GOSPOD,
REŠI NAS, IZGUBLJENI SMO!
Nekega dne, ko sem brala spodaj navedeni odlomek iz Svetega
pisma, mi je Gospod dal globlje razumevanje tega sporočila in o smislu tega odlomka v vsakdanjem življenju Božjih
otrok.
23 Ko je stopil v čoln, so šli
njegovi učenci za njim.
24 Na jezeru je nastal velik vihar,
tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal.
25 Pristopili so k njemu, ga zbudili
in rekli: »Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!«
26 Dejal jim je: »Kaj se bojite,
maloverni?« Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka
tišina.
27 Ljudje pa so se začudili in
govorili: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?«
Matej
8;23-27
Vsak,
ki je Jezusa Kristusa sprejel za svojega Odrešenika in Zveličarja, mu je
pripravljen slediti, oditi za Njim. Vendar prej ali slej spozna, da je to pot
po kateri ni vedno lahko hoditi. To je ozka pot, na obeh straneh zeva prepad
skušnjav sveta in slabosti, ki komaj rojenega Božjega otroka velikokrat
pretresejo. Nad nas prihajajo skušnjave. Zaradi tega se včasih počutimo
slabotni in nevredni Jezusove ljubezni. Morali bi se zavedati, da je naš duh
obnovljen, ker Božji Duh prebiva v nas, naše telo pa je še vedno podvrženo
slabostim preteklih napak, odzivov, predstav, mišljenj in predsodkov, ter
mnogoštevilnih nasprotovanj iz strani tistih, ki našo odločitev za Odrešenika
in življenje v skladu s Svetim pismom zavračajo. Zato ima vsak, ki želi hoditi
za Jezusom, v času svoje hoje za Njim neprestano testiranje, oblikovanje,
umiranje sebi in staremu življenju, hotenjem in slabostim mesa. Te poti nebi
zmogel, če ga nebi neprestano podpiral, vodil in vzgajal Sveti Duh.
24 Na jezeru je nastal
velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal.
Ko pride v življenje kristjana vihar preizkušenj in
sovražnikovih napadov, smo najprej zaprepadeni, nato pa se vprašamo, ali smo
naredili kakšen greh proti Bogu. Včasih smo užaljeni in jezni na Boga, ker smo
prepričani in tudi čutimo tako, kakor da nas je zapustil. Bolečine duše in srca
so včasih tako velike, da imamo občutek, da smo se znašli v vrtincu, nad
katerim nimamo nobene moči, kakor da iz njega ni izhoda. Vihar nas premetava in
valovi prekrivajo čoln našega življenja. Še nedolgo tega smo se počutili varno
v čolničku Odrešenja, prevzeti od čudovite radosti, da nam je Bog odpustil vse
naše pretekle grehe, morje okoli nas je bilo mirno, spokojnost je napolnjevala
našega duha. Nato pa, nenadoma, kakor iz jasnega neba, vihar, ogromni valovi in
prestrašeni in zmedeni se sprašujemo: »Kje pa je Jezus? Ali me je zapustil,
sedaj ko ga najbolj potrebujem? Ali spi?«
Nekaj časa se trudimo dognati vzrok, nato se s svojimi močmi
trudimo stvari urediti, končno pa le spoznamo, da nam je Tisti, za katerega
mislimo da spi, edina možnost izhoda iz stiske.
25 Pristopili so k
njemu, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!«
Pademo
na kolena, se ponižamo, priznavamo vse česar se spomnimo, jokamo in moledujemo,
vpijemo in kličemo: »Gospod, reši me! Izgubljen sem!« Počutimo se nemočni in
izgubljeni, zavrženi in zavrnjeni, zapuščeni in nerazumljeni. Prav na to pa je
čakal Jezus. Da spoznamo, da brez Njega ne moremo sredi viharja ničesar rešiti,
ničesar narediti. On edini ve pravi izhod iz tega vrtinca, On edini je
usposobljen in dovolj mogočen, da nas lahko in hoče s svojo desnico izpeljati
iz vsake stiske, nevarnosti, težave in duhovne bitke. Gospod čaka, dokler nam
ne postane jasno, dokler se ne naučimo, dokler ne dojamemo, da je On vedno z
nami, če mi ostanemo z Njim, če mu zaupamo in priznamo svojo nemoč in v vsej
ponižnosti pridemo predenj.
26 Dejal jim je: »Kaj
se bojite, maloverni?« Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala
je globoka tišina.
Kaj je Jezus odgovoril svojim učencem? Da imajo premalo vere.
Da se ne zavedajo dovolj Njegove moči, Njegove veličine, Njegovih zmožnosti.
Jezus je spal, toda ves čas budno in čuječe opazoval odzive in obnašanje svojih
učencev. Čakal je, da vidi kaj bodo storili, čeprav je že vse vedel. Če bi jim
takoj priskočil na pomoč, ali bi se kaj naučili iz tega? Opazoval jih je. Vedel
je, da niso v življenjski nevarnosti, le v šoli preizkušnje iz katere se bodo
morali nekaj naučiti. Ko je videl njihovo nemoč in pripravljenost, da mu
zaupajo in predajo vajeti svoje rešitve Njemu, je vstal in z močnim glasom
zapretil naravi, ki je bila pokorna Njegovim ukazom.
Ko Jezus ukaže, ko se dvigne v vsej veličini in moči in ukaže
sovražniku, ukaže demonom, ukaže viharju preizkušenj in ljubeče odstrani vse
nevarnosti, ki nam pretijo, takrat šele spoznamo, da je bil ves čas z nami, da
nas ljubi, da smo pod Njegovo zaščito, da je On naš mogočni, zmagoviti in
strašni Bog, na naši strani.
27 Ljudje pa so se
začudili in govorili: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in
jezero?«
Takrat se vprašamo mi, se vprašajo ljudje okoli nas, se
vpraša hudič: »Le kakšen človek je to, da so mu pokorni vetrovi, vode morja,
jezer, rek in hudournikov, ki nas preplavijo, ko to najmanj pričakujemo, ko smo
na to najmanj pripravljeni.
Gospod, pa nas nežno vzame v svoje ljubeče naročje, nas
objame in nam postane vir počitka po napornem boju, po bolečem učenju in nas
blagoslovi, kakor da bi nam hotel povedati: »Hudo mi je, da si tako trpel, toda
bilo je tebi v dobro.« Takrat pride čas pričevanja, čas radosti, čas veselega
oznanjevanja, čas, ko se ponovno počutimo ljubljeni in varni pod Njegovim
budnim očesom, Božje zaščite.
Slava Troedinemu Bogu! Aleluja!
2008
Ni komentarjev:
Objavite komentar