Derek Prince - KAKO ME JE BOG UVEDEL V DELANJE ČUDEŽEV

 

OZDRAVLJENJE SKOZI BOŽJO BESEDO

Derek Prince

Poglavje 11

KAKO ME JE BOG UVEDEL V DELANJE ČUDEŽEV

V tem poglavju želim, da nadaljujemo s poučevanjem služenja na področju fizičnega ozdravljenja in čudežev. Osmo poglavje sem zaključil govoreč o neobičajnih čudežih, ki so se manifestirali v Pavlovi službi. Večina od nas bi bila srečna, če bi videla že običajne čudeže. Da bi prejeli posebni čudež zavisi to od tega, koliko sodelujemo s Svetim Duhom. Naša občutljivost na Svetega Duha, na področju ozdravljenja in čudežev, včasih odreja tudi nivo Božjega delovanja.

ZAUPANJE V BOŽJI NAČIN OZDRAVLJENJA

Želim reči sledeče: Ko dar pride, ali ga boš sprejel, ali ga ne boš sprejel. Eno je, da ti Bog Oče da dar, nekaj popolnoma drugega pa je, ali ga boš ti sprejel. Moraš biti mentalno pripravljen in buden, da bi znal prejeti to, kar Bog daje. V nasprotnem primeru bo Bog dajal, ti pa boš neprestano prepuščal mimo to, kar se ti daje.

Želim te spomniti, na še eno osnovno resnico o ozdravljenju. Tekom predhodnih let, sem molil za veliko ljudi in bil priča mnogim čudežem. Želim te opogumiti, da Bog običajno ne ozdravlja vsakega s trenutnim čudežem. To je samo eden od načinov, s katerim Sveti Duh dodeljuje to, kar nam je Kristus naredil dostopno. Če si molil za ozdravljenje ali čudež, a ga še nisi prejel, ne odnehaj. Bog te ljubi. On je na tvoji strani. Vendar je pomembno, da ostaneš občutljiv na način, na katerega ti Sveti Duh želi dodeliti to, kar ti je potrebno. On lahko to nekomu dodeli kot trenuten in dramatičen čudež, medtem ko ti, ki stojiš v bližini, mogoče ne prejmeš nič podobnega temu. To nikakor ne pomeni, da te je Gospod odpisal ali pozabil. To samo pomeni, da moraš svoje ozdravljenje prejeti na nek drugačen način. Bog je suveren. Njemu nihče ne zvija roke na hrbet. Ali to razumeš?

Mi Bogu ne moremo določevati, kako naj dela stvari. Na nas je, da smo občutljivi in podrejeni Svetemu Duhu in da mu dovolimo, da dela na svoj način. Vseeno pa z branjem o nekaterih vidnih čudežih, lahko popolnoma spremenimo nivo svoje vere. Upam, da bo to poglavje imelo na tebe prav takšen vpliv.

ODKRIVANJE SLUŽBE

Predvsem želim izpovedati nekaj svojih osebnih pričevanj, da bi ti to, s čemer bom zaključil to poglavje ne bo zvenelo preveč preveč posebno in nedosegljivo. Če ti najprej ne razložim, mi mogoče ne boš mogel slediti, da bi bil z menoj do konca tega poglavja.

Podelil bom nekatere primere iz svojega življenja, da bi se izgradila tvoja vera in da bi bil do konca tega poglavja mentalno pripravljen, da se »zatakneš« za to, kar bo Bog naredil za tebe.

Od leta 1943 in nadalje, verujem v Božansko zdravje in po Božji milosti sem 95% tega časa res užival v njem – v ozdravljenju in v zdravju. Bogu dajem slavo za vse svoje zdravje, ki mi ga je dodeljeval. Toda, čeprav sem veroval v ozdravljenje, pridigal o njem, sem ga moral osebno sprejemati z vero v Božjo besedo. In čeprav sem videl druge ozdravljene, nikoli nisem imel neko posebno službo ozdravljanja.

Moja prva žena Lidija, je imela izredno službo molivke. Ona je dvignila družino sirot i otrok v potrebi, ki so bili prevzeti iz domov in od drugih ljudi. Leta in leta je skrbela za otroke, ki so zelo redko odhajali k zdravniku. Dovoli mi, da ti povem, da nimam nič proti zdravnikom. Jaz se zahvaljujem Bogu tudi za zdravnike in za medicinske sestre, kakor tudi za bolnišnice in druga medicinska sredstva. Toda v večini primerov, ko so otroci zboleli, niso odhajali k zdravniku, ampak k moji ženi, da je molila za njih. Ona je molila in bili so ozdravljeni. Otroci imajo neverjetno vero. Oni pričakujejo ozdravljenje in to kar pričakujejo tudi prejmejo.

Tekom mnogih let, na naših potovanjih in službah, sem svoji ženi govoril sledeče: »Jaz bom pridigal, ti pa moli za bolne.« Vedno sem smatral, da je bila to pravična razdelitev dela.

V SAD sva odpotovala leta 1962. Koncem tega leta smo se ustavili v Oregonu, na bogoslužju, ki ga je vodil brat Gerald Derstine, služabnik mononitskega ozadja. Na koncu srečanja, sva odšla Lidija in jaz k bratu Geraldu in njegovi soprogi. Po kratkem osebnem druženju je moja žena vprašala: »Brat Gerald, ali bi molili za mene?« On je to naredi. V času molitve ji je brat Gerald rekel: »Sestra, imam občutek, da bo Bog naredil nekaj novega zate in to zelo hitro.« Lidija je odgovorila: »Da, tudi jaz imam takšen občutek.« Nismo imeli predstave kaj bi ta »nova stvar« lahko bila.

Kmalu za tem smo se preselili v državo Minnesota, kjer sem postal pomočnik pastorja cerkve Božje skupščine v mestu Mineapolis. Nekega jutra, medtem ko sva moja žena in jaz skupaj molila, kar sva vedno delala na začetku dne, se je Božja prisotnost premaknila v prostoru. Najine roke so bile dvignjene v slavljenju. Na koncu me je žena pogledala in rekla: »Bog mi je pravkar dal dar ozdravljenja. Dal ga je v moje roke.« Odgovoril ji je: »Ni ti potrebno to povedati, že vem.« Kako sem vedel, ti ne znam razložiti, toda vedel sem.

Po tej molitvi sva odšla na jutranje molitveno srečanje v cerkvi, ki se je odvijala od 10. do 12. ure. Na koncu molitvenega srečanja je ena drobna gospa prišla k moji ženi s sledečimi besedami: »Sestra, ne počutim se dobro. Bi molila za mene?« Brez kakršnega koli razmišljanja o tem, kar se je dogajalo pred tem, v zgodnjem jutru, je Lidija položila roke nanjo. Takoj ko je to naredila, je žena padla na tla in tam ostala deset minut. Kasneje, ko je vstala, je prišla k moji ženi in rekla: »Žal mi je. Nisem imela namen, da to naredim. Toda bila je prisotna takšna moč, da enostavno nisem mogla stati.« Lidija in jaz sva glede na to sklepala, da se je zares nekaj novega začelo.

DAR NA DELU

Po tem je moja žena začela moliti za ljudi in v tej cerkveni skupnosti je prišlo do znatnega števila ozdravljenj. Navedel bom rezultate tega natanko tako, kakor so se zgodili. Ti čudeži mi dajejo spoznanje, da ima tudi Bog smisel za humor. Iz tega kar bom opisal, ne morem izpeljati niti enega drugega zaključka. Lidija je vedno govorila: »Tega ne delam jaz. Jaz stojim ob strani in čakam da Bog usmeri skozi mene svoj dar. In ko dar pride, ga oseba sprejme ali ne sprejme. Dar ji je bil predan.«

Lidija je molila za mnoge ljudi, ki so bili ozdravljeni, toda dar ozdravljenja, ki ga je prejela je deloval na zelo različne načine. Včasih je bilo smešno, ker so mnogi, od teh, za katere je molila, začeli skakati gor in dol, takoj ko jim je bil dar ozdravljenja dodeljen. Enostavno so iztegnjeni skakali gor in dol. Glede na to, da se te stvari običajno v cerkvah niso dogajale, nam je bilo v cerkvi Božje Cerkve, zaradi tega neprijetno. Toda ljudje, ki so skakali gor in dol, so bili ozdravljeni. Vredno je skakati gor in dol zaradi ozdravljenja, ali ne? Verjamem, da se splača izgledati kot popolni norec, če sprejmeš tisto, zaradi česar si prišel. Nekateri ljudje so tako dostojanstveni, da ne želijo izpasti »nori«, zato tudi niso prejeli ozdravljenja, tega, po kar so prišli.

