In
kadar vstanete k molitvi,
odpustite,
če imate kaj proti komu,
da
vam tudi vaš oče, ki je v nebesih,
odpusti vaše prestopke.«
Marko 11:25
O, srce, našega Odrešenika; Njegovo srce, ki nas
je tako neskončno in brezmejno, brezpogojno vzljubilo…..
Šel je mimo nas, upognjen pod težo križa in
prihajajoče agonije trpljenja, nerazumljen in
zavržen od vseh. Bil je skoraj sam na svetu, čeprav so se zaradi Njegove
besede spreobrnile množice.
Le Oče, njegov nebeški Oče, ga je spremljal iz
nebes, na njegovi poti in peščica njegovih učencev. Nič ni rekel, čeprav je
imel na tisoče razlogov. Ni se jezil, čeprav bi se lahko. Ni se smilil samemu
sebi, čeprav mu je bilo težko, zelo težko. Ni jokal, njegove solze so
presahnile v Getsemanskem vrtu, ko se je v agoniji molitvene bitke, že odločil,
namesto nas narediti, kar nebi mogel narediti nihče drugi; s svojim življenjem odplačati
odkupno ceno za naše premnoge prestopke.
Šel je, naravnost tja, kamor se je v svoji
poslušnosti odločil iti, da izpolni voljo svojega očeta. Šel je po strmi poti
na morišče Golgote, ker je v njem gorel ogenj ljubezni. Šel je mimo množice, ki
je še vedno vpila: »Križaj ga!«
A ni dvignil svojega glasu, ne odprl svojih ust.
On je molil. On je blagoslavljal. Ljubil je svoje sovražnike. Njegov cilj je
bil višji kakor čustva sveta, ki ga je zapuščal. Cilj Njegove brezpogojne
ljubezni je bil, dati življenje za grešnike, da bo mnoge pritegnil k sebi ob
svojem času.
Ni umrl zato, ker bi bil tako nemočen, ne zato,
ker ni imel druge izbire. Za nas je umrl, ker je vedel, da je to edini način, da
nam bo Oče lahko odpusti naše grehe.
O, kako zelo nas je ljubil in kako malo je mislil
nase. Nanj so padli vsi naši grehi, nanj so padla vsa naša prekletstva, šel je
skozi agonijo vseh naših bolezni in strahov. Po njegovi krvi smo bili odrešeni,
po njegovih ranah ozdravljeni.
Ko je umiral, ni gledal obrazov polnih sovraštva
in divje jeze, ni slišal podivjanih vzklikov ljudi, ki niso mogli razumeti
sebe, kaj šele njega, ki jih je kljub vsemu neizmerno ljubil.
Naš Gospod, je bil na križu golgote zmagovalec nad
vsakim grehom, nad vsakim prekletstvom, nad strahom in smrtjo, nad boleznijo in
vsako slabostjo in nad vsako silo teme.
Vendar
največja zmaga, ki jo je izbojeval, je bila zmaga nad sovraštvom, zmaga nad
podivjanostjo prizadetih čustev ljudi, ki niso mogli sprejeti resnice, da je Jezus
Božji sin, Božji poslanec iz nebes v rešitev vseh ljudi.
Na križu je rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.« (Luka 23:34).
In kaj bi storili mi na njegovem mestu?
Rodil se je v revnem hlevčku, Bog, ki se je
učlovečil. Zapustil je slavo nebes, da bi postal človek. Zanj ni bilo prostora
v bogati palači, zanj ni bilo dragih svilenih oblačil. Rastel je v poslušnosti
svojim staršem, preprost tesar iz Nazareta, reven, vendar pošten in delaven.
Kako naj bi v njem videli utelešenega Boga?
Ali ne delamo tudi mi tako, da spoštujemo lepo
oblečenega, finega in premožnega, medtem ko preprostega skoraj ne opazimo, ne
da bi se sploh zavedali, da ga zaničujemo in podcenjujemo.
In kaj delamo, ko nas prizadene brat, ali sestra,
ali kdorkoli od bližnjih? Ali odpustimo in odpuščamo znova in znova, kakor nam
je odpustil Jezus? Ali ljubimo, kot nas je ljubil Gospod na križu? Ali
odpuščamo, kakor nam je odpustil naš Gospod?
Ne, v naših mislih se razbohotijo besede zamere,
jeze in užaljenost, kakor domišljijski
balon, ki ga napihnejo burne misli, ali še celo glasno izgovorjene besede
prizadetosti srca in ranjenega ponosa.
Takrat smo kakor tisti, ki so sprejeli čudovito
darilo, pa se zanj niti ne zahvalijo, temveč se jezijo na sla, ki ga je
prinesel. Nehvaležno sprejmemo, vendar pozabimo, da smo darilo sprejeli za
vedno. Obnašamo se kakor tisti, ki sprejema in vrača, sprejema in vrača……
Jezus Kristus, pa ni čakal, da bi se mu mi opravičili,
ni čakal, da ga bomo ljubili, ni čakal, da bomo spoznali kako nas ljubi. On je
ljubil. On je ljubil, ne glede na naš odnos do njega in izvršil spravo za nas.
On se je odločil, da naredi , kar je za nas najbolje in zaupal, da se bomo
nekoč odločili, ko se bomo srečali z Resnico, da se mu zahvalimo.
Priklonimo se Gospodu, priklonimo se nad njegovo
vzvišeno ljubeznijo in ga prosimo, odpusti nam in odpusti njim, ki so nas
prizadeli, kajti enako ljubi enega, kakor drugega.
Oprosti nam, ker včasih pozabljamo, da moramo
vedno odpuščati in se nikoli ne naveličati. Hvala ti, ker nam tudi ti vedno
odpuščaš, ko te prosimo za odpuščanje.
O, prosimo te Gospod, postrgaj vse stare zamere in
nam odpusti, ker smo odlašali, da boš skozi očiščene kanale našega duha spustil
živo vodo, da se bo iz našega osrčja izlivala med nami in med ljudi izven zidov
cerkve, reke življenja . . . .
Hvala ti Oče, ker odpuščaš naše dolge, kakor tudi
mi odpuščamo svojim dolžnikom. Utrdi nas v svoji ljubezni. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar