OZDRAVLJENJE SKOZI BOŽJO BESEDO
Poglavje 10
ČELADA UPANJA:
Svoboda od depresije
Popolnost mnogih ljudi v Kristusu je motena z depresijo. Ne glede na stopnjo depresije od katere trpijo, le-ta vpliva na mir njihovega uma, na njihove odnose z drugimi, na njihovo produktivnost, posebno pa, na njihovo duhovno rast. Depresija jim preprečuje, da bi izkusili življenje izobilja, katerega jim Kristus želi dati. Na osnovi svojega osebnega izkustva, želim v tem poglavju govoriti o tem, kako depresija pogosto predstavlja duhovni problem, katerega se mora rešiti z molitvijo, osvobojenjem in z Božjo Besedo.
NAŠA DUHOVNA ZAŠČITA
V Efežanih 6, piše Pavel o našem duhovnem vojskovanju in o naši duhovni oboroženosti.
10 Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči.
11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam.
12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.
13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati.
14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti
15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.
16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega.
17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.
18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete.
(Efežanom 6:10-18).
Ta odlomek je samo eden od mnogih v Novi zavezi, ki jasno razodeva, da smo kot verniki Jezusa Kristusa, vključeni v strahovito duhovno borbo. Prav tako govori tudi o tem, da nam je Bog Oče priskrbel (zasigural) zaščito skozi duhovno oboroženost.
»Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. (1 Tesaloničanom 5:8). To je poseben vid duhovne zaščite, katerega nam je priskrbel Bog, katero sem se nauči koristiti skozi svoje osebne potrebe. Ta čelada upanja vodi do obnove uma in za nas kristjane, predstavlja ključen del duhovne zaveze, posebno, ko gre za vprašanje depresije.
BITKA PROTI DEPRESIJI
Dovoli mi, da te napotim, kako sem se začel zavedati svojih potreb na tem področju.
Gospod me je čudežno odrešil in krstil v Svetem Duhu leta 1941, nato pa me je poklical v Njegovo službo. V polno-časno službo sem vstopil 1946 leta. Od 1949 leta, pa skoraj devet sledečih let sem bil pastor ene od cerkvenih skupnosti v Londonu, v Angliji. Tekom tega obdobja v službi, sem doživel določeno mero uspeha. Radno smo gledali kako so ljudje odrešeni, ozdravljeni in krščeni v Svetem Duhu. V tem času to nikakor ni bilo nekaj, kar bi se dogajalo povsod. To so bili zelo suhi in težki dnevi, kar je še posebno veljalo za Anglijo. Torej, šlo je za očitno mero plodov in rezultatov naše službe.
In poleg tega, sem imel nekaj osebnih problemov za katere nisem našel odgovorov. Posebno sem imel problem s periodičnimi napadi depresije, ki je prihajala name kot nek temen, gost oblak, ki me je pritiskal, zapiral vase in izključeval iz normalne komunikacije z drugimi, celo z mojo družino. Najtežje mi je bilo to, ker je bilo videti da s tem, ko sem hodil naokoli s tem oblakom iznad sebe, isti pritisk projiciram tudi na ljudi, s katerimi sem preživljal čas. In spet, to je posebno vplivalo na mojo družino.
Proti tej depresiji sem se boril z vsemi sredstvi, ki so mi bili do takrat poznani. Molil sem, se postil, prinašal odločitve, bolj zgodaj vstajal, ostajal buden pozno v noč – delal sem vse, kar sem znal, a mi ni pomagalo. Točneje, več kot sem molil in se postil, huje je bilo! Bilo je zelo težko, saj mi je vzelo ves pogum. Spomnim se, da mi je ena od mojih hčera , ki je v tem času imela 15 let, rekla: »Očka, prosim te, ne posti, Mnogo hujši si, ko se postiš.« Seveda, to ni način, za opogumljanje pridigarja. Toda to je bila resnica, ker je post prinašal stvari na dan, ni pa rešil problema.
RAZKRITJE »DUHA DEPRESIVNOSTI«
Ko sem izčrpal že vse lastne rešitve in medtem ko sem se nekega dne postil, in želim naglasiti, da post nikoli ne preide nenagrajen, sem bral Sveto pismo in to eden specifičen stih iz Izaije 61:3:
Da se obrnem k žalujočim na Sionu
in jim dam venec namesto pepela,
olje veselja namesto žalovanja,
ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.
Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti,
GOSPODOV nasad za njegovo poveličanje.
Čim sem prebral izraz »potrtega duha«, sem po razodetju Svetega Duha naenkrat dojel, da je v tem ležala korenina mojega problema. Imel sem opravka z zlim duhom – z osebo, ki me je proučevala, na tesno spremljala, poznala moje slabosti in ki je vedela kako in kdaj me lahko napade. Nisem imel problem samo z nekim mentalnim ali psihološkim stanjem v sebi, niti z neko obliko navade. Šlo je za bitje, ki ga je poslal sam satan, da deluje proti meni, da me proučuje in da kuje načrte za moje padce.
Dojel sem tudi zakaj je bil ta pritisk vse hujši in hujši, bolj kot sem želel služiti Gospodu. Ta zli duh je bil poslan, da me ovira in zaustavlja v moji službi za Boga. Vedno kadar sem bil bolj ohlapen in mlačen, je pritisk popustil. Ali, takoj ko sem postal bolj iskren in posvečen Bogu, je bil pritisk vse močnejši. Ko sem opazoval te stvari iz tega gledišča, sem ponovno sprevidel jasne pokazatelje, da sem imel probleme z osebo, ki je dobro vedela kako in kdaj naj izkoristi pritisk. Prav tako sem sprevidel, da je to nekaj, kar se je vleklo tudi skozi mojo družino. Dojel sem, da je leta in leta, tudi moj oče imel probleme z istim pritiskom.
Pogosto sem delal z ljudmi, ki so imeli problem z drugimi, resnimi depresijami. Vse bolj in bolj sem prihajal do zaključka, da je depresija skoraj v vseh primerih povezana z okultno prakso. Preden sem postal kristjan, sem bil precej aktivno vključen v okultizem, kar je posebno veljalo za področje joge. Ni bilo potrebno da preide mnogo let, da bi uvidel povezavo med mojo vključenostjo v jogo in duhom depresije.
Kadarkoli sem imel posla z osebo, ki je trpela zaradi drugih, resnih napadov depresije, sem bil skoraj popolnoma prepričan, da je le-ta nekje, skozi področje okultnega, zakorakala na satanov teritorij. V večini primerov oseba to zanika, včasih celo z jezo, toda ko na tem začnemo delati in preiščemo vsa dejstva, skoraj vedno pridemo do tega, da je krivda v okultni dejavnosti osebe, ki trpi za depresijo.
OBLJUBLJENO OSVOBOJENJE
Končno sem spoznal identiteto svojega sovražnika. To je bila ogromna prednost. Hočem reči, da sem s spoznanjem, da imam problem z duhovnim bitjem, že prešel 80 % poti do zmage. Bil mi je potreben samo še en stih iz Svetega pisma, ki bi mi prinesel rešitev za mojo situacijo:
Zgodilo se bo: Vsak, kdor bo klical GOSPODOVO ime, bo rešen. . . . (Joel 2:35; tudi Apd 2:21 in Rimljanom 10:13).
Ugotovil sem, da je na svoj način ta obljuba vključevala vse, kakor tudi stih iz Janez 3:16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se NIHČE, kdor vanj veruje, NE POGUBIL, ampak bi imel večno življenje.«
Prav tako sem dojel, da Joel 2:35 predstavlja specifično obljubo za osvobojenje. Združil sem besede iz Izaije 61:3 in Joel 2:35 in se s precizno zahtevo pomolil k Bogu Očetu v Jezusovem imenu.
Želim naglasiti pomembnost precizirane molitve. Zlega duha sem imenoval »duha potrtosti« in se skliceval na Božjo osebno obljubo: »Vsak, kdor bo klical GOSPODOVO ime, bo rešen.« Takrat sploh nisem imel razumevanja službe osvobajanja, katerega imam sedaj, toda moja osebna potreba je vodila k povezovanju teh dveh stihov.
Molil sem: »Bog, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, v skladu s tvojo Besedo, te prosim, da me osvobodiš od tega duha potrtosti.«
Po tem, ko sem izmolil to precizirano, Svetopisemsko molitev, sem bil osvobojen. Pritisk me je zapustil. Slava Bogu za osvobojenje!
BITKA ZA UM
Po tem sem se skozi svoje izkustvo naučil, da obstaja cel svet razlike med BITI OSVOBOJEN in OSTATI OSVOBOJEN. Bog mi je pokazal, da je On naredil svoj del in da po tem moram jaz narediti svoj del. On je osvobodil moj um od demonskega pritiska, na meni pa je, da ga ponovno izobrazim in vzdržujem v okviru popolnoma drugačnega pogleda na svet in drugačnega načina razmišljanja kot pred tem. Tega pred osvobojenjem nisem mogel storiti. Po tem pa, ko sem prejel osvobojenje, je postalo to moja odgovornost.
Verujem, da isti proces velja skoraj za vsa področja Božjega delovanja v nas, ne glede na to, ali gre za odrešenje, ozdravljenje ali osvobojenje. Po tem, ko sem prejel osvobojenje, postane ohranjanje le-tega moja odgovornost. Bog naredi Svoj del, potem pa je na nas, da naredimo svojega. Naš del se nanaša na vztrajno verovanje in vzdrževanje tega, kar nam je dal Bog.
Medtem ko sem se bojeval, da ohranim svoje osvobojenje od depresije, sem dojel, da je moj um najbolj problematično področje mojega življenja. Preko njega me je satan neprestano dosegal. Imel sem privilegij, da v življenju preidem skozi zelo podrobno, dolgo in sofisticirano intelektualno izobraževanje. Prešel sem skozi zelo zapleten in kompliciran trening na področju analitičnega razmišljanja. Glede na to sem odkril, da višja kot je stopnja popolnosti in izobraženosti uma neke osebe, bolj se povečuje njegova ranljivost na satanovo delovanje. Bolj kot veruješ v svoj um in bolj kot se naslanjaš nanj, bolj ga satan lahko uporablja proti tebi. Dojel sem, da se moram IZBORITI ZA KONTROLO nad svojim umom.
Nisem prepričan, da je mnogo kristjanov, ki lahko kontrolirajo svoj um. Spomnim se pričevanja žene, ki ji je Bog pokazal neobhodnost, da nauči svoj um da je njen sluga in ne gospodar.
V našem življenju obstaja mnogo področij, ki bi jih morali privesti pod jarem duhovnega elementa, ki je v nas. Eden od njih je tudi trebuh. Trebuh ima dobre in neobhodne namene, toda nikakor ne, da bi bil naš gospodar in mi njegovi služabniki. Moj dober prijatelj Don Basham mi je rekel: »Ne boš ti meni govori kaj bom jedel. Jaz bom tebi rekel.« To je vzpostavljanje kontrole nad glavnim področjem našega življenja.
Podobno velja tudi za naše miselno življenje. Naše misli naj nebi gospodovale nad nami; morale bi nam služiti. Še enkrat, verujem, da obstaja relativno malo kristjanov, ki imajo zares kontrolo nad področjem svojega miselnega življenja. Večina je nošena sem ter tja, vržena gor in dol, obremenjena z raznimi vrstami pritiskov, s katerimi se v večini primerov niso zmožni izboriti se, zato ker se do svojih misli obnašajo kakor do gospodarjev in ne kakor do slug.
