SPREOBRNITEV
K BOGU
Beseda spreobrnjenje, izhaja iz Grške besede
metanoia, kar pomeni sprememba mišljenja. To je globinska, bivanjska zaobrnitev
k Bogu, proč od greha. Ob tem doživimo sram in gnus nad našimi grehi in
odločitev, da bomo od sedaj naprej predani Bogu, ker smo doživeli sad vreden
spreobrnjenja "Obrodite vendar sad,
vreden spreobrnjenja". (Mt. 3:8).
Sočasno s spreobrnitvijo, s katero se odločimo stopiti
na popolnoma novo pot življenja, nastopi čas kesanja, čas v katerem se odločimo
zapustiti staro pot in stopiti na novo, - pot k Bogu in z Bogom. V tem času se
soočamo s spoznanjem, da smo grešniki, ki smo grešili proti Bogu in se pod
delovanjem Svetega Duha, ki nas prepričuje o grešnosti; pokesamo za svoje
pretekle grehe in se odločimo odvrniti od njih.
Spreobrnite
se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.
(Apostolska dela 3:19).
In temu sledi, da s svojimi usti priznamo Jezusu,
da želimo, da je On naš Odrešenik.
Kajti če boš
s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga
je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. (Rimljanom 10:9).
Božji poseg v nas po Svetem Duhu nas naredi za
novo stvaritev v Kristusu.
Tistim pa,
ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v
njeno ime. (Janez
1:12).
Če je torej
kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je
minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17).
Bog nam po Svetem duhu zapečati in nam da
pričevanje, da smo odrešeni.
Sam Duh
pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16).
Ta odločitev ni težka, če Sveti Duh lahko nemoteno
deluje v nas. Kajti to je človekova odločitev, po kateri Bog po svojem Svetem
Duhu, udejanji v nas Božjo spremembo.
Vendar se velikokrat zgodi, da so lahko ljudje le
začasno na tej poti. Zakaj?
Ko sprejmemo Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika,
lahko to storimo iskreno in z vso ponižnostjo, lahko pa le površno, s
prepričanjem, da bomo pač poskusili, če stvar res deluje, ne storimo pa tega s celim srcem. Bog vidi v
naše srce in ve kakšne so namere našega srca.
S srcem
namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti. Rim
Zato so že na začetku predajanja Gospodu lahko
odstopanja med ljudmi. Nekateri so Gospoda Jezus Kristusa sprejeli z dvigom
rok, na pobudo pastorja, po poslušanju pridige, ali ob branju Svetega Pisma in
razumevanju resnice le-tega, itd. Mnogi mislijo, da morajo ob tem kaj čutiti,
ker pa ne doživijo tega, mislijo, da to, ni to. Nekateri iščejo koristi, ali
samo prestopajo iz ene veroizpovedi v drugo, ne želijo pa se duhovno spremeniti,
pokesati, spremeniti razmišljanje in zapustiti stare uhojene poti greha. Ker
Svetemu Duhu ne dajo priložnosti, da jih popelje v globoko spokorejnje, se samo
na videz, čustveno spreobrnejo, v srcu pa ne. Ko prvi burni vtisi in čustva
splahnijo, nimajo notranje osnove, stalne podpore Svetega Duha, da bi duhovno
napredovali, v pravem spoznanju Boga.
Ni dvoma, da Sveti Duh opravlja svojo funkcijo
popolno, vendar mora človek ves čas hoje z Gospodom svojo svobodno voljo neprestano
podrejati avtoriteti Boga, če želi, da ga bo On
spreminjal in pripravljal, da mu bo služili v skladu z Njegovo voljo.
Gospod je
namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.
(2 Kor. 3:17).
Úči me
izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Tvoj
dobri duh naj me vodi po ravni deželi. (Psalm 143,10).
Smisel spreobrnjenja ni samo v tem, da bomo
odrešeni, in nato v tem novem življenju
uživali v družbi novih prijateljev – bratov in sester, ter bili deležni
ugodnosti spremenjenega življenja, temveč, da bomo svoje novo življenje predali
Bogu, cerkvi in svojim bližnjim v služenje.
Duhovno spreminjanje, se lahko prej ali slej
upočasni, če ne prinaša nič novega. To novo, kar v našem telesu, duhu, duši in
razumu dela naš Gospod, pa ni vedno prijetno, ker prihaja še vedno do trenja
med željami našega telesa in stremljenjem našega duha. Smo pripravljeni umirati in na koncu tudi
popolnoma umreti sebi? Od nas in moči svobodne volje v nas, je odvisno, kako
boleča bo ta sprememba za nas in kako hitro se bo odvijala. To je proces.
Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč
počenjam to, kar sovražim. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh,
ki prebiva v meni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga
nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki
prebiva v meni. (Rim 7:15,17,19,20).
Vsak dan se moramo v svobodni volji odločati med
Bogom in svetom v katerem živimo. Skrajni dve možnosti sta, da bomo Gospodu res
z vso predanostjo, ponižnostjo in poslušnostjo sledili in mu služili po Njegovi
volji, ali pa bomo s časom popustili v svoji vnemi in se vrnili v svet k njegovim minljivim, kratkotrajnim užitkom
in odpadli od Gospoda.
Obstaja še tretja možnost, ki je gnusoba v Gospodovih
očeh, namreč, da se bomo mlačno prepustili novi »tradiciji« in se z dvema
prstoma držali vrvi rešitve, z ostalimi pa se bomo držali sveta. Zakaj? Ker
vemo, da tu nekaj je, vendar mislimo, da bi se morali preveliko stvarem odpovedati,
če bi se vrvi Odrešenja oklenili z obema rokama in z vsem srcem.
