Duhovna rast do uporabne
zrelosti
Življenje
je prekratko, da bi ga zapravljali za nepomembne stvari. Ali ne govorijo tega
celo brezbožniki. Veliko bolj velja to za nas, ki smo po Gospodovi milosti
stopili na čudovito Pot in prejeli radost
zveličanja.
Jezus
jim odvrne: »Jaz sem pot, resnica in
življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Jn 14;6)
Včeraj
med molitvijo sem se zamislila nad možnostjo, da bi nam Gospod v teh dneh rekel,
naj čakamo v »gornji izbi« na Svetega Duha in na njegovo moč. Koliko bi nas
bilo, ki bi si vzeli čas za to? Kako resno bi vzeli to sporočilo? Koliko
izgovorov bi imel mnogi med nami?
Gospod
želi vse v nas in okoli nas imeti v popolni podrejenosti Njegovi volji. Gospod
želi biti prvi. Smo sposobni radostno živeti to pomembno in odločilno zahtevo
popolne predanosti?
Vi torej molíte
takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje
kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in
odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in
ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. (Mt 6;9-13).
Sveti
Duh si ogleduje in preiskuje srca kristjanov po vsem svetu. Išče, vzgaja ter
pripravlja ponižna in goreča srca ljudi, ki so pripravljeni nositi vsak dan
svoj križ in iti za Njim – Jezusom Kristusom. Tega ne bomo zmogli sami, v svoji
človeški moči. To ni samo naše delo. Naše delo je brati in preučevati Božjo
Besedo, moliti, slaviti Gospoda, ljubiti bližnjega in oznanjati Evangelij ter
biti v skupnosti in občestvu z vsemi svetimi v Gospodu; hoditi v neprestani
poslušnosti Svetemu Duhu. Ponižna in poslušna srca, ohranjena v čistosti in
predanosti Božji volji bo napolnil z močjo in silo svojega Svetega Duha. Nikoli
ne bomo usposobljeni za opravljanje in izvrševanje Gospodove volje skozi nas,
dokler se nas Gospodov Duh tako silno ne dotakne, da nam razodene vsak naš
najmanjši greh. Bomo dovolili Gospodu, da odstrani vse barikade za katerimi
skrivamo svoj pravi obraz in svoja hrepenenja, ki niso vedno usklajena z
Gospodovo voljo?
Lahko
se vprašamo, kaj smo danes že naredili ali ne naredili, kakor je prav Gospodu.
Ali imamo radost, ali pa smo nemirni in imamo slabo vest. Imamo srce polno na novo prebujene radosti in
veselja, prve preizkušnje pa nam pokažejo, da je pravo življenje z Gospodom,
doživeti tudi nerazumevanje okolice, zasramovanje, norčevanje, dvome ter
bolečine telesa in duše.
Če
se kdo spomni iz otroštva, kako boleče je, če ti zaradi mraza zmrznejo prsti na
rokah in kako boli, ko se vanje zopet spusti toplota, lahko doumemo bolečino
predajanja in razumevanja novega življenja v Kristusu, ko umiramo grehu in iz
dneva v dan bolj živimo Kristusovo pravičnost.
Živeti
tisto, kar si do sedaj duhovno doumel, odpustil staro in sprejel novo, od Boga
in umirati tistemu, kar še vedno prihaja na površje iz preteklosti je boleče.
Če bi bilo to naše delo, bi ne prišli daleč. Hvala Gospodu za njegovo ljubezen,
potrpežljivost in usmiljenost ter vztrajnost, da nad nami ne obupa. Hvala
Gospodu, ker nam daje ljubezen in duhovno pomoč, da lahko vztrajamo na poti
duhovne rasti.
Toda
kako hitro, prehitro se lahko zgodi, da v življenje do nedavno gorečega
kristjana vstopi ohlajevanje, ki zvodeni njegovo željo po skupnosti z Gospodom
in skupnostjo s so-kristjani, napolnjevanju z biseri Božje Besede in molitvijo.
Le
človek, ki ljubi Gospoda, ker je doživel popolno spreobrnjenje in globoko
spreminjajoč dotik Odrešenika, bo lahko vztrajal na krščanski poti do konca. S
tem ne trdim, da ne bo nikoli padel, obstaja pa velika verjetnost, da ne bo
nikoli za vedno obležal. Poanta krščanska življenja ni v tem, da nikoli ne
padeš. Moč je v tem, da si pripravljen
ponižno odpustiti vse, da bi tudi prejel vse, da si pripravljen sprejeti
kritiko in ukor tudi od človeka, kakor da si najmanjši med najmanjšimi. Tu
ni prostora za ponosne in samopravične. Takšni bodo vrženi v jarek ob poti, da
se soočijo s svojo nemočjo in nezmožnostjo, da bodo ponižno sprejeli pot
kesanja in spokorjenja, da bodo ponovno lahko stopili na ozko pot in šli
naprej, vodeni z desnico Gospodovo, odeti v blagoslov Božje milosti in
odpuščanja.
Takoj
ko pride v naše srce užaljenost, zamera, nemoč, kritičnost, grenkoba, skratka
vse kar je Gospodu gnusoba, priteče sovražnik naših duš, skupaj s svojimi
pomagači in zaduši v nas še tisto malo radosti, ki nam je preostala in nas
pahne v obup, bolečino slabe vesti, žalost in razočaranje.
To
je zelo boleče, o, kako zelo boleče, ker smo živi. Hvala Gospodu za vsako tako
bolečino, ker nam razodene, da še nismo v celoti umrli sebi. Kako dolgo smo v
tem stanju, je veliko odvisno tudi od nas samih. Doumeti kaj je od sovražnika,
kakor skušnjava in kaj od Gospoda, kakor preizkušnja ni lahko, kajti nikoli ni
isto. Vedno je drugače. Ne moreš vedno s sigurnostjo reči: »To je to!« Zakaj bi
si delali skrbi glede tega, saj je dovolj, da je Eden, ki ve kaj se dogaja.
Pridi k Njemu, zateci se v objem Njegovih ljubečih peruti in prinesi vse skrbi,
nerazumljive situacije, dvome, vprašanja in bolečine, predenj. Kako čudovito je
imeti zanesljivega Tolažnika in Učitelja. Nebeški Pomočnik nas nikoli ne pusti
na cedilu. Njegova roka nas ustavlja, kadar je za nas nevarno oditi naprej in
nas nežno pospeši, če smo se preveč upočasnili.
Njegov
Duh nam govori v srce, vendar prisluhnemo le takrat, kadar smo v Njegovem miru.
»Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče.« (Žalostinke 3;25)
Mi
bi želeli oditi v akcijo, v služenje takoj, nepripravljeni, neutrjeni in
neusposobljeni.
Čudovito
je, ko lahko potrpežljivo in v miru
čakamo, čeprav nekaj let, ob pogostem in bolečemu oblikovanju, vendar dočakati
tisti prečudoviti dan, ko bomo zaslišali glas iz nebes: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« Izaija 6,8
Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo. (Žalostinke 3:26).
2004
Ni komentarjev:
Objavite komentar