ZAŠČITA UMA
Prišel sem do zaključka, da mi je predvsem potrebna zaščita uma. In potem sem se spomnil, da v odlomku stiha v Efežanom 6, ki sem ga navedel na začetku tega poglavja, Beseda govori o zaščiti, katero nam je priskrbel Bog Oče. Z branjem stihov o oboroževanju, ki jih je naštel v vrsticah 14-17, boš sprevidel, da obstaja šest delov bojne opreme – pet za obrambne namene in šesto za napad.
Pas resnice (stih 14)
Oklep pravičnosti (stih 14)
Z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru (stih 15)
Ščit vere (stih 16)
Čelada odrešenja (stih 17)
Meč Duha (stih 17)
Ti deli bojne opreme so učinkoviti skozi orožje, katero je Charles Wesley, v eni od njegovih himn poimenoval z »orožjem vsakovrstnih molitev« - (Ef 6:18).
Glede na to je kompleten seznam sedmeren. V Efežanom 6 je navedenih šest delov obrambne in napadalne opreme, plus orožje »vsakovrstnih molitev«.
Medtem ko sem proučeval ta seznam, sem prišel do sledečega zaključka: Če vernik nadene nase vso navedeno bojno opremo, je on popolnoma zaščiten, od vrha glave, do stopal, toda pod enim pogojem. Za kateri pogoj gre? Da se ne obračamo s hrbtom naprej. Zaščita za hrbet ne obstaja. Če praviš: »Ni dobro; ne morem več; odnehal bom«, potem k satanu obračaš nezaščiten hrbet. Verjemi mi, on sigurno ne bo izpustil te priložnosti, da te zasuje s svojimi ognjenimi puščicami in te rani na mnogo načinov. Moramo se ustaviti, in se soočiti s sovražnikom.
Prav tako sem opazil, da obstaja del Božje bojne opreme, ki je očitno osmišljen za zaščito uma; čelada odrešenja. Čelada pokriva glavo, kar je povezano z miselnim življenjem. Uvidel sem, da je sam Bog priskrbel zaščito za moj (tvoj) um.
MESTO KATEREGA IMA UPANJE V ŽIVLJENJU VERNIKA
Potem sem rekel sebi: Vem, da sem odrešen; imam odrešenje. Ali to pomeni, da imam avtomatično tudi čelado odrešenja ali obstaja nekaj več od tega? Na srečo sem imel Sveto pismo z dodatnimi referencami. Referenca ob »čeladi«, v Efežanih 6:17, je napeljevala na 1 Tesaloničanom 5:8. Poiskal sem ta stih in prebral:
»Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja.«
Tedaj sem opazil, da je čelada označena in da nosi ime »upanje v odrešenje«. Naenkrat mi je Sveti Duh naredil eno od besed v tem stihu zelo živo: UPANJE. Dojel sem, kako malo sem razmišljal in proučeval o upanju in o mestu, katerega ima v vernikovem življenju. Sveti Duh me je vodil od enega do drugega novozaveznega stiha, da mi pokaže, kako je brez veljavnega razumevanja upanja, kot zaščite uma, bilo moje celotno duhovno izkustvo neuravnoteženo in nekompletno.
Prinesel bom samo nekatere od stihov, skozi katere me je Sveti Duh vodil.
Začel bom s poslednjim stihom iz 1 Korinčanom 13, znanega poglavja o ljubezni. Pavel pravi:
»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (stih 13).
Iz konteksta samega poglavja je jasno, da so pod vprašajem tri stalne realnosti v duhovnem izkustvu krščanskega življenja. Vse ostale stvari, pravi Pavel, so začasne in minljive. Imajo svoj namen, toda čim ga izpolnijo, ne bodo več potrebne. Toda tri realnosti duhovnega izkustva, ki so trajne in neminljive, so vera, upanje in ljubezen.
Slišal sem mnogo pridig o veri, prav tako o ljubezni, toda nikoli nisem slišal pridige o upanju. Sam sebi sem moral pridigati prvo pridigo o upanju.
VERA PRIPADA PODROČJU SRCA, UPANJE PA PODROČJU UMA
Vrnimo se k temi o kateri smo govorili v tretjem poglavju te knjige – razlikah v svetopisemskem pomenu vere in upanja – ker so te razlike pomembne za naše razumevanje čelade upanja. Vera in upanje pripadata različnim področjem človeške osebnosti.
