Odgovornost Božjih otrok pred Bogom in svetom
VZTRAJANJE V MILOSTI IN DUHOVNI RASTI
Velikokrat imamo priložnost, da
damo neverni osebi svoje osebno pričevanje. Mogoče smo ga podelili že z mnogimi
ljudmi. Le to govori o tem, kaj in kakšne spremembe je naredil Bog v nas, ko
smo postali njegovi otroci (Jn 1:12). Bolj kakor vse naše besede pa je v
pričevanje ljudem okoli nas prav naše življenje; obnašanje, reakcije, način
življenja, način govorjenja o drugih, skratka vidna razlika med življenjem pred
in po spreobrnjenju.
Običajno so prvi, ki slišijo o
našem spremenjenem življenju prav tisti, ki so nam najbližji in s katerimi smo
največ v stiku; naši domači, naši nespreobrnjeni otroci, sodelavci, sosedje
ipd. Nekateri naše pričevanje poslušajo in ga sprejmejo kot resnično, a ne
takoj tudi za sebe, ali celo nikoli, nekateri pa nam odgovarjajo z raznimi
opravičili in argumenti, da bi dogajanje, ki se je zgodilo v nas razložili na
človeški ali celo znanstveni način, samo da jim ga nebi bilo potrebno sprejeti
takšnega, kakršno je.
V nas se je zgodila sprememba.
Ljudje vedo, da obiskujemo Cerkev, prihajamo k poslušanju razlage Svetega
pisma, da slavimo Boga v skupnosti, da se udeležujemo cerkvenih obredov,
skratka, da nam je to novo krščansko življenje všeč. V našem čustvenem in
duhovnem življenju se dogaja mnogo novih stvari, ki jih do takrat – do našega
spreobrnjenja nismo doživeli, niti mogli doživeti – in prepričani smo, da bo
tako tudi v našem življenju s Kristusom
v vseh nadaljnjih dneh našega življenja na Zemlji.
Postali smo Božji otroci (Jn 1:12;
Rim 8:16; 1 Jn 3:1).
Postali smo nova stvaritev v
Kristusu (2 Kor 5:17).
Dal nam je novo srce in nam dal
novega Duha v našo notranjost ((Ezk 36:26).
Bog je naredil svoje remek delo v
nas pred očmi vseh naših nevernih prijateljev in naših najbližjih (1 Kor 13:10;
Jak 1:17).
Od Boga smo prejeli nekaj, česar
nebi mogli nikoli kupiti ali zaslužiti, kar je vredno več kakor vse zlato,
srebro ali bogastvo, ki ga premore ta svet (Ef 2:8; Ef 2:4-10).
Lahko smo samo sprejeli. Nič ne
moremo dati v zameno. Nobenih zaslug nimamo za to. Lahko smo samo sprejeli ali
zavrnili.
Kaj narediš z darilom, ki ga
prejmeš v dar od človeka. Lahko ga pustiš zavitega in ga nekam odložiš in
pozabiš nanj. Lahko odstraniš vrhnji, okrasni sloj in ostaneš le pri
občudovanju škatle v kateri je darilni predmet. Lahko greš dalje in darilo
odpreš, si ga ogledaš, se zahvališ zanj darovalcu in ga tudi praktično uporabiš
v svojem vsakdanjem življenju. Darilo je v veselje in korist tebi in v veselje
tistemu, ki ti ga je poklonil. Lahko pa narediš tudi tako, da ga zavrneš ne da
ga odpreš in s tem onemogočiš sebi, da bi v njem užival in ga koristno uporabil
v življenju, darovalca pa globoko prizadel.