V tej cerkvi je bila tudi neka malo bolj okrogla Nemka, v bolj zrelih letih, ki je imela probleme s srcem. Želela je, da molimo za njo, vendar ne, da bi jo kdo videl, kako skače gor in dol. In zamislila si je, kako bo prevarala Gospoda, kar je zelo nevarna stvar. Nekega dne nas je čakala na parkirišču in rekla: »Sestra Lidija, ali lahko molite za mene?« Moja žena je položila roke nanjo in precej obilna sestra iz Nemčije je začela skakati gor in dol po sredini parkirišča. Ustavila se je ob vratih svojega avtomobila, mož pa je nikakor ni mogel zriniti v avto. Že zelo vznemirjen, je človek rekel: »Kaj to delaš? Če boš tako nadaljevala bo prišla policija.« Ta gospa je prejela dvojno dozo.

Takšno skakanje gor in dol, pri ljudeh za katere je molila Lidija, je običajno trajalo kratek čas, po tem pa je ta fenomen v manjši ali večji meri hitro prenehal. Toda po tem je nastopilo nekaj, kar bi lahko primerjal z neko vrsto »eksplozije«. V nekaterih primerih je prihajalo do neke zelo modificirane eksplozije, medtem ko je v drugih primerih prišlo do zelo bučne eksplozije. Moja žena in jaz sva prepoznala, da dodeljevanje daru prihaja z omenjeno eksplozijo. Če ga oseba sprejme, so bili on ali ona ozdravljeni. Ko so prihajali k njej na molitev je Lidija govorila ljudem: »Sedaj poslušaj. Od tebe zahtevam le eno, da ne moliš. Molil si že dolgo in se ni zgodilo nič. Prosim te, bodi tiho in meni dovoli, da molim zate, ko pa boš ozdravljen, potem se zahvaljuj Bogu za to.« Mnoge ljudi sem videl, ki so bili na ta način ozdravljeni skozi službo moje žene.

Še bolj točno, bil bi več kot šokiran, če bi vedel koliko ljudi moli za sebe popolnoma izven tega, zaradi česar so prišli. Za sebe lahko moliš izven krsta v Svetem Duhu. Lahko moliš za sebe izven osvobajanja, in lahko moliš za sebe tudi izven ozdravljenja. Molitev ni isto kot sprejemanje. Molitev je ena, sprejemanje pa čisto druga stvar. Obstaja velika duhovna umetnost sprejemanja. Če neprestano molim in molim, je to dovolj velik dokaz, da nisem prejel tistega, kar sem iskal, ker če bi, potem nebi imel več potrebe, da še naprej molim za to. Če lahko prenehaš moliti za nekaj, si verjetno začel sprejemati to, kar si iskal. Veš, Gospod ni gluh. Če mu rečeš, da potrebuješ ozdravljenje, te je On osebno slišal že prvič. Jezus je rekel: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili.« (Mt 6,7).

Neprestano ponavljanje molitve je lahko včasih dokaz nevere.

POTREBA ZA ČUDEŽI

Lidijina ozdraviteljska služba je dobro napredovala. Moram reči, da sem bil zelo zadovoljen s porazdelitvijo dela, v katerem sem jaz pridigal, Lidija pa je molila za ozdravljenje ljudi. Vseeno pa poleg vsega tega, kakor je dar ozdravljenja čudovit, sem opazil, da je cerkvi potreben tudi dar čudežev. Na splošno gledano, to je potrebno vsej Kristusovi Cerkvi. Verjel sem, da odprta, dramatična in vidna manifestacija Božje moči dosega to, kar se na katerikoli drugi način ne more doseči. Začel sem moliti k Bogu, da v cerkvi obnovi dar čudežev, v skladu z Njegovimi nameni. Če moliš za kaj, je bolje da se pripraviš, da boš vključen v to, za kar moliš. Čeprav mi ga Bog ni dal na način, na katerega sem to pričakoval jaz, mi je Bog v določenem trenutku, dodelil dar čudežev.

V odstavkih, ki bodo sledili, bom opisoval način na katerega sem bil vključen v delo čudežev. Čeprav obstaja možnost, da ti bo to zvenelo preveč neresnično, bom opisoval stvari natanko na tak način, kakor so se zgodile.

V juniju leta 1970 sem imel privilegij, da v svojstvu svetopisemskega učitelja, gostujem na konferenci »Svetovna konferenca Skupnosti poslovnih ljudi,« ki se je odvijala v »Colorado Hilton« hotelu v Chicagu. Na koncu zadnjega dne konference smo bili vsi pozvani v apartma v zadnjem nadstropju hotela, kjer je imela prostore družina Shakarian (Demos). Njihova družina se je v SAD preselila iz Armenije in Demos je bil ustanovitelj te skupnosti.

Lidija in jaz sva odšla do navedenega apartmaja, kjer je bila zbrana večina mednarodnih direktorjev »Skupnosti poslovnih ljudi polnega evangelija,« družina Shakarijan in še mnogi drugi. Mnoge od tam prisotnih sem osebno poznal, vključujoč tudi majhnega človeka iz Oklahoma City-ja. Ko smo prišli, je on zbranim razlagal, kako Bog podaljšuje ljudem noge in da se je prav to začelo dogajati pri njemu na bogoslužjih. Stal sem in ga poslušal, vendar sem ostal rezerviran. Vseeno pa sem se odločil, da predsodke glede tega zavrnem, ter ostanem odprtega uma, da vidim, ali je kaj na tem ali ne.

Ta človek je bil tih in skromen in zelo pazljiv v svojem obnašanju. Veliko časa je oddvojil, da prisotne ljudi pripravi, potem pa jih je vse po vrsti posedel na stole. Stvari je delal na zelo urejen način. Z ravnilom je meril obe nogi oseb, ki so se usedle, da bi primerjal njihovo dolžino, vse do osminke inče (2,54 cm). Če je molil za žensko, je iz skromnosti in vljudnosti preko njenih kolen razprostrl brisačo. Cela procedura je tekla spodobno in v popolnem redu. Medtem, ko sem ga opazoval s svojimi očmi, sem videl, kako je noga nekoga zrasla. Potem pa je tudi noga druge osebe zrasla.

V STOLU

V tem trenutku sem rekel svoji ženi: »Mislim, da bi bilo dobro, da sedeš na ta stol.« Lidija je sedla in stegnila noge, ki so bile po tem izmerjene. Njena leva noga je bila 3 cm krajša od desne, vendar to sploh ni vedela. Mnogokrat bi se, ko so mi ljudje rekli: »Jaz vem, da so moje noge iste dolžine«, nasmejal, ker običajno niso bile.

V tem večeru sem gledal, kako se je v nekaj sekundah noga moje žene podaljšala za tri centimetre. Takoj ko je vstala, je rekla: »Dobro bi bilo, da sedeš na ta stol.« Odgovoril sem ji: »Ah, ne, z menoj je vse v redu. Ta stol mi ni potreben«. »Ja, potreben ti je«, je na kratko pokomentirala. Protestiral sem: »Ne, ni mi potreben.« Ona pa je še vedno insistirala: »Da, potreben ti je.« In tako sem končal na stolu.

Zelo pazljivo mi je izmeril obe nogi in izkazalo se je, da je bila moja leva noga za okoli en centimeter krajša od desne. Naenkrat sem se spomnil, kako mi je mama ob neki priložnosti rekla, da sem bil z osemnajstimi meseci enkrat na zdravniškem pregledu, kjer so ugotovili da je dolžina mojih nog neenaka, zato sem leto in pol nosil ortopedske šine. Naenkrat sem doumel, kako je vse, kar se je v tem trenutku dogajalo, bilo smiselno. Medtem ko je brat iz Oklahome držal moje noge, sem občutil, kako mi je leva noga zrasla. Ni rastla postopoma. Podaljšala se je v eni potezi. Noga ni zrasla iz stopala, ampak iz kolka. Vedel sem, da to nima nobene zveze s človekom, ki je molil za mene. Videti je bilo, kot bi neka nevidna roka porinila moj kolk navzdol, za en centimeter.

V tem času sem imel sebe za dobro držečo in zdravo osebo. Lahko se tako navadiš na določene pogoje življenja, da jih več ne smatraš za nenormalne. Opazil sem, da sem imel ob priložnostih enournega stanja ob prižnici in pridiganja, občutek, kakor da nekaj gori v mojem ledvenem delu hrbta. Sedaj pa, ko je moja noga zrastla (v žalost moje cerkvene skupnosti  ), sem mogel stati izza prižnice tudi po tri ure, ne da bi občutil kakršnokoli bolečino.

