da bi ga razkrili in nanj opozorili. Če spregovoriš proti ponosu, se bodo dvignili strahovi in negotovosti, ki naj bi vzbudili sočutje. Če spregovoriš proti strahu, se bo odziv spremenil v religiozni ponos, ki se skriva pod masko vere. Ta vrsta religioznega duha žene posameznike ali cerkvene skupnosti v takšne skrajnosti, da gotovo propadejo.

Ponarejeni dar razločevanja

Religiozni duh pogosto daje ponarejeni dar razločevanja duhov. Ljudje s tem ponarejenim darom uživajo v gledanju napak, ki jih imajo drugi, namesto da bi gledali, kaj v njih dela Bog, da bi jim lahko pomagali. To je eden izmed načinov, na katere religiozni duh povzroči cerkvi največ škode, Če nekdo ”služi” s tem darom, bo to skoraj nujno povzročilo več škode in razdeljenosti kakor ozdravljenja in sprave. Njegova modrost korenini v drevesu spoznanja dobrega in zla in tudi če natančno opiše to, kar je res, posreduje resnico v duhu, ki ubija.

Ta ponarejeni dar razločevanja dobiva svojo motivacijo iz sumničavosti in strahu. Sumničavost korenini v stvareh, kot so zavrženost, ljubosumni boj za "svoje področje” ali splošna negotovost. Pravi dar razločevanja lahko deluje le prek ljubezni. Kakršen koli drug motiv kot ljubezen bo popačil naše duhovno zaznavanje. Kadar koli nekdo izreče sodbo ali kritiko glede nekoga drugega oziroma glede neke skupine, jo moramo zavreči, razen če vemo, da ta, ki izreka sodbo, zares ljubi tistega človeka oziroma tisto skupino, in da je "investiran” vanje kot služabnik.

Angeli luči

Ko je Pavel svaril Korinčane pred ljudmi, ki vršijo svojo službo v religioznem duhu in ki skušajo na cerkev vreči jarem legalizma, je pojasnil pomembno dejstvo:

"Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti.” (2. pismo Korinčanom 1:1, 13-15)

Izraz ”angel luči” bi lahko razložili kot "glasnik resnice”. Satanova najbolj varljiva in smrtonosna preobleka je, kadar se kaže kot služabnik pravičnosti in kadar zato, da bi povzročit uničenje, uporablja resnico. Nadvse vešč je v navajanju Svetega pisma in v modrosti - toda to je modrost z drevesa spoznanja, modrost, ki ubija. Natančno lahko pokaže, kaj je z nekom narobe, toda to vedno stori na način, ki ruši, in nikoli ne ponudi rešitve, ki bi vodila v osvoboditev in življenje.

”Angeli luči”, ki dobivajo moč od religioznega duha, vedno najprej pogledajo, kaj je s človekom narobe, namesto kaj je pri njem dobro. Čeprav ta duh po navadi prihaja pod krinko, češ da hoče zaščititi ovce, resnico ali Božjo slavo, je to v resnici zlobni, kritični duh, ki na koncu vedno povzroči razdeljenost in uničenje.

Kritiziranje sicer daje videz modrosti, vendar gre v resnici za eno od najnizkotnejših oblik ponosa. Ko nekoga kritiziramo, v resnici oznanjamo, da smo boljši od njega. Morda smo na nekaterih področjih res boljši od drugih, toda če je to tako, je to res samo zaradi Božje milosti. Verniki, ki poznajo pravo Božjo milost, se nikoli ne trudijo, da bi nižje porinili druge, ampak si raje prizadevajo, kako bi jih izgradili. Kakor pravi star pregovor: ”Vsak osel lahko podre skedenj, zgradi pa ga lahko le dober tesar.”

Religiozni duh in umor

Ko sta se Adam in Eva odločila, da bosta živela v skladu s spoznanjem dobrega in zla, lahko rečemo, da sta med drugim postala deležna religioznega duha. Prva posledica njunega greha je bila osredotočenost na samega sebe - začela sta gledati sebe. Prvi otrok, ki se jima je rodil po zaužitju tega sadu, je bil Kajn, ki nam lahko služi kot prvi svetopisemski primer človeka, podvrženega religioznemu duhu.

Kajn je ”obdeloval zemljo” (1. Mojzesova knjiga 4,2), kar lahko razumemo kot prispodobo tega, da je imel v mislih zemeljske stvari, Religiozni duh si bo vedno prizadeval, da ostanemo osredotočeni na to, kar je na zemlji, namesto na to, kar je v nebesih« To ”Kajnovo seme” sodi po tem, kar se vidi, in ne more razumeti tistih, ki so ”vztrajali, kakor bi gledali Nevidnega” (Pismo Hebrejcem 1 1 , 27).

V Razodetju 13,11 vidimo drugo zver, "ki Se je vzdigovala iz zemlje.” To lahko izhaja iz dejstva, da so duhovni potomci Kajna obdelovalci zemlje. To zemeljsko mišljenje bo rodilo najhujšo zver, kar jih bo kdaj na svetu.

Kajn se je tudi trudil darovati Gospodu sad svojih del. Bog je to daritev zavrnil, sprejel pa je žrtev krvi, ki jo je daroval Abel. Sad naših del ne bo nikoli sprejemljiva daritev za Gospoda. Že na začetku je Bog pokazal, da bo sprejel samo kri Jagnjeta. Namesto da bi sprejel ta opomin in se spokoril, je Kajn začel zavidati svojemu bratu in ga umoril. Ljudje, ki skušajo živeti po svojih lastnih delih, pogosto postanejo besni na tiste, ki postavijo svoje življenje na Jagnjetovo pravičnost.

Zato je bil Savel iz Tarza, farizej izmed farizejev, tako besen na kristjane. Predstavljali so največjo grožnjo temu, na čemer so farizeji gradili vse svoje življenje. Zaradi tega farizeji niso mogli prenesti že samega dejstva, dâ kristjani obstajajo. Religije, ki temeljijo na delih, hitro postanejo nasilne. To vključuje tudi "krščanske” sekte, kjer je nauk o delih izpodrinil Kristusov križ.

Gospod je rekel, da je tisti, ki sovraži svojega brata, kriv umora (prim. Evangelij po Mateju 5,21-22). Tisti, ki jih vodi religiozni duh, lahko poskušajo uničiti ljudi tudi na drugačne načine, kot da jim fizično vzamejo življenje. Mnogi napadi ogovarjanja, ki so uperjeni proti cerkvam ali cerkvenim službam, so divjanje tega istega religioznega duha, ki je povzročil, da je Kajn ubil svojega brata.

Preizkus pravega glasnika

V 37. poglavju Ezekielove knjige odpelje Bog preroka v dolino, polno suhih kosti, in ga vpraša, če lahko oživijo. Gospod mu nato zapove, naj "prerokuje nad kostmi.” Ko je Ezekiel prerokoval, so kosti prišle ena k drugi, oživele in postale velika vojska. 

To je pomemben preizkus, ki ga mora opraviti vsaka služba v cerkvi. Pravi prerok lahko vidi veliko vojsko celo v najbolj posušenih kosteh. Tem kostem bo prerokoval življenje vse dokler ne bodo oživele in postale vojska. Lažni prerok z religioznim duhom ne bo naredil dosti več kakor to, da bo povedal kostem, kako zelo so suhe, in tako nagrmadil na njih obupanost in obsodbo, ne bo pa jim prinesel nobenega življenja ali moči, da bi lahko premagale svoje okoliščine.

Apostolom in prerokom je dana oblast, da gradijo in podirajo, vendar nimamo nobene pravice podirati, če nismo najprej gradili. Nikomur ne smemo dovoliti, da graja in opozarja ljudi, ki so nam zaupani in za katere skrbimo, razen če vemo, da je ta človek že dalj časa znan po tem, da iskreno skrbi za duhovno preskrbo in izgrajuje ljudi. Nekateri bodo morda rekli, da takšno stališče v celoti odpravlja službo prerokov, toda jaz trdim, da bi morali biti tako imenovani "preroki”, ki nimajo srca za izgrajevanje ljudi, tako ali tako odstranjeni iz službe v cerkvi. Juda pravi, da so to "godrnjači in nezadovoljneži" in ”madeži vaših bratskih obedov” (prim. Judovo pismo 1,11-16).

Kljub temu pa - kakor vidimo iz Ëlijevega primera - gorje pastirjem, ki hranijo ovce in skrbijo za njih, vendar jih ne opominjajo. Pravo Božjo milost najdemo med dvema skrajnostima: med krivičnim iskanjem napak in neposvečenim usmiljenjem (tj. odobravanjem stvari, ki jih Bog obsoja). Obe skrajnosti sta lahko posledica religioznega duha.