To je podobno, kakor da bi bili bolni, a bi se bali
vzeti zdravilo, zaradi delovanja kemikalij v njem, zato odškrtnemo le majhen
drobec tabletke in jo zaužijemo za vsak slučaj. Učinek zdravila je preslab, da
bi lahko deloval. Prav tako je tudi Božje delovanje "neučinkovito" v
človeku, ki se ne želi popolnoma potopiti Vanj.
Prva stvar, ki se običajno zgodi v življenju
človeka, ki se ga Bog dotakne po Svetem Duhu je, da ga sprejme. Z dvigom roke v
cerkvi, kar seveda vidi tudi Gospod, ki je vsemogočen in vseveden. Takrat je
mogoče slavje v nebesih. Angeli igrajo na harfe in se vesele ob enem grešniku,
ki je prišel h Gospodu, kaj šele, če je teh ljudi več, ali še celo množica več
tisoč ljudi ob času prebujenj. Toda mi vidimo samo dvignjeno roko, Bog pa vidi
v srce.
Tak človek gre lahko nato domov in ga ni nikoli
več v cerkev, saj je imel vse samo za predstavo, lahko pa se prepusti Reki žive
vode in rokam Svetega Duha, da ga ponese naprej, globlje in globlje v spoznanje
veličine Boga, ki ga želi bolj in bolj spoznavati, bolj in bolj ljubiti in mu popolnoma
predano služiti.
"Če kdo
hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem
jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni
služi, ga bo počastil Oče." (Jn 12:26).
Če zaupamo Bogu, ki se nas je milostno dotaknil in
nas spremenil, kmalu spoznamo, da smo prejeli zaklad neprecenljive vrednosti.
Ni zlata, ne srebra, ne dragih kamnov na tem svetu, ki bi lahko preplačali
vrednost tega, kar smo prejeli po našem Gospodu Jezusu Kristusu, zastonj, kot
milostni dar.
"Kjer
je namreč tvoj zaklad,
tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6:21).
S svojo krvjo na križu Golgote, nam je pripravil
pot, ki ponuja osvoboditev od vseh naših dotedanjih, sedanjih in bodočih
grehov. Na svojem telesu, ki ga je izročil namesto nas v smrt, je vse naše
grehe pribil na križ svojega trpljenja in nam izboril večno življenje.
In kaj
moramo storiti mi? Kaj moraš storiti ti?
Kajti če boš
s svojimi usti priznal, da je Jezus
Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. (Rimljanom 10:9).
Torej, vedno ga najprej sprejmemo in že ob tem
lahko doživimo spreobrnitev, ali pa to postopoma prihaja v naše življenje,
dokler v nekem trenutku ne dozori v trenutno odločitev, ki spremeni, na novo
rodi, našega duha v Kristusovem Duhu.
Postanemo nova stvaritev, eno z Gospodom, ki
zakraljuje v nas.
Če je torej
kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je
minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17).
To lahko doživimo enostavno, kakor prestop skozi
vrata. To je razumska odločitev. Ko nam nekdo odpre vrata, lahko stopimo
naprej, stojimo med podboji, ali se vrnemo nazaj. Gospod Jezus Kristus je tisti, ki nam je
omogočil Pot skozi Vrata, skozi svojo daritev za nas na križu, ko se je po
Njegovih besedah: "Dopolnjeno je!"
(Jn 19:30) pretrgalo zagrinjalo v templju in se odprla pot človeka, k Bogu.
To je odločitev, ki ima za posledice zapustiti
svet, z vsemi slabostmi, minljivostjo in cenenostjo, lažmi in prevarami,
lahkotnimi, kratkotrajnimi užitki, ter vstopiti v nov svet, v novo življenje,
poslušnosti Besedi Svetega pisma in vodstvu Svetega Duha, ponižnosti in neprenehnega
predajanja, ki nas vodi po poti večnega življenja.
Tudi vi ste
bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na
način tega sveta,
ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih
neposlušnosti. Sicer pa smo nekoč tudi
mi vsi živeli tako kot oni v svojih
mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo
bili po naravi otroci jeze kakor drugi. (Efežanom 2:1-3).
Toda Bog, ki
je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,
čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti
ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in
nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, (Efežanom 2:4-6).
Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina,
ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« (Janez 3:36).
Šele ko doživimo pravo, Božjo spreobrnitev, ne
samo navidezno, čustveno, smo vcepljeni v
Trto – Jezusa Kristusa in od takrat se po nas začne pretakati sok Življenja
in ljubezen Odrešenika, Jezusa Kristusa.
Jaz sem
trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne
morete storiti ničesar. (Janez 15:5).
Medlimo in hrepenimo po več in več Njegove
prisotnosti in želimo še več in bolje poznati Gospoda, ki nam daje nove in nove
moči na tej poti, po kateri nas vodi On sam.
O Bog, moj
Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli
po tebi na suhi, izčrpani zemlji
brez vode. (Psalm 63:2).
Nenadoma spoznamo, da je bilo naše dosedanje
življenje le smeti, On pa nam našo odločitev Zanj, povrne s svojim čudovitim,
osrečujočim blagoslovom, ko nas iz dneva v dan preseneča z novimi in novimi
darili Svoje brezpogojne ljubezni in milosti.
Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti
spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi
njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi
bil Kristus moj dobiček. (Filipljanom 3:8).
Mi ljubimo,
ker nas je on prvi vzljubil. (1 Janez 4:19).
Svoj križ je moral nositi sam, mi pa imamo vedno
prisotno pomoč in nikoli nismo preskušani preko naših zmožnosti, ker nas Gospod
vzgaja z ljubeznijo in potrpežljivo.
Toda v vseh teh preizkušnjah
zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. (Rimljanom 8,37).
Ni komentarjev:
Objavite komentar