PRIČEVANJA

28. nov. 2021

Razmišljanja moja - ODPUSTITI!

 


ODPUSTITI!




 

 

Popoldan, 1. februarja leta 2009, je imel pastor Gery pridigo o odpuščanju. Pred začetkom pridige je molil in tudi nam predlagal, naj molimo z njim, da bi dovolili Svetemu Duhu, da to Besedo sprejmemo kot pomembno resnico in da ji dovolimo delovanje na področju našega duhovnega življenja, glede na sporočilo.

 

Dojela sem, da je sprejetje te Besede z dejavnim delovanjem v mojem življenju, pomembna za mojo večnost.

 

Že nekaj tednov nas Gospod vodi, tako na bogoslužjih v cerkvi, kakor na molitvenih srečanjih, k obnovi gorečnosti in vrnitvi k prvotni ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa. K temu nas vodi, vzpodbuja in usmerja Božja Beseda skozi pridige obeh Božjih služabnikov, kakor tudi Beseda na molitvenih srečanjih, ki je bolj in bolj usmerjene v en cilj, popolno predajanje naših src Bogu.

 

Bog Sveti Duh se ukvarja z nami in deluje v nas, tudi v meni. Kaže nam naše pomanjkljivosti, duhovno mlačnost, stvari, ki jih še vedno nismo uredili z brati in sestrami, ali bližnjimi. Bog intenzivno dela na tistih, ki so se predali in si želijo čistih src, v Božjo slavo in za obnovo Božjega delovanja v nas, v cerkvi in izven nje.

 

Božje delo je precizno, boleče in aktivno, naša srca in naš duh pa bolj ali manj voljan opustiti, na kar nas opozarja Bog, oziroma dovoliti Bogu, da obreže naša srca. Ni lahko, ni enostavno, ni prijetno, zavedamo pa se, da bo končni rezultat Bogu na slavo in nam v veselje, ker bomo voljni, popolnoma predani Lončarjevemu popolnemu delovanju obnove v nas. Ali bom ob koncu tega oblikovanja posoda opasana z zlatimi obroči in prelepimi živopisnimi ornamenti, del Gospodovega svetega duhovništva, del naroda odbranega za Božjo slavo, ali nepopolno obdelani vrč, uhajajoč izpod rok Lončarja, ki bo v nečast našemu Rešitelju.

 

Boli, o, zelo boli, a je vredno potrpeti in dopustiti vztrajno in natančno oblikovanje Božjih rok na nas in v nas. Če mu bomo dovolili da nas zlošči, bomo svetili kakor sijoče zvezde na temnem nebu, ki pokriva deželo našega prebivanja, deželo v katero nas je postavil Bog in nas poklical z namenom v svoje Odrešenje.

 

Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. (Daniel 12:3).

 

Postali bomo bleščeče zvezde, katere bodo videli mnogi in nas vprašali: "Zakaj ti žariš, jaz pa ne? Kakšno upanje imaš, ki ga jaz nimam?" In povedali jim bomo: "Moja luč in moj žar izvira od Luči, ki prihaja iz nebes, ki Je zame in zate umrla na križu, ki je premagala smrt in vstala v večno vstajenje, tudi zaradi tebe in zate; Gospod Jezus Kristus"

 

In sedaj razmišljam, zakaj vsi ti boleči občutki, ki so skoraj nevzdržni v meni. Vem, da tega, kar moram narediti, odpustiti, ne bom mogla narediti le razumsko, s človeško odločitvijo. To se lahko zgodi le iz moje voljnosti, da se podredim resnici Svetega pisma, ki o odpuščanju govori in delovanja Svetega Duha, ki delo odpuščanja edini lahko v meni dokonča z Božjo močjo. Jaz nimam moči za to.

 

To je bolečina, ki se znova in znova pojavlja na nebu moje duhovne hoje z Bogom in zasenčuje svetlobo moje radosti odrešenja.

 

Naj to, kar  mi kaže Božja Beseda zanikam? Naj se sprenevedam, da s tem kot nanovo rojena kristjanka nimam več kaj početi? Da je to ozdravljeno ob mojem spreobrnjenju? Nikakor. Še preveč se zavedam, da mi onemogoča pristno, polno in predano služenje Bogu. To je tako, kakor da mi je Bog, ko sem prišla kakor skesana grešnica k njemu pred sedmimi leti, odvzel težak nahrbtnik mojih preteklih grehov, jaz pa si ga danes ponovno natikam na hrbet, (ali pa je to drugi nahrbtnik, za katerega ne vem, kako ga sneti). Kakor da je to križ, ki ga moram nositi. Ni tako, to vem, sicer nebi čutila, da je prišel čas, ne ker me Bog ne ljubi več, kakor me je ljubil na začetku, ampak da me ljubi še mnogo bolj, ker me hoče razbremeniti stvari, ki so skrite globoko v meni in v mojem srcu in me popolnoma osvoboditi.

 

 

Kaj so te bolečine, te globoke rane?

 

 

V svoji odraščajoči dobi, sem od osebe, ki bi mi morala biti opora in zanesljivo vodilo moralnih vrednot in pravega temelja za nadaljnje življenje, dobila pobudo v incest. Kolikor resno ali ne, je bilo to izrečeno, je to doživetje moje življenje in njegov smisel zrušilo na najnižjo točko in me za nadaljnjih 36  let pahnilo v sovraštvo in nezaupanje do te osebe in do vseh, ki so to osebo opravičevali, zavračali pa vsako moje duševno trpljenje, ki se je v meni iz leta v leto bolj bohotilo, v čedalje hujšo bolečino, neprestane nesprejetosti in neusmiljenosti od strani mojih najbližjih in vseh, ki so za daljši ali krajši čas vstopali v moje življenje.

 

Moji občutki so me spravili v bolestno iskanje ljubezni pri nasprotnem spolu, le ta pa se je sprevrgla v začaran krog nikoli trajajočega odnosa, saj se je znova in znova sprevrgla v razočaranje in vnovično, ponavljajoče se zavračanje vsakega človeka, v katerem sem videla pravo izbiro, kateremu sem želela biti zakonska družica do smrti.

 

Moj prvi zakon je trajal sedem let, moj drugi zakon 7 mesecev. In tako sem poskušala znova in znova, hrepeneč po stalni, zanesljivi in trajni ljubezni, toda bolj kot sem mislila, da sem jo našla, bolj boleče je postajalo v meni spoznanje, da ni na tam svetu nikogar, ki bi me ljubil takšno, kakršna sem.

 

Spraševala sem se: "Zakaj imajo žene, ki niti niso tako "lepe",  može in srečne zakone, jaz pa ne?" Nisem vedela, da je iz mene velo tako veliko hrepenenje po ljubezni, da je vsak, ki sem ga v svojem življenju srečala spoznal, da tako velikega hrepenenja ne bo nikoli mogel potešiti. Hrepenela sem po poštenem, pristnem zvestem in duhovno globokem odnosu, toda s svojim obnašanjem sem dajala prav nasproten vtis.

 

Moji krvni bratje so me imeli za noro, ker sem znova in znova izkazovala sovraštvo in nezaupanje do osebe, ki mi je povzročila globoko čustveno rano, ker se je njim zdela ta oseba čisto normalna in v redu. Toda v mojih mislih in čustvih se je razbohotil nepremagljivi velikan, ki je postajal iz leta v leto večji. (Danes vem, da so v meni delovale sile teme, ki so mi vcepljale lažne občutke o meni sami in o tej osebi).

Moja mama ni nikoli stopila na mojo stran. Nikoli me ni zaščitila, saj sem ji šele po 30 letih povedala za ta dogodek. Bila je šokirana, a je stopila na stran te osebe. Takrat ni bila moja mama, ne ženska, ki sočustvuje z žensko, niti prijateljica, ki ima zate besedo tolažbe, ampak le človek, ki se ni pripravljen soočiti z resnico in s krutim dejstvom, temveč je zmožna le še pridodati k bolečini, ki je že bila v meni, bolečini neprestane zavrnitve in ne-sprejemanja, kot osebe, vredne ljubezni in spoštovanja.

 

In ko je brat iz prižnice omenil primer zakoncev, ki sta se pri nekem kosilu tako sprla, da sta po tem prepiru leta in leta živela v isti hiši, spala v ločenih spalnicah in živela, kakor da drugi ne obstaja, dokler se po dolgih letih le nista spravila; sem se spomnila  zelo pogostih in živce parajočih prepirov mojih staršev pri kosilu.  Pogosto vpitje in preklinjanje ter jezno odhajanje od doma, v strahu, ali si ne stori kaj žalega.

 

Spomnila sem se tudi tega, da sem leta in leta, neprestano poslušala grožnje, da se bosta starša ločila. To je načelo moje živce, mi zbilo vso samozavest in me naredilo za duševnega invalida, otroka, ki bo vedno živel v strahu, da ne bo zavrnjen, da ne bo imel varnega, mirnega in stalnega zavetje ob starših, ki so ga rodili na ta svet.

 

Vsej tej nesigurnosti in zmedi, je pridodala tudi moja profesorica v gimnaziji, ki je rekla: "Iz tebe tako ali tako ne bo nič pametnega, saj si preveč neodločna." Moja mama pa mi je vsadila prepričanje, da je ženska brez moškega kakor 1+ 0 = 0. Torej je ženska brez moškega popolna polomija in slika nepopolnosti in neuspeha.

 

In danes, ko sem že nekaj let na poti s Kristusom, še vedno doživljam ujetost, ki me še naprej vklepa v kalup odpuščanja, neodpuščanja, odpuščanja, neodpuščanja in ponovnega odpuščanja in tako znova in znova, rana na rano, navkljub radosti Božjega odpuščanja meni.  Ampak jaz nisem Jagnje, ki ni odprlo ust. Mnoge moje besede so ranile tudi njih.

 

Proti meni se je obrnila tudi starejša hčer, ki je pred leti sprejela Jezusa za svojega Odrešenika, a se je od Njega odvrnila, na prigovarjanje moje mame.

Vsi moji bližnji, razen mojega sina, so mi obrnili hrbet in se z menoj ne pogovarjajo.

 

O, Bog, kako naj skočim ven in se ne vrnem več na ta vrtiljak brezkončne bolečine?

Kako naj odpustim?

 

Kaj zdaj? Bog me ponovno kliče v odpuščanje. Bo to samo vnovičen začetek verige uspeha in ponovnega neuspeha, ali bo sedaj delo dokončno in osvobajajoče za vedno, zame in s tem tudi za njih?

 

Moja odločitev je odpustiti dokončno in za vedno, vse za nazaj:

 

Očetu, mami, bratoma, hčerki, nečaku in nečakinjam.

 

Kako naj odpustiti s srcem, iskreno, odkritosrčno in za vedno, navkljub temu da me zavračajo kot kristjanko in kot črno ovco družine?

 

Najprej se sprašujem: "Kaj je Božje odpuščanje?"

Odgovor: "Odpustiti, preden prejmeš opravičilo, četudi ga nisi deležen nikoli."

 

Kaj pomeni odpustiti? Da te več ne boli krivica, ki si jo doživel?

Odgovor: "Da se krivice ne spominjaš več in da krivičnika ljubiš, kakor da ti krivice nikoli ni storil."

 

Je to človek sposoben narediti?

Odgovor: "Božja ljubezen v nas to lahko stori namesto nas in za nas."

 

Kje pa lahko to ljubezen dobimo?

 

Odgovor: "Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.  1 Korinčanom 13,4-7.

 

Po vsem tem lahko rečem le to: "Gospod Jezus, če se primerjam s teboj, mi še ogromno manjka, da bi Ti bila podobna in da bi v meni videli Tebe. Zato te prosim, bodi usmiljen do moje nesposobnosti, da bi bila podobna Tebi in Te prosim, da mi po Svetem Duhu pomagaš, da bi v Tvoji moči živela in izkazovala Tvojo ljubezen, vsem, ki so me ranili." Amen.

 

Zavedam se, da bom morala najprej in predvsem, molitev za to vsak dan položiti pred Boga, da mi On pomaga, kar tega ne morem narediti s človeško močjo, da me osvobodi grenkobe, občutka krivde in nemoči.

 

Sprašujem se, zakaj sem kot kristjanka, ki imam vedno na razpolago brezpogojno ljubezen mojega nebeškega Očeta, še vedno odvisna od tega, ali me bodo moji bližnji sprejemali, ali zavračali, me ljubili, ali kritizirali in sovražili, čeprav sem bila prepričana, da tega v mojem srcu ni več? Ali je lahko človek ujet in hkrati svoboden? (Žal, ja, dokler ni duhovno osvobojen).

 

Ali pomeni odpustiti in še vedno čutiti bolečino ob zavračanju, da še nisem popolnoma odpustila, oziroma, da moja ljubezen do njih ni Kristusova brezpogojna ljubezen?

 

Moje pričevanje mojim bližnjim v prvi gorečnosti, je bilo njim popolnoma nerazumljivo, saj se to lahko dojame le po Duhu. Zato sem velikokrat svoje goreče spoznanje tlačila v polno steklenico njihovega grešnega srca. Nič se ni spremenilo, le jezni so bili na mene, jaz pa na njih. In kolikokrat sem v jezi sklenila, da ne bom več molila za njih, ker so tako zelo "neumni in trmasti", da ne razumejo, da jim želim najboljše.

 

O, Bog, saj niso mogli razumeti, ampak sem jih postavljala v stisko in ljubosumje do Tebe, ker sem Te tako zelo ljubila in so imeli občutek, da jih zanemarjam.

 

In tako sem samo sebe pahnila v nov in nov greh, s svojimi besedami, dejanji in mislimi. Ampak občasno sem bila popolnoma prepričana, da imam prav, da sem jezna na njih."

 

Vem da moram sprejeti dejstvo, da me bodo dokler ne bodo poznali Gospoda Jezusa Kristusa, kot svojega osebnega Odrešenika, zavračali kot človeka in kot kristjanko, še posebej pa kakor svojega bližnjega, ki je drugačen od njih.

 

Sem jaz kaj boljša? Saj jih tudi jaz zavračam, ker "nočejo" biti Kristusovi.

 

Zavedam se, da morajo moja čustva in občutki priti pod avtoriteto in popolno kontrolo Svetega Duha in ne še naprej pod spremenljivo in nepredvidljivo delovanje mesa – tudi mojih ranjenih in potlačenih čustev.

 

To mora biti odločitev in na tem moram ostati, ne glede na nadaljnja podtikanja, zasramovanja, norčevanja, zasmehovanja in njihovega neprestanega izpovedovanja starih zamer in zmot iz mojega preteklega življenja, pred spreobrnjenjem h Kristusu.

 

Toda, če ne bom iskala najprej Božje Kraljestvo, mi ne bo nikoli uspelo.

 

Moja opora bo Sveto pismo in stihi, ki govorijo o odpuščanju in moja poslušnost tem Besedam od Boga, ki mi govorijo, kaj bi Bog storil na mojem mestu in kaj je On storil zame.

 

Nekaj od teh stihov je navedel tudi brat Gery:

 

Matej 6:9-15

Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh;

in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;

in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.

Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

 

Matej 18:21-35

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?"

Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." (490 x – to pravzaprav pomeni vedno) .

 

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. (100.000,64 let bi moral delati, da bi povrnil dolg). Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. (S tem bi se mu povrnilo le 1% dolga).

 

Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. (Ali ni storil prav to Gospod Jezus za nas vse na križu?)

 

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. (Približno trimesečna plača delavca v tistem času). Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ (To pomeni, če je nam Gospod Jezus Kristus odpustil vse naše grehe, moramo tudi mi odpustiti vse grehe svojih bližnjih, celo svojih sovražnikov). In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. (Nikoli mu ni uspelo in še mučen je bil.) Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« (Svojemu bližnjemu).

 

Matej 6:14

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.

 

Jakobovo pismo 2:12-13

Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.

 

Zgodba o Jožefu je prav tako čudovito vodilo Božanskega odpuščanja.

 

1 Mojzesova 45:1-2

Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali pri njem. Zaklical je: »Pošljite ven vse moje ljudi!« Tako ni bilo nikogar pri Jožefu, ko se je dal spoznati bratom. Potem je glasno zajokal, tako da so slišali Egipčani in slišala je faraonova hiša.

 

1 Mojzesova 45:14-15

Potem se je oklenil brata Benjamina okoli vratu in jokal; tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu.

Nato je poljubil vse brate in jokal pri njih. Potem so njegovi bratje govorili z njim.

 

1 Mojzesova 50:17

›Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh!‹ Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta!« Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal.

 

1 Mz 50:20

Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. (Danes pomeni to, da jih kot Božji otrok s svojim zgledom pripeljem k Jezusu – v večno življenje).

 

Rimljanom 12:19-21

Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod.

Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo.

Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.

 

Iz vsega omenjenega namreč spoznavam, da od svojih bližnjih, ki so me ranili, pričakujem usmiljenje, zadoščenje za vse bolečine, ki so mi jih zadali, pričakujoč, da se mi opravičijo.

 

Sedaj se sprašujem: "Ali je Gospod Jezus Kristus od mene kdaj zahteval ali pričakoval usmiljenje, ker sem ga strašno prizadela, ga dolga leta zavračala, ga s svojim življenjem zasramovala, mu zadajala nepreštevne bolečine in rane, mu povzročala strašne srčne bolečine in blatila svetost Njegove daritve zame, s svojimi nepreštevnimi, ostudnimi grehi? 

 

Ne!

 

Ali je zahteval Gospod Jezus Kristus od mene kakršnokoli zadoščenje, ker nisem živela po merilih ljubezni, ki jih je, že pred več kot 2000 leti dal zapisati v svoje ljubezensko Pismo, tudi zame?

 

Ne!

 

Bil je tiho in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol. To Jagnje, Jezus Kristus, je šlo tudi zame na križ, kjer je v strašnih bolečinah trpljenja, umiralo namesto mene,  za moje grehe, nagnusne grehe, brezmadežno in nedolžno Jagnje, ki ni nikoli živelo greh. Postal je greh, zaradi mene, zaradi vsakega človeka na zemlji, da bi zadostil Božji pravični jezi nad našimi strašnimi grehi. Njegovo srce je počilo od žalosti in bolečine, ker nas je tako zelo ljubil.

 

Ni mi najprej rekel naj čutim usmiljenje do Njega, ni mi rekel, da želi najprej zadoščenje, ker bo tako trpel zaradi mene, ni zahteval, da se mu najprej opravičim.

 

Ne!

 

Šel je na križ in sprejel Očetovo voljo, ker ga je gnala ljubezen do nas vseh. Odločil se je, da bo prestal  strahotne bolečine, vseh umiranj, vseh bolezni, vseh umorov.

 

Šel je na križ, čeprav je vedel, da bodo šla čez njega vsa nagnusna dejanja prešuštev, posilstev, pedofilije, homoseksualizma, incestov, prevar, goljufij, ponižanj. Vsi grehi, vse bolezni in trpljenje vseh ljudi, ki bodo kdajkoli živeli na zemlji, od začetka, do konca. In trpel je kot človek, kakor mi vsi.

 

Rimljanom 5:7-8

Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

 

Izaija 53,2-12

 

Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,

ne zunanjosti, da bi si ga želeli.

Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,

mož bolečin in znanec bolezni,

kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,

je bil zaničevan in nismo ga cenili.

 

V resnici je nosil naše bolezni,

naložil si je naše bolečine,

mi pa smo ga imeli za zadetega,

udarjenega od Boga in ponižanega.

On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

Mi vsi smo tavali kakor ovce,

obrnili smo se vsak na svojo pot,

GOSPOD pa je naložil nanj

krivdo nas vseh.

 

Bil je mučen, a se je uklonil

in ni odprl svojih ust,

kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol,

in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo,

in ne odpre svojih ust.

Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet,

kdo premišlja o njegovem rodu?

Kajti bil je odrezan iz dežele živih,

zadet zaradi prestopka mojega ljudstva.

Dali so mu grob pri krivičnih,

gomilo pri bogatem,

čeprav ni storil nobenega nasilja

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

 

GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo:

če dá svoje življenje v daritev za greh,

bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni,

GOSPODOVA volja bo uspevala po njegovi roki.

Za muko svoje duše bo videl luč,

se sitil,

s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik

opravičil številne,

njihove krivde bo naložil nase.

Zato mu bom številne dal v delež,

mogočne bo delil kot plen,

ker je dal svoje življenje v smrt

in bil prištet med prestopnike,

nosil pa je grehe številnih

in prosil za prestopnike.

 

02.02. 2009

 

 



Ni komentarjev:

Objavite komentar