Videli smo, da biblijska vera pripada področju srca. Prvo pismo Tesaloničanom 5:8 omenja »oklep vere in ljubezni«. Oklep je namenjen prsnemu košu, ki se nahaja na področju srca. Zatem Rimljanom 10:10 pravi: »S srcem namreč verujemo in tako smo deležni pravičnosti.« Skozi vso Novo zavezo, se vera ne pripisuje področju uma, temveč srca.
Če nekaj zares veruješ v svojem srcu, nimaš potrebe, da o tem razpravljaš, niti da to komerkoli dokazuješ. Da ponovim prejšnji primer: jaz verujem, da so mi moji grehi odpuščeni. To verujem v svojem srcu. Ne glede na to kdo bi mi postavljal argumente glede tega, to sploh nebi spremenilo tega, kar verujem. Nimam nikakršne potrebe, da bi razpravljal o tem, kar zares verujem. Toda če poskušam sebi dokazati, da se bo zgodil določen čudež, mislim, da je malo verjetno, da se bo zgodil, razen če tudi to spoznanje ne prihaja iz mojega srca.
Od glave do srca
Bog mi je dodelil določeno mero vere za čudeže. Dogajalo se mi je, da na bogoslužju pridejo naprej ljudje z nevero, jaz pa sem bil v stanju, da jim povem, da se bo čudež vseeno zgodil, ker sem v tem trenutku imel vero za to. Obstaja absolutno tiha sigurnost, ki predstavlja vero srca. Mnogokrat doseže Božja Beseda našo glavo (um), to pomeni, da dosežemo znanje o resnici, le-ta pa ne doseže našega srca. Božji Besedi je pogosto potrebno več časa, da pride do našega srca, kakor do glave.
Skoraj vsako ključno biblijsko resnico, v katero danes verujem, sem pridigal samemu sebi vse dokler vanjo nisem vzveroval. Začel sem jo pridigati zato, ker sem jo našel v Svetem pismu, in pomislil: Če se nahaja v Svetem pismu, potem je resnica. To bom razglašal. Potem pa sem se nekega dne prebudil z ugodnim spoznanjem, da resnično imam vero glede te resnice. Pridigal sem samemu sebi vse dokler nebi vzveroval s srcem.
Še več, Sveto pismo nam daje legitimno pravico, da z usti izgovarjamo to, kar želimo da pride v naše srce. Toda moramo biti tudi zelo iskreni, da se ne pretvarjamo, da je v našem srcu nekaj, kar še ni. V znanem odlomku Rimljanom 10:8-10, nam Pavel na treh mestih navaja srce in usta skupaj. V prvih dveh se navaja najprej usta in nato srce. Tretjič pa najprej srce in nato usta. To resnico sem dojel s spoznanjem, da v hebrejskem jeziku izraz »naučiti na pamet« (v angleškem govornem področju to pomeni, naučiti se s srcem), pomeni naučiti se z usti. Z drugimi besedami nekaj se naučiš na pamet ( to je s srcem) tako, da to znova in znova izgovarjaš, vse dokler ponavljanje tega ne zahteva nobenega napora več.
Če razumeš kaj delaš v sferi duhovnega, je popolnoma legitimno da Božjo Besedo, Sveto pismo izpoveduješ sebi, dokler vanjo ne vzveruješ s srcem. »Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.« (Rimljanom 10:17). Toda ne pozabi, da Božje obljube ne delujejo če jih samo izpoveduješ z usti. Vanje se mora verovati s srcem. Mnogo ljudi sem srečal, ki so bili preveč zavzeti z izpovedovanjem Božje Besede z usti, a vendar je v srcu še niso imeli.