Kaj bomo mi naredili z Božjim
darilom, odrešenjem, ki nam ga je poklonil Kristus, ko smo se odločili zanj. Od
njega smo sprejeli dar, ki ga ne premore noben bogataš, milijonar ali mogotec
tega sveta. Kaj bomo naredili s tem dragocenim darom? (Jak 1:25; 1 Tes 2:13; 1
Tes 4:1; Kol 1:10;
Na začetku svojega krščanskega
življenja vidimo le sebe. Veselimo se vsega novega kar se nam dogaja, kar
doživljamo, kar slišimo, kar spoznavamo in tudi tega, da nam je dal Bog tako
čudovito skupnost, v kateri so počutimo bolj sprejeti in zaželeni kakor v
lastnem domu, med našimi domačimi. Smo kot majhni otroci, ki so bili v krog
svojih domačih željno pričakovani. Veselimo se vsakega srečanja v Cerkvi, z
veseljem poslušamo pridige, goreče in glasno slavimo Boga in molimo, pojemo na
ves glas in mislimo, da nima nihče lepšega in močnejšega glasu kot prav mi.
Skratka naše novo življenje v Kristusu je pravi raj na Zemlji. Kdo si nebi tega
želel.
Prej ali slej pa pride čas, ko
nas eden ali drugi v skupnosti prizadene, užali, rani ali nas poniža. Naenkrat
se nam zdi, da ni vse tako, kot smo si predstavljali. Sprašujemo se kaj smo
naredili narobe, naša vzhičenost in radost izgubljata na moči. Naenkrat se nam
zdi, da nismo več tako srečni, polni veselja in zaupanja in pojavi se dvom v
Boga in v to novo življenje. Brate in sestre začnemo gledati iz drugega zornega
kota, ne več z očmi Kristusa. Tudi ljudje, ki jih vsak dan srečujemo ali živimo
z njimi kmalu opazijo spremembo.
Začnemo se truditi, da bi se
obnašali primerno, da se nam to nebi več dogajalo, toda dogaja se še vedno in
še z večjo intenzivnostjo. Mi pa si še naprej prizadevamo, da bi se s človeškim
trudom zoperstavili vsemu, kar sam Bog postavlja v naše življenje, da bi nas
oblikoval. Doživljamo dneve duhovnih in
čustvenih vzponov in padcev. Vmes, med enim in drugim smo ali v molitvi in v
Božji Besedi, ali v stokanju, tarnanju in godrnjanju. Obsojamo Boga, brate in
sestre pa tudi nevernike okoli nas in se sprašujemo zakaj se nam dogaja
krivica. Borimo se. Trudimo se obdržati evforijo prve radosti in biti še naprej
nebogljeni otroci deležni posebne pozornosti in skrbne nege.
Kaj se nam dogaja?
Nekateri opravičujemo svoje padce
s tistim, ki rjove kakor lev in čaka, da bi koga požrl – satana (
Nekateri si v svoji bolečini,
dvomih in nerazumevanju tega, kar se nam dogaja, začnemo natikati razne maske
in očala, da bi navkljub vsemu še naprej ohranili dostojanstvo svoje svetosti
in trdnosti pred ljudmi v Cerkvi ali izven nje. Zakaj le? Ker ne moremo
razumeti zakaj se nam to dogaja in ne vemo, da po blagoslovu prvih dni, mesecev
ali let, sledi duhovno oblikovanje, ki traja skozi vse krščansko življenje.
Bogu moramo dopustiti da nas spremeni. Moramo umreti sebi. Iz dneva v dan manj
se moramo zanašati nase in bolj in bolj na Boga in njegovo moč. Iz dneva v dan
moramo manj povzdigovati sebe in bolj in bolj izžarevati Kristusa v nas (Gal 2:20;
Kol 1:27).
Kako bo on to storil? Skozi svojega
Svetega Duha, skozi naše brate in sestre, naše bližnje, sodelavce in še mnoge
ljudi, ki jih bomo vsak dan srečevali in bili z njimi v stiku, tudi naše
sovražnike.
In sedaj nastopi testiranje,
izpit. Bomo vztrajali, ali si želimo le imeti se lepo, dokler je le mogoče,
nato pa, ko se začnejo težave in so čedalje hujše, pobegniti z opravičilom in
izgovorom, da to ni prava Cerkev, da to ni pravo mesto zate in da ti, svet kot
si, tu ne želiš več ostati. Veliko jih na tem testu pade in odpade iz občestva
Cerkve, večinoma pa tudi od »boga«, o katerem si v tako kratkem času niso mogli
niti izoblikovati prave podobe, ki jo lahko da samo Božja Beseda razodeta po
Svetem Duhu in nič drugega
(1 Jn 2:14). To pa je proces, ki
zahteva čas in vztrajanje.
Pred kom boš pobegnil?
Pred Bogom?
Pred Božjim oblikovanjem?
Pred spremembo, ki se mora
zgoditi v tebi?
Pred samim seboj?
Pred ljudmi?
Ne splača se, toda ali se boš
ustavil in o tem razmislil?
Nisi bil odrešen, da bi ugodil
sebi, kakor tudi Kristus ni prišel na ta svet, da bi mu stregli (Mt 20:28),
temveč zato, da bi mi s svojim življenjem proslavili svojega Odrešenika, Jezusa
Kristusa. Če mu damo dovolj časa, čeprav ga on ne potrebuje ampak mi, potem Bog
naredi temeljito in globoko, popolno duhovno preobrazbo v človeku. Tak resnično
spozna, doživi in doume globine Božje milosti, ljubezni in odpuščanja in dovoli
Bogu, da ga globoko ukorenini vase. Tisti pa, ki so dovolili korenini grenkobe
(Heb 12:15), globlje zakoreninjenje v sebi, kakor sebe v Bogu, so se odločili zapustili
Izvir žive vode (Jer 2:13), ne da bi bili deležni pravega spoznanja, ki daje
moč za vztrajanje ne glede na ovire, skušnjave, stiske in težave (2 Tes 1:4).
In kaj sedaj. Naši bližnji, naši
sosedje, naši domači, sodelavci in znanci so vedeli, da smo nekaj doživeli in
mogoče so navkljub temu, da niso očitno sprejeli naše odločitve, globoko v sebi
le upali, da je to tisto pravo, kar že dolgo iščejo.
Mi pa smo odpadli.
Mi pa smo prenehali.
Mi pa smo odšli.
V svojem obupu govorimo grdo o
tistih, za katere smo bili prepričani, da so najboljši ljudje na svetu in smo
se mogoče le kratek čas, a vendarle veselili skupaj z njimi in jih vzljubili. O
kom govorimo grdo? O tistih, ki so Kristusovi. O Kristusovi Cerkvi!
Sedaj imamo veliko odgovornost
pred Bogom in pred ljudmi. Zelo veliko odgovornost. Ko bomo v večnosti stali
pred Bogom, nas ne bo vprašal, če smo bili prizadeti, užaljeni, uporni,
čustveno labilni in jezni.
Ne!
Vprašal nas bo, zakaj nismo
odpuščali (Mt 18:21-22; Mt 18:33).
Vprašal nas bo zakaj nismo
ljubili (1 Jn 4,: 0; 1 Jn 3,: 0).
Vprašal nas bo, zakaj nismo
verovali vanj (Apd 28:24).
Vprašal nas bo zakaj smo svoje
upanje postavili na trhel temelj
(Job 27:8; Job 31:24; Jer 17:5).
Vprašal nas bo zakaj nismo bili
poslušni njegovi Besedi (Rim 10:16; 2 Kor 10:6).
Vprašal nas bo zakaj smo bili v
pohujšanje bratom in sestram in svetu okoli nas ne pa v pričevanje, da bi se
odrešili (Mt 18:7; Rim 14:13; Mt 18:6; 2 Kor 6:3; 1 Tim 2:1-4).
In četudi si bomo mogoče želeli
slišati te blagoslovljene besede: »Prav,
dobri in zvesti služabnik!
V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega
gospodarja!« (Mt 25:21); bomo slišali le strašne besede pravičnega Boga: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj,
ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!« (Mt 25,41).
Če je vsaj kanček strahu Božjega
v tebi, odzovi se! Sedaj je še čas!
Čas, da si na blagoslov in ne v
prekletstvo.
Čas, da si v pričevanje in ne v
pohujšanje.
Čas, da ljubiš in ne sovražiš.
Čas, da odpuščaš in ljubiš celo
svoje sovražnike.
Čas, da proslaviš Ime, ki je nad
vsakim imenom; Gospoda Jezusa Kristusa – Odrešenika sveta. Amen.
20.8.2009
Ni komentarjev:
Objavite komentar