Objektivno pregledujem rezultate predhodno navedenega dogodka. Do takrat sva bila z mojo ženo Ruth poročena že skoraj dvajset let, a nikoli nisva hodila vštric, ker je bil njen korak prekratek in se ji nikakor nisem mogel prilagoditi. Hodil sem pred njo, pa se spet vračal nazaj, pa spet hodil pred njo. Ljudje so nama pogosto govorili: »Kaj ni v redu z vama? Ali sta se sprla?«

Dan po molitvi za podaljševanje najinih nog, sva v času najinega sprehoda ugotovila, da je bil Lidijin hod 50% daljši kot do takrat, a tega ni niti vedela. Sploh ni razmišljala o tem. Enostavno se je zgodilo. Razen tega, kot posledica razlike v dolžini nog, se je navadila, da v času hoje, močno potiska naprej levo nogo. Po tem, ko je bila njena noga podaljšana, jo je kot po navadi še vedno potiskala navzdol, da je imela peto vso modro od izlitja krvi. Vse to ti govorim, da boš vedel, da je bilo to popolnoma objektivno in poponoma nezavedno.

»TUDI JAZ TO MOREM!«

Ko sem v tej noči gledal, kako ljudem rastejo noge in se podaljšujejo, je nekaj v meni reklo: »Tudi jaz zmorem to!« Izjavil sem: »Veste, tudi jaz bi to zmogel.« Brat Demos je rekel: »Seveda, brat, lahko.« Potem pa sem pomislil, da tako enostavno pa res ni, kot je videti. Kakorkoli že, nekaj se je začelo premikati v meni.

Pred tem, v začetku tega istega leta sem prejel pismo od Johna Becketta, mojega prijatelja iz mesta Elirija v Ohaju. John je bil zelo uspešen poslovni mož in predsednik svoje združbe, ki je diplomiral kot inženir na teološkem inštitutu. Z drugimi besedami, bil je ugleden, dobro stoječi kristjan. John me je pisemsko obvestil, da je v naslednjem vikendu konvencija in kot rezultat molitve, je skoraj sedemdeset ljudi doživelo podaljšanje nog. V večini primerov, je bil ta rezultat povezan z ozdravljenjem nekaterih drugih obolenj, kot na primer artritis. Skozi to poročilo, kakor tudi skozi nekatere druge dogodke, kakor da sem se mentalno pripravljal za vstop v to področje službe.

Potem pa je prišel avgust 1970 leta. Poklican sem bil, da govorim kot eden od štirih učiteljev na Inštitutu za trening laikov na Jamajki. Med ostalimi govorniki so bili tudi brat Charles Simpson in brat Don Basham. John Beckett je bil eden od laikov, ki je zaradi tega duhovnega treninga dopotoval na Jamajko. Tam ni bil niti štiriindvajset ur, ko so kot rezultat molitve tam začele rasti leve in desne noge.

Znova in znova sem gledal ljudi, ki niso verovali, da bo to izkustvo zares postalo njihova realnost. Žena, lastnica hotela, se je usedla na stol in zavzdihnila v začudenju, ko je gledala, kako ji je zrasla noga. To se je širilo kot epidemija. Sedel sem poleg bazena, ko je nekega večera eden od sodelujočih na tem treningu pristopil k nočnemu čuvaju in rekel: »Če boš videl čudeže, ki se dogajajo pred tvojimi očmi, ali boš priznal, da je Jezus Kristus Gospod?« Ubogi človek zares ni vedel kaj naj reče, zato mu je ta učenec izmeril noge. Ena je bila krajša od druge in potem je po molitvi zrasla. John Beckett je odšel do pristaniškega mesta v Montego zalivu, da bi se postrigel, brivec pa je končal na stolu, na merjenju dolžine nog.

Po določenem času, mi je John Beckett rekel; »Če želiš, da se vključiš v to, bi bilo bolje da začneš, dokler še obstajajo tisti, katerih noge niso iste dolžine. Zmanjkuje nam klientov.« Imel je prav. V tem okrožju je bilo kmalu težko najti človeka, ki nebi že imel izravnane dolžine nog.

Toda John je našel ženo, ki jo je posedel na stol in rekel, naj jaz molim zanjo. Po tem mi je rekel: »In sedaj vedi, da je skrivnost v tem, kako držiš stopala neke osebe. Ko to obvladaš, potem vse ostalo sledi.« Upal sem, da ima prav in prijel sem nogi te žene na predpisan način. Medtem, ko sem tako klečal pred njo in se znojil, je ženina noga rasla zelo trdoglavo počasi. Podaljšala se je za nekih 2 cm. Čeprav prilično nesigurno, sem vedel, da sem dobil ta dar.

