Ozdravljenje - OB MOJI ČUDEŽNI OZDRAVITVI

 

OB ČUDEŽNI OZDRAVITVI. 

 

 

 

 

 

 

Stara sem 53 let. Šele dve leti in pol je minilo, odkar sem začela spoznavati Boga skozi Gospoda Jezusa Kristusa, ki sem ga sprejela v svoje srce v mesecu novembru leta 2001. V času po tem se je zgodilo mnogo čudovitih stvari, pa tudi veliko bolečih trenutkov, porazov, preizkušenj in stisk.

 

Sedaj pa sem postavljena pred oviro, ki mi zastira pogled naprej, ki mi vsaja dvome v srce, in misli.

 

Po enem letu namreč, ko sem bila ginekološko pregledana in so bili izvidi negativni, so se pojavile bolečine in krvavitev, na kar sem šla ponovno na pregled in odgovor je bil PAP III.

 

Najprej se nisem niti zavedala kaj to pomeni. Bila sem pogumna in v veri v Boga prepričana, da bo vse dobro. Veliko bolj, kakor jaz, so bili pretreseni vsi okoli mene, moji otroci, mama, sestre po duhu in sodelavke.

 

Kmalu sem dobila vabilo, na abrazijo maternice in odvzem tkiva za nadaljnje preiskave. Moja vera in zaupanje v Jezusa Kristusa, mojega nebeškega zdravnika, je bila stabilna. Vse skupaj se mi je zdelo kakor igra, preizkušnja moje vere, test mojega zaupanja v Boga.

 

V bolnici sem tako pred posegom, kakor tudi po prebujanju iz narkoze, v mislih slavila Gospoda in se opirala nanj in radostno oznanjala in pričevala o mojem Zveličarju.

 

Bolj sem se pogovarjala z ljudmi o tem, bolj sem videla, da se čudijo mojemu pogumu in zaupanju v Gospoda, bolj sem se začela spraševati: "Mogoče pa le ni tako preprosto in neškodljivo vse skupaj?" Na trenutke se mi je zvrtelo v glavi ob vseh informacijah in vprašanjih, a sem se znova in znova vračala k izviru moje vere, k pisani Besedi mojega Zdravnika, Jezusa Kristusa.

 

Postavila sem si vprašanje: "Ali je to vse, kar bom doživela z Gospodom na zemlji, ali mu ne bom mogla služiti več let?" Moj načrt je vključeval vzgojo in vodenje sedaj 11 letne hčerke, katero sem rodila pri 42 letih. – do odraslosti, oznanjevanje in pričevanje ljudem o tem, kar je Jezus Kristus storil v mojem življenju, biti vztrajna in goreča molivka v hrepenenju po prebujenju in rasti Kristusove cerkve v Sloveniji in v Novem Mestu, itd. Ja, to so moje želje. Toda, ali je to tudi Gospodov načrt zame?

 

Ko sem nekega dopoldneva prebirala eno od knjig, sem zelo jasno spoznala, kaj pomeni predati se Gospodu Jezusu Kristusu v živo daritev, ter v veri hoditi z roko v roki z Njim.

 

V mislih sem se pogovarjala z Gospodom: "Gospod Jezus Kristus, vem, da moje življenje ni več moje, temveč Tvoje, da skrb za moje zdravje ni več moja, temveč Tvoja, da odločitev ali bom živela ali umrla, ni več moja skrb, ampak je v Tebi moč, da storiš, kar je prav in po tvoji volji in zgodilo se bo, kakor ti hočeš, če se jaz še tako upiram temu. Gospod, spoznala sem, da pomeni predati se Tebi v živo daritev to, da sprejmem življenje ali smrt, bolezen ali zdravje, revščino ali bogastvo, žalost ali veselje, trpljenje ali radost, kakor Tvojo voljo zame. Vem, da si Ti Vsemogočni Bog, ki nadzoruješ vse, ki si zmagovalec nad sovražnikom, ki si premagal smrt, greh in  prekletstva. V krvi Tvoji sem bila očiščena vsakega greha, v ranah Tvojih ozdravljena vsake bolezni, po križu na katerem si trpel zame, je bilo iz mojega življenja odvzeto vsako prekletstvo, ki je kdaj koli padlo name. Sem nova stvaritev v Kristusu Jezusu našem Gospodu. Zakaj sedaj vse to, kar prihaja v moje novo življenje, kakor grom iz vedrega neba?

