Razmišljanja moja - PREBUJENJE

 

Razmišljanje ob Izaiji 66,8

- Prebujenje

Kdo je videl kaj takega?

Kdo je slišal kaj takega?

Mar pride dežela na svet v enem dnevu?

Se cel narod rodi hkrati?

Komaj se je hči sionska zvila,

je že rodila svoje otroke.

(Izaija 66:8)

 

 

 

 

Čeprav je na začetku 3 poglavja iz knjige O. J. Smitha - Velika naloga, uporabljen le zadnji del stiha iz Izaije 66:8, ne morem mimo celotnega osmega stiha. V njem se nahaja vsa modrost, vse razodetje in, razkritje poti prebujenja.

 

1. Kdo je videl kaj takega?

 

Zakaj tako pravi ta vrstica? Ker Bog ve, da nikoli ne bo prišlo do prebujenja na isti način. Vedno bo originalno, enkratno, neponovljivo in presenetljivo posebno.

 

Prebujenja se ne da kopirati, ker ni človeško, temveč Božje delo. Človek lahko le hrepeni in si prizadeva, se daje Bogu na razpolago, moli in pričakuje. Nikoli pa ne more že vnaprej predvideti, kaj resnično bo videl, kaj resnično bo izšlo iz Božje velike previdnosti na svetel dan, po vztrajni in goreči molitvi pravičnega.

 

Imeti človeški vid, pomeni videti ta hip, ta trenutek, hkrati pa, goreti v hrepenenju videti tisto, kar je človeškemu očesu prikrito, Božjemu pa popolnoma razkrito, v vsakem milimetru poti, nad vsako oviro, nad vsako obnemoglostjo, nad vsakim obupom, nad vsako nevero, nad vsako nemočjo človeške zemeljske posode. Zakaj? Ker hoče Gospod to storiti na Svoj način, čeprav skozi nas, vendar s Svojo močjo. Ali imaš vizijo? Kje je njen začetek?

 

V srcu Boga, v Njegovem večnem, popolnem načrtu za vse človeštvo. Kdo bo pripravljen sovpadati s tem načrtom, se popolnoma spojiti z njim in ponižno vstopiti vanj? Le kdor bo tako storil, bo doživel vizijo in moč da v njej vztraja, ker izhaja iz Božjega srca, Božjega načrta, skozi poslušno srce posode za posebno rabo, skozi ponižno, poslušno sledenje vodstvu Svetega Duha.

 

Mogoče le ena, mogoče več posod, vendar ne več, kot jih Gospod potrebuje, kolikor jih ima On v načrtu. Po milosti odbrano sveto duhovništvo, izvoljeni rod, Kralja vseh kraljev, ki sam izbira in daje posebno nalogo navadnim ljudem, ki jih bo On sam usposobil za delo svojega slavnega načrta, v ponižnosti čistega srca, opranega v krvi Jagnjeta.

 

2. Kdo je slišal kaj takega?

 

Mnogo smo že slišali o prebujenjih, ki so se zgodila v preteklih obdobjih kristjanov, živečih mnogo let pred nami,  ali pa mogoče celo v bližnji preteklosti. Če nismo slišali, pa smo prebrali v Svetem pismu ali v knjigah, ki slikovito opisujejo dogodke tistih neponovljivih dni, mesecev in let, ko je Gospod na poseben način blagoslovil in obiskal svoje ljudstvo in peščici vernikov čudežno dodajal množice nanovo rojenih spreobrnjencev. Je ta poseben blagoslov namenjen tudi nam v današnjem času, ali so ti časi že minili?

 

Človek je lahko popolnoma gluh, vendar sliši s srcem. V duhu se namreč rojeva hrepenenje, ki ga pogumno izgovarjajo usta vere. Bog je v vsakem času našel ljudi, ki so slišali Njegov klic, Njegov poziv in se mu predali. Zakaj? Ker so to sami hoteli, ali si zaželeli? Ne! Ker jih je Bog klical v to.

 

Kje se to vidi? Na molitvenih srečanjih. Mnogo jih je že prihajalo na ta srečanja, mnogo jih je nekaj časa vztrajalo, a le tisti, kateri so poklicani v to delo, so tudi usposobljeni, ker je Bog sam tisti, ki izbira in podpira. Da, to ni iz nas, da se nebi kdo hvalil. To je prečudovita Božja milost. Prisluhniti, slišati in slediti. Vsak dan, vsako noč, vsak trenutek uloviti signale nebeškega klica in mu poslušno slediti, se mu z neizrekljivimi zdihljaji pridružiti. Zato naravnajmo antene poslušnosti in kabelsko omrežje ponižnosti, da bomo Gospodu pripravljeni vsak trenutek ustreči, da ne zamudimo posebnega, edinstvenega impulza Njegove vzpodbude.

 

3. Mar pride dežela na svet v enem dnevu ?

 

Kako jasna, kako enostavna in razumljiva je Božja Beseda tistim, ki ji prisluhnejo s srcem. Če hočeš videti, če hočeš slišati, če hočeš doživeti, moraš vztrajati, moraš verovati, moraš imeti vizijo, moraš slediti Božji volji, Božjemu hrepenenju, moraš zaupati, da ima Bog za vsako prebujenje pravi čas, pravi trenutek. Moraš verovati, da nobena molitev ne gre mimo Božjih ušes. Žena, ki proti koncu svoje nosečnosti začenja čutiti porodne popadke ve, da se bliža čas, ko bo začela rojevati. Pred tem časom pa je celih devet mesecev ljubeče, potrpežljivo in z vso nežno ljubeznijo nosila razvijajoči se plod in se vsak dan tega obdobja veselila deteta, ki se je razvijalo in raslo v varnem zavetju njenega telesa.

 

Tako se moramo tudi mi veseliti in se ne naveličati, ko v veri, potrpežljivosti, veselju in zaupanju pričakujemo, da se napolnijo čaše in pride Božje uslišanje in Bog s svojo močjo dovrši mogočno in edinstveno delo Božje za našo deželo, za Kristusovo Cerkev v deželi, kamor nas je postavil Sebi v slavo.

 

Nekateri mogoče ne bodo deležni videti sad svojih molitev, ne slišati hrum prebujenih, ki bodo slavile Gospodovo ime med množico spreobrnjenih, toda vedeli bodo, da so bili poslušni, vse drugo pa je v Božjih rokah.

 

4. Se cel narod rodi hkrati ?

 

Ko preiskujemo zgodovino prebujenj, se nam razkriva postopnost in spontana širitev ognja prebujenja. Začenja se v intimnosti tajne kleti enega, dveh, ali več molivcev in se nadaljuje skozi skupino, ali več skupin vernikov, ki so pripravljeni svoj čas vložiti v namensko, vztrajno in gorečo molitev. Nastane plamen, ki se začne širiti, ali več plamenov, ki se združijo v velik ogenj, ki se začne nepredvidljivo širiti, kakor prerijski ogenj, ki ga raznaša veter, silen veter Svetega Duha. Bog uslišuje, Bog koristno uporabi material gorečih in vztrajnih molitev in ga na svoj način uporabi ob pravem času in na pravem mestu. Ničesar ne zavrže. Vse se skrbno zbira, v Nebeške čaše za Božjo izvršitev.

 

5. Komaj se je hči sionska zvila, je že rodila svoje otroke.

 

Da, prišel je prečudoviti trenutek, ko lahko mati, ki je devet dolgih mesecev z veseljem prenašala vse radosti, slabosti in težave nosečnosti, po nekaj minutah ali urah hudih porodnih bolečin, vzela v naročje svoje malo detece in na lastne oči videla, prečudovit sad svojega telesa – Božjo stvaritev.

 

Kako prečudovito naravna in primerljiva, je prispodoba duhovnega rojstva mnogih, skozi vztrajno, gorečo in v Božji obljubi utrjeni molitvi Božjega otroka, ki je pripravljen v potrpežljivosti nesebične molitve, vodene in vzpodbujene od Boga, vztrajno prinašati h Gospodu ljudi, ki jih mogoče niti ne pozna. Zakaj? Ker je Božja ljubezen izlita v njegovo srce in je zmožen ljubiti, kakor je ljubil in še vedno ljubi, Gospod. Lahko ljubi svoje sovražnike, ljudi, ki so mu storili veliko krivic, od katerih je doživel ponižanje in nerazumevanje, zasramovanje in zavračanje. To ni mogoče storiti v moči človeške ljubezni, to ni mogoče udejanjiti s človeško močjo in prizadevanjem.

 

Današnji brezbožni svet misli le na sebe in na svoje ugodje. V njem vlada moč iznajdljivosti, premoči, znanja in rivalstva. Človeška moč, za vsako ceno. Vsak neuspeh rojeva sovraštvo in še večje prizadevanje v zvijačnosti človekovega srca.

 

Ko pa Božji otrok pristopi k prestolu Milosti, se zaveda svoje nemoči in nesposobnosti, svoje majhnosti. Ponižno pade pred Božji prestol svojega Boga, pripravljen prejeti vodstvo, moč, ponižnost, ljubezen in vero, odpuščanje in blagoslov, da si upa prinesti besede svojih ust pred živega Boga v popolni poslušnosti.

 

Kaj ga žene, kaj mu daje moči da vztraja mesece in leta? Ali želi le videti plodove svojih molitev? Ne! Kajti tedaj se prikrade ponos, kakor tat se priplazi v prečudovito delo Božje zmage. Uspelo mi je! Zgodilo se je, ker sem ljubljenec, izbranec Božji. Ne! Nikakor ne!

 

Če Bog ne uporabi, kar mu človek prinaša, če Bog v svoji suvereni odločitvi ne stori in konkretno ne udejanji molitve na zemlji, kot viden znak Svoje odločitve in Svoje milosti,  je bil ves trud in je bilo vse naše prizadevanje zaman.

 

Kaj dela posoda, ki jo je izdolbel in oblikoval Lončar? Stoji, kamor je bila postavljena, dela, za kar je bila izbrana, uporabljena je v namen za katerega je usposobljena. On sam, Najvišji in Vsemogočni Kralj, to posodo napolni ali izprazni, jo prestavlja na sonce ali dež, na veter ali v neurje, v uspeh ali neuspeh, jo preoblikuje.  Zakaj? Ker želi, da je popolnoma odvisna od Njega, vodena v Njegovi ljubezni in modrosti, ter čvrsta in zanesljiva v svojem poslanstvu.

 

In zgodi se. Silen piš Božjega Duha zaveje kamor hoče, dotakne kogar hoče, oživi, kogar hoče, da duhovni spregled in slišati glas Boga v srcu, ki se odpre, na križiščih, na ulicah ob plotih in ograjah, v mestih in vaseh, dokler ne zajame vse dežele in jo preplavi s svojim prečiščujočim, Svetim ognjem Duha. Nič se ne zgodi slučajno. Bog ni Bog zmešnjave ali naključij. On ve kaj dela.

 

Takrat se k nebu dvigajo iz mnogih krajev kriki grešnikov, ki so pod močnim vtisom svoje grešnosti in izgubljenosti in iz njihovih ust prihaja k Bogu: »Kaj naj storim, da se rešim?« (Apostolska dela 16:30).

 

In še: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku. « (Luka 18:13).

 

Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« (Luka 15:7).

 

Vsak Božji otrok lahko v molitev in udejanjenje molitve, vloži samo toliko kolikor prejme. Bolj se odpre in prepusti silnemu Božjemu vodstvu, bolj ga je Bog pripravljen voditi in usmerjati v doseganje Božjega cilja.  »To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.«

(1 Timotej 2:3-4).     

 

Če bom zaprl nebo in ne bo dežja, ali če bom velel kobilici, naj obžre deželo, ali poslal kugo med svoje ljudstvo, 14 pa se bo moje ljudstvo, ki kliče nase moje ime, ponižalo, molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti, bom prisluhnil iz nebes, jim odpustil greh in ozdravil njihovo deželo.

(2 Kroniška 7:13-14).