Razmišljanja moja - EZEKIEL POKLICAN ZA PREROKA

 

 

EZEKIEL POKLICAN ZA PREROKA

 

Uvod

1

1 V tridesetem letu, v četrtem mesecu, petega v mesecu, ko sem bil med izgnanci ob reki Kebár, so se odprla nebesa in videl sem Božja videnja.

2 Petega v mesecu – bilo je v petem letu izgnanstva kralja Jojahína –

3 se je zagotovo zgodila GOSPODOVA beseda Ezekielu, Buzíjevemu sinu, duhovniku, v deželi Kaldejcev ob reki Kebár. Tam je bila nad njim GOSPODOVA roka.

 

Kakor lahko razberemo iz  študijske verzije Svetega pisma, v uvodu v Ezekielovo knjigo, je bil Ezekiel izgnan v Babilonijo približno leta 588 pred Kristusom, med prvimi izgnanci, še preden je bil Jeruzalem porušen in požgan.

 

Videnje se mu je zgodilo ob reki Kebár, za katero domnevajo, da naj bi bila pritok reke Tigris in naj bi se nahajala na področju Kaldejskega ozemlja, med mestom Babilon in Ur (Varka, Uruka).

 

Čas tega videnja niso mogli natančno dognati.

To preroško videnje je iz Ezekiela – duhovnika, naredilo preroka.

 

Videnje Božjega veličastva

4 Videl sem: glej, nevihtni veter je prihajal s severa, velik oblak in plapolajoč ogenj in okrog njega sijaj; iz njegove srede nekakšno iskrenje, iz srede ognja.

5 Iz njegove srede pa podobe štirih živih bitij. Tole je bil njihov videz: imela so človeško podobo;

6 vsako je imelo štiri obraze in vsako štiri peruti.

7 Njihove noge so bile ravne in stopala njihovih nog kakor telečje stopalo; lesketala so se kakor glajen bron.

8 Pod perutmi, na štirih straneh, so imela človeške roke. Vsa štiri so imela obraze in peruti.

9 Njihove peruti so se dotikale med seboj in niso se obračala pri hoji; vsako je hodilo naravnost naprej.

10 Podoba njihovih obrazov: človeški obraz in obraz leva na desni so imela vsa štiri, obraz vola na levi vsa štiri in obraz orla vsa štiri.

11 Takšni so bili njihovi obrazi. Njihove peruti so bile razprostrte navzgor; vsako bitje je imelo po dve, ki sta se dotikali, in dve, ki sta mu pokrivali telo.

12 Vsako je hodilo naravnost naprej. Kamor je hotel iti duh, so šla in med hojo niso spreminjala smeri.

13 Med živimi bitji je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor žareča žerjavica, kakor plamenice, ki so švigale med bitji sem in tja. Ogenj je ves sijal in iz ognja je švigal blisk.

14 In živa bitja so tekala sem in tja; videti so bila kakor blisk.

15 Ogledoval sem si živa bitja: glej, kolo je bilo na tleh poleg živih bitij s štirimi obrazi.

16 Kolesa so bila videti kakor bleščeč taršíški kamen; vsa štiri so imela enako obliko. Videti so bila izdelana tako, kot da bi bilo eno kolo sredi drugega. 17 Kadar so se premikala, so se mogla premikati v vse štiri smeri in med premikanjem niso spreminjala smeri.

18 Njihova platišča so bila visoka in strašna, kajti platišča so bila polna oči krog in krog, pri vseh štirih.

19 Kadar so živa bitja hodila, so se premikala tudi kolesa poleg njih, in kadar so se bitja vzdignila s tal, so se vzdignila tudi kolesa.

20 Kamor je hotel iti duh, so šla. Kolesa so se vzdignila hkrati z njimi, ker je bil duh živega bitja v kolesih.

21 Kadar so hodila bitja, so se premikala tudi kolesa; ko so stala, so stala tudi ta; kadar so se vzdignila s tal, so se hkrati z njimi vzdignila tudi kolesa, ker je bil duh živega bitja v kolesih.

22 Nad glavami živih bitij je bil nekak nebesni obok, bleščeč kakor kristal, razprostrt nad njihovimi glavami. 23 Pod nebesnim obokom so bile njihove peruti zravnane druga proti drugi; vsako bitje je imelo dve, ki sta mu pokrivali telo.

24 Slišal sem šum njihovih peruti kakor bučanje

velikih vodá, kakor glas Mogočnega. Kadar so hodila, je bobnelo kakor hrup vojske; kadar so stala, so povešala peruti.