 

Vem, da bom morala enkrat umreti, četudi sem po tvojih ranah ozdravljena, čeprav me Tvoja kri sveta varuje,  na nek način in enkrat, bom zapustila ta svet, toda to, da bi se zgodilo v kratkem; ne, to je prekmalu.

 

Sprašujem se, ali sem storila kaj narobe? Ali sem kaj spregledala?

 

Toda, kaj nisi Ti Gospod Jezus prišel na zemljo kot človek, čeprav Bog. Nisi se ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom Očetom. Bil si brezgrešen, imel si moč, da bi zapovedal angelom in trpljenje bi šlo mimo. Toda, ne! Ti si vedel zakaj si prišel na ta grešni svet. Ti si vedel, da edina pot, ki pelje v odkupitev za grehe ljudi, pelje Tebe samega skozi strašno trpljenje, ponižanje, bolečine in stiske.

 

Tvoj Duh je bil v neprestani povezavi z Duhom nebeškega Očeta in vedel si, kaj je Očetova volja. Če bi bil samo človek, bi lahko rekel: "Ne, Oče tega ne bom zmogel!"

 

Prav tako tudi jaz pravim: "Bog Oče, tega ne razumem, toda ne moja, Tvoja volja naj se zgodi!" Vendar, ali je res Tvoja volja, da smo bolni, čeprav si dal Ti Oče, Svojega edino rojenega Sina za nas, da smo lahko po Njem ozdravljeni?

 

To pot, po kateri mi je hoditi v naslednjih mesecih ali letih, ne bom zmogla prehoditi sama in tudi ne želim je prehoditi s svojimi močmi. Zanesem se nate moj Zveličar, da mi boš dal moči in modrost, da bom delala, kar je Tebi po volji in Tebi všeč, pa četudi le umreti in s smrtjo poveličati Tvoje Sveto ime.

 

Želim, da boš dal mojemu odhajanju ali sprejemanju neizogibnega dostojanstvo predane vere in zaupanja, da bo moje zaupanje   v Tebe očitno vsem okoli mene. Če bo to moja poslednja pot, ali le ena od mnogih, te prosim, da bo vsakomur očitno, da imam upanje v Boga in sicer Boga, ki je živel, ki je umrl in, ki je vstal in živi, da moje oči lahko izžarevajo veselje, radost in srečo, tudi ko ni vse v najlepšem redu, po mojem človeškem prepričanju in vseh okoli mene.

 

Gospod, če je ta bolezen eden od načinov, da mojo mamo pripelješ do spoznanja, kdo si Ti v resnici, stori tako, kakor si se odločil. Lahko se upiram in se pogajam s teboj, toda vseeno boš storil, kakor si se odločil, le jaz bom bolj slaba propaganda Tvojemu delu.

 

Ko sem Ga prosila, da me podpre skozi svojo Besedo, mi je pokazal prečudoviti Psalm:

 

121

Stopniška pesem.

Svoje oči vzdigujem h goram:

od kod bo prišla moja pomoč?

Moja pomoč je od GOSPODA,

ki je naredil nebo in zemljo.

 

Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala,

tvoj varuh naj ne dremlje.

Glej, ne dremlje, ne spi,

Izraelov varuh.

 

GOSPOD je tvoj varuh,

GOSPOD je tvoja senca,

nad tvojo desno roko.

Podnevi te ne bo udarilo sonce,

ne luna ponoči.

 

GOSPOD te bo varoval vsega hudega,

varoval bo tvoje življenje.

GOSPOD bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje,

od zdaj in do večnosti.

(Psalm 121:1-8).

 

 

Čez nekaj tednov:

 

Gospod pa je storil, kakor se je On odločil. Ozdravela sem. Bila sem ozdravljena po Njegovih ranah. Neizmerno sem mu hvaležna.

 

V času rehabilitacije po kiretaži in odvzemu vzorca, sem preživela čudoviti čas druženja z mojim Odrešenikom in se učila opirati nanj in sprejemati voljo Nebeškega Očeta. 

Najbolj mi je ostalo v spominu, kako sem takoj po prebujanju iz narkoze začela glasno moliti v duhu. Bilo mi je popolnoma vseeno, kaj si mislijo bolnice v sobi. Ta molitev je bila izražanje moje hvaležnosti Bogu, kajti vedela sem, da je vse dobro.

 

Vrhunec vsega je bil, da sem se še isti dan zvečer odpeljala na molitveno srečanje, kjer sem vsem sestram podelila moje veselje, o Božji dobroti, ljubezni in moči, ki mi jo je izkazal. 

 

Amen.

 

9.2004