Večkrat sem imel priložnost slišati osebe, ki so govorile o tem, kako so imele vero, da bi prejele to v kar so verovale. Sveto pismo pravi, da je bahanje izključeno. Po katerem zakonu? Po zakonu vere (Rimljanom 3:27). Torej, če imaš zares vero, se ti s tem ni treba hvaliti. Večji del naših pogovorov pravzaprav ne predstavlja poskus, da bi se nekaj dokazalo drugim ampak poskus, da nekaj dokažemo samim sebi. Toda tega, kar moramo dokazovati sebi, še nimamo. Slišal sem mnogo kristjanov, ki so govorili: »Vem, da imam vero,« a so pravzaprav imeli samo znanje.
To ne govorim, da bi bil kritičen ali neprijeten, temveč, da bi rešil sledeči veliki problem: Zakaj tako veliko ljudi pravi, da ima vero, vendar ne dobijo tega, za kar trdijo, da vero za to imajo. To je zato, ker imajo znanje o Božji Besedi v svojem umu, ne pa tudi v svojem srcu. V mojem osebnem izkustvu se je mnogokrat zgodilo, da oseba, ki misli, da ima vero, ne dobi ničesar, oseba pa, ki pravi: »Ne smatram, da imam vero«, pa prejme kar išče. Razlog temu leži v dejstvu, da ima lahko oseba, ki ne poseduje veliko znanja, vero srca, vera srca pa je ta, ki prinaša rezultate. Pogosto je zelo težko vedeti, kaj se pravzaprav nahaja v naših srcih. Jeremija 17:9 pravi: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?« Od časa do časa se nam lahko zgodi, da ne prepoznamo, da smo zgrešili, prav tako pa se nam lahko zgodi, da ne prepoznamo, da smo razvili vero srca.
UPANJE PREDSTAVLJA ZAŠČITO UMA
Sedaj, ko imamo to na umu, usmerimo svojo pozornost na upanje. Razlika med vero in upanjem leži v dejstvu, da vera pripada področju srca, medtem ko upanje pripada področju uma. Sledeča razlika je, da vera predstavlja nekaj, kar imaš sedaj, v tem trenutku, medtem ko je upanje usmerjeno na bodočnost. Vera predstavlja prepričanja ali sigurnost o resnici, medtem ko je upanje zaupno pričakovanje. Popolnoma v redu je, da v svojem umu gojiš upanje za bodočnost, vendar ni pravilno, da govoriš o veri svojega uma za bodočnost. To ni vera.
Če ljubiš Boga in če iskreno hrepeniš, živeti v skladu z Njegovim namenom in načrtom – boš opazil, da je to, kar je tukaj rečeno, pogojno – potem se v tvojem življenju vse obrne v dobro. Če pa ti gre vse v dobro, potem ni razloga za pesimizem. Vsaka situacija je priložnost za optimizem.
KAJ JE UPANJE
Ena od splošnih, zunanjih značilnosti našega življenja je tudi stremljenje katerega prejmemo ob rojstvu, za katerega pa se moramo naučiti kako ga postaviti pod kontrolo Svetega Duha. Generalno obstajata dve vrsti ljudi, ki prihajajo na ta svet: pesimisti in optimisti. Običajen način za definiranje razlike med njima se sestoji iz sledečega: če oba vstopita v prostor in vidita kozarec, do polovice napolnjen z vodo, bo optimist rekel, da je kozarec napol poln, medtem ko bo pesimist rekel, da je kozarec napol prazen. Oba gledata v isti kozarec, toda gre za stanje njunega uma.
Jaz sem brez kakršnegakoli dvoma rojen kot pesimist. Še huje, delalo se je na tem, da pesimist tudi ostanem – sistematično sem bil treniran za to. V moji družini je bil optimizem resen greh. Če te ni za nekaj skrbelo, te je moralo zaskrbeti dejstvo, da te nič ne skrbi. Mogoče to zveni smešno, a je resnično. Srečal sem mnogo takšnih ljudi. Oni se enostavno počutijo krive, če, če jih za nekaj ne skrbi.
