Charles Finney - 1 LEKCIJA - KAJ JE PREBUJENJE VERE

 

CHARLES FINNEY

Lekcije o prebujenju

PRVA LEKCIJA

KAJ JE PREBUJENJE VERE

“GOSPOD, slišal sem, kar je slišati o tebi, bojim se, o GOSPOD, tvojega delovanja. Ožívi ga v bližnjih letih, daj ga spoznati v bližnjih letih, v jezi se spomni usmiljenja! ” (Hab 3:2)

Predvideva se, da je bil prerok Habakuk Jeremijev sodobnik, in da je bilo to preroštvo izrečeno v pričakovanju babilonskega ujetništva. Gledajoč na obsodbe, ki so morale v kratkem priti nad njegovo ljudstvo, je bila prerokova duša pretresena do agonije in on v svojem trpljenju hrepeni: “Gospod, obnovi svoje delo.” Kakor da je rekel: “Gospod, daj da tvoje obsodbe ne opustošijo Izrael. V tem strašnem času, naj bodo Božje obsodbe, sredstvo obnove vere med nami. Spomni se usmiljenja v svojem gnevu.”

Vera je delo človeka. To je nekaj kar mora delati človek. Sestoji se iz poslušnosti Bogu s srcem in iz srca. To je človekova dolžnost. Resnica je, da ga Bog spodbuja na to. On vpliva nanj s svojim Duhom, zaradi človekove velike grešnosti in oklevanja da posluša. Če Bogu nebi bilo potrebno vplivati na človeka, oziroma, če bi bili ljudje pripravljeni poslušati Boga, nebi bilo priložnosti za molitev: “Gospod, obnovi svoje delo.” Temelj za veliko potrebnost takšne molitve je v tem, ker so ljudje popolnoma nepripravljeni poslušati, in če Bog ne posreduje z vplivom svojega Duha, niti en človek na svetu nebi nikoli poslušal Božjih zapovedi.

Prebujenje vere predvideva, da je nastopilo stanje popuščanja. Skoraj vsa vera po svetu, je proizvod prebujenja. Bog smatra, da je zelo pomembno izkoristiti vzburljivost človeške vrste, da pri njih proizvede močne vzpodbude, preden jih pripelje do poslušnosti. Ljudje so duhovno zelo leni, mnogo stvari odvrača njihov um od vere in nasprotuje vplivu Evangelija, zato je prepotrebno med njimi dvigniti vzhičenje, dokler se plima ne dvigne dovolj visoko, da preskočijo nasprotne vplive še preden bodo poslušali Boga. Občutek vzhičenja ni vera. Napačne želje, ambicije in občutki, preprečujejo vero. Volja je v določenem smislu podrejena telesnim in svetnim željam, zato je zelo pomembno, da se v ljudeh prebudi občutek krivde in nevarnosti, ter da se proizvede vzhičenje nasprotnih občutkov in želja, ki prelamljajo moč telesnih in svetnih želja in omogočajo človekovi volji svobodo, da posluša Boga.

Preišči zgodovino Judov in videl boš, da je Bog vzdrževal njihovo vero skozi posebne dogodke, ko je bilo veliko vzhičenja in ljudje so se obračali k Bogu. Po tem, ko so bili tako prebujeni, se je takoj ustvarilo toliko nasprotnih vplivov, da bi vera padla in še nadaljevala v upadanju, dokler ni dobil Bog priložnost, če lahko tako rečem, da jih prepriča o njihovem grehu skozi svojega Duha, in jih s svojo predvidljivostjo opozori. Na ta način pridobi pozornost množic za pomembno temo odrešenja, da bi se ustvarila razprostranjenost prebujenega zanimanja za vero, in na koncu prebujenje vere. Nato bi nasprotni vplivi ponovno delovali in vera bi upadala, da bi bilo ljudstvo zbegano z vrtincem razkošja, malikovanja in ponosa.

Tako malo načelnosti je v cerkvi, tako malo čvrstosti in stabilnosti namena, da če verski občutki niso prebujeni in vzdrževani v vzhičenju, bodo nasprotni, svetni občutki in vzhičenja prevladali in ljudje ne bodo poslušni Bogu. Imajo tako malo znanja in njihova načela so tako šibka, da če niso vzhičeni, bodo skrenili s poti dolžnosti in ne bodo delali nič, da bi širili Božjo slavo. Stanje sveta je še vedno takšno in verjetno bo takšno, dokler Kristusova vladavina ne pride v vsej popolnosti, da se vera mora, v glavnem stimulirati s sredstvom prebujenja. Kako dolgo in kako pogosto se je poskušalo cerkev pripeljati do stabilnosti v Gospodu, brez teh občasnih vzhičenj. Mnogi dobri ljudje so domnevali in še vedno domnevajo, da je najboljši način razvijanja vere iti enolično, da bi se neverniki pridružili postopno, brez vzhičenja. No, kolikor se takšna logika zdi zdrava v abstraktnem razmišljanju, prikazujejo dejstva njeno nesmiselnost. Če bi bila cerkev dovolj napredna v znanju in če bi bila stabilnost načela dovolj, da se obdrži budnost, bi bila takšna pot dobra; toda cerkev je tako malo razsvetljena in ima tako veliko vplivov, da ne bo zanesljivo delovala, ne da se prebudi poseben interes. Kakor Kristusova vladavina napreduje, je verjetno, da bodo ta občasna vzhičenja prepoznavna. Tedaj bo bila cerkev razsvetljena, nasprotni vplivi odstranjeni in cela cerkev bo v stanju pogoste in trdne poslušnosti Bogu. Cela cerkev, bo prevzela otroški um in ga vzgojila za Boga. Otroci bodo vzgojeni glede na pot po kateri morajo iti in ne bo hudournikov posvetnosti, kakor mode in poželjivosti, da uniči pobožnost cerkve, takoj ko se izgubi vzhičenje prebujenja.

Zelo priporočljivo je, da je tako. Zelo priporočljivo je, da gre cerkev trdno po poti poslušnosti brez teh vzhičenj. Takšna vzhičenja lahko celo porušijo naše zdravje. Naš živčni sestav je tako napet, da lahko kakršnokoli dolgotrajno vzhičenje škodi našemu zdravju, in nas onesposablja za izvrševanje dolžnosti. Če bo imela vera kdajkoli prevladujoč vpliv v svetu, potem ne more biti tako; ta krčevita vera se mora uničiti. Potem ne bo več potrebna. Kristjani ne bodo večino časa prespali in se občasno prebudili, si pomeli oči in nato ponovno zaspali. Potem se služabnikom ne bo potrebno izčrpavati in uničevati v naporih zavračanja poplave svetnih vplivov, ki vplivajo na cerkev. No, glede na to, da stanje cerkve še ni takšno, je pričakovati napredek vere brez vzhičenja, nerazumno in nesmiselno. Velika politična in druga svetovna vzhičenja, ki vznemirjajo krščanstvo so sovražniki vere in odvračajo um od interesa duše. Tem vplivom se lahko zoperstavlja le s pomočjo verskih vplivov. In dokler ni verskih načel v svetu, ki bodo obvladali ne-verske vplive, je zaman poskušati udejanjati vero, razen skozi nasprotne vplive. To je logična resnica in prav tako zgodovinsko dejstvo.

Popolnoma neverjetno je, da bo vera kdajkoli napredovala med poganskimi narodi, razen skozi vpliv prebujenja. Sedaj se to poskuša storiti skozi izobraževanje in z drugim čuječnimi in postopnimi izboljšanji. Toda dokler bodo zakoni uma ostali takšni kakršni so, se to ne more narediti na ta način. Mora obstajati vpliv, ki je dovolj močan, da prebudi uspavane moralne sile in odvrne plimo ponižanja in greha. Naša dežela se je tako približala poganstvu, da je Bogu, ali človeku, nemogoče udejanjiti vero v takšnem stanju, razen skozi močna vzhičenja. To je očitno v dejstvu, da je Bog vedno deloval na tak način. Bog ne ustvarja prebujenja in ne izbira te metode za napredek vere, brez razloga. Človeštvo tako zelo odlaša v poslušnosti Bogu, da ne bo delovalo, dokler ne bo vzpodbujeno. Na primer, koliko jih je, ki vedo da morajo biti verniki, pa se bojijo, da se jim bodo prijatelji smejali, če postanejo pobožni. Mnogi so zaročeni z idoli, drugi odlašajo s spokorjenjem dokler si ne uredijo življenja, ali dokler si ne ustvarijo nek priljubljen svetni interes. Takšne osebe nikoli ne bodo opustile svoj lažni sram, ali se odrekle svojim ambicijam in načrtom, dokler ne bodo tako vzpodbujene z občutkom krivde in nevarnosti, da se ne bodo mogle več vzdržati.

Ta opozorila so samo uvod v lekcije. Sedaj bom nadaljeval z glavnim predmetom, da bi pokazal:

1. kaj ni prebujenje vere

2. kaj prebujenje vere je

3. kateri posredniki so vključeni v razvijanje prebujenja.

1. Prebujenje vere ni čudež

1.1. Čudež, je na splošno definiran kakor božansko posredovanje, ob zaustavljanju in ukinitvi zakona narave. Prebujenje ni čudež v tem smislu. Vsi zakoni materije in uma ostajajo pri moči. V prebujenju niso niti ukinjeni, niti zaustavljeni.

1.2. Prebujenje ni čudež, niti glede na drugo definicijo pojma čudež – nekaj, kar je iznad moči narave. V veri ni ničesar iznad običajnih moči narave. V popolnosti se sestoji od pravilne uporabe naravnih sil. To je prav to in nič drugega. Ko ljudje postanejo verniki, jim ni omogočeno delati stvari, katere prej niso mogli delati. Oni le uporabljajo sile, ki so jih imeli prej na drugačen način in jih uporabljajo Bogu na slavo.

1.3. Prebujenje ni čudež, niti ni odvisno od čudeža v kateremkoli smislu. To je popolnoma logičen rezultat pravilne uporabe obstoječih sredstev – kakor tudi katerikoli vpliv, ustvarjen z uporabo sredstev. Lahko se zgodi čudež, kot vzroki, ki so predhodniki prebujenja, ali ne. Apostoli so uporabljali čudeže samo kot sredstvo, s katerim so privlačili pozornost na svoje sporočilo in vzpostavili njeno božansko avtoriteto. Toda, čudež ni bil prebujenje. Čudež je bil ena stvar, prebujenje pa, ki je sledilo, popolnoma druga stvar. Prebujenja so bila v apostolskih dneh povezana s čudeži, niso pa bila čudež.

Rekel sem, da je prebujenje rezultat pravilne uporabe odgovarjajočih sredstev. Sredstva, ki jih je Bog predvidel za ustvarjanje prebujenja, imajo brez dvoma naravno zmožnost, narediti prebujenje. V nasprotnem jih Bog nebi predvidel. Toda sredstva ne proizvajajo prebujenja, vsi vemo, brez Božjega blagoslova, kakor zrno ne bo po tem, ko je bilo posejano, proizvedlo posevek brez Božjega blagoslova. Nemogoče je reči, da ni takšnega Božjega neposrednega vpliva, ali posredovanja v ustvarjanju posevka, kakor ga ima v ustvarjanju prebujenja. Kateri so zakoni narave, po katerih zrno obrodi posevek? Nič drugega niso, kakor dognan način Božjega delovanja. V Svetem pismu se Božja beseda primerja s semenom, pridiganje se primerja s sejanjem semena, rezultat pa s klitjem in rastjo posevka. Rezultat je enako logičen v enem primeru, kakor v drugem, ter je naravno povezan s povzročiteljem. Ali točneje, prebujenje je enako naraven rezultat uporabe odgovarjajočih sredstev, kakor je posevek rezultat uporabe odgovarjajočih sredstev. Resnica je, da vera ne pripada točno v vzročno-posledično kategorijo, toda čeprav ni povzročena s sredstvi, ima svoje okoliščine in lahko enako naravno in prepričljivo izhaja iz okoliščin, kakor je posevek rezultat svojega povzročitelja.

Želel bi, da bi vam bila vsem ta ideja vtisnjena v um, ker je že dolgo prevladovala ideja, da ima udejanjanje vere v sebi nekaj posebnega, kar se ne more dojeti z običajnimi pravili vzroka in posledice. Na kratko, da ne obstajala veza med sredstvom in rezultatom, ter da ta sredstva, nimajo vpliva na ustvarjanje učinka. Nobena druga znanost ne predstavlja večjo nevarnost za napredek cerkve od te in nič drugega ni, ki bi bilo tako absurdno.

Predpostavimo, da človek gre in pridiga ta nauk v zvezi s sejanjem semena, obdelovalcem zemlje. Naj jim reče, da je Bog suvereni vladar in da jim bo dal posevek samo kadar on želi, da je popolnoma napačno iz njihove strani saditi in delati v pričakovanju posevka, da jemljejo Božje delo v svoje roke in da se to zoperstavlja njegovi suverenosti, da delajo v lastni moči in da ni povezanosti med sredstvom in rezultatom na katerega se lahko oprejo. In sedaj si predstavljajmo, da bi obdelovalci zemlje verjeli v takšen nauk. Saj bi privedli svet v lakoto do smrti.

Prav isti rezultat sledi, ko se bo v cerkvi navajalo, da je napredek v veri tako skrivnosten predmet Božje suverenosti, da ni naravne povezanosti med sredstvom in učinkom. Kakšni so rezultati vsega tega? Generacija za generacijo je odšla v pekel. Brez dvoma, je več kot pet tisoč milijonov odšlo v pekel, medtem ko je cerkev sanjala in čakala, da jih Bog odreši, brez uporabe sredstev. To je doslej hudičevo najuspešnejše sredstvo uničevanja duš. Povezanost je enako jasna v veri, kakor takrat, ko kmet seje seme.

Obstaja dejstvo Božje vladavine, ki je vredno obče pozornosti in neprestanega spominjanja, ta pa je, da se najkoristnejše in najpomembnejše stvari, najlažje in najbolj sigurno dobivajo z uporabo odgovarjajočih sredstev. To je očiten princip Božjega upravljanja. Glede na to, se vse življenjske potrebščine dobivajo z veliko sigurnostjo, z uporabo najenostavnejših sredstev. Razkošnosti se dobivajo težje, sredstva za njihovo pridobivanje so bolj zapletena in neprepričljivejša pri rezultatih, medtem ko se stvari, ki so popolnoma škodljive in strupene, kakor alkohol in podobno, dobivajo skozi mučenje narave in koriščenjem neke vrste peklenskega čaranja, da se dobi odvratnost, ki ima vezo s smrtjo. Ta princip je resničen v moralni zakonitosti in glede na to, da so njihovi blagoslovi zelo pomembni, lahko pričakujemo, da se jih pridobiva z veliko sigurnostjo ob uporabi odgovarjajočih sredstev, in to smatramo za dejstvo. Popolnoma sem prepričan, da bi se videlo če so dejstva znana in če se dana sredstva pravilno uporabljajo, da se duhovni blagoslovi dobivajo v večji zedinjenosti, kakor od tistih zemeljskih.

2. Pokazal bom, kaj prebujenje je

To je obnova prve ljubezni kristjana, ki je posledica prebujenja in obračanje grešnika k Bogu. V popularnem smislu, je prebujenje vere v neki skupnosti dvigovanje, oživljanje in obnavljanje bolj ali manj zaspale cerkve, ter manj ali več splošno prebujenje vseh slojev in zagotavljanje pozornosti za Božje trditve.

Prebujenje predvideva, da je cerkev potonila v grešno stanje in se sestoji v odvračanju cerkve od njenih grehov in v spreobrnjenju grešnikov.

2.1. Prebujenje vedno vključuje prepričanje cerkve o grehu. Zaspali oznanjevalci, se ne morejo prebuditi in takoj začeti služiti Bogu, brez globokega preiskovanja srca. Izvori greha morajo biti razbiti. V pravem prebujenju so kristjani vedno popeljani do takšnega prepričanja: vidijo svoje grehe v takšni svetlobi, da se jim pogosto zdi nemogoče obdržati upanje v Božje sprejemanje. To ne gre vedno tako daleč, a v pravem prebujenju obstaja vedno globoko prepričanje o grehu, pogosto pa tudi primere izgube vsakega upanja.

2.2. Zaspali kristjani bodo popeljani do spokorjenja. Prebujenje ni nič drugega, kakor novi začetek v poslušnosti Bogu. Kakor tudi v primeru spreobrnjenega grešnika, je prvi korak globoko kesanje, lomljenje srca, padanje na zemljo pred Bogom, ob globoki ponižnosti in odrekanju od greha.

2.3. Kristjanom bo vera obnovljena. Ko so v uspavanem stanju, so slepi za stanje grešnikov. Njihova srca so trda kakor marmor. Biblijske resnice se jim zdijo le kakor sanje. Priznavajo da je vse to resnica, njihova zavest in njihova sodba se strinjajo s tem, toda njihova vera ni dovolj močna da bi to zares verovali, v vseh gorečih resničnostih večnosti. Ko pa vstopijo v prebujenje, ne gledajo več na ljudi kakor na premikajoča se drevesa, ampak vidijo stvari v močni svetlobi, ki bo obnovila ljubezen do Boga v njihovih srcih. To jih bo povzdignilo k marljivemu trudu, da druge ljudi pripeljejo k Bogu. Žalostni so, če drugi ne ljubijo Boga, ko ga oni tako ljubijo. In oni se bodo goreče premaknili v oznanjevanju svojim sosedom, da dajo Bogu svoja srca. Tako bo njihova ljubezen do ljudi obnovljena. Izpolnjeni bodo z nežno in gorečo ljubeznijo za duše. Imeli bodo gorečo željo za odrešenje celega sveta. V agoniji bodo za posameznike, za katere želijo da bi bili odrešeni – svoje prijatelje, sorodnike, sovražnike. Ne samo da jih bodo vzpodbujali, da dajo svoja srca Bogu, temveč jih bodo nosili k Bogu v naročju vere in z močnim vpitjem in solzami klicali k Bogu, da se jih usmili in reši njihove duše pred večnim ognjem.

2.4. Prebujenje lomi moč sveta in greha nad kristjani. Vodi jih na tako povišano mesto, da dobivajo novo vzpodbudo do neba. Imajo novi predokus neba in nove želje po združenju z Bogom; šarm sveta je zlomljen, moč greha obvladana. Ko so cerkve tako prebujene in reformirane, sledi reforma in odrešenje grešnikov, prehajajoč skozi iste faze prepričevanja, kesanja in obnove. Njihova srca bodo zlomljena in spremenjena. Pogosto so med njimi najbolj razuzdani grešniki. Grešnice, pijanci in neverniki, vse vrste razuzdanih oseb so prebujeni in spreobrnjeni. Najhujši ljudje so omehčani, spremenjeni in narejeni v čudovite primere lepote svetosti.

3. Raziskal bom, kateri posredniki sodelujejo v ustvarjanju prebujenja vere

Običajno so v delu spreobrnjenja trije posredniki in eno sredstvo. Posredniki so Bog, neka oseba, ki prinaša resnico ki deluje na um in sam grešnik. Sredstvo je resnica. Vedno sta vsaj dva posrednika, Bog in grešnik, uporabljena in aktivna v vsakem primeru iskrenega spreobrnjenja.

3.1. Božje posredovanje je dvojno; njegova Predvidljivost in njegov Duh.

3.1.1. S svojim upravljanjem s predvidljivostjo, On tako upravlja z dogodki, da pripelje grešnikov razum v stik z resnico. On pripelje grešnika tja, kjer resnica doseže njihova ušesa in oči. Vedno je zanimivo videti način, na katerega Bog vpliva na dogodke, da bi se to zgodilo in kako On včasih stori tako, da vse pripelje k prebujenju. Meteorološko stanje, stanje javnega zdravstva in druge okoliščine se tako skladajo, da bi se vse pripeljalo v najugodnejše stanje resnice, z največjo možno učinkovitostjo, kakor On včasih pošlje svojega služabnika prav v času, ko je potreben! Kako prinaša določeno resnico prav ob določenem času, ko je posameznik, ki je pripravljen slišati, na pravem mestu da sliši!

3.1.2. Božje posebno posredovanje skozi njegovega Svetega Duha. Glede na to, da ima neposreden pristop k razumu in da popolnoma pozna ozadje in stanje vsakega posameznega grešnika, On uporabi tisto resnico, ki je najbolj prilagojena grešnikovemu določenemu primeru in jo nato vnese v srce z Božansko močjo. On daje temu takšno živost, moč in silo, da grešnik drhti, zavrže orožje svojega uporništva in se obrne h Gospodu. Pod njegovim vplivom resnica peče in prebija svojo pot kakor ogenj. On naredi, da se resnica povzdigne na tak način, da zdrobi celo najponosnejšega človeka s težo gore. Če bi bili ljudje podvrženi poslušnosti Bogu, bi se lahko naučili vsega kar je potrebno vedeti, ker je resnica v Svetem pismu in skozi pridiganje iznesena dovolj jasno. Toda zato, ker so popolnoma nenaklonjeni poslušanju, jim Bog razčiščuje resnico pred njihovim razumom in razliva v blesku prepričljive svetlosti v njihove duše, kateri se ne morejo upreti. Predajo se ji, poslušajo Boga in so odrešeni.

3.2. Posredovanje človeka, je pogosto uporabljeno. Ljudje niso le sredstvo v Božjih rokah. Resnica je sredstvo. Pridigar je moralni posrednik v tem delu, on deluje, ni samo pasivno sredstvo, temveč z veseljem dela za spreobrnjenje grešnikov.

3.3. Posredovanje samega grešnika. Spreobrnjenje grešnika sestoji iz tega, da on posluša resnico. Glede na to je nemogoče, da se to zgodi brez njegovega posredovanja, ker je potrebno njegovo pravilno delovanje. On je vzpodbujen na to s posredovanjem Boga in posredovanjem človeka. Ljudje delujejo na svoje bližnje ne samo s svojim govorjenjem, temveč z zgledom, solzami z vsem svojim vsakodnevnim obnašanjem. Poglej samo ne spreobrnjenega človeka, ki ima pobožno ženo. Njen zgled, njena nežnost, njeno sočutno dostojanstvo, omehčano in oblikovano po Kristusovi podobnosti, je njemu neprestana pridiga. On mora odvrniti svoj um od tega, ker mu je to v opomin. On občuti, da pridiga odzvanja v njegovih ušesih cel dan.

Ljudje so navajeni brati obraze svojih bližnjih. Grešniki pogosto berejo stanje uma kristjana v njegovih očeh. Če so njegove oči polne lakomnosti, ali svetnega nemira in zvitosti, grešniki to berejo. Če je poln Božjega Duha, grešniki to berejo in so pogosto pripeljani do spoznanja samo s tem, ker vidijo izraz obraza kristjana.

Nek človek je odšel v tovarno, da bi videl stroje. Njegov um je bil resen, ker je bil na mestu, kjer je bilo prebujenje. Ljudje kateri so bili tam zaposleni so vedeli zanj, ker so ga že videli in vedeli so kdo je on. Mlada žena, ki je bila pri delu ga je videla in zašepetala nek šaljiv komentar svoji sodelavki in se smejala. Človek se je zaustavil in jo pogledal z žalostjo. Zaustavila se je pri svojem delu, počil ji je sukanec in bila je tako nemirna, da tega ni mogla prenesti. Pogledala je skozi okno, da bi se zbrala in nato ponovno poskušala znova in znova, boreč se, da bi se ji povrnila zbranost. Po določenem času se je usedla, obvladana od svojih občutkov. Človek se ji je približal in se pogovarjal z njo, nakar je žena kmalu pokazala globoko spoznanje o grehu. Spoznanje o grehu se je razširilo po tovarni kakor ogenj v nekaj urah in skoraj vsak zaposleni je bil pod spoznanjem v tolikšni meri, da je lastnik, čeprav posveten človek, presenečen zahteval da se delo ustavi in se skliče molitveni sestanek rekoč, da je bolj pomembno, da se ti ljudje spreobrnejo, kakor da se nadaljuje z delom. V nekaj dneh so bili lastnik in skoraj vsaka oseba zaposlena v tej tovarni, spreobrnjeni z upanjem. Pogled tega človeka, njegov resen nastop, njegovo sočutje, je pograjalo lahkomiselnost mlade žene in jo pripeljalo do prepričanja o grehu: prebujenje je sledilo v veliki meri, iz tako majhnega dogodka.

Če imajo kristjani globoke občutke glede vere, bodo prebudili globoke občutke kamorkoli bodo šli. Če so hladni in lahkomiselni in neresni, bodo neizbežno uničili vsak globok občutek, celo v prebujenih grešnikih.

Vem za primer neke osebe, ki je bila zelo marljiva, toda nekega dne sem z žalostjo spoznal, da so se njena prepričanja porazgubila. Vprašal sem jo kaj je delala. Rekla mi je, da je neko popoldne preživela z nekimi verniki, ne da bi pomislila, da bo eno popoldne z njimi zrušilo njena prepričanja. Bili so neresni in nečimrni, zato so se njena prepričanja izgubila. Ni dvoma, da so ti verniki s svojimi neumnostmi uničili eno dušo, ker se njeno prepričanje ni več povrnilo.

Od cerkve se zahteva koriščenje sredstev, za spreobrnjenje grešnikov. Ne more se reči za grešnike, da bodo uporabljali sredstva za lastno spreobrnjenje. Cerkev uporablja sredstva. Tisto kar grešniki delajo, je pokoravanje resnici, ali upiranje resnici. Narobe je, ko grešniki mislijo da uporabljajo sredstva za lastno spreobrnjenje. Cel tok prebujenja in vse v zvezi z njim je narejeno, da bi pokazalo resnico tvojemu umu, za tvojo poslušnost, ali upiranje.

Opombe

1. Prebujenja so prej smatrali za čudeže. Tako mislijo tudi nekateri v našem času. Drugi imajo ideje v zvezi s tem predmetom, ki so tako ohlapne in nezadovoljujoče, da bi že samo s samim razmišljanjem lahko uvideli njihovo nesmiselnost. Dolgo časa je cerkev mislila, da je prebujenje čudež, posredovanje božanske moči, s katero oni nimajo nič in katero ne morejo izzvati z nikakršnim posredovanjem, kakor ne morejo z nikakršnim posredovanjem izzvati grmenje, točo, ali potres. Komaj nekaj let nazaj, so služabniki na splošno mislili, da je prebujenje potrebno stimulirati z uporabo sredstev, ki so narejena in prilagojena posebno za ta namen. Celo v Novi Angliji se je smatralo, da prebujenja prihajajo kakor plohe, včasih v enem mestu, včasih v drugem in da služabniki in cerkve ne morejo narediti ničesar več, da bi jih izzvali, kakor lahko izzovejo nalive, ki bi padali na njihovo mesto, ko padajo na sosednjega.

Domnevalo se je, da bo prebujenje prišlo enkrat v petnajstih letih in da se bodo spreobrnili vsi, katere je Bog nameraval odrešiti, nato pa morajo čakati na drugo žetev na odru življenja. Naposled so skrajšali čas na pet let in smatrali, da lahko pride do prebujenja približno tako pogosto.

Slišal sem dejstvo v zvezi z enim od teh pastirjev, ki so smatrali da bi prebujenje lahko prišlo enkrat na vsakih pet let. Prebujenje se je zgodilo v njegovi skupnosti. Naslednje leto se je prebujenje zgodilo v sosednjem mestu in on je odšel pridigati tja in ostal tam nekaj dni, dokler se njegova duša ni popolnoma vključila v delo. Vrnil se je domov v soboto in odšel v svojo delovno sobo, da bi se pripravil za Sabath. Njegova duša je bila v agoniji. Razmišljal je o tem, koliko odraslih je v njegovi skupnosti v sovraštvu z Bogom, toliko nespreobrnjenih, toliko oseb letno umre, tako velik del njih je nespreobrnjenih, če prebujenje ne pride prej kot v petih letih, bo toliko glavarjev družin odšlo v pekel. Svoje izračune je napisal na papir in jih vklopil v svojo pridigo za naslednji dan, medtem ko mu je srce krvavelo zaradi te strašne slike. Kolikor sem dojel, to ni storil, ker bi pričakoval prebujenje, bil pa je globoko pretresen in izlil je svoje srce ljudem. Ta pridiga je pretresla štirideset glavarjev družin in sledilo je močno prebujenje in tako je razpadla njegova teorija o enem prebujenju na pet let. Tako je Bog zavrgel teorijo, da so prebujenja čudeži.

2. Napačne ideje v zvezi z Božjo suverenostjo, so na veliko preprečevale prebujenja. Mnogi ljudje so smatrali, da je Božja suverenost nekaj zelo različnega od tega kar je. Smatrali so, da je to svojevoljno določanje dogodkov, posebno v primeru daru njegovega Duha, kakor je preprečilo razumno uporabo sredstev, za stimuliranje prebujenja vere.

V Bibliji pa ni dokazov, da Bog uporablja takšno suverenost. Ni dejstev, ki bi to dokazovali. Vse kaže na to, da je Bog povezal sredstva s ciljem, skozi vsa področja svojega vladanja – v naravi in v milosti. Ni naravnega dogodka v katerem ni vključeno njegovo posredovanje. On ni zgradil bitje kot ogromni stroj, ki bo nadaljeval z delom brez njegove podpore. On se ni odstranil iz vesolja in ga pustil, da dela sam. To je čisti ateizem. On uporablja vsesplošni nadzor in upravljanje. No, kljub temu je vsak dogodek v naravi izpeljan s pomočjo sredstev. On ne uporablja nepredvidljivosti ne milosti s takšno vrsto suverenosti, ki bi se odrekla uporabi sredstev. Nič več ni suverenosti v enem, kakor v drugem.

Kljub temu, so nekateri ljudje strašno vznemirjeni s kakršnimikoli poskusi, da bi vzpodbudili prebujenje in vpijejo: “Ti poskušaš narediti prebujenje v lastni moči. Pazi da se ne boš vtikal v Božjo suverenost. Raje se drži običajnih načinov in pusti Boga da naredi prebujenje, ko on misli da je najbolje. Bog je suveren in zelo napačno je, ko poskušaš narediti prebujenje samo zato, ker misliš, da je le to potrebno.” To je prav takšno pridiganje, ki ga želi hudič. Ljudje pa ne morejo delati hudičevega dela učinkoviteje, kakor da pridigajo Božjo suverenost, kot razlog, zakaj se nebi smeli truditi narediti prebujenja.

3. Vidiš napako tistih, ki začenjajo misliti, da se vera v svetu lahko bolje razvije brez prebujenja in kateri so naklonjeni k odvračanju vsem poskusom, da se naredi versko prebujenje. Zato, ker se škodljivi spremljajoči pojavi pojavljajo v nekaterih primerih iz velikega vzhičenja skozi vero, mislijo da je najbolje popolnoma se odvrniti od tega. To ne sme in ne more biti. Resnica je, da lahko pride do zle uporabe. V primeru velikih verskih, kakor tudi drugih vzhičenj, se lahko pričakuje več ali manj zlih spremljajočih pojavov. To pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno odnehati. Najboljše stvari so vedno podvržene zli uporabi. Veliki in raznoliki škodljivi pojavi so nastali iz Božjega predvidljivega in moralnega upravljanja. Toda ta predvidena popačenja in zlo niso smatrali za dovolj velik razlog, da se odneha. Ker je doumevanje teh usmeritev v celoti najboljše, kar se je lahko storilo za proizvodnjo največje količine sreče. V prebujenjih vere skozi izkustvo, se lahko vidi, da v sedanjem stanju sveta, vera ne more biti vzpodbujena do kakršnegakoli pomembnega razmerja, brez prebujenja. Škodljivi pojavi v prebujenju, na katere se včasih jezimo, so kadar so resnični vzporedni in imajo majhno pomembnost, ko se jih primerja s količino dobrega , ki ga prinese prebujenje. Cerkev niti za trenutek ne sme sprejeti težnjo, da bi se morala ogniti prebujenju. Takšna težnja je polna vsega, kar je nevarno za interese Siona, smrtonosna za misije in pritegne za seboj obsodbo sveta.

Na koncu imam en predlog za vas prisotne. Te serije lekcij o prebujenju nisem začel, da bi iznesel lastno zanimivo teorijo o tej stvari. Svoj čas in moč nebi uporabljal samo zato, da bi vam dal smernice, da zadovoljim vaše zanimanje in vam dam temo za pogovor. Ne vem, kako se pridiga o prebujenjih. Nisem nameraval pridigati tako, da na koncu rečete: “Sedaj razumemo vse o prebujenjih”, pa nič ne naredite. Želim vam postaviti vprašanje. Zakaj poslušate lekcije o prebujenju? Po tem, ko ste prepričani v svoj del naloge v ustvarjanju prebujenja, ali nameravate stopiti na delo in to udejanjiti?

Ali hočete slediti navodilom, katere vam bom dal iz Božje besede in jih uporabiti v lastnih življenjih? Ali jih boste podelili s svojimi družinami, znanci, sosedi v mestu? Ali boste preživeli zimo učeč se o prebujenjih in nič naredili, da jih dotaknete? Želim da takoj, ko se naučite nekaj o prebujenju, to uporabite in odidete na delo, da vidite, ali boste naredili prebujenje med grešniki, ki so okoli vas. Če tega ne boste delali, bi želel da mi to poveste na začetku, da nebi zaman uporabljal svojih moči. Sedaj se morate odločiti, ali to hočete delati, ali ne. Veste, da grešnike takoj na istem mestu pokličemo, da odločijo ali hočejo poslušati Evangelij. Nimamo več avtoritete, da vas pustimo da si vzamete čas za odločitev, ali hočete poslušati Boga, ampak kaj imamo proti grešnikom. Pozivamo vas, da se sedaj združite v javni obljubi Bogu, da boste izvrševali svojo nalogo, čim se naučite kaj je ta naloga in da boste molili, da On izlije svojega Duha na to cerkev in na celo mesto v tej zimi.