Razmišljanja moja - RAZMIŠLJANJE OB MARIJINI HVALNICI

 

Razmišljanje ob Marijini hvalnici

46 In Marija je rekla:

47 »Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

48 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

49 kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Luka 1,46-49

 

V tej prečudoviti Marijini hvalnici nam ona sama razkriva, da je zanjo Jezus Kristus, sin, ki ga je rodila kot Božja izbranka;

1) Gospod

2) Bog,

3) njen Odrešenik

4) Mogočni,  

5) Njegovo ime je sveto.

 

Ne glede na to, da je bila izbrana, da rodi največjo in najpomembnejšo osebo, ki je kdajkoli hodila po zemlji, Jezusa Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, z namenom, da postane Odrešenik za vse ljudi, se ni nikoli zaradi tega poviševala.

 

Iz stiha 1:48 je razvidno, da se je imela samo za ponižno služabnico.

 

Kdo potrebuje Odrešenika? Grešnik, ali ne?

 

Zakaj potem pravi Marija, ki jo imajo danes mnogi za »soodrešiteljico«, v stihu Lk 1:47, da je Gospod Jezus Kristus njen Odrešenik. Ali ne zaradi tega, ker je vedela, da je ona sama le človek, mlada Judinja, ki je bila po Božji, suvereni odločitvi izbrana za to pomembno poslanstvo, čeprav je bila , kakor vsi drugi okoli nje, samo človek.

 

Zakaj to vemo? Zato, ker ona sama pravi, da je Jezus Kristus njen Odrešenik.

 

Prav tako pa nam daje odgovor stih iz Rim 3:23:

 

»Saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave.«

 

Kdo so to vsi?  Vsi, ljudje. Tudi Marija, Jezusova mati, je bila grešnica, kot vsi ljudje, a vseeno je Bog v njej videl potencial, zaradi katerega je bila izbrana. Bila je Judinja, bila je nedolžna (še ni imela odnosa z nobenim moškim, niti s svojim zaročencem Jožefom, s katerim je bila v tistem času, zaročena).

 

Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, (Bog z nami), kar v prevodu pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, (ni bil z njo kot mož z ženo), dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus. (Matej 1:22-25).

 

Ko ji je angel sporočil novico, da je izbrana, da bo rodila Odrešenika, Jezusa Kristusa, bi lahko to tudi odklonila, ker bi se ustrašila velike odgovornosti, ki je bila pred njo. Če ne iz drugega razloga, potem že zaradi tega, ker bi se lahko ustrašila odziva njenih bližnjih, tudi Jožefa, njenega zaročenca, kaj šele vseh ostalih, ki so jo poznali. Kajti v tistem času so po judovskih pravilih vsako žensko, ki je zanosila izven zakona, do smrti kamenjali.

 

Kaj ji je dalo moči, da se je odločila za to sveto in vzvišeno poslanstvo, ki je v njeno življenje  prinesla velike in hkrati nepredvidljive spremembe in posledice.

 

26 V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret,

27 k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija.

28 Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!«

29 Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to.

30 Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.

31 Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.

32 Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida

33 in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

34 Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?«

35 Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.

36 Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno.

37 Bogu namreč ni nič nemogoče.«

38 Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Luka 1,26-38

V zgornjem odlomku vidimo, da je bil angel Gabriel poslan k Mariji v šestem mesecu. Kaj pomeni ta šesti mesec. Po vsej verjetnosti šesti mesec nosečnosti Elizabete, njene sorodnice, ki je po Božji milosti zanosila otroka v svoji pozni starosti. Nosila je namreč bodočega Jezusovega bratranca, Janeza Krstnika.

 

Bog nikoli ne zamuja, niti ne prehiteva. Pri njem se vse dogaja ob pravem času, po Njegovem popolnem načrtu.

 

Marija je bila zaročena z Jožefom, vendar v tistem času v času zaroke niso imeli fizične odnose eden z drugim, ampak šele po poroki.

 

Angel je prišel k njej, k mlademu Judovskemu dekletu. Verjetno to srečanje zanjo ni bilo nekaj običajnega, saj je prvič v življenju videla angela, ki ji je celo govoril.

 

Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Luka 1:28).

 

Kako nenavaden pozdrav. Mariji najprej sploh ni bilo jasno, kaj se dogaja in zakaj tak pozdrav. In potem ji je angel je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Luka 1:30-33).

 

Marija je vedela, da mora Jezus priti na svet, vendar si do takrat ni niti predstavljala, kdaj se bo to zgodilo in kako, še najmanj pa, da bo ona tisto dekle, ki bo izbrana od Boga, da ga nosi, donosi in rodi.

 

Prvo, kar ji je rekel angel je bilo: »Ne boj se Marija, z obrazložitvijo, da je našla milost pri Bogu.«

 

In naslednje kar je slišala je bilo, da bo spočela in v svojem telesu devet mesecev nosila otroka, ki ne bo navaden otrok, ampak Sin Najvišjega, kateremu Kraljestvu ne bo konca. Bog je izbral njo, telo mlade Judinje, da v njenem telesu naredi nadnaravno spočetje, brez fizičnega odnosa, kakor se to dogaja pri ljudeh.

 

Zato je Jezus imel zemeljsko mater, njegov oče pa je bil Bog. Vendar v tistem trenutku Marija ni vedela, kako se bo lahko zgodilo, da bo v sebi nosila Jezusa, Božjega Sina, saj s svojim zaročencem Jožefom še ni bila intimna.

 

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?«

Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.«

(Luka 1:34-35).

 

Prepričana sem, da je ob tej novici Marija v prvem trenutku razmišljala, kaj naj naredi. Ali naj to sprejme, ali ne. Ali je to resnično, ali ne. Toda glede na to, da je bila vzgojena v poznavanju Stare zaveze, kjer je bil v mnogih spisih opisan prihod Mesije, ki bo rešil Judovsko ljudstvo, se je odločila verjeti temu, kar ji je govoril angel.

 

Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Luka 1:38).

 

 

39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.

40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto.

41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha

42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!

43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?

44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo.

45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

(Luka 1:39-45).

 

Po tem dogodku je šla Marija obiskat svojo sorodnico Elizabeto, ki je bila tudi noseča, kjer je dobila jasno potrditev, da je to, kar se ji je zgodilo, resnično.

 

Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha, in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!

Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Luka 1:41-45).

 

In Marija, polna Svetega Duha, je izrekla te čudovite besede, ki jih v nekaterih cerkvah popolnoma napačno interpretirajo:

 

In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali (ne častili in poveličevali), vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. (Luka 1:46-49).

 

Te njene besede so potrdile prav to, kakšno je bilo njeno mišljenje o otroku, ki ga nosi in o tem, kar bo On postal zanjo in za vse ljudi; Odrešenik.

 

Mogoče bi kakšno drugo dekle govorilo naokrog, in na ves glas razglašalo, za kaj jo je Bog izbral. Toda ona ne. Bila je ponižna in preprosta in zavedala se je, da je le posoda izbrana za Boga in ni bila zaradi tega nič več, kakor druge mladenke, živeče v tistem času.

 

Res, to je zgodba, katera bi, če bi se zgodila danes, napolnjevala vse časopise in vse internetne strani in novice. Mi pa jo včasih beremo avtomatično, kakor da je to nekaj, kar že tako ali tako poznamo in nam sčasoma postane običajna zgodba.

 

Dejansko pa je vedno aktualna, nova in presenetljiva, če jo razloži Sveti Duh. In On lahko zgodbe iz Svetega pisma razloži na vedno nov in nov, zanimiv in edinstven način.

 

24.11.2021