PREBOJ

Po tej konferenci sem se moral vrniti domov v Anglijo, kjer me je po smrti moje matere, v začetku tega leta, čakalo mnogo osebnih stvari, s katerimi sem se moral soočiti. V SAD sem se vrnil skoraj tik pred tem, da bi bil eden od učiteljev na karizmatični camp konferenci v mestu Itontonu, v Georgiji. Prvega jutra mojega bivanja v tem campu, se nisem počutil dovolj pripravljen, da bi služil ljudem. Točneje, imel sem vtis, da sem jaz ta, kateremu je potrebno služiti. Odšel sem do bližnjega gozda, da bi nekaj časa preživel sam z Bogom. Z obrazom na zemlji sem se ulegel pred Gospodom in prosil, naj me preišče, očisti, obnovi in naredi pripravljenega, da bi služil ljudem. Medtem, ko sem molil sem prosil Boga naj mi pokaže, če v mojem srcu obstaja karkoli, kar bi predstavljalo zapreko za Njegovo delovanje in zgodilo se je nekaj zelo čudnega. Ležal sem pred Gospodom, v mojem umu pa se je formirala ena zelo jasna beseda: »sram«. Do tega trenutka sem imel veliko staža v službi osvobajanja in dojel sem, da gre za ime nekega duha. SRAM? Pomislil sem: Jaz nimam problema s sramom. Potem pa sem se spomnil, kako sem imel skozi vse življenje strah od kateregakoli javnega nastopanja. Še kot deček, šestih, sedmih let, vedno, ko bi moja mati odšla v razpravo z lastnikom prodajalne, sem ji govoril: »Pojdi, jaz pa bom ostal zunaj. Ne bom se mešal v to.« Ko sem opazoval svoje življenje pod inspiracijo Svetega Duha, sem dojel, da sem vedno imel željo, da se izogibam javnemu ponižanju, sramu in soočanja. Če si pridigar, to pomeni velik pritisk, ker je pridigar na ogled pred vsemi.

»Gospod«, sem rekel, »če v meni obstaja duh sramu, ga jaz ne želim.« Takoj sem občutil, da me je zapustil. Vedel sem, da sem bil osvobojen od njega. Po tem ko sem prejel prepričanje glede očiščenja, obnovo in Božje pooblastilo, sem vstal in se vrnil v kamp. Vedel sem, da sem bil pripravljen.

KJE NAJ ZAČNEM

Kar se tiče službe podaljševanja nog, sem molil sledeče: »Bog, če želiš, da bi bil vključen v to, mi moraš pokazati kje naj začnem. Ne želim tega narediti brez Tvojega direktnega vodstva.« Tega dne sem za mizo v kantini sedel poleg mladeniča po imenu Paul Petrie, ki sem ga dobro poznal in ki je bil tu v polno-časni službi, ko mi je rekel: »Brat, mogoče bi lahko začel pri meni.«

»Kaj pa ni v redu s teboj?«, sem ga vprašal.

Odgovoril je: »Vseskozi sem deformiran. Ena noga mi je krajša od druge, in ena roka je prav tako krajša od druge.« Za tem je dodal: »Tukaj so tudi moji zobje.«

Vprašal sem ga: »Kaj je s tvojimi zobmi?«

Spustil je spodnjo ustnico, da bi mi pokazal spodnjo dlesen. »Lahko vidiš, kako je spodnja vrsta popolnoma neenaka. Nekateri zobje so usmerjeni gor, nekateri dol, nekateri naprej, a nekateri nazaj.«

Njegov predlog mi nikakor ni bil mamljiv. Toda navkljub temu sem rekel: Dobro, daj, da nekako začnem s tvojo nogo.« Posedel sem ga na stol sredi jedilnice in mu dvignil noge. Med njima je bilo 2,6 cm razlike v dolžini in krajša noga je takoj zrasla. Opogumljen s tem sem nadaljeval: »Pa poskusimo sedaj s tvojimi rokami.« Dvignil se je in roke sem mu dvignil nad glavo, z dlanmi obrnjenimi eno proti drugi. Ena roka mu je bila za okoli 3 cm krajša od druge. Krajša roka je takoj zrasla.