25 Iznad nebesnega oboka, ki je bil nad njihovimi glavami, je prihajalo šumenje.

26 Vrh nebesnega oboka, ki je bil nad njihovimi glavami, je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor kamen safír, podobno prestolu. Na tem, kar je bilo videti kot prestol, je bila zgoraj postava, podobna človeku.

27 In videl sem nekaj kakor očesce sijajnika, kakor ognjen obod

okoli njega, od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzgor. In od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol sem videl nekaj kakor ogenj in sij je bil okoli njega.

28 Kakor mavrica, ki je na oblaku ob deževnem dnevu, tak je bil videti sijaj okoli njega. Takšna je bila prikazen tega, kar je podoba GOSPODOVEGA veličastva.

Ko sem to videl, sem padel na obraz in slišal glas, ki je govoril.

 

 

 

Knjižni zvitek

2

1 Rekel mi je: Sin človekov, postavi se na noge in govoril bom s teboj.

2 Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge. Slišal sem tega, ki mi je govoril.

3 Rekel mi je: Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, k narodu upornikov, ki so se mi uprli. Oni in njihovi očetje so se mi upirali vse do tega dne.

4 Ti ljudje so trmastega obraza in predrznega srca, k njim te pošiljam. Reci jim: Tako govori Gospod BOG:

5 Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi.

6 Ti pa, sin človekov, se jih ne boj, tudi njihovih besed se ne boj, čeprav so zate osat in trnje in prebivaš med škorpijoni! Njihovih besed se ne boj in pred njihovim obličjem se ne zbegaj, kajti uporna hiša so.

7 Govôri jim moje besede, naj poslušajo ali ne, ker so uporni.

8 Ti pa, sin človekov, poslušaj, kar ti govorim! Ne bodi uporen kakor ta uporna hiša! Odpri usta in jej, kar ti dajem! 9 Videl sem: glej, roka se je iztegnila k meni in glej, v njej je bil knjižni zvitek. 10 Razvil ga je pred menoj; bil je popisan na prednji in na zadnji strani. Na njem so bile zapisane žalostinke, tožba in bolečina.

 

3

1 Rekel mi je: Sin človekov, jej, kar ti je ponujeno! Pojej ta zvitek, potem pojdi in govôri Izraelovi hiši!

2 Odprl sem usta in dal mi je jesti ta zvitek.

3 Rekel mi je: Sin človekov, nasiti si telo in si napolni notranjost s tem zvitkom, ki ti ga dajem! Použil sem ga in v ustih mi je bil sladek kakor med.

4 Nato mi je rekel: Sin človekov, pojdi, napoti se k Izraelovi hiši in jim govôri z mojimi besedami!

5 Saj nisi poslan k ljudstvu nerazumljivega govora in težkega jezika, temveč k Izraelovi hiši.

6 Tudi ne k številnim ljudstvom nerazumljivega govora in težkega jezika, ki njihovih besed ne razumeš: zares, če bi te poslal k njim, bi te poslušali.

7 Izraelova hiša pa te ne bo hotela poslušati; saj tudi mene nočejo poslušati. Vsa Izraelova hiša je namreč predrznega čela in trmastega srca.

8 Glej, tvoje obličje sem naredil tako trdo, kakor je njihovo obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo.

9 Kakor diamant, trše od skale sem naredil tvoje čelo. Ne boj se jih in pred njihovim obličjem se ne zbegaj, kajti uporna hiša so.

10 Dalje mi je rekel: Sin človekov, vse moje besede, ki ti jih govorim, si vtisni v srce in jih poslušaj z ušesi.

11 Potem pojdi in se napoti k izgnancem, k sinovom svojega ljudstva, in jim govôri; reci jim: Tako govori Gospod BOG – naj poslušajo ali ne.

12 Tedaj me je duh vzdignil in zaslišal sem za seboj mogočno bobnenje:

 »Slavljeno GOSPODOVO veličastvo

s svojega kraja!«

13 Bil je šum, ki so ga delale peruti živih bitij, ko so se dotikale

druga druge, in ropot koles poleg njih: mogočno bobnenje.

14 Duh me je vzdignil in odnesel, in šel sem, v bridkosti in razburjenju svojega duha; močna je bila GOSPODOVA roka nad menoj.

15 Tako sem prišel k izgnancem v Tel Abíbu, ki so prebivali ob reki Kebár, kjer so se naselili. Tam sem bival sedem dni izmučen sredi med njimi.

 

Prerok kot Izraelov stražar

 

16 Ko se je izteklo sedem dni, se mi je zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč:

17 Sin človekov, postavil sem te za stražarja Izraelovi hiši. Ko zaslišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu!

18 Če porečem krivičnežu: »Gotovo umreš,« pa ga ne posvariš in ne spregovoriš, da bi posvaril krivičneža pred njegovo krivično potjo in ga ohranil pri življenju, bo ta krivičnež umrl zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok.

19 Če pa si posvaril krivičneža, pa se ne odvrne od svoje krivičnosti in od svoje krivične poti, bo umrl zaradi svoje krivde, ti pa si boš rešil življenje.

20 In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in ravna krivično, mu nastavim oviro, da se spotakne, in bo umrl. Če ga nisi posvaril, bo umrl zaradi svojega greha; pravična dela, ki jih je storil, ne bodo ostala v spominu. A njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. 21 Če pa si pravičnega posvaril, naj ne greši, in pravični ne greši, bo zagotovo ostal pri življenju, ker se je dal posvariti. In ti si boš rešil življenje.

 

Kaj nam ta prva tri poglavja Knjige Ezekiela razkrijejo?

 

1.                  Ezekielovo, opisno predstavo o Božjem veličastvu.

2.                 O Božji suverenosti in odločitvi, da ga Bog kliče v službo preroka.

 

Ezekiel je kakor duhovnik živel med izgnanci, ki jih je kralj Nebukadnezar odpeljal iz Jeruzalema. Ne vemo koliko časa po tem, ko je začel prebivati v izgnanstvu, je dobil to videnje, toda bilo je veličastno. V Ezk 1,1, pravi: "So se odprla nebesa in videl sem Božja videnja."

 

Ezekiel ni pričakoval tega. Verjetno je bil njegov dan pred videnjem običajen zanj, kakor vsi dnevi pred tem. Brez dvoma je bil kot duhovnik veliko v skupnosti z Bogom, ki ga je poznal in zato tudi izbral z namenom, da mu to videnje pokaže.

 

Toda preden je Ezekiel kakor človek lahko to doživel izvemo, da se je Ezekielu zagotovo zgodila Gospodova beseda, ker je bila nad njim Gospodova roka. Ezk 1,3.

 

To pomeni, da se navadnemu, zemeljskemu človeku takšno videnje ne more razkriti, če ni Gospod z njim.

 

Samo videnje, ki ga opisuje Ezekiel, se nam na trenutek lahko zdi strašljivo in neobičajno z ozirom na to, kar vidimo vsak dan.

 

Človek misli da je vse, kar obstaja samo to, kar lahko vidijo njegove oči, tukaj na zemlji. In ker to vsak dan videvamo, mislimo, da je samo to obstoječe.

 

V to utečenost spoznanja pa vstopi Bog in nam preko Ezekielove knjige razodene še obstoj druge resničnosti; Božje veličastvo.

 

Božja resničnost je presenetljivo drugačna in človeškemu razumu nesprejemljiva, če je ne razumemo in sprejmemo v Duhu. Prepričana sem, da je Ezekiel to videnje zelo težko opisal, ker so človeške besede prerevne, da bi lahko opisale tako veličastne stvari.

 

Opis zajema nevihtni veter, ki je prihajal iz severa, velik oblak in plapolajoči ogenj, iz njega izhajajoči sijaj in iskrenje. Iz srede tega videnja so se mu razodela štiri bitja, vsako s štirimi perutmi in štirimi obrazi in z rokami. Njihov obraz je imel na levi strani podobo človeškega obraza in obraza leva, na desni strani pa podobo vola in orla.

 

Najbolj presenetljivo pa je spoznanje, da so šla ta bitja tja, kamor jih je vodil duh. O tem beremo v Ezk 1,12 in 1,20. To nam pove, da se ta bitja niso premikala vsako po svoje in kakor bi si želela, ampak je bilo vse usklajeno z delovanjem Božje moči in avtoritete.

 

Ali nebi moralo biti tako tudi med Božjim ljudstvom v današnjih dneh.

 

Beremo o kolesih, v katerih je bil živi duh. Ezk 1,21d.

Prisotna so bila tudi živa bitja.

Nad vsem je bil nebesni obok in vrhu nebesnega oboka je bil prestol, na njem pa postava podobna človeku.

 

Ezekiel je lahko Božje veličastvo opisal samo na osnovi svoje predstave o človeku, ker je bilo njegovo videnje tako veličastno in nedoumljivo, da sploh ni vedel, kako naj ga opiše s človeškimi besedami in na človeku doumljiv način.

 

Kakor mavrica, ki je na oblaku ob deževnem dnevu, tak je bil videti sijaj okoli njega. Takšna je bila prikazen tega, kar je podoba GOSPODOVEGA veličastva. Ko sem to videl, sem padel na obraz in slišal glas, ki je govoril. Ezk 1,28.

