Alan Vincent - KRALJESTVO V VSEJ SVOJI SLAVI

 

“Kraljestvo v vsej svoji slavi”

Alan Vincent

 

 

Uvod

Kar nekaj stoletij je cerkev živela v prepričanju, da se glede Božjega kraljestva ne da nič napraviti vse dokler ne pride Jezus v fizični podobi. Hudič naj bi postajal vse močnejši. Cerkev naj bi postajala vse šibkejša. Hudič naj bi prevladal nad celotnim svetom. In ravno, ko naj bi osvojil in uničil vse, naj bi prišel Jezus in s svojo reševalno akcijo rešil cerkev pred skorajšnjim propadom. Cerkev je živela v tem prepričanju zadnjih dvesto let.

V Bombaju v Indiji sem bil leta 1965 vključen v edino takrat obstoječo cerkev - malo baptistično cerkev, ki je imela vsega skupaj pet članov. Nihče izmed njih ni bil odrešen. V cerkev so prihajali samo zato, ker je imela zgradba visoko vrednost. V cerkvi sta bili dve družini in ena družina je od druge hotela, da zapusti cerkev in obratno samo zato, da bi lahko prevzeli lastništvo od druge. Na sodišču sta se borili za legalno pravico do tega imetja. Ali si lahko predstavljate še bolj bedno situacijo od te? V tem obupu sem začel iskati Boga Svetega Duha. V nasprotju s svojo evangeličansko vzgojo, sem bil krščen v Svetem Duhu. Tej izkušnji je sledilo nekaj stvari. Začel sem govoriti v jezikih. Celo do danes ne razumem tega. Še vedno ne morem doumeti tega nenavadnega načina izražanja. Vendar pa, če izpolnjujem to, kar mi naroča Sveto pismo, in to je, da uporabljam ta dar pogosto, se v mojem duhu nekaj dogaja. Duhovno postajam vse močnejši in Bog lahko zapolni to duhovno rast s svojo prisotnostjo in slavo. Zato nisem odnehal. V jezikih molim več kot kdaj-koli prej. Odkril sem moč tega skrivnostnega daru.

Naslednja stvar, ki mi je bila dana, ni bila vizija, temveč sprememba v duhovnem razumevanju. Vedno sem verjel teologiji, vendar pa nisem imel duhovnega razumevanja. Videl sem moč, slavo in avtoriteto vstalega Kristusa. Duh mi je razodel mogočno zmago, ki jo je Jezus dosegel na križu. Kar naenkrat je bilo vse daleč pod njim in on je bil povzdignjen visoko nad vse. Prav tako pomembno je bilo tudi, da sem samega sebe videl skupaj z njim v tej vstajenjski avtoriteti. Vse do takrat sem si vedno, ko sem se sprehajal po ulicah Bombaja in opazoval demonske aktivnosti, sam pri sebi mislil: “Kako grozno, temno, demonsko mesto je to.” Demonske aktivnosti si lahko videl vsepovsod. In naša cerkev je bila edina svetla točka v celem mestu. Ko pa sem dobil to razodetje, se je vse spremenilo.

Namesto tega, da je hudič postajal v mojih očeh vse večji, sem dojel, kako zelo mogočen Jezus je! Postajal sem jezen, ker v mojem mestu ni bil počaščen tako, kot si to zasluži. Zdelo se mi je povsem verjetno, da Duh lahko uporabi takega ničeta, kot sem jaz, da spremeni mesto. Zato sem začel sodelovati z Bogom Svetim Duhom.

Potem pa se je zgodilo še nekaj. Obiskal me je mož, ki je govoril z ameriškim naglasom. Nisem ga poznal in nikoli prej ga nisem srečal. Potrkal je na vrata moje cerkve in rekel: “Bog me pošilja po celem svetu, da govorim vodjem.“ V rokah je imel vrečko, polno knjig. Dejal je: „To je sporočilo od Boga: Moraš videti kraljestvo, vanj verjeti, ga oznanjati in mu utirati pot. Potem boš videl, kako bo Božja slava napolnila tvoje mesto.” Izročil mi je knjigo, ki jo je napisal mož, ki je bil misijonar v Indiji. Imenoval se je dr. E. Stanley Jones. To knjigo z naslovom “Neomajno kraljestvo in nespremenljiva oseba” je napisal pred mnogimi leti. Ko mi je dal knjigo, mi je naročil, naj jo preberem, verjamem v njeno sporočilo in ga pridigam. Naslednji trenutek je že izginil skozi vrata. Ta knjiga me je spremenila. Začenjal sem videti kraljestvo. Začenjal sem ga razumeti. Nato sem ga začenjal oznanjati. Pridružili so se mi še ostali ljudje in skupaj smo začeli s silo utirati pot kraljestvu.

Najprej se je naša cerkev spremenila v življenja polno, močno in uspešno cerkev. Čudeži so postali nekaj običajnega. Na naša bogoslužja so prihajali ljudje, obsedeni z demoni. V imenu Jezusa sem jih pokoril in popadali so pred prižnico. Demoni so bili izgnani ven in ljudje so bili veličastno osvobojeni in spremenjeni. Torej, vse to se je dogajalo v cerkvi, ki je bila prej poznana kot ugledna baptistična cerkev. Nič več ni veljala za ugledno, postala pa je veliko bolj svetopisemska. Želite imeti ugledno ali raje svetopisemsko cerkev? Kaj je pomembnejše? Tako enostavno bi bilo zadovoljiti se z življenja polno cerkvijo, ki je že predstavljala uspeh. Lahko bi hodili po drugih cerkvah in razlagali, kako zelo nas je Bog blagoslovil. Vendar mi je Bog nekaj pokazal: Bog si ni želel samo življenja polne cerkve v demoniziranem mestu! On je hotel mesto. Pokazal mi je, da zanj ni pretežko zavzeti mesta s petimi milijoni prebivalcev.

Sedem let kasneje sem zapustil to cerkev in začel ustanavljati cerkve v popolnoma poganskih predelih mesta. Najbolj demoniziran in pokvarjen del mesta je bil katoliški predel. Vsem je bilo znano, da večina kriminala in pijancev prihaja iz tega predela mesta. Tu je živelo več kot en milijon prebivalcev. Bog mi je naročil: »Pojdi tja in začni z delom!« Tam smo ustanovili cerkev. Štirideset ljudi z najstrašnejšimi ozadji je bilo osvobojenih. Spremembe se niso dogajale čez noč, temveč nas je Bog pripravljal na vojno. Vsak izmed teh štiridesetih ljudi je bil primer čudežne osvoboditve in spremembe. Potem pa so se demonske sile, ki so gospodovale nad tem območjem, zarotile proti nam. Napadale so nas z vseh strani. Naša cerkev se je s štirideset ljudi zmanjšala na osem ljudi. Katoliška cerkev je svarila ljudi pred nami in nas označila za nevarno sekto. Civilna vlada je bila vznemirjena zaradi nas in hoteli so nas izgnati iz države. Eileen in mene so fizično napadali demoni. Doživeli smo vse vrste najbolj čudnih stvari, ki si jih sploh lahko predstavljate. Ampak na nek način nama je bila z ženo dana milost, da sva ostala in vztrajala.

Neko sredo zvečer smo imeli slavljenje z bojevanjem (kar v tistem času ni ustrezalo našim okoliščinam) in sam sem se fizično počutil zelo slabo. Bil sem depresiven in hotel sem odnehati. Nič v zvezi s tem, kar smo počeli, ni bilo privlačno ali polno užitkov. Hoteli smo samo držati obljubo in izpolnjevati to, kar nam je naročil Bog. V naših okoliščinah ni nič kazalo nato, da je Jezus Kristus Gospod. Vendar Božja beseda pravi, da on je Gospod in v duhu smo vedeli, da je on veličasten zmagovalec na križu. Zato smo vpili ta dejstva, da bi zrušili zidove opozicije, čeprav se je vse to početje skupaj zdelo popolnoma brez smisla in neumno. Ni nas bilo na stotine, bila sva samo dva. In v Svetem pismu lahko bereš, da sta dva dovolj. Še bolje je, če se jih skupaj zbere dvajset. Čudovito je, če je skupaj dvesto ljudi, vendar pa to ni nujno. Dva sta dovolj! Pusti, da se to oklene tvojega duha: dva sta dovolj.

Takrat nismo vedeli ničesar o duhovnem bojevanju. Nihče ni imel kakršnegakoli razodetja o tem. Na to temo takrat ni bilo ne knjig ne posnetkov ne konferenc, saj v tistem času nismo poznali nikogar, ki bi o tem karkoli vedel. Vendar pa je Sveti Duh dobro poučen o duhovnem bojevanju. Če delaš samo to, kar ti on naroči, potem boš uspešen.

Neko sredo zvečer smo na te demonske sile v Bombaju močno vpili. Bili smo v majhni sobi, kjer smo se srečevali. Lahko rečem samo, da se je takrat nekaj zlomilo v nebeških prostorih. Čutil sem, da se je tam nekaj zgodilo. To je bilo leta 1972. Bil je mesec april. Celo točnega datuma se spomnim, bilo je 25-ega. To nedeljo se je nekaj zgodilo. Naslednjo nedeljo so se ljudje začeli vračati v cerkev. Potem je moja žena dobila popadke, ki so napovedovali rojstvo najinega tretjega sina Davida. Zdelo se je kot nesreča, vendar je bilo to v Božjem načrtu. Popadki so se začeli prezgodaj in tega nisva pričakovala. Mislila sva, da bo šla rodit v prijetno bolnico za misijonarje, skupaj z najinimi prijaznimi krščanskimi prijatelji, in da se bo otrok rodil v tem čudovitem vzdušju, polnem krščanske ljubezni. Namesto tega sva odhitela v najbližjo katoliško bolnico. Ko je Eileen ležala tam in rojevala, je začela pričevati nunam, ki so ji pomagale. David je bil rojen v manj kot 45. minutah, a ona je z njimi govorila več kot dve uri. Vanje je posejala seme, da bi postale lačne Boga. To je bilo samo drobno dejanje poslušnosti, zvestoba v malih dejanjih. Kdo ve, kako lahko Bog to uporabi?

Šest tednov pred binkoštnim praznikom so me povabili, da jih učim iz Svetega pisma in pripravim na to praznovanje. Pridružile so se še ostale nune, lačne Boga. Skupina ni bila velika, vsega 15 do 20 ljudi. Potem pa je Bog v skladu s cerkvenim koledarjem prišel in se spustil nad 12. nun, ki so bile skupaj. Bile so odrešene in krščene v Svetem Duhu in Bog je začel gibanje. Štiri leta kasneje je bilo odrešenih in s Svetim Duhom izpolnjenih že več kot sto tisoč ljudi, ki so hodili pričevati po celem Bombaju. V teh štirih letih smo ustanovili 260 novih cerkva. Tja se bom vrnil januarja 2003, sedaj pa je tam tri do pet tisoč cerkva. Vsak mesec je odrešenih na stotine ljudi. Na stotine močnih vodij se je razselilo po celi deželi in po ostalih državah po celem svetu, da bi oznanjali Božje kraljestvo.

Bog mi je razodel, kaj Sveto pismo dejansko uči, in spoznal sem, da bom moral veliko prejšnjih učenj pozabiti, da bi bil sposoben sprejeti novo oziroma pravilnejše razumevanje tega, kar me je učil Bog. Želim, da ste odprti za delovanje Božjega Duha in da slišite, kaj vam govori. Vedno znova boste naleteli na sporočilo, ki pravi da sta dva dovolj. Pojavlja se spet in spet. Torej, če sta dva skupaj, imata dovolj moči kraljestva in če znata to moč uporabiti na pravilen način, bo spremenila prostor, kjer živita. Amen! Ne učim vas teorije. Učim vas to, kar sem doživel sam. Kamorkoli sem šel, sem vedno verjel, da so mesta lahko zavzeta za našega Gospoda Jezusa!

Omembe kraljestva v Novi zavezi

Želim, da ste pozorni na neko stvar, ki jo pisci in govorci poudarjajo, ko omenjajo kraljestvo. Ko je Janez v Matejevem evangeliju v tretjem poglavju začel z javnim delovanjem, so bile njegove prve besede: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Svoje delovanje začne torej z oznanjanjem kraljestva. Nato razlaga, da je on izpolnitev Izaijeve prerokbe in v 11. vrstici zaključi: »Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.«

Ob tej prvi omembi kraljestva izstopata dve stvari. Prva je klic k spokorjenju. Nihče ni nikoli pridigal o kraljestvu, ne da bi govoril tudi o spokorjenju. Prva stvar, o kateri se moramo ob tem vprašati je: kaj je bistvo spokorjenja. Hkrati bodite pozorni tudi na to, da se v celotni Novi zavezi zelo malo govori o odpuščanju grehov. To namenoma poudarjam na bolj pretresljiv način. Rad bi pretresel vaše mišljenje, da bi ponovno premislili o tem, kako oznanjamo evangelij. Odpuščanje grehov se omenja kot posledico nečesa drugega. Primarna stvar je kraljestvo! Tistim, ki vstopijo v kraljestvo, je odpuščanje grehov podarjeno. Spokorjenje praktično nima opravka z obžalovanjem nad grehi, ampak pomeni popolno spremembo v načinu mišljenja glede tega, kako naj živimo. Če ne opravimo s to osnovno držo, potem je nemogoče opraviti z grehom.

To je bistveno vprašanje, ki ga ima Bog za človeka. To je sporočilo, ki ga je dal Bog Janezu Krstniku, da bi ga le-ta oznanjal. Približalo se je nebeško kraljestvo. Spokorite se! In ko se spokorite, vam Bog lahko odpusti vaše grehe. Potem boste opremljeni z Nekom! Ne z nečim, ampak z Nekom. Ta Nekdo je Sveti Duh. On bo prišel in vas prevzel ter vas uporabil kot človeško orodje za močen napredek kraljestva. To je bistvo spokorjenja. Najprej moramo spoznati, kako zelo napačno je živeti na način, ko sami odločamo o svojem življenju. Moj problem je, da v svojem življenju odločam sam. To je osnovni problem. To je tako, kot da bi vozil avto in bi sedeč na voznikovem sedežu rekel: »Imam popolno pravico voziti svoj avto, kamorkoli jaz hočem.« Problem pa je v tem, da dajejo take izjave vozniki, ki niso sposobni voziti. Zato končajo v nesrečah in so zelo vznemirjeni, ko vidijo izbokline in praske na svojih prekrasnih avtomobilih. Vedo, da je nekaj narobe, vendar se niso pripravljeni soočiti z bistvom problema.

To počne veliko ljudi. Obrnejo se na strokovnjaka za vožnjo in ga prosijo: »Poglej, imam problem. Ali bi se mi lahko pridružil na sopotnikovem sedežu? Jaz bom vozil, ti pa mi prosim povej, kaj delam narobe in kako naj izboljšam svojo vožnjo.« To počne veliko ljudi z Bogom.

Pravijo: »Jezus, pridi prosim in mi pomagaj postati boljša oseba.« Vsaka religija ti naloži dolžnost, da spremeniš svoje življenje. Ljudem samo pustiš spisek pravil, po katerih naj živijo, nato pa jim prepustiš, da jih izpolnijo in opazil boš, da nihče nima moči, da bi se držal pravil. Lahko so muslimani, judje, hindujci ali kristjani. To sploh ni pomembno. Nihče sam po sebi ni zmožen doseči standarda v svojem življenju, po katerem se želi ravnati. Medtem ko sam upravlja s svojim avtom, se mu kaj zgodi in že je tu nesreča.

Potem reče: »Prosim pomagaj mi postati boljši voznik. Pokaži mi kaj počnem narobe. Povej mi, kaj moram spremeniti.« Veliko ljudi kliče k Bogu, ali kakorkoli že kličejo tega svojega boga, da bi jim pomagal spremeniti njihovo življenje. Obrnili se bodo na psihiatre, zdravnike, guruje in celo na pastorje.

Predstavljajte si, da smo tukaj v taki situaciji. Strokovnjak za vožnjo sedi na sopotnikovem sedežu in se znoji, ko vozim jaz. Potem izstopiva iz avta in on mi reče: »Odkrit bom s tabo. Problem pri tvoji vožnji si TI! Na nikakršen način te ne morem spremeniti v dobrega voznika.« To nam govori Bog: »Ti predstavljaš problem. Nisem tu zato, da bi te izboljšal kot osebo.« To je osnovno sporočilo pridiganja in svetovanja v cerkvi danes: »O, Gospod, pomagaj mi, da postanem boljša oseba!« Vendar Bog tega sploh ne namerava. On ima s tabo samo en namen, in sicer, da te popolnoma ubije, da popolnoma opravi s tabo. Potem bo prišel on in živel svoje življenje v tvojem telesu in osebnosti. Torej, pustiti je treba strokovnjaku za vožnjo, da sede v voznikov sedež. To je še vedno moj avto, vendar sedaj jaz postanem potnik v svojem lastnem avtu!

Strokovnjak za vožnjo mi pravi: »Dve stvari moraš vedeti, če mi želiš popolnoma predati vodstvo nad tem avtomobilom. Prvič: nikoli se ne dotikaj volana ali zavor. Drugič: prepusti mi popolno avtoriteto, da peljem ta avto, kamor me je volja. Postal boš samo sopotnik v svojem lastnem avtu. Če boš to upošteval, ti zagotavljam dve stvari. Prvič: vožnja bo vznemirljiva. Drugič: do cilja te bom pripeljal varno!«

Spreobrnjenje torej preprosto pomeni samo to spremembo v mišljenju. Biblična beseda spreobrnjenje vsebuje idejo o spremembi mišljenja, ki je tako radikalna in popolna, da pripelje do popolne spremembe načina življenja. Ta sprememba mišljenja vodi v spremembo dejanj. Torej, lastnik avta reče: »Prav imaš. Jaz tega avta ne bom nikoli vozil uspešno.« Če začnem razmišljati na ta način, bom tudi ravnal drugače. »Umaknil se bom z voznikovega sedeža, ta sedež prepustil tebi in postal sopotnik v svojem lastnem avtu.« Dokler se to dobesedno ne zgodi, se oseba ni resnično spreobrnila. Če kličeš po spremembi, to še ne pomeni, da si resnično spreobrnjen. Seveda obstajajo različni koraki, ampak dokler ne sprejmeš osnovne odločitve, še nisi spreobrnjen. To je bistvo kraljestva.

Sedaj, ko smo naredili to kratko predstavitev, pa moramo razumeti, kaj pomeni oznanjati evangelij. Ko beremo Novo zavezo opazimo, da to ni evangelij o odpuščanju grehov. To je evangelij o kraljestvu. Ko se zamenja oblast, potem se lahko tudi opravi z izvorom greha. Ko presekamo korenino greha, greh ne more več obroditi sadu.

Ko je enkrat vprašanje spreobrnitve rešeno, opazimo, da se pravzaprav učimo živeti, kot je živel Jezus. Potem Duh lahko pride. On lahko uporabi našo človeškost na isti način kot je uporabil Jezusovo. Pravzaprav tu sploh ni razlike. Jezus se ni zanašal na svojo božanskost, ko je deloval. Deloval je v maziljenju Svetega Duha ter izpolnjeval Očetovo voljo v vsem in nam s tem dal zgled, kako lahko tudi mi v svoji človeškosti delujemo, kot je deloval on.

V Markovem evangeliju 1: 14 beremo o začetku Jezusovega javnega delovanja: »Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij ...« To je bil evangelij Božjega kraljestva. Nato je rekel: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Rad bi, da bi bili pozorni na ta mali dodatek. To sporočilo je prav tako klic k spreobrnjenju. Priti moramo do spoznanja, ko verjamemo, da je pravzaprav dobro, če nimamo lastnih pravic. Zelo enostavno je prepoznati, ali je kraljestvo prišlo. Vprašaj se nekaj preprostih vprašanj:

• Kdo sprejema odločitve v tvojem življenju?

• Na kakšen način se odločiš vsak dan, kaj boš počel?

• Zakaj sedaj živiš, kjer živiš?

• Ali si sam izbral, kje boš živel, ali te je Jezus postavil tja?

• Zakaj si izbral svojo trenutno poklicno pot? Si se odločil sam ali se je za to odločil

Jezus?

• Kako razpolagaš s svojim časom? Kdo razpolaga s tvojim časom: ti ali Bog?

• Kako razpolagaš s svojim denarjem? Ne z desetino, ampak z ostalimi 90 %, ki ti ostanejo? Mogoče si misliš: »To je moj denar in z njim lahko počnem, kar me je volja.« Ampak ne moreš, ta denar pripada Bogu.

Oseba, ki je imela resnično razodetje kraljestva, z radostjo prepusti Jezusu vodstvo nad vsemi temi stvarmi. Življenje je spremenjeno. Iskreno vam lahko povem, da sem od dne, ko sem se spreobrnil, vedno živel tam, kamor me je postavil Jezus. Preselil sem se vedno, ko mi je on to naročil. Ni bilo pomembno, ali mi je mesto, kamor me je poslal, všeč ali ne. Nisem se oziral na to, kaj so mi govorili ljudje, ko so me prepričevali naj ostanem ali grem. Če bomo živeli na ta način, nam Jezus nekaj obljublja. Če mu bomo dovolili, da nas postavi na mesto, kamor on hoče, potem bomo sadonosni in naš sad ostane. To se ne bo zgodilo zato, ker smo mi tako fantastični ali čudoviti ali pametni, ampak je to zato, ker je Bog zmožen uporabiti poslušna ničeta. Po drugi strani pa je neverjetno, kako malo lahko Bog doseže preko talentiranih in sposobnih ljudi, ki mu niso poslušni. Jezus je rekel: »Prišel sem, da vam oznanim evangelij kraljestva. Nisem vam prišel oznanjat odpuščanja grehov. To je postranska zadeva. Če se odzoveš na klic, potem se spokoriš za to, da si bil sam svoj gospodar, in se podrediš Božji vladi, Jezus postane tvoj Gospod. In raje verjemi, da je to dobro.

Ob tem sem sam šel skozi nekaj faz. Vedel sem, da se moram odločiti za to, ker je bilo biblično, vendar nisem bil prepričan, da je to najboljši način za vsako situacijo v mojem življenju. Vendar, ko se enkrat resnično srečaš z Bogom, mu moraš biti poslušen. Moraš biti prepričan, da je to dobro in da je tak način življenja najboljši zate, čeprav tvoje okoliščine kažejo drugače. Jaz sem torej živel v poslušnosti, ker sem vedel, da ima Bog prav in ne zato ker bi v tem posebno užival. Potem pa sem prešel na naslednjo raven, ko sem na ta način živel vrsto let. Spoznal sem, da bi bila najhujša stvar, ki bi se mi lahko pripetila ta, da bi po pomoti začel delovati po svoji volji. Groza me je bilo tega, da bi se mi to zgodilo. To je moja osnovna skrb. Niti dneva nočem zapraviti s tem, da bi živel svoje življenje na svoj način.

Jezus je rekel Nikodemu, učitelju v Izraelu, da mora biti ponovno rojen. Ob tem Jezus sploh ne omeni odpuščanja grehov. Ne govori o tem, da si odrešen, da boš šel v nebesa ali ušel peklu. Teh stvari sploh ne omenja. V tretji vrstici (Jn 3: 3) Jezus reče: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videt Božjega kraljestva.« V peti vrstici nadaljuje: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« Torej, ponovno rojstvo se povezuje s tem, da vidimo in vstopimo v Božje kraljestvo in ne z odpuščanjem grehov. Ko sem sam to spoznal, je bilo zame kar pretresljivo.

Leta in leta sem napačno pridigal evangelij. Ponovno rojstvo je način, s katerim vstopim v Božje kraljestvo, na pa da se izognem peklu. V nadaljevanju boste videli, kako se to odraža spet in spet.

Kraljestvo v štirih evangelijih

Sedaj bi želel, da natančneje preučimo štiri evangelije. Ogledali si bomo nekaj dejstev.

Evangelij po Mateju od vseh štirih evangelijev največkrat omeni kraljestvo. Matej piše judom,

da bi jih prepričal, da je Jezus njihov kralj. Kraljestvo omeni kar 57-krat. 41-krat govori o nebeškem kraljestvu. Matej je edini, ki uporablja ta izraz.

Potrebovali bi cel teden, če bi si želeli podrobneje pogledati samo ta evangelij. Začnimo v Evangeliju po Mateju v petem poglavju. Tu beremo o začetkih Jezusovega javnega delovanja.

V Mt 4: 23 beremo o tem, da je Jezus prišel oznanjati evangelij kraljestva. To ni evangelij o odpuščanju grehov, ampak je evangelij o kraljestvu. Matej in Luka poudarjata, da ne moreš oznanjati evangelija brez ozdravljanja bolnih in izganjanja demonov. Evangelij kraljestva to dokazuje. V Novi zavezi ne najdemo niti ene cerkve, ki ne bi bila ustanovljena z močjo znamenj in čudežev ter izganjanjem demonov.

Vsakemu izmed vas iskreno pravim: če Bog ne more preko vas delati znamenj in čudežev, če preko vas ne more izganjati demonov, potem ne oznanjate evangelija kraljestva. Če pa boste dovolili, da vas to sporočilo prevzame, boste neizbežno začeli delovati v tem. Jaz sem potreboval sedem let, da sem prišel do tega spoznanja. Odkril sem, da težava ni v Božji moči. Težava je bila v neveri Alana Vincenta. Ko sem prenehal z običajno krščansko nevero, so se začeli dogajati čudeži. Naše zahodnjaško krščanstvo je prepolno nevere. Če to sovražite tako, kot Bog to sovraži, boste prenehali živeti na tak način. Nekaj povsem običajnega je, da se v kraljestvu neprestano dogajajo znamenja in čudeži. Zato ponovno prenovite svoje mišljenje po Božji besedi. Jezus je rekel: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo.« (Mt 12: 28) Svojim učencem je rekel: »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10: 8)

Poglejmo sedaj v Matejev evangelij 5: 1: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu.« 'Usesti se' v grščini pomeni beseda 'kathizo, kathid-zo'. Ta beseda opisuje dejanje, ko se nekam udobno usedeš, namestiš, kot da tja v resnici spadaš. Kot da bi se usedel na prestol udobno zato, da bi od tam vladal in gospodoval.

Če pozorno bereš evangelije, opaziš, da se je Jezus vedno, preden je začel učiti, udobno namestil v prestol ('kathizo'). Govoril je sedeč na prestolu. Zato je bila njegova beseda izrečena z avtoriteto. Z razliko od piscev in farizejev je Jezus govoril z avtoriteto. Ko sem to dojel, sem slišal Boga, ki mi je rekel: »Tudi ti moraš biti tak.« Torej, če si evangelist, potem se vsaj v duhu usedi na prestol, preden začneš oznanjati. Če si pastor, potem se v duhu usedi na prestol, preden začneš učiti. Poslušajte me, to popolnoma spremeni tvoje oznanjanje Božje besede. Zavedam se, da bodo besede, ki jih bom izgovoril ta teden, spremenile veliko situacij v Evropi. Mogoče se to sliši arogantno, a je vendar res. Ne gre za to, kar vam pravim jaz, temveč kar vam Sveti Duh govori preko mojih besed. To je njegovo delo.

Tukaj Jezus začne. To je začetek učenja o kraljestvu. To imenujemo Govor na gori. Je prvo obsežnejše učenje. Razlaga osnovna učenja in načela kraljestva. Problem pri večini ljudi je, da hočejo začeti delovati po 18. poglavju, še preden so se poglobili v poglavja od pet do sedem.

V 18. poglavju začne Jezus delovati proti poglavarstvom in močem in začne govoriti z avtoriteto. V 6. poglavju pisma Efežanom beremo o duhovni bitki. Vendar pa je pred šestim poglavjem še pet drugih. Veliko ljudem se mudi v šesto poglavje, še preden so utemeljeni in prežeti s prvimi petimi poglavji. Zato namesto, da bi doživeli zmago, doživijo poraz. V 13. poglavju v pismu Hebrejcem beremo o moči kraljestva, ki uničuje vsa ostala kraljestva! A pred tem poglavjem je še dvanajst drugih. Moramo skozi fazo priprav, zato da lahko postanemo mogočna vojska, ki bo uničila hudiča in kakršne si želi Bog.

Sedaj našo pozornost obrnimo na blagre. To moramo postati. Te drže morajo biti v nas. Kot po seznamu preveri, če lahko te kvalitete najdeš v sebi. In če si vodja pastorjev, preveri to tudi za svojo ekipo. Če si ne vzameš časa, da te stvari resnično vzpostaviš, potem ne boš mogel uničiti demonskih sil v svojem mestu, ampak bodo one tiste, ki bodo raztrgale tvojo cerkev.

Opažam, da se to dogaja na mnogih različnih koncih po celem svetu, za katere tudi sam nosim odgovornost. Kadar se zgodi, da vodstvena skupina razpade, po navadi zopet opozorim na te vrstice in vidim, da se niso praktično izpolnjevale v življenjih članov te skupine. Lahko da so imeli čudovite darove in bili zelo sposobni, ampak to sploh ne prestraši hudiča. Če smo brez temeljev, z nami zlahka opravi.

Blagri

1. »Blagor ubogim v duhu ...« (Mt 5: 3). To pomeni, da se ne smemo zanašati sami nase,

temveč moramo popolnoma zaupati Bogu in biti popolnoma odvisni od njega. Revni ljudje po navadi niso neodvisni. Niso ponosni. Pripravljeni so sprejeti darila od drugih ljudi, ker so sami nezmožni poskrbeti zase. Moramo dojeti, da smo duhovno obubožani, če Bogu ne prepustimo, da nas ima popolnoma v lasti. Nimamo svojih lastnih izvirov, ampak morajo prihajati od Boga. Torej vprašaj samega sebe: »___________, kako zelo si reven/revna v duhu? Kako močno se resnično zavedaš, da potrebuješ Boga in si ne drzneš storiti ničesar brez njega?«

Če to lahko postane del tebe in del tistih, ki so v tvoji skupini, je to že začetek ekipe, ki bo zavzela mesto. Jezus se v nobenem pogledu ni zanašal nase. Rekel je: »Ničesar ne delam sam od sebe« (Jn 8: 28). Karkoli v svojem življenju počnem, počnem to s 100 % odvisnostjo od Očeta in Svetega Duha. To je pravzaprav to, kar je rekel. V Janezovem evangeliju 15: 5 je še dodal: »Brez mene ne morete storiti ničesar.« Ali to resnično verjamete? Po drugi strani pa je tudi rekel: »Če ostanete v meni, lahko storite vse.« Tu se pojavi popolno nasprotje. Tako nasprotni sta si ti dve izjavi. Če se ozrem na krščansko cerkev, še posebno v moji lastni deželi, ki jo zelo ljubim, ZDA, ogromen del populacije živi v 'Jaz to zmorem'. Srečal sem veliko služb, aktivnosti in cerkva polnih ranjencev. Izvor tega problema je ravno v tem. Niso resnično revni v duhu. Če si reven v duhu, če si reven v naravnem in nimaš svojih lastnih virov sredstev, imaš pa obenem bogatega dobrotnika, ki ti je pripravljen dati vse, kar potrebuješ, bi bilo neumno živeti v neodvisnosti. Ali lahko to razumeš? To ni samo zapisana Božja beseda ali tekst na zidu, ampak je življenjski stil, ki močno vpliva na našo držo srca in na način, kako živimo. V Njem je vse mogoče, brez Njega pa ni nič mogoče, je vse nemogoče.

2. »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo ...« (Mt 5: 4). Kaj to pomeni? Znova in znova lahko v Svetem pismu berete, kako močno še posebej zastopniki objokujejo svoj narod zaradi okoliščin, v katerih se nahaja. Za to smo poklicani tudi mi. Ko se sprehajam po ulicah kateregakoli mesta v Evropi, bi se najraje zjokal. Sploh ni pomembno, v kateri državi sem, najraje bi se zjokal. Pomislim na zgodovinske okoliščine, kot na primer v Nemčiji, kjer so Moravci pretresli celoten svet s svojo duhovnostjo. To je bil narod, ki je molil sto let in s tem spremenil svet. Ko pa se sedaj sprehajam po dolini na podeželju v Nemčiji in srečujem mlade ljudi, nisem več prepričan, ali so moški ali ženske. Še slabše, oni sami niso prepričani o tem, kaj so. V tej dolini je približno 12. z Duhom izpolnjenih cerkva, a nobena nima več kot 200 članov. Po drugi strani pa je v Essnu satanistična cerkev z več kot 1500 člani. Ko na ulici srečuješ te mlade ljudi, kmalu spoznaš, da vedo več o okultizmu, kot pa o preprostih dejstvih iz Svetega pisma. Lahko bi se zjokal. Lahko bi začel žalovati. Želim, da Bog nekaj spremeni. Ko občutiš tako žalost glede svojega mesta in dežele, potem boš potolažen.

Jezus je ob začetku svojega delovanja citiral iz Izaije 61. prvi dve vrstici in se namenoma ustavil sredi stavka: » ... da oznanim sprejemljivo leto Gospodovo ...«, nato pa se je ustavil, zato ker še ni prišel čas, da se izpolni preostali del citata iz svetega pisma. Vrstica se nadaljuje: »... in dan maščevanja našega Boga ...« Tega dela Jezus ni citiral zato, ker še ni prišel čas, da se izpolni, vendar pa bo svet nekoč priča »dnevu maščevanja«. Kaj je maščevanje Boga? Preberite nadaljevanje 61. poglavja v Izaiji in boste izvedeli. To ni maščevanje proti izgubljenim grešnikom, temveč maščevanje proti satanu in vsemu, kar je storil na zemlji. Na začetku tega milenija mi je razodel, da bo prišel dan, ko bodo te vrstice svetega pisma izpolnjene. To bomo začeli opažati v prvih nekaj letih novega milenija. Rekel je: »Cerkev me ni še nikoli videla tako jeznega.« Lasje so se mi postavili pokonci, ko sem si začel predstavljati jezo Boga zaradi satanovih del. Ko se bo to zgodilo, pravzaprav se je že začelo dogajati, se bo jok tistih, ki sedaj žalujejo, spremenil v smeh! Ogrinjala žalosti in potrtosti bodo zamenjali za ogrinjala zahvaljevanja. Ne boste več objokovali svojih mest, temveč boste radostno plesali zaradi vsega, kar Bog namerava storiti v vaših mestih. Boste videli!

Zato je dobro, da žalujete, ker drugače ne boste nikoli prosili za mesto, če ne občutite žalosti zaradi tega mesta. Dokler ne boste objokovali mesta, ne boste videli spremembe. Ko objokujete mesto z Božjim Duhom, lahko Bog uporabi te solze, da spremeni mesto. Ne morete dobiti vere za mesto, če ga ne objokujete. Torej, če mesta ne ljubite, ga ne morete osvojiti. Če ga ljubite, boste zanj prosili. Blagoslovljeni so tisti, ki žalujejo, kajti potolaženi bodo.

3. »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« (Mt 5: 5). Svetopisemska krotkost ni šibkost posameznika. Krotkost v samem bistvu ne pomeni, da ne skrbiš zase ali da je bistveno to, kaj o tebi mislijo drugi. V 4. Mojzesovi knjigi v 12. poglavju beremo o tem, kako se Mojzes sooči z bratom Aronom in sestro Mirjam. Kdo je napisal prvih pet knjig Svetega pisma? Odgovor je: Mojzes. Torej, tukaj Mojzes piše o Mojzesu. To govori Mojzes o Mojzesu. 4. Mojzesova knjiga 12: 1-3: »Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi kušíjske žene, ki jo je vzel, kajti Kušíjko je bil vzel za ženo. Rekla sta: »Ali je GOSPOD govoril samó z Mojzesom? Mar ni govoril tudi z nama?« In GOSPOD je to slišal. Mož Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje.« Torej, kdo je zapisal te besede? Mojzes! To nam da vpogled v napačen koncept o ponižnosti.

Obrnimo v Apd 20: 17-19: »Iz Mileta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine. Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami. Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali.« Piše o možu, po imenu Pavel, ki je služil Gospodu z vso ponižnostjo, solzami in v preizkušnjah. Pavel govori to o sebi in Luka zapisuje. Kdo je izrekel besede »Med vami sem služil Gospodu z vso ponižnostjo«? Odgovor je: Pavel. Ob branju tega lahko ugotovimo, da veliko naših konceptov o ponižnosti sploh ni svetopisemskih. Mislimo, da ponižen človek ne bi nikoli tako govoril o sebi. Bistvo ponižnosti je v nezainteresiranosti za samega sebe v primerjavi s strastjo do Boga. Ni pomembno to, kaj se zgodi z mano, ampak to, kaj se zgodi z Njim. Ne zanima me moj lasten sloves, zanima me samo Njegov sloves. To je svetopisemska ponižnost. Je zanikanje samega sebe zato, da bi sledil namenom Boga.

Problem večine pa je podoben temu, ki je predstavljen v Pismu Filipjanom 2: 19, ko Pavel govori o Timoteju (lahko pa bi govoril o veliko vodjah dandanes). Pavel pravi: »Samo Timotej ima istega duha. Ponižen je kot Mojzes. Še več, ponižen je kot Jezus.« Timotej ni skrbel zase, ni iskal lastnega dobička, ampak je imel iskreno skrb za druge. Pavel pravi, da vsi ostali vodje niso imeli tega duha. Iskali so svoj dobiček in ne Gospodovega. Kako veliko ljudi dandanes govori: »Moja služba ...«. Skrbijo za svojo cerkev, za svojo službo, ne zanimajo pa se za stvari in probleme v mestu. Take cerkve in taki vodje ne bodo nikoli podedovali Božjega kraljestva. Če želimo, da kraljestvo pride v naša mesta, moramo prenehati z igranjem političnih igric, kdo je najpomembnejši v skupini ali katera cerkev je najpomembnejša cerkev v mestu. Vse to preprečuje prihod kraljestva. Ponižni pa bodo podedovali vse. To so temeljne resnice!

4. »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5: 6). To je precej razumljivo.

5. »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5: 7).

6. »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5: 8).

7. » Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5: 9).

Celotna pridiga na gori nas uči o tem, kako naj bi živeli v kraljestvu. Za kraljestvo ni dovolj, da samo dobro izgledamo na zunaj. Moramo biti dobri in znotraj živeti pravično. Če pod Mojzesovo postavo nisi ubil nikogar, potem nisi bil morilec. Če pa v kraljestvu samo pomisliš na to, da bi koga ubil, pa si že morilec. Kako veliko žena je že kdaj pomislilo: »Uf, kar zadavila bi ga!« No, v kraljestvu ne moreš razmišljati na tak način. Če si vodja, ne smeš imeti takega odnosa do drugih. Če je to v tvojem srcu, potem to ni sprejemljivo. Če si v svojem srcu poželel žensko, a navzven nikoli ničesar naredil v to smer, to še vedno ni dovolj za kraljestvo.

Sam sem šel skozi te bitke. Moral sem biti iskren z Bogom glede teh stvari. Ko pomislim nazaj na svojo družino, se spomnim na starega očeta in njegov neukrotljiv temperament. Bil je Božji mož, starešina v baptistični cerkvi. Kadar pa ni mogel odpreti steklenice, pa je popolnoma ponorel. Grozno sem se bal takega besnega starega očeta. Moj oče je bil prav tak in vse svoje življenje sem se bal teh izbruhov jeze svojega očeta. Potem sem to odkril pri sebi in nato še pri svojih sinovih. Začelo mi je postajati jasno, da je to trdnjava v moji družini. Bil sem nemočen, da bi karkoli storil glede tega. Nisem se mogel kontrolirati ne glede na to, kako močno sem se trudil. Moral sem se obrniti na Boga, ubog v duhu, kot sem bil, da bi on storil v meni to, česar sam nisem zmogel. Zavedal sem se, da na tak način ne morem živeti v kraljestvu. S tem sem moral opraviti.

Ko sem bil mlad mož, sem bil ateist. Bral sem knjige, ki so popolnoma pokvarile moj um. Imel sem grozne navade, o katerih ne želim niti govoriti. Potem sem se spreobrnil. Fizične navade so se prenehale. Boj v mojem umu pa se je nadaljeval. Odšel sem v Indijo kot misijonar. Začel sem pridigati Božjo besedo na mogočen način, ker smo se pripravljali na veliko Božje delovanje. Vendar pa je to nenadzorovano poželenje čakalo kot bomba, ki se bo vsak čas sprožila. Na zunaj nisem nikoli ničesar storil. Temu nisem želel dajati prostora. A raje sem pogledal gor na strop, kot pa na lepo žensko, zaradi vsega, kar mi je rojilo po glavi. In moje celo krščansko življenje so me učili, da smo moški pač tako ustvarjeni in da se moram naučiti zmagovati na tem področju. Kakorkoli, po navadi sem izgubil.

Takoj po tem, ko sem bil krščen v Svetem Duhu, so mi v ospredje prihajale vrstice iz Svetega

pisma:

• »Mi pa imamo Kristusov um« (1 Kor 2: 16).

• »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Fil 2: 5).

• »... da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu

ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice« (Ef 4: 23-24).

• »Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3: 2).

• »To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori gospod: svoje postave bom dal v njihova srca, v njihov razum jih bom zapisal« (Heb 10: 16).

Spoznal sem, da ne živim tako, kot bi moral. To sem povedal svojemu bratu iz Kanade. Skupaj sva delala v Bombaju. Rekel sem mu: »Nenehno se borim z nečistimi mislimi.« Odgovoril mi je: »Tudi jaz se borim. To je normalno.« Jaz pa sem mu odvrnil: »Po svetopisemskih merilih to ni normalno!« Torej, nekega sredinega jutra sva se srečala. Skupaj sva pokleknila pred Bogom. Rekel sem: »Bog, sklicujem se na svojo dediščino v Kristusu. Pridi in prečisti moj um. S svojo nečistostjo sem bil na razpolago demonom, zapovedujem jim v Jezusovem imenu, da me zapustijo!« Tega jutra sem se znebil te grozne reči. Nič več ni bila v meni. Naslednje jutro sem bil drug človek.

Naj razložim takole. Predstavljajte si, da odprete vrata nekemu zelo vsiljivemu prodajalcu. Vstopi v hišo in vam poskuša prodati nekaj, česar sploh nočete. Sedaj je v vaši hiši in ko vam začne stvar vsiljevati, se vi začnete vdajati. Tako približno izgledajo poželjive misli. Bog pa je prišel, pograbil tega vsiljivega prodajalca, ga vrgel iz hiše in za njim zaloputnil vrata.

Prodajalec pa ni odšel stran takoj. Začel je zvoniti pri vratih. Šel je do mojih oken in trkal nanje. Nekajkrat se je vrnil do vrat, trkal nanje in zahteval: »Spusti me noter! Spusti me noter!« Vendar je popolnoma drugače, če je on zunaj, kot pa če je v hiši. Še vedno sem imel izbiro. Lahko bi odprl vrata in ga zopet spustil noter, vendar bi bilo to neumno. A sedaj sem imel moč, da sem rekel NE in ga pustil zunaj. Moje osvobojenje je torej imelo dve fazi.

Najprej je bila kriza, ko je bil vržen ven iz hiše. Potem je bil na vrsti proces, v katerem sem se naučil upreti se in premagati skušnjavo.

Jezus začne delovati v moči kraljestva

V Matejevem evangeliju v 8. poglavju začne Jezus delovati v moči kraljestva. Lukov evangelij se še posebej osredotoči na Jezusovo molitveno življenje. Spoznamo lahko, da je moč njegovega delovanja izvirala iz moči njegovega molitvenega življenja. Jezus je molil celo noč (Lk 5: 16-17) in Gospodova moč ozdravljenja je bila prisotna. V Lukovem evangeliju 6: 12 je Jezus molil celo noč in iz njega je izhajala moč, da je ozdravil vsakogar (16. vrstica). Torej, če živimo na isti način, lahko moč kraljestva deluje tudi skozi nas. Ko v molitvi naš odnos z Očetom postane tak, kot ga je imel Jezus z njim, potem tudi mi lahko delujemo v moči kraljestva tako, kot je Jezus.

V Matejevem evangeliju v 11. poglavju Jezus govori o Janezu Krstniku. Janez Krstnik je sicer kraljestvo lahko oznanjal, ni pa mogel delovati v njegovi moči. O kraljestvu je lahko govoril, z močjo oznanjal njegov prihod, vendar pa ga ni mogel pripeljati na zemljo. Kasneje si bomo pogledali, zakaj Janezovo službovanje ni bilo zadostno. Janez Krstnik ni bil nikoli v kraljestvu. V 11. vrstici nam Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

Kasneje bomo videli, zakaj je temu tako.

Sedaj si poglejmo 12. vrstico: »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo.« V naših prevodih je to prevedeno na različne načine. V grškem rokopisu je ta vrstica v trpniku. Torej je edini primeren prevod: Božjemu kraljestvu je bila storjena sila. Z drugimi besedami, kraljestvo je hudič nasilno napadel. Hudič nezakonito sedi na Božji lastnini, vendar ni na zemlji niti centimetra, ki si ga ne bi prilaščal. Če želimo, da zavlada Božje kraljestvo, moramo odstraniti hudičevo kraljestvo. Torej, če govorimo o kraljestvu in ga potem tudi uresničujemo, s tem razglasimo vojno. V trenutku, ko začnete govoriti o kraljestvu, se v peklu sprožijo alarmi. »V čem je problem?« začnejo spraševati.

»Kristjani so začeli govoriti o kraljestvu! O, NE! O, DA! O, NE!« Ob tem se zgrozijo, ker se zavedajo, da jim bomo odvzeli ozemlje. Vendar pa kraljestvo teme ne bo mirno čakalo in nam prigovarjalo: »O, to je pa res lepo.« Ne! Sovražnik se bo upiral z vso močjo, da bi zadržal, kar mu ne pripada. Moramo se zavedati, da ko govorimo o kraljestvu, govorimo o vojni. Nasilno boš napaden, če si boš drznil pridigati in širiti Božje kraljestvo. Edini način, da opraviš s tem hudičevim napadom je to, da si sam še bolj nasilen do njega. O tem govori Jezus.

Na tem mestu Jezus pravi: »Vse do Janeza Krstnika ni bilo nikogar, ki bi deloval v moči kraljestva. Ko pa sem bil pomaziljen z Duhom, sem začel uresničevati kraljestvo na zemlji. V trenutku, ko sem začel uresničevati kraljestvo na zemlji, so se proti meni zarotile vse demonske sile. Hudiču sem odgovoril še z močnejšim protiudarcem.« Morate razumeti, da je to edini način, da Božje kraljestvo napreduje. Kraljestva ne morete širiti na miren način.

Postati morate nasilni kot Jezus. On je bil prvi mož, ki je bil nasilen. Vsak, ki vstopi v kraljestvo, mora postati nasilen kot on. Hudič je pretepač. Napadel te bo in se boril s tabo ter te poskušal razorožiti. V odgovor ga moraš prijeti za ovratnik in mu jasno povedati: »Mar ti še ni postalo jasno, da sem jaz Božji človek? Ti si samo demon iz dna pekla in jaz te bom pregnal v mogočnem imenu Jezusa! Izgini, ker tukaj bom ostal jaz in ne ti!«

Preden lahko kaj takega storiš, moraš biti prepričan v svojo lastno pravičnost. Moraš biti prepričan v svojo nedotakljivost. Moraš imeti vero za to, kar izrečeš. Ne moreš reči: »Hudič, odidi, prosim te. Pojdi stran. Nočem se boriti s tabo. To želim prevzeti na miren način.« Ne moreš tega storiti. V kraljestvu obstaja samo nasilje. Neverjetno veliko kristjanov se ne želi bojevati. Vendar take vrste krščanstvo ne obstaja. Jezus je prišel, da bi »nekaj« uvedel.

Poglejmo v 12. poglavje. V 6. vrstici nas Jezus uči neko načelo: »Toda povem vam, da je tukaj nekaj, kar je večje kot tempelj.« Bodite pozorni na to, da ne govori o Jezusu (o nekom), temveč o kraljestvu, ki ga je začel Jezus. Jezus se zaveda, da ima na razpolago tri leta in pol, da nekaj demonstrira in potem odide k Očetu. Če ti učenci ne dojamejo tega, kar jim želi razodeti, preden odide k Očetu, se kraljestvo ne bo moglo nadaljevati. Pričakuje celo, da se bo po njegovem odhodu kraljestvo povečalo, postalo močnejše in mogočnejše veliko bolj, kot pa v dneh njegovega bivanja na zemlji. Prišel je, da demonstrira nekaj, kar se imenuje kraljestvo.

Kasneje si bomo natančneje pogledali, kaj to 'nekaj' sploh je. Jezus je začetek tega 'nekaj'. On bo odšel in se pridružil Očetu, kraljestvo pa se s tem ne bo končalo. Prišli bodo še drugi nasilni možje in žene, ki bodo nadaljevali prodor kraljestva. Ne da bi hotel zmanjšati veljavo svoji slavi in mogočnosti, želi, da vidijo, da obstaja še nekaj, kar je pomembnejše od njegovih treh in pol let delovanja. »Če boste živeli tako, kot živim jaz, se bo kraljestvo širilo. Kar sem jaz začel v teh treh in pol letih, boste vi nadaljevali v še večji meri potem, ko bom jaz odšel.«

To želi Jezus, da dojamemo.

»Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo na sodni dan vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se na Jonovo oznanilo; in glejte: več kakor Jona je tukaj« (Mt 12: 40-41). Poslušajte: evangelistična moč kraljestva je mogočnejša od kateregakoli evangelista, ki deluje sam. Če bi Reinhard Bonnke prišel v vaše mesto, sem prepričan, da bi imel velik vpliv. Vendar to ni kraljestvo. Ko je prišel Jona v Ninive, so se vsi spokorili za svoje grehe, politični vodje in povprečni državljani. Mesto je bil za 150. let spremenjeno zaradi pridiganja enega samega moža. Vendar pa je kraljestvo še vedno močnejše od evangelističnega podviga v Jonovih dneh. Če želite videti vaša mesta spremenjena in množice ljudi, ki prihajajo k Jezusu, bo kraljestvo to veliko lažje doseglo, kot en sam evangelist.

»Kraljica Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte: več kakor Salomon je tukaj.« Salomon je v svojem času veljal za najmodrejšega človeka na zemlji. Utrdil je kraljestvo z veliko močjo, slavo in modrostjo. Kraljica iz Sabe je prišla iz severne Afrike, da bi se na lastne oči prepričala o tem, kar so govorili. Bilo je boljše, kot je slišala. Rekla je: »Še pol mi niso povedali. To je neverjetno!« Poslušaj, narodi iščejo odgovore na nemogoče probleme. Tako veliko političnih problemov na svetu ostaja brez odgovorov. Tako veliko ekonomskih in socialnih problemov ostaja nerešenih. Nihče nima moči, modrosti ali razumevanja, da bi bil sposoben razrešiti te probleme, ampak »nekaj več kakor Salomon je tu«. Ko pride v tvoje mesto kraljestvo, so rešeni vsi politični, socialni in ekonomski problemi. Ljudje bodo hiteli gledat, kako ste to dosegli. V kraljestvu je moč, ki lahko reši vsak političen, socialen ali ekonomski problem. »Nekaj več kot Salomon je tukaj.« To Jezus imenuje kraljestvo. Če se vam zdi začetek Salomonovega kraljestva neverjeten, potem samo počakajte, da vidite prihod kraljestva. Do sedaj niste videli še nič. Doživeli boste neverjetno pravičnost, svetost in modrost, ki bo rešila vsak problem, ter velik ekonomski razcvet. Kraljestvo se bo odrazilo na vseh teh praktičnih področjih. Ljudje bodo hiteli tja, kjer bo kraljestvo začelo delovati.

Odgovor mora biti vedno: »To je kraljestvo.« Razreši in ima odgovor za vsako težavo.

V 12. poglavju Matejevega evangelija Jezus izpostavi dejstvo, da utrjuje nekaj; kraljestvo. Ne želi, da to vidijo zgolj kot samo njegovo osebno delovanje, ki se preneha, ko odide k Očetu. To ni bil njegov namen. Prve tri in pol leta njegovega delovanja se ni ukvarjal z grehom, temveč je vzpostavljal kraljestvo. Tri leta in pol je namenil za to, da bi vzpostavil kraljestvo, in nekaj ur, da je opravil z grehom. Prisluhnite temu. Naše celotno delovanje je bilo usmerjeno na teh nekaj ur, ki jih je preživel na križu, pozabili pa smo na ostala tri leta in pol priprav na kraljestvo.

Kategoriji VI in ONI

V 13. poglavju Matejevega evangelija lahko beremo prilike o kraljestvu. Vsaka izmed njih je zelo pomembna. Vsaka ima močno sporočilo. Ponovijo se v 4. poglavju Matejevega evangelija in v 8. poglavju Lukovega evangelija. To so trije pomembni odlomki, ki jih je treba preučevati skupaj. V 13. poglavju Matejevega evangelija Jezus svoje poslušalce razdeli v dve kategoriji. Jezus jih razdeli v kategoriji VI in ONI. Govori o skrivnostih kraljestva.

Beseda skrivnost se velikokrat pojavi v Novi zavezi. Tukaj nas Jezus uči načela. Bog se je odločil, da bo nekatere stvari namenoma prikril enim in jih razodel drugim. Naravna inteligenca ne more prodreti v Božje skrivnosti. Samo Sveti Duh jih lahko razodene našemu duhu. Bog izbere. On izbere, da bo nekaterim razodel skrivnosti in ti spadajo v VI kategorijo. Nekaterim skrivnosti prikrije in ti spadajo v ONI kategorijo. Dana so določena merila za tiste, ki želijo biti del VI kategorije.

Poglejmo v 13. poglavje Matejevega evangelija. Začnimo v 9. vrstici, ko Jezus pravi: »Kdor ima ušesa, naj posluša!« Ta stavek se v evangelijih pojavi trinajstkrat. S tem nima v mislih fizičnih ušes, temveč ima v mislih držo srca ob poslušanju Božje besede. Hrepenenje po tem, da bi spoznali resnico, nam odpre naša duhovna ušesa. Jezus zelo jasno nakaže, da se vsak sam odloči, v katero kategorijo se bo uvrstil.

Če želiš biti v VI kategoriji, moraš izpolnjevati določene pogoje. Če teh pogojev ne izpolniš, potem ti Bog ne bo razodel svojih skrivnosti in nikoli ne boš razumel Božjega kraljestva.

Poglejmo v 10. vrstico: »Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: 'Zakaj jim govoriš v prilikah?'« Ko je Jezus učil, je pripovedoval zgodbe z globljim duhovnim pomenom. Celo čudeži, ki jih je naredil, so imeli globlji duhovni namen. Čudeži, ki so opisani v Svetem pismu, ne opisujejo zgolj čudežne Jezusove moči, ampak so napisani s posebnim namenom.

Postopoma nas bo Božji Duh naučil, kako naj razumemo prilike. Matejev evangelij, 13. poglavje, Markov evangelij, 4. poglavje in Lukov evangelij, 8. poglavje govorijo o isti stvari.

Prva prilika je prilika o sejalcu, ki je šel sejat na štiri različne vrste prsti. Jezus je rekel, da če ne razumemo te prilike, tudi ne bomo razumeli ostalih. Z drugimi besedami, če ne razumemo principov, ki jih zasledimo v priliki o sejalcu, potem ne bomo razumeli niti besede Jezusovega učenja. To je zastrašujoče. Srečal sem ljudi, ki so imeli dobro teološko izobrazbo, a niso razumeli niti besede Jezusovega učenja. Berimo naprej 11. in 12. vrstico: »Odgovoril je in jim dejal: 'Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.'«

To je resno.

1. Prva stvar, ki jo Bog zahteva od nas, če želimo, da nam razodene skrivnosti je intelektualna ponižnost. Ne glede na to, kako inteligentni smo, moramo priti k Bogu kot otroci, ki so željni znanja. V prvih treh poglavjih Pisma Korinčanom, Pavel Korintsko cerkev velikokrat opozarja na ošabnost njihovega uma. Zato so ostali kot duhovni dojenčki. Ničesar jih ni mogel naučiti, ker so bili v svojem umu ošabni. Na drugi strani pa je Tesaloniška cerkev sprejela Božjo besedo kot Božjo besedo. Ker so verjeli, je beseda v njih lahko delovala.

Korint je bilo pomembnejše mesto. Če pogledamo na zemljevid, je bil Korint eno večjih trgovskih mest v tistem času na ozemlju takratne Makedonije in Ahaje. Samo po sebi je bil center, vendar pa ga Bog ni mogel uporabiti ravno zaradi ošabnosti uma Korinčanov.

Pavel je v Korintu preživel tri leta. To je bil najdaljši čas, ki ga je kjerkoli preživel, a ni obrodil sadov zaradi ošabnosti uma. V Tesaloniki je preživel tri tedne, a je bil učinek veliko večji zaradi njihove pripravljenosti. Tesalonika je bilo majhno nepomembno mesto. Zaradi njihove pripravljenosti sprejeti Božjo besedo pa so postali mogočna cerkev, ki je imela vpliv na celotno področje Makedonije in Ahaje. To so torej zelo pomembne lekcije. Prva zahteva je torej intelektualna ponižnost, da smo učljivi kot majhni otroci.

2. Druga zahteva je, da ceniš Božjo besedo. »In govoril jim je: 'Pazíte, kaj poslušate! S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo in še navrglo se vam bo. Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima'« (Mr 4: 24-25). Če ceniš Božjo besedo, se bo v tvojem življenju odrazila z vrednostjo, s kakršno jo ceniš. Če Božja beseda v tebi zbuja spoštovanje, potem bo skozi tebe tekla neverjetna moč zaradi drže, ki jo imaš do Božje besede. Pravzaprav se ti sam odločiš, v kakšni meri bo Božja beseda delovala v tvojem življenju. Nekateri ljudje so priče mogočnim čudežem, drugi pa ne morejo ozdraviti niti prehlada. Razlika je v drži, ki jo imajo do Božje besede. Če Bogu dokažeš, da ceniš njegovo besedo, potem ti bo dal veliko svoje besede. Če pa besede ne ceniš, ti bo odvzeto še to, kar imaš. Zaradi svojega nespoštljivega odnosa do besede boš postajal revnejši iz dneva v dan.

Torej, prva stvar je duhovna ponižnost, druga pa je, da ceniš besedo.

3. Tretja zahteva je povezana s tem, kako resno si pripravljen izpolnjevati besedo. Navsezadnje boš moral svoj odnos do besede potrditi s svojo poslušnostjo. Tako postaneš izpolnjevalec besede in ne zgolj njen poslušalec. Pismo Hebrejcem v 5. poglavju govori o vernikih, ki niso nikoli izvrševali Božje besede. V 4. poglavju piše, da so besedo slišali, ampak od nje niso imeli nobene koristi ali pomoči. Razlog temu je dejstvo, da beseda ni nikoli prišla v stik z vero. Zato je poslušanje Božje besede brez vere in brez namena, da bi jo izvršili, nevarno. S tem si pravzaprav škoduješ. Bolje je, da besede nikoli ne slišiš, kot pa, da jo slišiš, a je potem ne izpolniš. Obstaja samo en način, s katerim lahko dokažemo, da je Sveto pismo resnično Božja beseda, in sicer tako, da jo izvršujemo. Ne čakajte na to, da boste prepričani v svojem umu. Izpolnite jo in potem boste prepričani v svojem umu. Delovala bo v vaše dobro.

V Janezovem evangeliju 7: 17 Jezus pravi: »Če hoče kdo uresničevati njegovo voljo, bo spoznal glede nauka, ali je od Boga ali pa jaz govorim sam od sebe.« Jaz sem bil spreobrnjen iz znanstvenega ateizma. Takrat sem predaval na Britanski univerzi. Ko sem sprejel Kristusa za svojega Gospoda, so se ravno začele dolge poletne počitnice za predavatelje. Pred tem sem po navadi Sveto pismo metal stran. Moja babica je bila čudovita kristjanka, ki je veliko molila.

Običajno mi je za božič podarila Novo zavezo, ampak jaz sem jo vedno vrgel smeti. Tako sem ravnal z Božjo besedo. Potem sem se spreobrnil. V tem času še nisva imela otrok. Eileen je šla v službo in jaz sem ostal doma. Vzel sem njeno Sveto pismo in začel brati od začetka do konca. Ko pa sem bral, sem z razumom ločeval med 'dobrim' in 'slabim'. Spomnim se, ko sem bral o Jozuetu, ki je zaustavil sonce. Samo smejal sem se in si mislil: »Kako neumna zgodba.«

Lahko sem matematično izračunal, kaj bi se utegnilo zgoditi z zemljo, če bi se za nekaj ur sonce prenehalo vrteti okoli zemlje in svoje osi. Posledice bi bile katastrofalne. Zato sem vse te mite in pravljice metal v en koš in si mislil: »No, sem pa tja si pa le naredil nekaj dobrih stvari.«

V tem času sem bil zagrizen zagovornik evolucije. Potem pa sem prišel do Pisma Hebrejcem 11: 3: »Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.« Sveto pismo sem bral približno tri mesece, si ob tem delal zapiske in ga razumsko analiziral zgolj za svoj lasten užitek. Neko jutro pa mi je Bog rekel: »Nikoli ne boš nikamor prišel, če ne spremeniš odnosa do moje besede.« Zelo jasno sem slišal njegov glas. Vprašal me je: »Kako si sprejel Jezusa?« Odgovoril sem: »Odločil sem se, da bom verjel, da je Jezus umrl na križu za moje grehe, nato pa sem sprejel njegovo brezplačno odpuščanje.« Vprašal me je: »Ali si razumel križ?« Odgovoril sem mu: »Ne, sploh ne. Zgodba o križu se mi je zdela nesmiselna. Vendar sem se odločil, da ji bom verjel. Naredil sem odločitev, da ji bom verjel. Nekega večera, 3. julija ob 8. uri in 15 minut sem se odločil:

»Verjel bom temu.« In pričakoval sem od Boga, da se mi bo razodel. Rekel sem mu, da če se mi ne bo razodel, da se ne bom več igral te religiozne igrice. Bog pa mi je odvrnil: »Torej si se le odločil, da boš verjel temu, česar ne moreš razumeti?« Odgovoril sem: »Da, tako je.« Vprašal me je: »Ali je delovalo?« Jaz sem spet odvrnil: »Da, sedaj sem popolnoma drug človek.« Potem mi je rekel: »Sedaj želim, da isto storiš z mojo besedo. Nehaj se truditi, da bi jo razumel. Tvoj um tega ne more dojeti. Samo odloči se, da boš veroval. Tvoja poslušnost besedi te bo učila resnic besede.«

Bog pa me je še naprej vzpodbujal: »Želim, da vsak dvom o Svetem pismu vržeš v vrečo in narediš preroško dejanje. Vzemi vrečo za smeti in vsak dvom, ki ga imaš glede Svetega pisma, vrzi noter: Jona in kit, Jozue, ki je zaustavil sonce, 1. poglavje 1. Mojzesove knjige in celotna zgodba o stvarjenju, Mojzes in Rdeče morje itd. Vse te dvome odvrzi v vrečo za smeti. Ali si odvrgel vse?« Odgovoril sem: »Da, Gospod.« Nato je nadaljeval: »Vrečo zaveži in jo odnesi k oknu. Okno odpri in vse svoje dvome vrzi ven v veri. Zapri okno in se odloči, da boš zaupal vsaki besedi v Svetem pismu kot majhen otrok, ne glede na to, ali jo razumeš, ali ne.« Tisto jutro sem se torej odločil, da bom verjel vsakemu stavku, da bom stal na vsaki obljubi in da bom izvršil vsak ukaz. Odločil sem se, da bom živel po teh treh načelih.

Če boš živel po teh načelih, ti bo Bog lahko razodel skrivnosti kraljestva. In če boš cenil to, kar boš od njega sprejel, ti bo dal še več. Bral boš Sveto pismo in Bog ti bo razlagal. Ob tem sem se zaustavil zato, ker se mi zdi pomembno in temeljno načelo. Če v sebi negujemo te prave drže: otroško ponižnost in zaupanje, lakoto in hrepenenje po besedi, če besedo cenimo nadvse, če izpolnjujemo vse, kar nam beseda zapoveduje, potem spadamo v VI kategorijo. In skrivnosti kraljestva vam bodo razodete. Tistim pa, ki ne živijo po teh preprostih načelih, pa se Bog ne bo trudil razodevati skrivnosti.

Ključi kraljestva

V Matejevem evangeliju v 16. poglavju da Jezus Mateju ključe kraljestva, ko je Matej rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odvrnil: »Blagor ti, Peter, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« Peter je bil torej deležen razodetja. Jezus je nadaljeval: »Ker si bil deležen Božjega razodetja, ti bom dal ključe kraljestva.

Pokazal ti bom, kako lahko duhovno odkleneš ali zakleneš določene situacije.« O tej temi se bomo podrobneje pogovarjali potem, ko bomo obravnavali prepreke, ki ovirajo napredek kraljestva. Povezano pa je še z naslednjo obljubo: »Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16: 19).

V grščini je struktura tega stavka zelo nenavadna. Pravzaprav pomeni to: na ravni večnosti je ta stvar že izvršena in vedeti moraš, da je to dejstvo, še preden to dejansko vidiš v tem s časom in prostorom omejenim svetu. Prepričan moraš biti v to, da je ta stvar že opravljena, še preden vidiš dejanske dokaze.

Za primer si poglejmo moje telesno zdravje. Sedaj gledate v tega 72-letnega moškega, ki čudovito izgleda, ki je poln energije in v notranjosti nenehno star 25 let. V 60-ih letih pa sem umiral zaradi težke telesne hibe. Za to bolezen ni obstajalo zdravila. V prvih letih, ki sem jih preživel v Indiji, sem nekajkrat skoraj umrl. Učil sem se hoditi v veri. Ko sem bil v Indiji že 7 let, sem dobil razodetje o tem, da sem že ozdravljen, čeprav to še ni bilo očitno. Vedel sem, da sem že ozdravljen in da za to ne morem več prositi. Bogu sem se že lahko zahvalil za to, kar še ni bilo vidno opravljeno. Moje telesno stanje je ostalo nespremenjeno še nadaljnjih pet let.

Bog me je učil živeti v večni ravni Duha, kjer so bile te stvari že dovršene, čeprav v svetu, ki je omejen s časom in prostorom, še niso bile vidne. Bog mi je rekel: »Ti si že ozdravljen. Znaki bolezni se bodo nadaljevali, ampak jaz te bom naučil hoditi po poteh človeka, polnega vere.« To se je torej nadaljevalo še pet let, vsega skupaj 12 let. Boril sem se s to hibo. To so bila zelo zelo težka leta, ampak naučil sem se nekaj zelo pomembnih lekcij.

Nekaj mojih hindujskih prijateljev je bilo zelo zaskrbljenih zame. Rekli so mi: »Pri nas je nekaj neverjetnih zdravilcev, ki zdravijo s tradicionalno hindujsko medicino. Zakaj ne bi šel do njih in poskusil s tem zdravljenjem? Radi te imamo in ne želimo, da umreš. Ne izgleda ravno, da bi ti ta tvoj Jezus pomagal.« To so mi rekli. Ampak jaz sem jim, čeprav se je mogoče zdelo nesmiselno, odgovoril: »Jezus me je že ozdravil, čeprav to mogoče še ni vidno.«

Raje umrem z vero v Jezusa, kot pa, da me ozdravi hudič.« Čez nekaj dni po tej izjavi sem bil nenadoma ozdravljen in opazovali so tega čudovitega moža, kako je skakal naokoli. Na isti način verjamem Bogu za mesto. Ali me razumete? Sprejel sem dejstvo, da je Bombaj  spremenjeno mesto, že pred tridesetimi leti. Ne molim več, da naj bi se to zgodilo, ampak se Bogu zahvaljujem za to, da se je odločil, da spremeni to mesto. To načelo je v zvezi s kraljestvom zelo pomembno. Ključi kraljestva so ključi vere. Morate se naučiti odpirati in zapirati v skladu z Božjo besedo in morate se naučiti prepoznavati, kdaj je stvar že izvršena, čeprav v fizičnem svetu še ni vidna. Dobil sem vero za Bombaj. To mesto sicer še ni kot kraljestvo, ima pa že preko 3000 cerkva, ki so polne moči in življenja. Božje delovanje se še vedno nadaljuje.

Moč dveh

V Matejevem evangeliju 18: 18 zopet beremo o obljubi, o kateri smo brali že v Matejevem evangeliju v 16. poglavju. Poslušajte, kaj pravi Jezus. Dal vam bom dobeseden prevod. »Povedal vam bom resnico (to resnično mislim), karkoli zvežete na zemlji, bo zvezano, ker je že bilo zvezano v nebesih, in karkoli razvežete na zemlji, bo razvezano, ker je bilo razvezano v nebesih.« Potem nadaljuje: »Zopet vam pravim, če lahko pripravite dva tisoč ljudi, da molijo za vaše mesto, potem boste videli spremembe.« Ali to pravi? Koliko ljudi je potrebnih? Samo dva! Bodite pozorni na nekaj, kar se teh dveh tiče. »Če se dva na zemlji strinjata glede česarkoli, kar prosita ...« Beseda 'strinjati se' je prevedena iz grške besede 'sumphoneo' (soom-fo-neh'-o), iz katere izhaja beseda simfonija. Dobesedno pomeni 'oglasiti se skupaj s popolnoma enakim zvokom'. Dve violini sta v orkestru popolnoma uglašeni, da igrata isto melodijo. To je pomen te besede. Če se dva izmed vas glede česarkoli prosita lahko popolnoma strinjata in sta popolnoma 'uglašena' (v simfoniji) glede tega, potem lahko dobita, karkoli prosita. To naj ne bi bilo težko doseči.

Ali si lahko predstavljate, kaj bi se lahko zgodilo, če bi te besede vzeli resno? Najprej v kontekstu naše družine, potem naše lokalne cerkve, potem v okviru vseh cerkva v kateremkoli mestu. Mesto, ki je razdvojeno, ne more obstati. Ali poznate mesto na svetu, kjer so vsi kristjani popolnoma v strinjanju (v simfoniji)?Ali si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi prišli do popolnega strinjanja? Karkoli bi hoteli, bi lahko prosili, in bi jim bilo dano. Karkoli bi lahko zvezali in bi bilo zvezano in karkoli bi lahko razvezali in bi bilo razvezano.

V enotnosti je neverjetna moč, v neenotnosti pa je velika šibkost in ranljivost. Jezus je prav tako rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala« (Mt 12: 25).

Takoj po tej zgodbi v Matejevem evangeliju v 18. poglavju Peter vpraša Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Peter misli, da je zelo velikodušen. Sedemkrat mu bom odpustil in osmič ga bom udaril! Jezus pa pravi: »Ne, ne sedemkrat, ampak sedemkrat sedem!« To je 490-krat v enem dnevu. To je enkrat vsake tri minute. Naj vam to ponazorim na ta način. Med vami so gospodinje, ponosne na svoje lepe kuhinje s prekrasnimi novimi ploščicami po tleh. Prekrasno ste jih pomile, da kar sijejo. Zunaj pa dela vaš mož in njegovi škornji so blatni. Vstopi v kuhinjo, da bi si umil roke, se ozre nazaj in vzdihne: »Ups! Oprosti!« Umije si roke in vi rečete: »Ti moški!« Ampak mu odpustite, ker moški so pač taki. Zdaj pa si predstavljajte, da bi se to ponovilo vsake tri minute čez ves dan. Počutile bi se: »GGGRRRRRRRRRRR!«

Potem Jezus nadaljuje z zgodbo o mogočnem kralju. Služabnik je bil kralju dolžen 10. 000 talentov. V današnjih valutah bi to znašalo približno 3. milijarde dolarjev ali Evrov. To je veliko denarja. V tem je bistvo. Dojeti moramo veličino grehov, ki nam jih je Bog odpustil.

Ko dojameš, da je veličina tega, kar ti je Bog odpustil, da je to kot 3. milijarde dolarjev. Preprosto je ta dolg odpisal. V tej zgodbi kralj služabniku odpusti ta gromozanski dolg!

Nadaljujmo. Temu služabniku, ki mu je bilo odpuščeno, je neki drug služabnik dolgoval nekaj denarja. Dolgoval mu je 100 dinarjev. To ni majhen znesek. En dinar je bila dnevna plača usposobljenega delavca. Koliko je dnevno plačilo električarja v vaši državi? Mogoče 150 Evrov. Torej tu govorimo o znesku stotih dni. To znaša približno 15 000 Evrov. To res ni majhen znesek. V tem je bistvo. Predstavljaj si, da prispeš v to mesto in rečeš pastorju: »O, pozabil sem prinesti denar s seboj. Ali mi lahko prosim posodiš 20 Evrov, da kupim nekaj stvari. Poslal ti bom denar, ko pridem domov.« A ko se vrneš domov, mu pozabiš vrniti denar.

Pastor to seveda lahko odpusti. Misli si: »O, Alan je samo pozabil na to.« Ne bo rekel: »Alan mi je pozabil vrniti teh 20 Evrov! GGGRRRRRR!« Kaj sploh je 20. Evrov? Ampak pri tej zgodbi ne gre za 20, temveč za 15 000 Evrov. Če bi rekel pastorju: »Ravno nameravamo kupiti novo zgradbo in potrebujemo še nekaj denarja, da lahko sklenemo pogodbo. Ali nam lahko daste posojilo za tri mesece? Potrebujemo 15 000 Evrov. Obljubim, da vam jih vrnemo v dveh mesecih.« Pastor odvrne: »Seveda.« Napiše ček za 15 000 Evrov. Po dveh mesecih mu jaz še vedno ne vrnem denarja. Pretečejo štirje meseci. Pastor si sam pri sebi misli: »Ta Alan Vincent! Obljubil je, da bo vrnil denar v dveh mesecih.« Želim, da razumete, da brez težav odpustimo žalitve, vredne 20 Evrov, ampak veliko težje pa je odpustiti žalitve, vredne 15 000 Evrov.

»Ja, pridem ob devetih!« Potem pa ne prideš do desetih. To je žalitev, vredna 20 Evrov. Če pa hči zlorabi njen lastni oče, potem pa je to veliko hujša žalitev. S čim se sploh da meriti taka žalitev? Ampak Bog pravi: »Poglej, tebi je bilo odpuščeno 3 milijarde, zato se raje nauči odpustiti večjih žalitev, ki ti jih zadajo ljudje.« »Brat, ki se je zaobljubil, da bo služil z mano do konca svojega življenja, me je kar zapustil in razdelil cerkev. Kako naj mu odpustim to?« Moraš mu odpustiti, ker je bilo tebi odpuščeno 3 milijarde. Ali razumeš, o čem govorim?

Ljudje so me nekajkrat zelo prizadeli. V teh letih sem se naučil soočiti se s temi stvarmi in se s svojo lastno voljo odločiti, da jim popolnoma odpustim vse, prav tako kot je Bog odpustil meni, drugače bi me to lahko popolnoma uničilo. Jezus pravi, da če ne storimo tega. da bo prišel mučitelj in nas mučil, dokler ne plačamo do zadnjega.

Bistveni stvari, ki jih Jezus ob tem uči, sta:

• v harmoniji in enotnosti samo dveh se svet lahko spremeni,

• da bi to enotnost lahko dosegli, moramo nenehno odpuščati drug drugemu.

V južnem delu San Antonia živijo predvsem špansko govoreči prebivalci. Znani so po tem, da se sprejo med sabo in cerkve se razdelijo. Cerkve se nenehno delijo. Nemogoče jih je pripraviti do tega, da bi prišli na skupno molitev, ker je med njimi toliko zamer. Sedaj imamo 800 zastopnikov, ki posvetijo eno uro na teden molitvi za mesto, tako da se za mesto San Antonio moli dan in noč. Bog nam je naročil, naj štiri mesece naše molitve usmerimo na pastorje, da bi se njihova srca spremenila in bi postali eno. Naenkrat se je to začelo dogajati.

Pastorji so začeli odpuščati drug drugemu in nekaj cerkva se je ponovno združilo. Začele so se dogajati čudovite stvari. Potem so se začeli dobivati v skupinah za molitev. Prej tega niso mogli, ker so bile med njimi zamere. Šestnajst skupin pastorjev je začelo moliti vsako jutro v tednu za del mesta, v katerem živijo.

Čez manj kot štiri mesece po tem je neki poslovnež poklical v ženino pisarno in rekel: »Smo poslovneži in vsako leto posvetimo štiri tedne ter se v vsakem od teh štirih tednov odpravimo v kraje, ki nam jih pokaže Bog. V timu nas je približno 50. Nastanimo se v hotelu, skupaj molimo in se potem sprehodimo po ulicah in prosimo Boga, da bi deloval v mestu. Vsako jutro molimo in vsako popoldne gremo naokoli z željo, da bi delovali za Boga. Radi gremo do manjših podjetij, da jih vprašamo: »Ali lahko molimo za vaš posel?« Potem jih poskušamo pripeljati do odrešenja. Če je kdo bolan, molimo zanj ali naredimo, karkoli nam naroči Bog.«

Nato je mož nadaljeval: »Prepričani smo, da nas Bog kliče v San Antonio. Radi bi prišli pod okriljem vaše molitvene službe. Ali bi molili za nas, ko gremo ven in imamo ulične evangelizacije?« Eileen je odvrnila: » Seveda.« Nato jo je mož še vprašal: »V kateri del mesta je po vašem mnenju najbolje oditi?« Odgovorila mu je: »Vsa manjša podjetja so v južnem delu mesta, ki je naseljeno pretežno s špansko govorečim prebivalstvom. To bi bilo pravo mesto z vas.« Popolnoma je pozabila, da se v tem mestu dobivajo pastorji in molijo skupaj.

Mož je dejal: »Prišli bomo za en teden. Štiri dni bomo preživeli v južnem delu mesta, potem pa bomo šli v severni del, kjer so cerkve belcev srednjega razreda.« Torej so prišli. V prvih štirih dneh so k Kristusu pripeljali 1563 ljudi. Bili so priče čudežem, neverjetnim spreobrnjenjem, vse cerkve so se povečale. Ena cerkev je v teh štirih dneh potrojila število članov. Bili so popolnoma osupli, zato so nas vprašali: »Kaj ste počeli? Še nikoli v naših življenjih nismo delovali v taki atmosferi. Kako to dosežete?« Potem so šli v severni del mesta in v treh dneh niso pripeljali niti enega človeka k Kristusu. In to v istem mestu. Razloga za tako razliko med tema dvema deloma mesta so bili pastorji, ki so bili enotni, in molitev. Ob tem smo se naučili dragocene lekcije in sedaj gradimo na tej izkušnji naprej, da bi se naše mesto spremenilo. Če bomo vzpostavili te stvari, se bodo stvari začele dogajati. Predlagam vam, da greste pred Boga in ga vprašate: »Gospod, ali je mogoče še kdo, ki mu nisem odpustil?« Mogoče se boš moral s kom srečati, ga obiskati, poklicati ali mu pisati. Razreši to stvar, drugače te bo ovirala in puščala nemočnega, da napreduje Božje kraljestvo. Če se srečamo v enotnosti, v simfoniji in skupaj prosimo, nam bo vse, za kar prosimo, dano.

Zvežemo lahko karkoli mora biti zvezano in razvežemo lahko karkoli mora biti razvezano in zgodilo se bo. Potem bo lahko Božje kraljestvo silno napredovalo.

Razodetje Božjega očetovstva in kraljestva

V Janezovem evangeliju uporabi Janez frazo o kraljestvu samo dvakrat. V tretjem poglavju omeni kraljestvo, ko Jezus govori o tem, da moramo biti na-novo rojeni, če želimo vstopiti v Božje kraljestvo. Janez je napisal ta evangelij trideset let po tem, ko so bili ostali evangeliji že napisani. Matejev, Markov in Lukov evangelij so bili napisani med let 52 in 55 n. š. Napisani so bili za namene evangelizacije posameznih skupin ljudi. Matejev evangelij je bil napisan judom, da bi jih prepričal, da je Jezus kralj, na katerega so čakali. Markov evangelij je bil napisan predvsem za Rimljane. Lukov evangelij je bil napisan za Grke, da bi jim dokazal, da je Jezus ta popolni človek, na katerega so čakali. Trideset let kasneje leta 95 n. š. je Janez v izgnanstvu na otoku Patmos napisal ta evangelij. Ni bil napisan zato, da bi evangeliziral cel svet, ampak zato, da bi prebudil cerkev, da bi jih vzpodbudil, da bi vstopili v svojo dediščino in postali zmagoslavni ljudje kraljestva, kakršne potrebuje Bog.

Janez sam uporablja frazo 'biti ponovno rojen', samo še Peter jo dvakrat omeni, in sicer v Prvem Petrovem pismu 1: 3 in v 1: 23. V Janezovem evangeliju se pogosto pojavi fraza 'biti rojen od Boga' in on je edini, ki jo uporablja. Iz teh zapisov je očitno, da biti ponovno rojen ne pomeni nekoga, ki so mu bili pravkar odpuščeni grehi. Ko je nekdo ponovno rojen, vstopi v kraljestvo, nič več ne živi v porazu, temveč v zmagi nad grehom. Ima moč nad hudičem. Ima moč nad svetom in veliko ljubezen do bratov. To so znamenja nekoga, ki je bil ponovno rojen. To besedo smo v evangelijskem okolju uporabljali v napačne namene. Moramo jo začeti uporabljati v istem kontekstu, kot jo je uporabljal Janez, če želimo imeti na-novo rojene ljudi, ki bodo širili kraljestvo.

Želim vas opozoriti na dejstvo, da Luka pripisuje Jezusovo delovanje Svetemu Duhu, Janez pa piše o tem, da je Oče tisti, ki deluje preko Jezusa. Luka pravi: »To je kraljestvo. Prihaja v moči in delovanju Svetega Duha.« Obenem pa Janez iste dogodke pripisuje Očetu. Oče deluje preko Jezusa. Jezus poudarja, da ima kot sin odnos z očetom. In zaradi njune medsebojne ljubezni, si šteje za velikanski užitek biti popolnoma poslušen Očetu in v popolnosti izpolnjevati Njegovo voljo v vsem. Obenem pa tudi na nekaterih mestih beremo, da je imel Jezus do Očeta velik strah. V te stvari se morate poglobiti zato, da bi se lahko naučili živeti v odnosu z Bogom. Če oznanjamo kraljestvo brez Božjega očetovstva, lahko kraljestvo izgleda precej neprizanesljivo in strogo. Če pa na kraljestvo gledamo v kontekstu ljubečega Sina, ki je iz ljubezni poslušen svojemu Očetu, potem dojamemo, da je to čudovit odnos. Jezusu ni bilo težko živeti v kraljestvu, zanj je bil to čisti užitek. V njem je užival zato, ker je bil med Sinom in Očetom ljubeč odnos.

V Janezovem evangeliju je očitno, da je imel Janez enako izkušnjo v odnosu z Očetom. Besede, ki jih uporablja Janez, so naravnost neverjetne. V Prvem Janezovem pismu nam na primer piše, da je postal del troedinega Boga in da je imel enak odnos z Bogom, kot ga imajo Oče, Sin in Sveti Duh med sabo. To je vznemirljivo. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, Sveti Duh ljubi oba in jaz sam sem del druženja z njimi. V Janezovem evangeliju se isti jezik pojavi kar nekajkrat. Oče ljubi tebe prav tako, kot ljubi mene. In jaz te ljubim, kot ljubim Očeta.

Povabljen si namreč, da postaneš del Božje družine kot enakovreden sin svojega Očeta. Nisi samo prezira vreden grešnik, odrešen po milosti. Imam možnost, da vstopim v enak odnos z Očetom, kot ga je imel Jezus. To resnico morate sprejeti v svojega duha in to bo spremenilo vaše življenje. Leta 1965, kmalu zatem, ko sem bil krščen v Svetem Duhu, se me je Božji Duh dotaknil na poseben način in mi razodel Očetovo ljubezen do mene. Ta zategnjen britanski baptist je tekal po svoji pisarni in z navdušenim, radostnim glasom kričal: »On me ljubi! On me ljubi! On me ljubi!« To se je zgodilo leta 1965 in nikoli nisem pozabil te izkušnje. Vedno znova postaja bolj resnična in globlja. Bog ljubi Alana Vincenta, ne samo izgubljene grešnike!

Boga ne zanima samo reševanje izgubljenih duš, temveč obnavljanje uničenih odnosov. On želi, da je naš odnos z njim tako obnovljen, da postane tak, kot ga je imel Jezus z Očetom. Iskreno se morate vprašati: »Ali poznam Očeta tako, kot ga je poznal Jezus? Ali se zavedam, da me Oče ljubi tako močno, kot je ljubil Jezusa?« Ko vstopite v tak odnos z njim, bo vaša varnost v tem odnosu in ne v poziciji ali delu, ki ga opravljate zanj. Če ne bi nikoli več pridigal ali javno karkoli naredil, me to sploh ne bi motilo, zato ker je moja varnost in izpolnitev v mojem odnosu z Njim. Tako veliko tekmovalnosti v Kristusovem telesu se pojavi ravno zaradi te negotovosti, ki je posledica pomanjkanja tega odnosa.

Torej, jaz ljubim svojega Očeta in Oče ljubi mene. Pravzaprav me on ljubi tako močno, da se le s težavo zadržuje stran od mene. Svojo ženo Eileen zelo močno ljubim. Za naju je težko, ko sva ločena drug od drugega. Ampak tako mora biti zaradi evangelija. Ko pa zopet prideva domov, nadoknadiva ves izgubljen čas. Zelo jo imam rad in zelo rad jo presenetim, kadar kuha večerjo, in se ji prikradem od zadaj in jo močno objamem. Kar stopi se. In ko se topi, mi pravi: »Ne počni tega zdaj, ker boš pokvaril večerjo.« »Vseeno mi je,« ji odvrnem. Pri nas smo imeli že veliko neuspelih večerij! Ljubim svojo ženo.

Na Univerzi v Bombaju sem predaval fizično kemijo in med predavanjem sem nekaj pisal na tablo. 70. zelo spoštovanih študentov si je delalo zapiske. Ravno v tem obdobju sem spoznal Očeta in resnično razodetje Svetega Duha. Sploh me ni mogel pustiti pri miru. To se ni zgodilo na nekem velikem cerkvenem srečanju, ampak medtem ko sem pisal kemične formule na tablo. Prišel je in me močno objel in jaz sem se kar topil, prevzet od Božje ljubezni. Rekel sem: »Ne sedaj Gospod, pokvaril mi boš predavanje.« Tak odnos imava midva. A obenem je tu prisoten tudi strah. Vidite, ta ljubezen ne vodi v domačnost, ampak se ob tej ljubezni pojavlja tudi strah. Zelo težko je z besedami opisati ravnotežje med tema dvema skrajnostma.

Jaz Boga spoštujem. On je Vsemogočen Stvarnik nebes in zemlje, vsega, kar se vidi in česar se ne vidi. Včasih me motivira ljubezen, včasih strah. Apostol Pavel tudi govori o tem. V 2 Korinčanom 5: 11 pravi: »Ker torej vemo, kaj je strah Gospodov, skušamo ljudi prepričevati ...« V 14. vrstici nadaljuje: »Kristusova ljubezen nas stiska ...« (nas kroti, nas pritiska, nas vzpodbuja na nek mogočen način). Tudi pri njemu je prisotna ta dvojna motivacija, ljubezen in strah do Boga, ki ga vedno znova potiska naprej, da izpolni Božjo voljo.

V Janezovem evangeliju od 13. do 17. poglavja beremo o Jezusovem zadnjem večeru s svojimi učenci v gornjih prostorih. Naslednji dan bo umrl na križu. To je zadnja priložnost, da se zaupno pogovori s svojimi ljubljenimi učenci. Če bi ti na primer vedel, da boš naslednji dan usmrčen in da preživljaš še zadnji dan s svojo družino, seveda ne bi zapravljal časa z pogovorom o nepomembnih rečeh. Ne bi rekel: »Ne pozabite zaliti rož,« ali »Za psa je potrebno kupiti hrano.« Ne bi se pogovarjal o teh rečeh. Osredotočil bi se na najpomembnejše stvari. Prav zato se je zanimivo poglobiti v stvari, na katere se je osredotočil Jezus v pogovoru v zgornji izbi. Te stvari so bile najpomembnejše.

Njegova glavna tema je prihod Svetega Duha. Ko pride, bo dovršil nekatere najbolj čudovite stvari na zemlji. Ta dan se mu zdi tako pomemben, da ga poimenuje 'ta dan', 'ko pride ta dan' ... Dobili bodo neverjetno razodetje Božje besede. Dobili bodo moč. Vse mogoče čudovite stvari se bodo zgodile. Ampak ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih poudari, pa je: ko pride Duh, vam bo pokazal Očeta. V Janezovem evangeliju 16: 25 Jezus pravi: »Vse do sedaj sem vam poskušal pokazati Očeta z besedami.«

Problem, ki se množično pojavlja v tej generaciji, je v tem, da redko kdo doživi prijetno izkušnjo s svojim naravnim očetom. To je tragedija te generacije. Celo v najboljših domovih ne poznajo očetovstva. Poznati očetovstvo Boga je nemogoče, dokler ne pride Duh. Jezus je rekel, da jim je poskušal razložiti z besedami, ampak jim to ni dalo razodetja. Želim, da prosite za razodetje Očeta po Svetem Duhu, da bi to na vas pustilo enak pečat, kot ga je na meni. Ženske, prav tako kot moški, potrebujejo zdravo in slavno razodetje resničnega očetovstva. To je popolna osnova kraljestva. Božje kraljestvo temelji na očetovstvu. Bog je ustvaril cerkev, ki bi temeljila na očetovstvu. Bog je ustvaril družino, ki bi temeljila na očetovstvu. Pravzaprav v grščini sploh ne obstaja posebna beseda za družino. Grška beseda za družino je očetovstvo. Družina je področje očetovstva. Brez očetovstva ni družine. Tako temeljno je to. Smo v generaciji, ki je oropana očetovstva, ki predstavlja poleg odrešenja največjo potrebo v življenju vsakega človeka. Družba je ustvarjena tako, da temelji na očetovstvu. Ne potrebujemo profesionalnih politikov, potrebujemo očete. Zato o tem govorijo zadnje besede Stare zaveze: Bog pošilja duha Elije, da obnovi očetovstvo. Kraljestvo brez očetovstva ne more obstajati zato, ker temelj kraljestva predstavlja očetovstvo.

Vstopati v kraljestvo kot sinovi

V kraljestvo ne moremo vstopiti drugače kot sinovi, ki so prostovoljno in ljubeče poslušni očetu. V Pismu Rimljanom v 8. poglavju in v Pismu Galačanom v 4. poglavju piše, da ko pride Božji Duh, bo v naših srcih klical 'Abba, oče'. 'Abba' v hebrejščini pomeni intimen odnos z očetom, kot na primer 'očka'. Beseda 'patia' pa je beseda, ki opisuje spoštovanje do avtoritete in vodstva v družini. Torej sta v teh dveh besedah izraženi obe ideji: spoštovanje in intimnost. En izmed glavnih namenov prihoda Svetega Duha je ravno v razodetju Očeta. V Pismu Galačanom je Sveti Duh poimenovan tudi 'duh posinovljenja', ki kliče: »Ti si moj lastni sin.« Če kdo izmed vas še ne ve, beseda sin v grščini ne pozna razlike med moškim in ženskim spolom. Poudarek ima na odnosu in ne na spolu. Torej se sinovi delijo na ženske in moške sinove, hčere pa ne obstajajo. Beseda sin v sebi nosi idejo o dediščini. Vse dokler ne dobimo tega razodetja v polnosti, ne moremo v polnosti živeti v kraljestvu in zato prav gotovo ne moremo širiti kraljestva. Jezusu se je zdelo to razodetje zelo pomembno.

V Pismu Efežanom 3: 14 apostol Pavel pravi: »Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo (ali vsa družina ali vsa rodbina) v nebesih in na zemlji.« Želi namreč, da bi imeli razodetje družine preko očetovstva in da bi živeli prav tako, kot je živel Jezus, kot sinovi, ki jih ljubi oče. Sin, ki ljubi in se boji svojega očeta, bo posledično odločen izpolniti vse, kar mu reče. Jezus je rekel, da je njegova hrana izpolnjevati voljo Očeta. Rekel je: »Jaz ne delam ničesar sam od sebe. Kar vidim, da delo Oče, počnem tudi jaz in delam z njim.« V Janezovem evangeliju 5: 30 opozarja na to, da Jezus sliši glasove, ampak da se nikoli ne zmoti, ko prepoznava Očetov glas. »Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Nikoli ne preslišim Očetovega glasu.« Kakšna izjava! »Nikoli nisem Božjega glasu zamenjal s katerimkoli drugim glasom. Vedno sem razločno slišal Očetov glas in vedno sem izpolnil njegovo voljo.« To je kraljestvo in Bog nas kliče, da tako živimo.

Brez razodetja očetovstva ne more priti do razumevanja kraljestva. Ko enkrat dojamemo ta odnos, potem življenje pod popolno oblastjo Očeta sploh ni težko, temveč popolno in radostno. Če še nimaš tega razodetja, potem moraš prositi zanj. Bog se te bo dotaknil, kot se je dotaknil mene in na stotine drugih. Videl sem mnogo spremenjenih življenj mož in žena zaradi tega razodetja.

Moliti in živeti v kraljestvu kot sin

Če želimo širiti kraljestvo, je zelo pomembno, da razumemo pomembnost posinovljenja v odnosu do Očeta. Jezus nas je učil, kako se moli v kraljestvu. Vse to lahko beremo v Matejevem evangeliju, 6: 9-15: »Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

Ko dojamemo Jezusov odnos z Očetom, se način, kako molimo sami, korenito spremeni. Jezusovo delo na križu nam je omogočilo, da smo deležni enakega slavnega sinovstva z Očetom. Pismo Galačanom pravi, da Duh v nas kliče: »Abba, Oče!« (Gal 4: 6). Pravzaprav je nemogoče efektivno moliti brez tega razodetja. Očetje morajo odgovoriti svojim sinovom.

Moje življenje se je spremenilo zaradi izkušnje, ki jo je imel moj prijatelj. Mislim, da se je to zgodilo leta 1967. Za nekaj časa sem se vrnil nazaj iz Indije v Anglijo. Moj prijatelj je vodil veliko dobrodelno ustanovo, ki je pomagala revežem iz tretjega sveta. Dobil je priložnost, da o potrebah tega dela govori pred Dukeom Edinburškim, možem angleške kraljice Elizabete II.

Ni bil angleški kralj, ampak skoraj tako dober kot kralj. Na razpolago so mu dali 15. minut za pogovor z Dukeom in če bi mu uspelo pridobiti tako imenovano 'kraljevo pokroviteljstvo', potem bi imel dostop do vseh mogočih fondov za dobrodelne namene. Ta sestanek je bil zato zelo pomemben, saj bi mu odobravajoč Dukeov odgovor omogočil veliko denarja.

Moj prijatelj si je nadel svojo najboljšo obleko in se odpravil v London. Z dovoljenjem je šel v Buckinghamsko palačo in moral preko več vrst varnostnih služb. Po vsem tem je čakal v sprejemnici na svoj sestanek. Ura je bila točno štiri. Odprla so se vrata in pospremili so ga v Dukeovo pisarno. Skrbno je pripravil svoj govor. Na vsako besedo, ki naj bi jo izrekel v teh 15. minutah, se je natančno pripravil. Pripovedoval mi je: »Ravno sem se usedel in sem hotel začeti z govorom, ko so se na stežaj odprla druga vrata in je majhen deček, princ Edward, star 7. ali 8. let, pritekel v pisarno brez predhodnega dogovora. Rekel je: ''Očka, igračka se mi je pokvarila! Ali mi jo lahko, prosim, popraviš?'' Duke mi je rekel: ''Oprostite mi za trenutek, moram ugoditi sinovi prošnji.'' Devet minut je porabil, da je popravil igračo in potem je rekel sinu: ''Pojdi zdaj, govoriti moram s tem gospodom.'' Potem se je obrnil k mojemu prijatelju in mu rekel: ''Naslednji sestanek imam ob 4: 15, zato mi morate vse, kar mi želite povedati, povedati v šestih minutah.'' Moj prijatelj se je potrudil po svojih močeh in mu razložil vse v šestih minutah. S hvaležnostjo je sprejel Dukeovo uslugo, ampak na koncu mi je rekel tole: »V teh nekaj minutah sem spoznal, da je med prosilcem in sinom ogromna razlika.« Ali ste razumeli to? Med prosilcem in sinom je ogromna razlika.

Princ ni bil vnaprej dogovorjen za sestanek, on je imel odnos, in očetje morajo odgovoriti sinovom. Če torej moliš kot prosilec, potem obstaja verjetnost, da boš prejel odgovor. Če pa moliš kot sin, potem pa boš odgovor moral prejeti. Zato je Jezus rekel, da če se želimo naučiti moliti, moramo molitev začeti z 'Naš Oče ...'

Ko sem živel v Bombaju, so velikokrat na moja vrata prišli prosjačit berači v veliki stiski. Nekateri med njimi že več dni niso jedli in njihova oblačila so bila popolnoma ponošena. Iz usmiljenja sem jih nahranil in jim dal novo obleko. Ampak tega mi ne bi bilo treba storiti. Lahko me je prosil, ampak jaz sem se sam odločil, ali mu bom dal to, za kar me je prosil, ali ne. Ampak za svojega sina pa moram poskrbeti. On ima pravice. Prosim vas, razumite to, da imajo sinovi odnos z očetom, zato jim mora oče dati odgovor. Sinovi imajo pravice.

Ko je Jezus stal pred grobnico, kjer je ležal Lazar, je z močnim glasom zaklical: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš« (Jn 11: 41-42).

Najprej piše, da tega ni rekel zato, ker bi bil Bog gluh, temveč zato, ker je hotel, da ljudje vedo, zakaj so njegove prošnje vedno uslišane. Ko sin moli k Očetu, mu Oče mora odgovoriti, drugače to ni Oče. Tega sem se naučil v Bombaju in od leta 1965 nisem nikoli več prosil Boga, da bi poskrbel za moje potrebe. Očetu se samo zahvaljujem, ker vem, da bo on to storil.

Sedaj svoje molitve lahko usmerim na druge ljudi in ostale stvari, ker mi ni potrebno več moliti samo zase. Moj Oče me ljubi in vse, kar ima moj Oče, je moje. Amen! Če to resnično verjameš, potem ne moliš kot prosilec, temveč kot sin. Sinovi imajo odnos. Sinovi imajo pravico do odgovora. In vse, kar ima Oče, je na razpolago sinu. To je življenje v kraljestvu.

Četrta stvar, ki jo morate razumeti, je, da ne morete biti deležni samo privilegijev brez odgovornosti. Ko pride berač trkat na moja vrata, mu lahko dam hrano, ali pa tudi ne. Ampak beraču ni potrebno biti poslušen meni, ker ni moj sin. Moj sin je deležen privilegije sinovstva, a hkrati mora izpolnjevati to, kar mu naročim. Privilegiji brez odgovornosti ne obstajajo.

Jezus je učil učence moliti: »Naš Oče ...« Učenci so ga prosili, naj jih nauči moliti, kot je Janez Krstnik naučil moliti svoje učence, ampak Jezus jim je odvrnil: »Ne, ne! Naučil vas bom nekaj novega, nekaj, kar ni še nihče prej počel.« Jezus je bil prvi, ki je molil kot sin. To je naredil zato, da bi jim to pokazal. Rekel jim je: »Poglejte, fantje. V grobu leži razpadajoče truplo. Prosil bom svojega Očeta in on bo obudil Lazarja od mrtvih.« Ko je molil, se Jezus ni niti malo spotil. On ni molil: »La-la-la-lazar, p-p-pridi ven.« Zaklical je: »Lazar, pridi ven!«

Zato, ker ga Oče vedno usliši.

Naslednja stvar, ki jo uči, je da posvečujemo ime Boga, ''posvečeno bodi tvoje ime'' (Mt 6: 9). Ko prejmemo razodetje o tem, kako veličasten, čudovit in slaven je Bog v resnici, je naslednja stvar, ki se jo naučimo moliti: »Pridi tvoje kraljestvo ...« (Mt 6: 10). To je Očetovo kraljestvo. Kraljestvo pomeni, da se izpolnjuje njegova volja na zemlji in v nebesih. To definicijo kraljestva nam je dal Jezus. Tu lahko vidimo, da kraljestvo ni nek prostor. To ni neko mesto nekje v nebesih, temveč je bistvo kraljestva v odnosu med človekom in Bogom.

Kraljestvo postane kraljestvo, ko se Božja volja izvršuje v popolnosti. Veliko ljudi si želi priti v nebesa, ne razumejo pa tega, da so nebesa okolje, ki so posledica poslušnosti. Ali razumete to? Nebesa so okolje, kjer se Božja volja izvršuje v popolnosti. Če se Božja volja izpolnjuje v popolnosti, se nebesa avtomatsko tam. Ko se Božja volja ne izpolnjuje, potem nebesa avtomatsko izginejo. Odnos poslušnosti ustvari okolje, ki ga imenujemo nebesa. Zaradi tega lahko lažje razumete, zakaj je tako težko neposlušnim ljudem priti v nebesa. To je povsem nasprotno.

Neposlušnost povzroča pekel! Poslušnost povzroča nebesa. Osnova kraljestvu so ljudje, ki Božjo voljo izvršujejo v popolnosti. Če se Božja volja ne izpolnjuje v popolnosti, to enostavno ni njegovo kraljestvo.

Ko to dojameš, potem lažje razumeš 'nebeške stvari'. Ljudje, ki ne izpolnjujejo njegove volje, ne morejo vstopiti v nebesa ne zaradi neusmiljenosti Boga, temveč zato, ker je to enostavno nemogoče. Problem ni v grehu, temveč v neposlušnosti. Še bolj zahrbtna je neodvisnost, ko se odločiš, da boš delal po svoji volji, namesto po volji Boga. S tem namreč praviš: »Jaz vem bolje od Boga, kaj je dobro zame.« Ampak to je neumno in nelogično v vsakem pogledu. Če se raje ravnaš po svoji volji, namesto po Božji, potem si norec, ki uničuje sam sebe. Na ta način škoduješ samemu sebi. Neumno in uničujoče je obrniti se stran od popolne poslušnosti Bogu. Nebesa so torej okolje, kjer se Božja volj izpolnjuje v popolnosti. Bistvo kraljestva je v tem, da se Božja volja izpolnjuje v popolnosti tako na zemlji, kot v nebesih. Ko to resnično dojameš, spoznaš, kako grozno je zgrešiti Božjo voljo. To je resnična neumnost in samouničevanje. Če se odločiš, da boš ravnal po svoji volji, namesto po Božji, uničuješ samega sebe in odpiraš vrata demonskim motnjam, o katerih bomo govorili kasneje.