Razmišljanja moja - JEZUS, DAVIDOV SIN, USMILI SE ME

 

                                   JEZUS, DAVIDOV SIN, USMILI SE ME!

 

46 Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti.

47 In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

48 Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!«

49 Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!«

50 Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.

51 Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!«

52 Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Marko 10:46-52).

 

V soboto (15.8.2009) je bil eden redkih dni v mojem krščanskem življenju, ko zjutraj nisem mogla brati Božje Besede. Minil je ves dan. Šele zvečer sem vzela v roke Sveto pismo in ga odprla na tem odlomku iz Markovega evangelija 10:46-52. Nisem ga začela kar brati, ampak sem kot po navadi prosila Svetega Duha, da mi to, kar berem razloži. Že nekaj dni sem tako molila, toda Beseda je bila zame kakor mrtva, čeprav sem bila še nekaj dni nazaj silno blagoslovljena skozi Besedo Stare Zaveze. Zdelo se mi je, kakor da mi Bog milostno razkriva mnoge skrivnosti, do sedaj zakrite in mi daje veliko lakoto in hrepenenje po svoji Besedi, da bi šla v globino.

 

V tem večeru pa sem molila, pravzaprav popolnoma sprijaznjena z možnostjo, da bo Beseda zame ponovno mrtva: »Gospod Bog Sveti Duh, prosim te, daj mi razumeti Besedo, ki jo bom brala, da jo bom razumela na tvoj način primeren zame. Če pa mi tudi v tem večeru ne boš spregovoril skozi Besedo, čeprav te vsak dan prosim, potem jo bom pač brala iz poslušnosti, toda priznavam ti svojo nemoč in nezmožnost, da mi ni dano razumeti kar je Božjega, brez tvoje pomoči. Če mi ne boš spregovoril ti, potem se jaz lahko še tako naprezam in se trudim, a se ne bo zgodilo nič. Potrebujem tebe, tvojo pomoč, po tvojem Svetem Duhu.«

 

Takoj, ko sem začela brati se mi je zdelo, kakor da je vsaka beseda oživela pred mojimi očmi, ko pa sem prišla do stavka: »Kaj hočeš, da ti storim?« sem se razjokala. Nenadoma se mi je zdelo, da nisem nič manj slepa kot slepi Bartimaj, in nič manj revna in uboga, kakor berač. Tudi sama sem se počutila slepa v razumevanju Božje Besede in Božje volje in kot berač brez blagoslova mojega Gospoda, revna in oropana spoznanja, ki ga lahko Bog daje Božjemu otroku, ki hrepeni po Božjem razodetju, po Božji bližini in blagoslovu skozi Besedo življenja.

 

Ponovno sem šla v molitev, toda zelo sem se zavedala, kako zelo močno je to vprašanje Boga, Božjemu otroku. To ni samo beseda, stavek, to je odgovor na vprašanje Bogu, ki pozna stanje našega srca in našo nestanovitnost. Bogu, ki pozna vse naše rane, prizadeta čustva in bolečine ponižanj in zasramovanj. Bogu, ki pozna naša hrepenenja in Bogu, ki ve za vse naše neuspele podvige in trud v človeškem prizadevanju.

 

Molila sem: »Gospod, počutim se kot Salomon, ko si ga vprašal kaj si želi. Lahko bi te prosila, da ozdraviš moj sluh, da ozdraviš mojo ščitnico, da odrešiš moje domače, da daš Cerkvi v Novem mestu prebujenje. Toda ne, preveč sem se zavedala, da sem pred Bogom odgovorna in pred več kakor človeško izpitno komisijo. S tem pomembnim vprašanjem sem stala pred Bogom. Situacijo sem vzela zelo resno in zato sem prosila Svetega Duha, da mi pomaga. Nenadoma sem doumela, da si želim le to, kar je Božja volja zame in za Cerkev in nič drugega. Želim proslaviti mojega Gospoda, želim služiti Cerkvi in pričevati izgubljenim ljudem v tem mestu.

 

In spoznala sem, da bi morala jaz in da bi morali vsi moji bratje in sestre, ko Bog posveti v notranjost našega srca, v notranjost naše vere in stanovitnosti, zavpiti na vse glas: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

 

O, ko bi doumeli, globoko doumeli, da ne moremo nič, prav nič brez Njega. Da ne moremo nič storiti za Boga in za ta svet brez Njegovega vodstva, blagoslova in vzpodbude Božje Besede. Da ne moremo biti živo pričevanje svetu okoli nas zaradi našega prizadevanja, inteligentnosti, razumnosti, iznajdljivosti ali človeški gorečnosti.

 

Nič, prav nič! Najprej moramo sprejeti in doumeti to, da smo kakor slepi Bartimaj, odvisni od njega, da nam odpre oči in šele po tem, bomo lahko hodili po poti, ki jo je izbral za nas. Po poti Njegove volje.