 

Če primerjamo Ezekiela in apostola Janeza vidimo, da je Janez ob Gospodovem veličastvu padel v nezavest, Ezekiel pa ne, a ga je videnje vseeno pretreslo. Padel je na obraz, ali zaradi tega, ker ga je videnje pretreslo, ali zaradi strahospoštovanja, ne vem.

 

Božji Duh je dal Ezekielu moči da je lahko ponovno vstal in  poslušal besede, ki mu jih je govoril Bog.

 

Bog mu je naročil, da besede, ki mu jih bo govoril pove Izraelovim sinovom in tu jih je imenoval uporniki, ker so se uprli Bogu.

 

Bog je vedel, da Ezekiel v svoji moči ne bo mogel oznanjati Božje besede temu uporniškemu ljudstvu, ki jih imenuje celo z besedo škorpijoni. Zato mu Bog pravi, da naj se jih ne boji in naj se jim ne pusti zbegati.

 

Torej Bog je naročil, da Izraelcem govori besede navkljub temu, če bodo poslušali ali ne.

 

Ali se ne dogaja prav to tudi danes, v današnji cerkvi, ko Gospod znova in znova govori Svojemu neposlušnemu ljudstvu, kakor pravi tudi v Jer 32,33: "Kazali so mi hrbet, ne obraza, in čeprav sem jih poučeval, nenehno poučeval, niso poslušali, da bi sprejeli opomin."

 

Bog ga celo opozarja, kljub temu da ga je sam izbral za to poslanstvo, da naj ne bo uporen kakor oni.

 

In ko pravi v Ezk 2,5. . . . Vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi; vidimo, da ga je Bog poklical v službo preroka.

 

Nato mu Bog naroči, naj poje knjižni zvitek, ki ga je pred njegovimi očmi razvil da je lahko videl, da je bil popisan na obeh straneh. Ezekiel je bil poslušen in ga je použil.

In čeprav so bile na njem napisane žalostinka, tožba in bolečina, je postal ta zvitek v njegovih ustih sladek kakor med. (Ezk 3,3).

 

Ps 119, 103 Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom.

 

Nato ga Bog potolaži z besedami, da ga ne pošilja k ljudem nerazumljivega jezika, k tujcem, ampak k njegovemu ljudstvu, čeprav bi ga tujci poslušali, ti pa ga ne bodo.

 

Bog mu obljubi, da ga bo ojačal in usposobil: "Glej, tvoje obličje sem naredil tako trdo, kakor je njihovo obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo. Kakor diamant, trše od skale sem naredil tvoje čelo. Ne boj se jih in pred njihovim obličjem se ne zbegaj, kajti uporna hiša so." (Ezk 3;8,9).

 

In ko beremo naprej se sprašujemo zakaj je moral Ezekiel pojesti zvitek, nato pa mu Gospod v 3, 10 pravi:  "Dalje mi je rekel: Sin človekov, vse moje besede, ki ti jih govorim, si vtisni v srce in jih poslušaj z ušesi."

 

Ko mu je Gospod povedal vse te besede, ga je Duh dvignil od tam in medtem je še slišal za seboj mogočno bobnenje bitij, ki so slavila Gospodovo veličastvo – mogočno bobnenje.

 

Ko ga je duh dvignil je bil njegov duh poln bridkosti in razburjenja, kajti močna je bila Gospodova roka nad njim. (Ezk 3,14).

 

Prišel je k izgnancem v Tel Abib, ki so prebivali ob reki Kebar, kjer je prebival sedem dni izmučen med njimi.

 

Nekdo bi lahko rekel, da je doživeti nekaj takšnega, kar je doživel Ezekiel velika čast in blaženo doživetje. Če pa se vsaj malo poglobimo v to, lahko doumemo, da je bila predenj postavljena velika odgovornost in da je bilo doživetje tega videnja in vsega kar je videl za njegovo fizično telo in duha utrujajoče, tako da je po njem potreboval čas počitka, preden je začel izvrševati svoje poslanstvo.

 

Iz teh poglavij lahko razberemo sledeče:

1.                  Bog izbranega človeka za Božje delo lahko  pokliče nenadoma.

2.                 Božji izbranec ima možnost da Božjo odločitev sprejme ali ne.

3.                 Če se odloči slediti Božjemu klicu, se mora ves čas zanašati na Božje vodstvo.

4.                 Za vsako odločitev, besedo in dejanje je odgovoren Bogu.

5.                 Zaveda se, da bo zaradi svojega dela za Boga zasramovan, izločen od večine, v nevarnosti, težavah, preganjanju in nerazumljen.

 

 

7.4.2009