JEZUS, DAVIDOV SIN, USMILI SE ME!
46 Prišli so v Jeriho. Ko je s
svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač
Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti.
47 In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti:
»Jezus, Davidov sin, usmili se me!«
48 Mnogi so ga grajali, naj
umolkne, on pa je še glasneje vpil:
»Davidov sin, usmili se me!«
49 Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in
mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!«
50 Odvrgel je svoj plašč, skočil
pokonci in pohitel k Jezusu.
51 Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je
dejal: »Rabuní, da bi spregledal!«
52 Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj
je spregledal in šel po poti za njim. (Marko 10:46-52).
V soboto (15.8.2009) je bil eden
redkih dni v mojem krščanskem življenju, ko zjutraj nisem mogla brati Božje
Besede. Minil je ves dan. Šele zvečer sem vzela v roke Sveto pismo in ga odprla
na tem odlomku iz Markovega evangelija 10:46-52. Nisem ga začela kar brati,
ampak sem kot po navadi prosila Svetega Duha, da mi to, kar berem razloži. Že
nekaj dni sem tako molila, toda Beseda je bila zame kakor mrtva, čeprav sem
bila še nekaj dni nazaj silno blagoslovljena skozi Besedo Stare Zaveze. Zdelo
se mi je, kakor da mi Bog milostno razkriva mnoge skrivnosti, do sedaj zakrite
in mi daje veliko lakoto in hrepenenje po svoji Besedi, da bi šla v globino.
V tem večeru pa sem molila,
pravzaprav popolnoma sprijaznjena z možnostjo, da bo Beseda zame ponovno mrtva:
»Gospod Bog Sveti Duh, prosim te, daj mi razumeti Besedo, ki jo bom brala, da
jo bom razumela na tvoj način primeren zame. Če pa mi tudi v tem večeru ne boš
spregovoril skozi Besedo, čeprav te vsak dan prosim, potem jo bom pač brala iz
poslušnosti, toda priznavam ti svojo nemoč in nezmožnost, da mi ni dano
razumeti kar je Božjega, brez tvoje pomoči. Če mi ne boš spregovoril ti, potem
se jaz lahko še tako naprezam in se trudim, a se ne bo zgodilo nič. Potrebujem
tebe, tvojo pomoč, po tvojem Svetem Duhu.«
Takoj, ko sem začela brati se mi
je zdelo, kakor da je vsaka beseda oživela pred mojimi očmi, ko pa sem prišla
do stavka: »Kaj hočeš, da ti storim?«
sem se razjokala. Nenadoma se mi je zdelo, da nisem nič manj slepa kot slepi
Bartimaj, in nič manj revna in uboga, kakor berač. Tudi sama sem se počutila
slepa v razumevanju Božje Besede in Božje volje in kot berač brez blagoslova
mojega Gospoda, revna in oropana spoznanja, ki ga lahko Bog daje Božjemu
otroku, ki hrepeni po Božjem razodetju, po Božji bližini in blagoslovu skozi Besedo
življenja.
Ponovno sem šla v molitev, toda
zelo sem se zavedala, kako zelo močno je to vprašanje Boga, Božjemu otroku. To
ni samo beseda, stavek, to je odgovor na vprašanje Bogu, ki pozna stanje našega
srca in našo nestanovitnost. Bogu, ki pozna vse naše rane, prizadeta čustva in
bolečine ponižanj in zasramovanj. Bogu, ki pozna naša hrepenenja in Bogu, ki ve
za vse naše neuspele podvige in trud v človeškem prizadevanju.
Molila sem: »Gospod, počutim se
kot Salomon, ko si ga vprašal kaj si želi. Lahko bi te prosila, da ozdraviš moj
sluh, da ozdraviš mojo ščitnico, da odrešiš moje domače, da daš Cerkvi v Novem
mestu prebujenje. Toda ne, preveč sem se zavedala, da sem pred Bogom odgovorna
in pred več kakor človeško izpitno komisijo. S tem pomembnim vprašanjem sem
stala pred Bogom. Situacijo sem vzela zelo resno in zato sem prosila Svetega
Duha, da mi pomaga. Nenadoma sem doumela, da si želim le to, kar je Božja volja
zame in za Cerkev in nič drugega. Želim proslaviti mojega Gospoda, želim
služiti Cerkvi in pričevati izgubljenim ljudem v tem mestu.
In spoznala sem, da bi morala jaz
in da bi morali vsi moji bratje in sestre, ko Bog posveti v notranjost našega
srca, v notranjost naše vere in stanovitnosti, zavpiti na vse glas: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«
O, ko bi doumeli, globoko
doumeli, da ne moremo nič, prav nič brez Njega. Da ne moremo nič storiti za
Boga in za ta svet brez Njegovega vodstva, blagoslova in vzpodbude Božje
Besede. Da ne moremo biti živo pričevanje svetu okoli nas zaradi našega
prizadevanja, inteligentnosti, razumnosti, iznajdljivosti ali človeški
gorečnosti.
Nič, prav nič! Najprej moramo
sprejeti in doumeti to, da smo kakor slepi Bartimaj, odvisni od njega, da nam
odpre oči in šele po tem, bomo lahko hodili po poti, ki jo je izbral za nas. Po
poti Njegove volje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar