Hyman J. Appelman - USMILJENJE

USMILJENJE

HYMAN APPELMAN

»Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost.  Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.  Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.  Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Matej 9;35-38)

Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.  Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez;  Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej;  Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal. (Matej 10;1-4)

 Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto!  Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹  Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. (Matej 10;5-8).

Da bi resnično razumeli to temo, razmislimo, kaj pomeni usmiljenje, iz česa sestoji in kam nas bo pripeljalo.

1. KAJ POMENI USMILJENJE

Beseda usmiljenje, pomeni sočutje. To je na tem svetu običajen občutek. Vsak ga je izkusil.

Ko se nagibate nad telesom bolnega otroka, ki drhti od vročine in se mu blede, z bolečinami v vsakem premiku telesa, želite, da bi lahko prevzeli njegovo trpljenje na svoje lastno telo, prevzeti s sočutjem. Ko sedite ob ženi, ki je skrhana od izgube moža, katere srce žaluje in trpi, katere um je zmeden zaradi skrbi in strahu nad nesigurno bodočnostjo in ko hrepenite, da bi podelili vsaj del bolečine te obremenjene duše, ste prevzeti s sočutjem. V duhovnem smislu, je to še bolj vzvišeno. Ko se spomnite mnogih brez Boga, brez Kristusa, brez upanja; ki so na pogled brezskrbni in se ne zavedajo svojega obupnega stanja, potujejo po cesti v večni propad, zato ste pripravljeni dati življenje zaradi trpljenja in prizadevanja, da jih pridobite za Kristusa, motivirani s sočutjem.

Biblija vsebuje mnogo ilustracij sočutja. Abraham je eden od njih. Kdo lahko bere 18. poglavje Geneze in še enkrat sliši krike zagovorništva tega človeka, katerega srce je gorelo, in ne doume globine njegove skrbi za Sodomo in Gomoro? (1 Mojzesova knjiga 18; 23-32). Mojzes je še eden od starozaveznih prikazov tega usmiljenja. Spomnite se te silne zgodbe! Štirideset čudovitih dni in noči, je Mojzes preživel v skupnosti z Bogom (2 Mz 24,18). Srce mu je gorelo, njegova duša je bila vzhičena, življenje pa prežeto od te svete skupnosti. Noseč kamnite plošče, ljubeče prižete na srce, se je spuščal iz gore, da bi videl, kako njegovo ljudstvo sramotno nori v čaščenju zlatega teleta. Spomnite se, kako je v navalu besa, razbil plošče in poslal v tabor levite, da pobijejo tri tisoč kolovodij.  Pogledal sem in glej, grešili ste proti GOSPODU, svojemu Bogu, naredili ste si ulito tele; hitro ste krenili s poti, ki vam jo je zapovedal GOSPOD.  Tedaj sem zgrabil plošči, ju vrgel iz rok in ju razbil pred vašimi očmi. ( 5 Mz 9; 15-17).

Toda, takoj naslednji dan, je bil ta isti Mojzes ponižno na tleh pred Bogom, vpijoč: »Oh, to ljudstvo je zagrešilo velik greh: naredili so si bogove iz zlata. Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32;31,32; 5 Mz 9,18-20). Gospod je rekel Mojzesu, da bo uničil Jude in iz njihovih potomcev naredil novo ljudstvo. Če bi bil Mojzes nek moderen kristjan, bi rekel: »Bog, blagoslovi mene, mojo ženo, ter mojega sina Ivana in njegovo ženo, nas štiri, tisti ostali, pa naj gredo kamor hočejo.« Toda ne, srce tega človeka je gorelo, hrepenelo in si želelo odrešenje za njegovo ljudstvo. Tudi sam Jezus, je dal dokaz svojega usmiljenja, ko je zajokal nad mestom Jeruzalemom (Mt 23,37 ; Lk 13, 34), ki ga je že naslednjega dne razpel na križ. Ko je visel na križu, je zaklical k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«(Luka 23;34) Tudi Pavel je bil voden v močni želji za odrešenjem svojega naroda. Nič, razen strahovite zlomljenosti srca, ga ni moglo premakniti, da reče: »Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. (Pismo Rimljanom 9;3).

Cerkvena zgodovina je polna primerov mož, žena in še celo otrok, ki so dali vse, kar so imeli in bili, za odrešenje tistih, okoli njih. To je bil John Knox, katerega smrtna borba duše, se je izrazila v ječanju: »Gospod, daj mi škotsko, ali pa bom umrl.« Bil je to George Whitefield, katerega bolečina za duše ljudi, se je strastno izrazila v silni molitvi: »Gospod, daj mi duše, ali pa vzemi mojo lastno.« Kdo, kdo je kdajkoli slišal, da, ali prebral zgodbo o Johnu in Mary Welch, hčeri in zetu Johna Knoxa, lahko pozabi njene ganljive podrobnosti?

John je bil plašen, slabokrven, sušičen pridigar nekonformist v času kralja Jamesa na Škotskem, ko je Cerkev prevladovala po vsej deželi. John je bil zaradi pridiganja evangelija zaprt. Umazanija, mračnost in vlaga, v njegovi podzemni temnici, so mu odvzeli še tisto malo zdravja, ki ga je imel, tako da je skoraj umrl. Mary je znova in znova pošiljala h kralju prošnje za njegovo izpustitev, pa je bila vedno zavrnjena. V svojem obupu, se je nekega dne vrgla na kolena pred kraljem, medtem, ko je jahal po dvorskem dvorišču. Kralj je zaustavil konja in jo vprašal, kaj želi. Še enkrat je povedala žalostno zgodbo o položaju svojega moža in ga prosila, za njegovo izpustitev iz zapora. Ko jo je nekaj časa opazoval, ji je dal to ponudbo: »Če mi obljubiš, da tvoj mož ne bo nikoli več pridigal evangelija, bom takoj odprl vrata njegove celice.« Mary se je dvignila na noge, dvignila predpasnik, ponosno dvignila glavo, ter z odprtimi očmi in brez strahu pogledala kralju Jamesu v obraz: »Vaše visočanstvo«, je zavpila »Raje bi imela glavo svojega moža v tem predpasniku, kakor, da bi dala takšno obljubo.« Ganjen z močjo te žene, je kralj osvobodil Johna, da poskrbi zanj. Odpeljala ga je domov v Škotsko pogorje, ter ga skrbno, nežno in z ljubeznijo negovala, dokler se mu ni zdravje povrnilo. Še enkrat je začel pridigati, držeč se vedno en korak pred policijo, in preganjalci. Neke noči sta se našla skrita v neki mali gorski brunarici. Bila je ledena, hladna noč. Zgodaj sta odšla v posteljo. Sredi noči se je Mary prebudila in videla, da je mesto v postelji poleg nje prazno in hladno. Slišala je premik na tleh in pogledala. Tam je na zaledenelih tleh, ležal njen mož, zavit v brisačo, jokajoč in ječe v molitvi. Od strahu, da se ne prehladi, ga je poklicala, naj se vrne v posteljo, on pa je zamrmral nekaj, kar je imela za znak potrditve in je ponovno zaspala. Zjutraj se je zbudila. John je bil še vedno na tleh, globoko v smrtni borbi molitve. Nagnila se je in se dotaknila njegove rame, rekoč mu, naj pride pod odejo, da se ogreje. On, pa je dvignil svoje izmučen in od solz moker obraz proti njej in rekel: »O, žena, pusti me. V tej noči imam tri tisoč duš na svojem srcu, pa ne vem, kako je z mnogimi od njih.« To je, bratje in sestre usmiljenje; sočutje, polno ognja, hrepenenja, vzpodbude, hrepenenja in močne želje za dušami ljudi.

2.OD ČESA SESTOJI USMILJENJE

Kaj je potrebno za usmiljenje? Kateri so elementi usmiljenja? Medtem, ko merimo globino te besede, medtem, ko gledamo na primere, stališča in dela tistih, ki so dali svoja življenja za duše svojih bližnjih, so tri stvari, ki ustvarjajo to vrlino.

Prvič, to je strahota greha, njegova navzočnost, njegova moč, njegova kazen, njegovo trpljenje, njegovo opustošenje, njegovo uničenje. Niti en človek, z iskro človeške dobrote v svoji duši, ne more hladnokrvno razmišljati o opustošenju greha. Poglejte okoli sebe; poglejte, kaj je greh storil; poglejte, kaj prav sedaj dela. Njemu ni nič sveto. Pokvaril je našo mladino in popačil starce. Uničil je politiko, onečastil gospodarstvo, osramotil družbo. Ukradel nam je naše vrline, spodobnost, čistost, moralo. Vzel nam je tisto, kar je najslajše, najčudovitejše in najplemenitejše med nami in umazal z zaščitnim znakom satana. Razrušil je naše domove, načel naše zakone, prekinil vsako sled naklonjenosti sinov in hčera. Tisti, ki padajo pod njegovo oblast, so nemočni in ujeti v mrežo, ali past. Brez zunanje intervencije in pomoči, bodo sigurno podlegli njegovi oblasti in propadli pod njegovo kaznijo. V srcih svetih, bi žalostno stanje grešnikov moralo izzvati goreče usmiljenje.

Drugič, vrednost duše, je še en element. Koliko je ena, ali druga duša vredna? Za svoje telo porabimo veliko časa, veliko denarja, truda in moči. Mučimo se, da bi razvili svoj um. Koliko, pa storimo za svojo dušo? Očetje in matere žrtvujejo vse, kar so in kar imajo, da bi svojim otrokom dali močna, zdrava telesa, ter uspešen, izobražen in šolan um.

Očitno ne obstaja previsoka cena za skrb, za telesne in mentalne potrebe ljudi, ki sestavljajo naš velik narod. Toda, kako malo pozornosti, kako malo truda, kako malo denarja, je dano, predano in plačano, za odrešitev duš okoli nas, če bodo živeli in služili Božjim nebesom, ali bodo, ne daj Bog, za vedno mučeni v ognju brezkončnega pekla? Koliko je vredna duša?

Ko sem bil študent teologije, je eden od mojih profesorjev na bogoslužju povedal eno od svojih lastnih doživetij. Povedal nam je, kako je neke zime, njegova sedemletna hči dobila vnetje pljuč in, kako je bila na robu smrti. Govoril nam je o zdravnikih, specialistih, bolničarkah in zdravilih, ki so sodelovali v navidez brezupnem trudu, da se reši življenje otroka. Povedal nam je, kako je nekega strašnega popoldneva, družinski zdravnik stopil iz otroške sobe, objel očeta in mu rekel, da otrok ne bo preživel. Oče je vstopil v spalnico in sedel na posteljo. Njegova žena, je bila na drugi strani, izmučenega obraza in pordelih oči, od bedenja in jokanja. Minute so minevale. Otrok, z boleznijo, ki se je približevala njegovemu srcu, se je začel zvijati in obračati, riniti in vleči odejo. V spoznanju, da je v smrtnih bolečinah, se je mož obrnil k ženi in ji povedal, kaj ji je rekel zdravnik. Mati je začela jokati, a ji je oče očital: To ni čas za solze, mati«, ji je rekel »to je čas za molitev. Pojdiva v molitev. Bog je milosten. On bo rešil najinega otroka.«

Par je pokleknil ob postelji svojega dragega otroka. Mama je začela moliti, a se je zlomila v močnem joku. Nato je oče dvignil glas v molitvi. In tam, v kapeli, je ta profesor ponovil svojo molitev. Dokler bom živel, ne bom pozabil ganljivosti tega rotenja.

»Gospod«, je molil »naše upanje je v Tebi. Zdravniki ne morejo storiti ničesar več. Niti midva. Naša vera in zaupanje je v Tebi. Gospod, lahko vzameš tudi poslednji novčič, ki ga imamo na tem svetu. Lahko vzameš tudi zadnji košček imetja, ki ga imamo na zemlji. Lahko vzameš mene; lahko vzameš mojo ženo, lahko vzameš naju oba, samo prizanesi najinemu otroku.«

Bog je uslišal in odgovoril na to molitev. Ta otrok danes živi, poročena je s pridigarjem in ima dragocene in blagoslovljene, svoje otroke. Razmislite o tem. Če bi ta deklica umrla, bi po Božji Besedi in skozi Kristusovo kri odšla v slavo. Samo njeno telo in njeno majhno življenje so bili na kocki. Oče in mati, sta ponudila vse, kar sta imela, da bi bilo življenju njunega otroka prizanešeno.

Povsod, okoli nas, se nahajajo možje, žene in otroci, katerih duše propadajo. Ali ne bomo voljni dati svoje imetje, svoj denar, sami sebe, da bi jih rešili od peklenskega ognja?

Tretje, delo svetih je tretji del usmiljenja. Gospod nam je zaupal upravljanje, službo, pridiganje evangelija. Katerim grehe odpustimo, so jim odpuščeni, katere zadržimo, bodo zadržani. Kakšna strašna odgovornost! Misliti, da imamo mi, kakor Božji otroci ključe neba. Znova in znova, slišimo od Boga, da sta Kristus in Sveti Duh odvisna od nas glede oznanjevanja Besede. Pod to zaupnostjo, smo odgovorni, najprej Bogu in zatem tudi dušam naših bližnjih. Mi smo posredniki med Odrešenikom in grešniki. Nekega dne, na Božji Sodbi, bomo morali polagati račun za vse to. Možje, žene, otroci, lačnih src, žejne duše, praznega življenja, gledajo v nas in so odvisni od nas, da jih odvedemo do kruha in vode življenja. Ali bomo sprejeli našo odgovornost?

2. KAM NAS BO USMILJENJE PRIPELJALO

Kam nas bo usmiljenje pripeljalo? Kaj nas bo prisililo delati?

Prvič, tukaj bo čisto in sveto življenje,

neustrašnost,

ter osebna posvetitev

in vdanost službi Gospodovi.

Naša življenja morajo biti kristalno čista, jasna in zadovoljujoča;

pričevati morajo o našem izkustvu odrešenja

in poznavanja Božjega Sina.

Ljudje, ki nas vidijo, morajo prepoznati in doumeti, da smo bili na samem z Jezusom;

da imamo nekaj, kar oni nimajo;

da so naša življenja prešla skozi preporod in spremembo, ki se je ne more doseči na naraven način.

Mi moramo za Jezusa sijati.

Drugič, tukaj bo nenehen program zastopniške molitve. Usmiljenje nas bo spravilo

na kolena, na obraz pred Boga, podnevi in ponoči, v neprestanem moledovanju pred prestolom milosti, za Božjo milost, za tiste, ki so v grehu. Nikoli ni obstajal Kristjan z usmiljenjem v srcu, ki bi ne bil silen v molitvi. In nikoli ni bilo vztrajnosti v molitvi, ki jo Bog ni proslavil in odgovoril. Mogoče moramo moliti mesece, celo leta, za odrešenje tistih, za katerih duše smo zaskrbljeni. A, naenkrat, na nek način, nekje, bo Bog slišal in odgovoril. Nikoli ne smemo prekiniti, nikoli prenehati, nikoli odnehati. Mi častimo boga, ki odgovarja na molitve! Njemu je na čast obrniti pozornost na naše goreče molitve. Njegova Beseda je oznanila do koncev zemlje, da bo On odgovoril na molitve svojih otrok.

Tretjič, takrat bo veliko obiskovanja in veliko pričevanja. Kakor je Jezus Kristus

potoval od mesta, do mesta, dotikajoč duše ljudi, kakor je tudi apostol Pavel preživel večino svojega časa v osebnem pozivanju, tako se bomo tudi mi predali nalogi, da pripeljemo h Kristusu naše bližnje v njihovih domovih, na njihovih delovnih mestih, ali kjerkoli se že nahajajo Samo tako, lahko upamo, da bomo izvršili poslanstvo, katerega nam je Gospod Jezus Kristus zaupal.

Ko sem bil pastor neke majhne cerkve, je bila med člani tudi neka velika kristjanka, pri

svojih petdesetih letih. Bila je poročena in imela dva otroka. Hčerka je bila vernica in je živela z možem v drugem mestu. Štiri in dvajset letni sin, je živel doma. Oče in sin sta bila odrešena. Oče je bil nekoč eden od najhudobnejših in najbolj pokvarjenih ljudi, ki sem jih poznal. Nikoli ni prišel v cerkev. Pretepal je ženo in zanemarjal otroke. Bil je pijanec, kockar, prešuštnik. Od življenja svoje žene je naredil pekel. Zahvaljujoč njemu, je le s težavo služila Gospodu in prihajala v cerkev; toda, ta čudovita žena, je vztrajala na poti z Gospodom in prihajala v cerkev, medtem, ko je prenašala psovke in okrutnost svojega moža s krotkim, ponižnim in strpnim duhom. Sin je prihajal v cerkev, skoraj vsako nedeljo, vendar je bil še neodrešen. Znova in znova, ga je pridigar pozival, da preda svoje življenje Kristusu, toda kakor, da je bilo zaman.

Neke noči je v cerkvi pridigal nek misijonar. Na koncu pridige, je poziv predal v moje

roke. Poklical sem ljudi, da se dvignejo na noge in najavil himno poziva. Glavni diakon je stal pred sinom te žene. Obrnil se je k njemu, mu položil roko na glavo in ga vzpodbujal, da se odloči za Kristusa. Fant je odšel skozi prehod. Ljudje, ki so vedeli za agonijo te matere, so začeli jokati. Še osem, jih je sledilo temu fantu, te noči h Kristusu in v cerkev. Mati, v tem večeru ni bila na bogoslužju. Naslednjega dne sem odšel na dve tedensko evangelizacijo v Louisiano. Ko sem se vrnil, sem v nedeljo zjutraj pridigal in na koncu bogoslužja stopil k vratom, da bi se rokoval z ljudmi, ki so odhajali. Približala se mi je ta mati. Prijela je mojo roko iz obeh strani, jo stisnila, kolikor je mogla in zajokala: »O, pridigar, Bog definitivno odgovarja na molitve.« Ja, ljubljeni, Bog definitivno odgovarja na molitve. Zadnji človek, ki sem ga, kot pastir tiste cerkve krstil preden sem sprejel položaj državnega evangelista, je bil mož te žene. Bog je slišal in proslavil njen posvečeno, vdano, molitveno, potrpežljivo in ponižno življenje.

Ljubljeni, to je to, kamor nas vodi usmiljenje. Z vsem svojim srce, z vso svojo dušo, z

vsem svojim življenjem, bomo služili Bogu. Ne glede na bolečino, trpljenje, preganjanje, žrtev, bomo služili Kristusu, bili lojalni cerkvi in se borili, da pridobimo izgubljene. Mi slavimo milostnega nebeškega Očeta. Naše molitve, ga bodo dotaknile, naše solze prisilile, naša gorečnost nagnila k nam. On bo slišal iz nebes, odgovoril na naše molitve, nagradil naš trud, proslavil svojega Sina, gradil kraljestvo, premagal satana, rešil izgubljene.

» Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile…..« (Mt 9;36)