Iskreno rečeno, bil sem več kot pripravljen, da se tu ustavim, ko je Paul rekel: »Kaj pa zobje?« Po vsem kar se je pravkar zgodilo, sem pomislil, tukaj pa resnično lahko rečem ne. Toda rekel sem: »Naj ti bo. Bomo videli kaj bo naredil Bog. Zapri usta« Položil sem roki na njegovi lici in molil, dokler nisem občutil, da sem v kontaktu z Bogom. Pomislil sem: Bolje da ojačam njegovo vero. Vprašal sem ga: »Ali si kaj občutil v ustih? Ali občutiš kakšno izpolnjenost?« Paul je odgovoril: »Ja, občutil sem.« »Dobro«, sem rekel, »mogoče je Bog kaj naredil.«

Do tega trenutka so ljudje prihajali iz vseh strani. Začeli so čakati v vrsti, tako da sem naslednjih dvajset minut preživel z ljudmi na stolih, in gledal, kako so jim zrastle noge in roke, na najhitrejši možni način. Po tem sem imel dogovorjeni obisk v drugem delu kampa. Medtem ko sem hodil do tja, sem srečal soprogo brata Paula, Becky, ki je vsa zadihana pritekla za menoj: »Ali želite videti Paulove zobe?« me je vprašala.

»Zakaj? Kaj je bilo z njimi?«, sem odgovoril.

»Popolnoma so poravnani«, je izjavila.

»V tem primeru, definitivno želim, da jih vidim.«

Vrnil sem se do mesta, kjer je bil Paul nastanjen in pogledal njegovo spodnjo čeljust. Vrsta njegovih zob je bila popolnoma usklajena, in vsi zobje v isti liniji. Niti eden ni več izstopal gor, dol, naprej ali nazaj. Tedaj mi je Paul rekel: »Še naprej jim je potrebno zapiranje.« Tedaj sem rekel: »Mislim, da bomo to prepustili Gospodu.«

PREMAKNJEN!

Tako sem bil premaknjen v službo podaljševanja nog in rok. Na tem kampu sem molil za preko tisoč ljudi, katerih noge in roke so zrasle. Dogajale so se pa tudi nekatere druge stvari. Gluhi so prejemali sluh, in še nekaj drugih ozdravljenj.

Po določenem času, so ljudje začeli govoriti: »Če je to tako lahko, potem to lahko naredimo tudi mi.« In hvala Gospodu, lahko so naredili.« To je dobra stvar v tej zgodbi – veruj mi, nad tem nihče ne drži monopola.

V sredi vsega tega, so mi nekateri od mojih »dobronamernih prijateljev« rekli sledeče: »Kot eden od priznanih učiteljev in biblijskih učiteljev moraš vedeti, da klečanje na tleh in držanje človeških nog res ni nekaj dostojanstvenega. Kako veš, da ne boš nekje skrenil s poti? Od kod veš, da je to od Boga?«

Ta vprašanja so me precej vznemirjala. Takoj sem pomislil: Malo se bom upočasnil. Bolje bi bilo, da »spustim to žogo«, da vidim, kako se bodo stvari odvijale. Začel sem iskati Boga in On mi je zelo jasno rekel. Nisem ga slišal s fizičnimi ušesi, toda jasno mi je rekel: »Jaz sem ti dal dar, ti pa z njim lahko narediš dve stvari. Lahko ga uporabljaš in namnožiš, lahko pa ga ne uporabljaš in izgubiš.« Prav tako mi je Gospod dal sledeči stih iz Svetega pisma: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.« (Mt 13,12).

Odgovoril sem: »Gospod, uporabljal ga bom. Briga me kaj si bodo ljudje mislili. Tudi pred tem sem bil kontroverzen. Bom pa spet. Toda uporabljal bom ta dar.« In sem ga. Mnogo ljudi je izgubilo svoje duhovne darove zato, ker so jih zapostavljali in ker so se jih bali uporabljati. Če mi je Bog dal možnost, da pomagam ljudem, sem dvojno odgovoren – odgovoren sem pred Bogom, in odgovoren sem pred ljudmi.

Sčasoma je Bog nagradil mojo poslušnost in mi dajal več in več. Bolj kot sem uporabljal dar in več kot sem pričeval o njemu, bolj sem bil pogumen. Več kot sem dal mesta Bogu, vse bolj je On stopal na sceno z odgovori.

Naslednje poglavje odkriva Božjo čudodelno moč na delu in to v zelo praktični uporabnosti.