Razmišljanja moja - OBČESTVO - SKUPNOST KRISTJANOV

 

Občestvo – skupnost kristjanov

 

 

 

 

 

Pomembnost prihajanja v skupnost, v občestvo - cerkev

 

Glede tega obstaja več zelo pomembnih stvari:

 

1. Prihajati v cerkev k poslušanju Božje Besede, ki grešnika/vernika prepriča o njegovi grešnosti, izgubljenosti in/ali oddaljenosti od Boga.

 

2. Prihajati v cerkev k poslušanju Božje Besede, da lahko kot nanovo rojeni Božji otroci duhovno rastemo.

 

3. Prihajati v cerkev, da se med seboj družimo, vzpodbujamo in se podpiramo.

 

4. Prihajati v cerkev, da ostanemo  neomajni v spoznanju, ki smo ga po Svetem pismu, po Svetem Duhu, prejeli o Bogu in od Boga.

 

5. Prihajati v cerkev, da se skupaj z ostalimi odrešenimi Božjimi otroci veselimo zaradi svojega odrešenja in v tej radosti ostanemo.

 

6. Prihajati v cerkev, da skupaj z brati in sestrami slavimo Boga s pesmimi in hvalnicami.

 

7. Prihajati v cerkev, da v skupnosti dvigujemo k Bogu molitve in zahvale, ter prošnje.

 

8. Prihajati v cerkev, da prejmemo Gospodovo večerjo, ki je izraz spoštovanja, hvaležnosti, pripadnosti Odrešeniku in nas ohranja v duhovnem življenju, dokler Kristus ne pride po nas.

 

 

Kaj vsaka od teh stvari pomeni za posameznika in kaj za skupnost.

 

 

Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1 Korinčanom 11:2).

 

Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan. (Hebrejcem 10:25).

 

Nekoč je šel nek pastor obiskati vernika, ki že dolgo ni prišel v skupnost; v cerkev. Ko je prišel k njemu, mu je začel govoriti o pomembnosti življenja v občestvu. Brat pa mu je odgovoril: "Ne verjamem v to, da bi moral hoditi v cerkev. Saj lahko tudi doma berem Sveto pismo, molim in slavim Boga."

 

"V redu" je rekel pastor, "če tako mislite, tudi prav".

 

Nato pa je v prostoru, v katerem sta se pogovarjala zagledal kamin in ogenj, ki je v njem gorel, da je ogreval prostor. Stopil je h kaminu in spregovoril je verniku, ki ga je obiskal:

 

"Glej, dragi brat, kako ta ogenj močno gori in je vroč in vsa polena, enakomerno gorijo in vsako temu ognju dodaja svoj del toplote".

 

Nato je eno poleno odstranil od ognja in ga odmaknil k robu kamina.

 

"Sedaj poglej to poleno, ki sem ga odstranil od ostalih, odmaknil od ognja."

 

Poleno je počasi izgubljalo na žaru, dokler ni popolnoma potemnelo, v sivo, hladno in mrzlo gmoto.

 

"Ali vidiš? To se zgodi s kristjani, ki zapustijo cerkev. Prej ali slej duhovno ugasnejo."

 

Tako je tudi z ovco, ki se oddalji od črede. Pride volk, jo ujame in požre.

 

Tako je tudi z Božjimi otroki. Če redno ne prihajajo v občestvo, postanejo mlačni in kmalu jih začnejo svetne stvari bolj zanimati, kakor Božje in začnejo duhovno umirati. Postanejo plen sovražnika naših duš – hudiča.

 

Če se namreč tisti, ki so po spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa zbežali pred omadeževanostjo sveta, spet zapletejo vanjo in ji podležejo, so končno na slabšem kakor na začetku. (2 Petrova knjiga 2:20).

 

»Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« (Matej 12:43-45).

 

Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom. (1 Korinčanom 1:9).

 

 

Če se namreč v tej službi izkažete, bodo Boga poveličevali zaradi vaše podrejenosti v izpovedovanju Kristusovega evangelija in zaradi radodarnosti vašega občestva z njimi in vsemi. (2 Korinčanom 9:13).

 

Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. (Efežanom 2:12).

 

Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. (Apostolska dela  2:42).

 

Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. (1 Janez 1:3).

 

Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu hodimo v temi, lažemo in ne ravnamo v skladu z resnico. (1 Janez 1:6).

 

Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. (1 Janez 1:7).

 

 

Preden lahko nekdo postane del občestva, mora najprej na osnovi govorjene Besede spoznati, da je grešnik, se spokoriti, sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in se krstiti v vodi s svetopisemskim krstom. Po vsem tem se lahko udeležuje Gospodove večerje – Evharistije.

 

Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« (Luka 22:14-20).