Ko me je Sveti Duh vodil do stihov v Izaiji 61:3 in Joel 2:35, mi je Bog odkril, da mi je On osvobodil um od pritiskov duha depresivnosti. Moj um, ki je bil nekoč ujet, je bil osvobojen. Toda, kar sem že omenil, sem se moral skozi ponovno izobraževanje svojega uma in misli naučiti, kako to svobodo obdržati in ostati v njej. Bog se ne bo ukvarjal s ponovno obnovo mojega uma. To je moja odgovornost. Ponovni trening svojega uma sem začel s poučevanjem narave upanja.
Upanje lahko definiramo kot »prepričanje ali intelektualno pričakovanje dobrega«. Moramo se naučiti kako gojiti popolnoma drugačen zunanji izgled našega življenja, z drugačnimi intelektualnimi obrazci in reakcijami. Moramo se naučiti kako doseči in vzdrževati pozitivno stališče, polno upanja, kakršnega najdemo v Rimljanih 8:28. Svoj um moramo disciplinirati skozi neprestano podrejanje novemu treningu.
Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.
(2 Korinčanom 10:4-5).
Na nas je odgovornost, da svoje misli ujamemo in privedemo pod poslušnost Kristusu. To pomeni; V poslušnosti Božji Besedi. Mi imamo obveznost, da v vsaki situaciji, z osebo ali problemi, razmišljamo tako, kakor o tem govori Božja Beseda. S časom se moramo izuriti v tem. To je nekaj, kar se ne dogaja preko noči.
Minilo je mnogo let od omenjene krize v mojem življenju in zahvaljujoč Bogu, imam še vedno zmago na področju svojega intelekta. Imam kontrolo nad svojimi mislimi. Vem, da nisem popoln, toda vem tudi, da je prišlo do popolne revolucije. Začelo se je z osvobojenjem, dopolnjeno pa je s samodisciplino na področju mojih misli.
Seveda, če nisi najprej osvobojen od duhov, ki te vežejo in pritiskajo nate (depresija, strah, osamljenost, samomorilnost, smiljenje samemu sebi, žalost, mučenje in še mnogo drugih), potem bi jaz, ki ti to govorim o tem da vzgajaš novi obrazec misli bil kot poveljnik, ki izdaja skupini vojakov ukaz, njihove noge pa so zvezane z verigami. Oni lahko slišijo ukaz, njihove noge pa niso sposobne premakniti se, in ukaze izvršiti. Čeprav je osvobojenje ključni del tistega, kar je Bog (že) priskrbel za nas, to ni tudi njegov edini del. Najprej nastopa osvobojenje, po tem pa ponovna obnova – novo treniranje tvojih apetitov, novo treniranje tvojih emocij, kakor tudi treniranje tvojih delovanj.
Glede na to, preden začnemo z razlaganjem kako upanje ščiti naš um, molimo za osvobojenje od katerekoli depresije, strahu ali podobnih problemov, ki jih imaš, ki so vezani na področje uma.
Gospod, prišel-a sem do razumevanja identitete mojega sovražnika – niso pod vprašanjem samo depresivne misli, misli strahu, smiljenja samemu sebi, mučenja ali samomorilnosti, ampak zli duhovi, ki si prizadevajo spodkopavati in uničiti moje življenje.
Skozi Kristusa, sem namesto duha depresivnosti prejel-a ogrinjalo za hvalnico. Rekel si, da bo vsak, kdor bo klical Gospodovo ime rešen (osvobojen, ozdravljen). V imenu Gospoda Jezusa Kristusa, po Tvoji Besedi, te prosim Gospod, da me osvobodiš od tega zlega duha in od vseh njegovih vplivov na moje življenje.
Hvala ti Gospod, za kompletno osvobojenje od tega, kar me veže. Od tega trenutka naprej mi pomagaj, da bom vsakodnevno obnavljal-a svoj um, v skladu s Tvojo Besedo in Tvojo voljo.
Če si molil-a to molitev, daj slavo Bogu (ne glede na to kako se počutiš), in se mu zahvaljuj za kompletno osvobojenje, ki ti ga je priskrbel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar