DUHOVNI PREPOROD
– potreba Cerkve
Charles Spurgeon – Pridiga št. 2598
»Gospod, slišal sem, kar je
slišati o tebi, bojim se, o Gospod, tvojega delovanja. Ožívi
ga v bližnjih letih, daj ga spoznati v bližnjih letih, v jezi se spomni
usmiljenja.« (Habakuk 3:2).
VSA prava vera je predvsem Božje
delo. Če bi med svojimi deli izbral tisto, kar najbolj ceni, bi izbral pravo
vero. Dela milosti ima celo za veličastnejša od del narave in zato še posebej
skrbi, da se to dejstvo vedno pozna, tako da, če si ga kdo upa zanikati, bo to
storil v zobeh ponavljajočega se pričevanja, da je Bog resnično Avtor odrešenja
v svetu in v srcih ljudi ter da je vera v Boga učinek milosti in je Božje delo.
Verjamem, da bi Večni morda prej odpustil greh pripisovanja stvarjenja nebes in
zemlje maliku kot greh pripisovanja del milosti naporom mesa ali komurkoli
razen njemu samemu. Največji greh je domnevati, da je v srcu karkoli, kar je
Bogu sprejemljivo, razen tistega, kar je On sam tam najprej ustvaril. Ko
zanikam Božje delo pri ustvarjanju sonca, zanikam eno Božjo Resnico, ko pa
zanikam, da On dela Milost v srcu, zanikam sto Resnic v eni, kajti v zanikanju
te edine Resnice, da je Bog Avtor dobrega v dušah ljudi, sem zanikal vse
doktrine, ki sestavljajo velike člene vere – in neposredno nasprotujem
celotnemu pričevanju Svetega pisma!
Verjamem, ljubljeni, da smo bili
mnogi od nas poučeni, da če je kaj v naših dušah, kar nas lahko ponese v
nebesa, je to Božje delo in, poleg tega, da če je kaj dobrega in odličnega v
njegovi Cerkvi, je to popolnoma Božje delo od prvega do zadnjega! Trdno
verjamemo, da je Bog tisti, ki oživlja dušo, ki je bila mrtva, »mrtva v
prestopkih in grehih«. Da je Bog tisti, ki vzdržuje življenje te duše in Bog
tisti, ki dopolnjuje in izpopolnjuje to življenje v domu blaženih, v deželi
onostranstva. Ničesar ne pripisujemo človeku, ampak vse Bogu!
Niti
za trenutek si ne upamo pomisliti, da do spreobrnjenja duše pride bodisi z
lastnim trudom bodisi s trudom drugih. Vemo, da obstajajo sredstva in agencije,
ki jih uporablja Bog, vendar smo tudi najbolj trdno prepričani, da je delo, od
alfe do omege, v celoti Gospodovo.
Zato verjamemo, da imamo prav, ko
uporabljamo naše besedilo za delo Božje milosti, tako v srcu človeka kot v
Cerkvi nasploh. In mislimo, da ne moremo imeti primernejše teme za naše
razmišljanje, kot je molitev besedila – »O, Gospod, oživi svoje delo.«
V zaupanju, da mi bo Božji Duh
pomagal, si bom prizadeval besedilo uporabiti najprej osebno za naše lastne
duše. In potem na stanje Cerkve nasploh, saj zelo potrebuje, da Gospod oživi
svoje delo v njeni sredini.
I.
Najprej bom besedilo uporabil NA NAŠIH LASTNIH DUŠAH OSEBNO.
V tej zadevi bi morali začeti
doma. Tudi mi pogosto bičamo Cerkev, ko je treba
bič položiti na lastna ramena. Cerkev kot gromozanskega krivca vlečemo na oltar.
Na hitro ji zvežemo roke in jo skušamo takoj usmrtiti ali pa ji vsaj iščemo
napake tam, kjer je ni, in poveličujemo njene male napake, pri tem pa
prepogosto pozabljamo na lastne nepopolnosti. Začnimo torej pri sebi, spomnimo
se, da smo del Cerkve in da je naša lastna potreba po oživitvi do neke mere
vzrok za to potrebo v Cerkvi nasploh.
Veliko večino tistih, ki se danes
izpovedujejo za kristjane, neposredno obtožujem — in to prevzemam tudi nase — s
potrebo po oživitvi pobožnosti. Obtožbo bom postavil zelo brezhibno, ker
mislim, da imam obilo razlogov, da to dokažem. Verjamem, da množica nominalnih
kristjanov v tej dobi potrebuje oživitev! In moji razlogi so ti.
Najprej poglejte vedenje
premnogih, ki trdijo, da so Božji otroci. Slabo se spodobi človeku, ki zasede
prižnico, da bi laskal svojim poslušalcem, in tega ne bom poskušal storiti. Zlo
je na tistih, ki se združijo s krščanskimi Cerkvami in potem tako rekoč
protestirajo proti svojemu poklicu. Dandanes je postalo zelo običajno, da se
pridružiš cerkvi – pojdi, kamor hočeš, najdeš navidezne kristjane, ki sedijo za
kakšno Gospodovo mizo ali kaj drugega, toda ali je manj goljufij kot nekoč? Je
goljufij manj? Se nam zdi morala bolj razširjena? Najdemo pregreho povsem na
koncu? Ne, ne bomo! Doba je enako nemoralna kot katera koli pred njo. Greha je
še vedno toliko, čeprav je bolj prikrit in zakrit. Zunanjost grobnice je lahko
bolj bela, znotraj pa so kosti prav tako gnile kot prej — družba se ni niti za
kanček izboljšala! Tistim moškim, ki nam v naših priljubljenih revijah podajajo
resnično sliko stanja londonskega življenja, je treba verjeti in jim pripisati
priznanje, saj ne raztezajo resnice – nimajo motiva za to – in slike, ki jo
dajejo nemoralnosti tega velikega mesta je naravnost grozljivo! To je ogromen
zločinec, poln greha, in neustrašno trdim, da če bi bil ves poklic v Londonu
pravi poklic, ne bi bil niti približno tako hudoben kraj, kot dejansko je!
Moji bratje in sestre, dobro je
znano – in kdo si upa to zanikati, kdor ni preveč pristranski in ki noče
namerno lagati – dobro je znano, da v teh dneh ni zadostno zagotovilo niti za
človekovo poštenost, da je član cerkve! Težko je za krščanskega duhovnika reči,
vendar moram to povedati. Nekdo mora to povedati in če tega ne bodo rekli
prijatelji, bodo rekli sovražniki - in bolje je, da se resnica govori med nami,
da ljudje vidijo, da se je sramujemo, kot pa da nas slišijo, kako predrzno
zanikamo, kar moramo vedeti, da je res! O gospodje,
življenja premnogih članov krščanskih cerkva nam dajejo resen razlog za sum, da
v njih sploh ni življenja pobožnosti! Zakaj to poseganje po denarju,
zakaj ta lakomnost, zakaj to sledenje obrti in napravam hudobnega sveta, zakaj
to oprijemanje tukaj in prijemanje tam, to brušenje obrazov revežev, to
teptanje delavca in podobne stvari, če so ljudje res to, za kar se
predstavljajo? Bog v nebesih ve, da je to, kar govorim, res — in preveč jih
tukaj ve samih, da je tako! Če so kristjani, si vsaj želijo preporoda! Če je v
njih kaj duhovnega življenja, je le iskra, ki je prekrita s kupi pepela! Treba
ga je razpihniti, da, in tudi premešati ga je treba, da upajmo, da se bo nekaj pepela odstranilo in bo iskra imela prostor za življenje! Vsaj
želijo oživitev!
Cerkev kot celota potrebuje
preporod v osebah svojih članov. Člani krščanskih cerkva niso to, kar so nekoč
bili. Zdaj je moderno biti veren – preganjanje je odpravljeno in, ah, skoraj bi
rekel, da so bila z njim odnešena tudi vrata Cerkve! Cerkev
zdaj, z nekaj izjemami, nima vrat – ljudje vstopajo vanjo in iz nje odhajajo
tako, kot bi korakali skozi katedralo svetega Pavla in jo naredili za pravo
prometno središče, namesto da bi jo imeli za izbrano in sveto točko, da se
razdeli svetim od Gospoda in odličnim na zemlji, ki so Bogu všeč. Če to
ni res, veste, kako to zdraviti.
Ni vam treba priznati greha, ki
ga niste storili. Toda če je to res v vašem primeru, oh, ponižajte se pod
mogočno Božjo roko! Prosi ga, naj te preišče in preizkusi, da če nisi Njegov
otrok, ti lahko pomagajo, da se odpoveš svojemu poklicu, da ne bi bil zate le
načeta podoba smrti – in zgolj bleščica in drevo, v katerem greš v pekel! Če
ste Njegovi, prosite, naj vam da več milosti, da boste lahko opustili napake in
neumnosti in se obrnili k Njemu s polnim namenom srca, kar je posledica
oživljene pobožnosti v vaši duši.
Spet, kjer je vedenje tako
imenovanih kristjanov dosledno, naj postavim vprašanje, ali nas pogovori mnogih
profesorjev ne vodijo bodisi k dvomu o pristnosti njegove pobožnosti bodisi k
molitvi, da bi se njegova pobožnost obudila? Ste opazili pogovor mnogih, ki se
imajo za kristjane? Morda bi živeli z njimi od prvega januarja do konca
decembra in ne bi bili nikoli naveličani njihove vere, kolikor bi slišali o
njej. Komajda sploh omenjajo ime Jezusa Kristusa! V soboto popoldne se
pogovarjajo o vseh ministrantih – pri enem in pri drugem najdejo napake – in
poteka pogovor, ki ga imenujejo verski, ker se nanaša na verske kraje in
kristjane. Toda ali kdaj:
»Govorite o vsem, kar je naredil
in rekel, in trpel za nas tukaj spodaj. Pot, ki nam jo je zaznamoval, in kaj
zdaj dela za nas?«
Ali pogosto slišite vprašanje, ki
ga na vas naslovi vaš krščanski brat: »Prijatelj, kako uspeva tvoja duša?«
Ko stopimo drug k drugemu v hišo,
ali se začnemo pogovarjati o vzroku in Božji resnici? Ali mislite, da bi se Bog
zdaj sklonil iz nebes, da bi poslušal pogovor svoje Cerkve, kot je to storil
nekoč, ko je bilo rečeno:
»Tedaj so govorili tisti, ki se
bojijo Gospoda, vsak s svojim bližnjim, Gospod pa je prisluhnil in slišal. Pred
njim je bila napisana spominska knjiga za tiste, ki se bojijo Gospoda in
spoštujejo njegovo ime. Ti bodo ob dnevu, ki ga napravim, moja lastnina, govori
Gospod nad vojskami. Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do
svojega sina, ki mu služi. Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim
in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi."? (Malahija
3:16-18a).
Slovesno
izjavljam, kot rezultat temeljitega in, verjamem, nepristranskega opazovanja,
da mora pogovor kristjanov, čeprav ga ni mogoče obsojati na podlagi morale,
pogosto obsojeni na račun krščanstva! Premalo govorimo o našem Gospodu in
Gospdarju!
Tista grda beseda »sektaštvo« se
je prikradla v našo sredino in o Kristusu ne smemo nič reči, ker se bojimo, da
bi nam rekli sektaši! No, bratje in sestre, jaz sem sektaš in upam, da bom tak,
dokler ne umrem, in se bom s tem hvalil, kajti danes si ne predstavljam, da bi
lahko bil človek popolnoma resen kristjan, ne da bi si pridobil ta naziv!
Zakaj, o tej doktrini ne smemo govoriti, ker ji morda takšen ne verjame! Takšne
in drugačne resnice v Svetem pismu ne smemo omenjati, ker ta in ta prijatelj vanjo
dvomi ali jo zanika! In tako opustimo vse velike in
veličastne teme, ki so bile nekoč glavno blago pobožnega govorjenja, in začnemo
govoriti o čemer koli drugem, ker menimo, da se lahko bolje strinjamo z njimi o
posvetnih stvareh kot o duhovnih! Ali ni to resnica?
In ali ni pri nekaterih med nami to
pogost greh, da moramo moliti k Bogu: »O Gospod, oživi svoje delo v moji duši,
da bo moj pogovor bolj podoben Kristusu, bolj začinjen s soljo in prijetnejši Svetemu
Duhu?«
Moja tretja pripomba je, da
obstajajo nekateri, katerih vedenje je vse, kar bi si lahko želeli, katerih
pogovor je večinoma takšen, kot je Kristusov evangelij in okus resnice – toda
celo oni bodo priznali tretjo obtožbo, ki jo moram
zdaj žalostno uveljavljati proti njim in proti sebi, namreč, da je premalo
pravega občestva z Jezusom Kristusom. Če nam je po zaslugi Božje milosti
omogočeno ohraniti svoje vedenje znosno dosledno in naše življenje
neomadeževano, pa koliko moramo kričati proti sebi zaradi pomanjkanja tistega
svetega druženja z Jezusom, ki je znak pravega otroka Božjega. Bog!
Bratje in sestre, naj vas
vprašam, koliko časa je minilo, odkar ste imeli ljubezenski obisk Jezusa
Kristusa? Kako dolgo je, odkar si lahko rekel: »Moj
ljubi je moj in jaz sem njegova, med lilijami pase.«? (Visoka pesem
2:16).
Koliko časa je minilo, odkar te
je pripeljal v svojo gostišče in je bil njegov prapor nad teboj ljubezen? Morda
bo kdo od vas lahko rekel: »To jutro sem ga videl. Z veseljem sem gledal njegov
obraz in bil navdušen nad njegovim obličjem.«
Toda bojim se, da bo večina izmed
vas morala reči: »Ah, gospod, mesece sem bil brez sijaja njegovega obličja!«
Kaj ste torej počeli in kakšen je bil vaš način življenja? Ste vsak dan
stokali? Ste vsako minuto jokali? »Ne.« Potem bi morali delati to! Ne morem
razumeti, kako je lahko vaša pobožnost tako sijajne ravni, če lahko živite brez
Kristusovega sonca in ste kljub temu srečni.
Kristjani bodo včasih izgubili
spoznanje Jezusa. Povezava med njimi in Kristusom bo včasih prekinjena, kar
zadeva njihovo lastno zavestno uživanje v njej, vendar bodo vedno stokali in
jokali, ko bodo izgubili to Prisotnost.
Kaj? Ali je Kristus vaš brat in
ali živi v vaši hiši, pa vendar niste govorili z njim že en mesec? Bojim se, da
je med vami in vašim bratom malo ljubezni, če se tako dolgo niste pogovarjali z
njim.
Kaj? Ali je Kristus mož svoje
Cerkve in ali ona ves ta čas ni imela nobenega druženja z njim? Bratje in
sestre, naj vas ne obsojam, naj vas niti ne sodim, ampak naj spregovori vaša
lastna vest! Moj bo in tudi tvoj.
Ali nismo preveč pozabljali na
Kristusa? Ali nismo preveč živeli brez Njega? Ali nismo bili bolj zadovoljni s
svetom, namesto da bi hrepeneli po Kristusu? Ali smo bili vsi kot tista mala
ovčka, ki je pila iz čaše svojega gospodarja, se hranila z njegove mize in
ležala v njegovem naročju? Ali se nismo raje zadovoljili s potepanjem po gorah
in se hranili kjer koli, razen doma? Bojim se, da mnoge težave našega srca
izvirajo iz pomanjkanja občestva z Jezusom. Ni nas veliko takšnih ljudi, ki
živijo z Jezusom in spoznavajo njegove skrivnosti. Oh, ne, preveč živimo brez
luči njegovega obličja in smo preveč zadovoljni, ko ga ni več!
Naj torej vsak od nas – kajti
prepričan sem, da ga vsak od nas do neke mere potrebuje – vzklikajmo molitev: »O,
Gospod, oživi svoje delo.« Hrani se iz skodelice in se hrani z njegove mize in
leži v njegovem naročju?
Ah, mislim, da slišim enega
profesorja, ki pravi: »Gospod, ne potrebujem oživitve v svojem srcu. Sem vse,
kar želim biti.«
Na kolena, moji bratje in sestre,
na kolena in prosite za to ubogo dušo! On je človek, za katerega je najbolj
treba moliti! Pravi, da ne potrebuje preporoda v
svoji duši, potrebuje pa vsaj preporod ponižnosti! Če domneva, da je že
vse, kar bi moral biti, in če ve, da je že vse, kar želi biti, ima zelo nizke
predstave o tem, kaj je kristjan ali o tem, kaj bi kristjan moral biti – in zelo
neresnične predstave o sebi! V najbolj polnem stanju so tisti, ki, čeprav vedo,
da potrebujejo oživitev, vendar ječijo pod svojim trenutnim žalostnim stanjem
in prosijo Gospoda, naj jih oživi.
Zdaj mislim, da sem do neke mere
utemeljil svojo obtožbo – bojim se, da s premočnimi argumenti – zato naj zdaj
opazimo, da ima besedilo v sebi nekaj, kar verjamem, da ima vsak od nas. V teh
besedah, »O, Gospod, oživi svoje delo,« ni le nakazano zlo, ampak je očitno
čutiti zlo. Vidite, Habakuk je znal stokati zaradi tega. »O Gospod,« je rekel, »oživi
svoje delo.«
Ah,
mnogi od nas potrebujemo oživitev, toda le malo nas čuti, da jo zares potrebujemo.
To je blagoslovljeno znamenje notranjega življenja, ko znamo stokati nad svojim
odhodom od živega Boga.
Lahko je najti na stotine, ki so
tako odšli, a prešteti morate po ena in dva tiste, ki znajo stokati nad
njihovim odhodom! Toda pravi vernik, ko odkrije, da
potrebuje oživitev, ne bo srečen. Takoj bo začel s tistim nenehnim in
neprekinjenim napetim jokom in stokanjem, ki bo končno prevladalo pri Bogu in
prineslo blagoslov oživitve! Dneve in noči zaporedoma bo vpil: »O, Gospod,
oživi svoje delo.«
Naj omenim nekaj žalostnih časov,
ki bodo vedno nastopili pri kristjanu, ki potrebuje oživitev. Prepričan sem, da
bo vedno ječal, ko se bo ozrl nazaj in videl, kaj je Gospod storil zanj v preteklosti.
Ko se spominja Mizarjev in Hermonov ter tistih krajev, kjer se mu je v
preteklosti prikazal Gospod in rekel: »Ljubil sem te z večno ljubeznijo,« vem,
da se ne bo nikoli ozrl nanje brez solz. Če je kot kristjan to, kar bi moral
biti, ali če misli, da ni v pravem stanju, bo vedno jokal, ko se bo spominjal
Božje ljubeče dobrote iz preteklosti. Kadarkoli je duša izgubila občestvo z
Jezusom, ne more prenesti misli na »Aminadábovih vozov«. Ne more zdržati, da bi
se ne spomnil kraljeve gostije, saj je že tako dolgo ni bilo!
Ali ko pomisli na njih, ko
rečejo: »Kje je blagoslov, ki sem ga poznal?«
»Kdaj sem prvič videl Gospoda?«
»Kje je razgled, ki osveži dušo?«
Jezusa in njegove Besede? Kakšne blagoslovljene in mirne ure sem takrat užival!
Kako sladek je še njihov spomin! Zdaj
pa najdem bolečo praznino
Svet ga nikoli ne more potešiti.
Ko nekdo, ki je v tem stanju,
sliši pridigo, ki pripoveduje o veličastni izkušnji vernika, ki je v zdravem
stanju, položi roko na svoje srce in reče: »Ah, taka je bila moja izkušnja
nekoč, toda tisti srečni dnevi so minili. . . . Moje sonce je zašlo in tiste
zvezde, ki so nekoč razsvetljevale mojo temo, so vse ugasnile. O, da bi spet lahko
videl svojega Gospoda! O, da bi še enkrat lahko videl Njegovo obličje! O, kje
so ti sladki obiski z višine!«
Če je to tvoj pogoj, prijatelj
moj, boš sedel in jokal ob rekah Babilona, žaloval boš, ko se boš spomnil
svojega odhoda na Sion, ko ti je bil Gospod dragocen, ko je razgalil svoje srce
in bil zadovoljen s tabo, tudi, da napolni vaše srce s polnostjo njegove
ljubezni. Takšni časi bodo časi stokanja, ko boste ponovno iskali, kar ste
skoraj izgubili.«
Za kristjana, ki potrebuje
oživitev, bodo uredbe tudi časi vzdihovanja. Šel bo v Božjo hišo, vendar si bo
rekel, ko bo odšel: »Ah, kako se je vse spremenilo! Ko sem nekoč šel z množico,
ki je praznovala sveti dan, je bila vsaka beseda, ki sem jo slišal dragocena.
Ko se je pesem povzpela, je moja duša dobila krila in je odletela v svoje
gnezdo nad zvezdami! Ko je bila dana molitev, sem lahko pobožno rekel: »Amen.«
Pridigar zdaj pridiga, kot je to počel
prej, in moji bratje in sestre so tako koristni kot so bili včasih, toda
pridiga mi deluje tako suha in dolgočasna. Pri pridigarju ne najdem nobene
napake. Vem, da je krivda pri meni. Pesem je enaka - tako sladka je in
melodija, kot čista harmonija - toda ah, moje srce je težko, strune moje harfe
so počene in ne morem peti.« Tako se bo kristjan odvrnil od teh blagoslovljenih
sredstev milosti.
Še posebej pri Gospodovi večerji
bo pomislil, ko bo sedel za mizo: »Oh, kakšne čase
obhajila sem imel nekoč tukaj! Pri lomljenju kruha in pitju vina je bil moj
Učitelj nadvse blagoslovljen.« Spomnil se bo, kako je bila njegova duša
povzdignjena celo v sedma nebesa in je zgradba zanj postala »Božja hiša in
nebeška vrata«. »Toda zdaj pravi: »Zame je to sedaj le kruh, in to suh kruh. Je
preprosto navadno vino, vino brez okusa, v njem ni nobene sladkosti raja.
Pijem, a je vse zaman, kajti Nimam nobenih dragocenih misli o Kristusu. Moje
srce je tako težko, da se ne dvigne. Moja duša ne more dvigniti misli niti na
pol poti do Njega!«
In potem bo kristjan spet začel
stokati: »O, Gospod, oživi svoje delo.«
Tisti, ki veste, da ste v
Kristusu, vendar čutite, da niste v zdravem duhovnem stanju, ker ga ne ljubite
dovolj in nimate tiste vere vanj, ki bi jo želeli imeti, bi vas vprašal samo to:
»Ali stokaš nad tem? Ali zdaj stokate nad tem? Ko čutite, da je vaše srce
prazno, je to boleča praznina?« Ko vidite, da so vaša oblačila umazana, ali ste
pripravljeni ta oblačila oprati s solzami, če bi to kaj koristilo? Ko spoznaš,
da je tvoj Gospod odšel, ali izobesiš črno zastavo žalosti in zavpiješ: »O, moj
Jezus, moj dragi Jezus, ali si odšel za vedno?« Če zmoreš, potem ti priporočam,
da to storiš, in naj bo Bog zadovoljen, da ti da milost, da to počneš še naprej,
dokler ne zasveti srečnejše obdobje v oživljanju tvoje duše!
Nazadnje pripomnim, da duša, ko
resnično začuti lastno žalost zaradi svoje propadljivosti in odhoda od Boga, ni
nikoli zadovoljna, ne da bi svoje stokanje spremenila v molitev in ne da bi
molitev naslovila: »O, Gospod, oživi svoje delo.«
Nekateri izmed vas bodo morda
rekli: »Gospod, čutim svojo potrebo po oživitvi. Dela se nameravam lotiti še
danes popoldne, takoj ko se bom premaknil s tega mesta, da oživim svojo dušo.«
Ne recite tega in predvsem ne poskušajte tega narediti, saj tega ne boste
nikoli storili! Ne sprejemajte sklepov o tem, kaj boste storili – vaši sklepi
bodo prav gotovo prelomljeni tako, kot so sprejeti – in vaši prelomljeni sklepi
bodo le povečali število vaših grehov! Spodbujam vas, da molite k Bogu, namesto
da se poskušate oživljati. Reci: »Potegnil me je iz
pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utrdil moje
korake.« (Psalm 40:3).
Začnite torej tako, da se
ponižate – opustite vsako upanje, da boste s svojo lastno močjo oživeli kot
kristjan! Toda tudi brez odlašanja začnite z resno prošnjo k Bogu, rekoč: »O
Gospod, kar jaz ne morem storiti, naredi Ti! O Gospod, oživi svoje delo!«
Krščanski bratje in sestre, te
zadeve prepuščam vam. Namenite jim pozornost, ki si jo zaslužijo. Če sem se
zmotil in vas v čemerkoli prestrogo sodil, mi bo Bog odpustil, ker sem to
mislil pošteno. Če pa sem govoril resnico, si položite to na srce in spremenite
svoje hiše v Bohím. (Sodniki 2:1;2:5). Jokajte kot v starih časih - moški posebej
in ženske posebej, možje zase in ženske zase. Jokajte, jokajte, moji bratje in
sestre, kajti žalostno je oditi od živega Boga! Jokaj in naj te pripelje nazaj
na Sion, da se nekega dne vrneš kot Izrael, ne z jokom, ampak s pesmimi večnega
veselja!
II. In zdaj pridem do drugega
dela teme, o katerem moram biti bolj kratek. V SAMI CERKVI, vzeti kot telo,
bi morala biti ta molitev ena neprestana in slovesna liturgija – »O, Gospod,
oživi svoje delo.«
V sedanji dobi je žalosten upad
vitalnosti pobožnosti. Ta doba je postala preveč doba forme, namesto doba
življenja. Uro življenja datiram od tega dne pred sto leti, ko je bil položen
prvi kamen te zgradbe, v kateri sedaj častimo Boga. Takrat je bil dan
božanskega življenja in moči, poslane od zgoraj! Bog je Whitefielda oblekel v
moč. Pridigal je z veličastnostjo in mogočnostjo, za katero si človek komajda
misli, da jo je smrtnik sploh sposoben pridigati! Ne zato, ker je bil nekaj sam
po sebi, ampak zato, ker ga je njegov Gospodar opasal z močjo. Po Whitefieldu
je prišlo do nasledstva velikih in svetih mož. Toda zdaj, gospodje, smo padli
na usedline časa.
Moški so najredkejša stvar na
vsem tem svetu – v vladi imamo komaj kakšnega moža, ki bi vodil našo politiko –
in skorajda nimamo moških v veri. Imamo stvari, ko opravljajo svoje naloge, kot
se jim reče. Imamo dobre in morda poštene stvari, ki v redni rutini gredo
naprej kot tovorni konji s svojimi zvonci po starem. Toda moških, ki si upajo
biti edinstveni, ker biti edinstven na splošno pomeni imeti prav v hudobnem
svetu, v tej dobi ni prav veliko.
Kje so naši bogovi v primerjavi
celo s puritanskimi časi? Bi lahko skupaj postavili naše Howe in naše
Charnocke? Bi lahko zbrali skupaj takšna imena, kot jih lahko omenim približno
50 naenkrat? Mislim, da ne. Prav tako ne bi mogli združiti takšne galaksije
milosti in talenta, kot je tista, ki je takoj sledila Whitefieldu. Pomislite na
Rowlanda Hilla, Newtona, in število drugih, ki jih čas ne bi mogel omeniti! Ni
jih več. Njihov častiti prah počiva v grobu. Kje so njihovi nasledniki?
Vprašajte kje in eho bo odgovoril: »Kje?« Bog jih še ni obudil, ali, če jih je,
še nismo izvedeli, kje so.
Dandanes se veliko pridiga, toda
kako se to pogosto izvaja? Pridigar pravi: »O Gospod, pomagaj svojemu
služabniku pridigati in ga s svojim Duhom nauči, kaj naj govori!« Potem pride
ven rokopis in on ga prebere! Imamo drugačno pridiganje tega reda - govori zelo
lepo in zelo fino, morda zgovorno, v nekem smislu - toda kje je zdaj takšno
pridiganje, kot je Whitefieldovo? Ste že kdaj prebrali katero od njegovih
pridig? Ne boste mislili, da je zgovoren - ne morete misliti tako. Njegovi
izrazi so bili grobi in pogosto nepovezani - pri njem je bilo zelo veliko
deklamacije, to je bil res velik del njegovega govora - toda v čem je bila
njegova zgovornost? Ne v besedah, ki jih je
izrekel, ampak v tonu, s katerim jih je izrekel! V resnosti, s katero jih je
govoril, v solzah, ki so mu tekle po licih in v izlivanju same njegove duše!
Razlog, zakaj je bil zgovoren, je bil prav to, kar beseda pomeni – bil je
zgovoren, ker je govoril naravnost iz svojega srca – povzročil je, da je Božja
Resnica privrela iz največje globine njegove duše. Ko je spregovoril, se je
videlo, da misli resno, kar je rekel. Ni govoril zgolj kot stroj, ampak je
pridigal tisto, kar je čutil kot Božjo Resnico in česar si ni mogel pomagati!
Če ste ga slišali pridigati, se
niste mogli znebiti občutka, da je bil človek, ki bi umrl, če ne bi mogel
pridigati – in da je z vso svojo močjo klical ljudi: »Pridite k Jezusu Kristusu in verujte vanj.«
Takšno pridiganje primanjkuje v
teh časih! Kje je zdaj resnost? Niti na prižnici niti v klopi ni v tolikšni
meri, kot si jo želimo. In žalostna, žalostna je
doba, ko se posmehuje resnosti in ko se ta vnema, ki bi morala biti glavna
značilnost prižnice, šteje za navdušenje in fanatizem! Prosim Boga, da bi vsi
postali takšni fanatiki, kot se jim smeji večina ljudi, takšni navdušenci, ki
jih mnogi prezirajo. Po mojem mnenju je največji fanatizem na svetu iti v pekel
– in najhujša neumnost na zemlji ljubiti greh bolj kot pravičnost! In mislim,
da so vse prej kot fanatiki, ki želijo ubogati Boga in ne ljudi ter slediti
Kristusu na vseh njegovih poteh. Zame je žalosten dokaz, da Cerkev potrebuje
preporod, odsotnost tiste slovesne resnosti, ki je bila nekoč vidna na
krščanskih prižnicah.
Odsotnost zdravega nauka je še en
dokaz naše potrebe po oživitvi. Lahko se obrnemo nazaj k zapisom naših
puritanskih prednikov, k člankom anglikanske cerkve in k Whitefieldovemu
pridiganju, in o njihovem nauku lahko rečemo, da je prav to tisto, kar imamo
radi! In doktrine, ki so bile takrat izrečene, so – in to si upamo reči povsod
– prav iste doktrine, ki jih razglašamo zdaj! A ker jih razglašamo, se zdi, da
smo edinstveni in čudni! In razlog je v tem, da je bila zdrava doktrina v
veliki meri opuščena! Začelo se je na ta način. Prvič, Božjim Resnicam se je v
celoti verjelo, vendar je bil njihov zorni kot nekoliko spremenjen. Minister je
verjel v izvolitev, vendar te besede ni uporabil, saj se je bal, da bi to
nekoliko zmotilo mirnost diakona v zeleni klopi v kotu. Verjel je, da so vsi po
naravi izprijeni, vendar tega ni rekel pozitivno, kajti če bi, je bila gospa,
ki je bila naročena na Kapelo, ki nebi več prišla! Torej, čeprav je v to
zagotovo verjel in jo v nekem smislu pridigal, jo je nekoliko zaokrožil.
Kasneje je prišlo do tega –
ministranti so rekli: »Verjamemo tem naukom, vendar menimo, da jih ni koristno
pridigati ljudem. So povsem resnični. Brezplačna milost je resnična. Veliki
nauki milosti, ki jih je pridigal Kristus, Pavel, Avguštin, Calvin in vse do te
dobe njihovih naslednikov, so resnični - vendar je bolje, da jih zadržimo - z
njimi je treba ravnati zelo previdno. So zelo visoki in grozljivi nauki in ne
sme se jih pridigati! Verjamemo jim, vendar si jih ne upamo spregovoriti.«
Po tem je prišlo do še hujšega. V
sebi so rekli: »No, če nam ti nauki ne ustrezajo za pridiganje, potem morda
vendarle niso resnični.« In če gremo še korak dlje, tega morda dejansko niso
rekli, vendar so začeli namigovati, da niso resnični – in potem so pridigali
nekaj, kar so verjeli, da je resnica. In zdaj, če bi lahko, bi nas vrgli iz
sinagoge, kot da bi bili oni njeni pravi lastniki, mi pa vsiljivci! Tako so šli
s slabega na slabše. In če preberete standardno božanstvo te dobe in standardno
božanstvo Whitefieldovih dni, boste ugotovili, da se to dvoje nikakor ne more
uskladiti!
Danes imamo tako imenovano »novo
teologijo«. Nova teologija? Kajti, to je vse prej
kot teologija – je teologija, ki je izgnala Boga in ustoličila človeka! To je
nauk o človeku – ne nauk o večnem Bogu.
Zatorej potrebujemo ponovno
oživitev zdravega nauka sredi dežele. Vrgli bi nas iz sinagoge, kot da bi bili
oni njeni pravi lastniki, mi pa vsiljivci! Tako so šli s slabega na slabše. In
če preberete standardno božanstvo te dobe in standardno božanstvo
Whitefieldovih dni, boste ugotovili, da se to dvoje nikakor ne more uskladiti!
In tudi Cerkev na splošno
potrebuje oživitev čiste resnosti v svojih članih. Niste možje, ki bi se borili
v Gospodovih bitkah – nimate resnosti, gorečnosti, ki so jo nekoč imeli Božji
otroci! Vaši predniki so bili možje hrastov, vi pa ste možje vrbe. Naši ljudje,
kaj so, veliko jih je? Močni v nauku, ko so z moškimi z močnim naukom, vendar
omahujejo, ko se srečajo z drugimi – in se spreminjajo tako pogosto, kot
menjajo svojo družbo! Včasih so eno, včasih pa drugo. Niso moški, ki bi šli na
kol in umrli za Božjo Resnico! Niso moški, ki vedo, kako umreti vsak dan in so
zato pripravljeni na smrt, kadar koli pride.
Poglejte naša molitvena srečanja,
le tu in tam kakšna svetla izjema. Verjetno je prisotnih šest starih žensk -
komaj kdaj pride dovolj moških članov, da štirikrat molijo. Imenujejo se molitveni
sestanki – sklicati bi jih bilo treba na proste sestanke, saj se jih udeleži
dovolj redko! In zelo malo jih je, ki hodijo na naše bratske sestanke ali na
katera koli druga srečanja, ki jih imamo, da bi pomagali drug drugemu v strahu
Gospodovem.
Ali so molitve sploh obiskane,
kot bi morale biti? Rad bi videl, da bi nekje natisnili časopis, ki bi vseboval
seznam vseh oseb, ki so med tednom hodile na ta srečanja v katero koli od naših
kapelic. Ah, moji prijatelji, če bi obsegali vse kristjane v Londonu, bi morda
ugotovili, da bi jih zelo malo napolnilo kapele! Nimamo resnosti, nimamo
življenja, kot smo ga nekoč imeli! Če bi jih imeli, bi nas označevali s
slabšimi imeni, kot do sedaj - imeli bi nas za grde epitete, če bi bili bolj
zvesti svojemu Gospodarju! Ne bi nam bilo tako udobno, če bi bolje služili
Bogu.
Pridobimo Cerkev, da postane
institucija naše dežele – častna institucija. Nekateri menijo, da je velika
stvar, ko Cerkev postane častna institucija, toda to kaže, da je Cerkev
skrenila s prave poti, ko začne biti zelo častna v očeh sveta! Še vedno mora
biti izgnana, še vedno jo morajo imenovati hudobna in še vedno zaničevana do
tistega dne, ko jo bo njen Gospod počastil, ker je ona počastila Njega – ko jo
bo počastil, tudi na tem svetu, na dan svojega prihoda!
Ljubljeni, ali menite, da je res,
da je Cerkev potrebna oživitve? Ja ali ne? »Ne,« pravite, »vsaj ne v takšnem
obsegu, kot vi mislite. Mislimo, da je Cerkev v dobrem stanju. Nismo med
tistimi, ki vpijejo: 'Prejšnji dnevi so bili boljši od teh.'« Morda res ne. Morda ste veliko modrejši od nas in zato
lahko vidite tista različna znamenja dobrote, ki so za nas tako majhna, da jih
ne moremo odkriti. Morda mislite, da je Cerkev v dobrem stanju. Če je tako,
seveda ne morete sočustvovati z menoj, ko pridigam iz takega besedila in vas
pozivam, da uporabite takšno molitev, kot je ta: »O, Gospod, oživi svoje delo.«
Obstajajo pa tudi drugi med vami,
ki pogosto kličejo: »Cerkev potrebuje oživitev.« Naj vam povem, namesto da
godrnjate nad svojim ministrom, namesto da bi iskali napake v različnih delih
Cerkve, začnite klicati: »O Gospod, oživi svoje delo.« »Oh,« pravi eden, »da bi
imeli drugega ministra! O, da bi imeli drugo vrsto bogoslužja! Oh, da bi imeli
drugačno vrsto oznanjevanja!« Kot da bi bilo to vse – toda moja molitev je: »Oh,
da bi Gospod prišel v srca mož, ki jih imate v skupnosti! O, da bi naredil
načrte, ki jih uporabljate, da bi bili polni moči!« Ne potrebujete novih poti
ali novih strojev – potrebujete življenje v tistih, ki jih imate! da bi Gospod
prišel v srca mož, ki jih imate!
Na železnici je motor, vendar se
vlak ne premakne. »Pripelji še en motor,« pravi eden, »pa še enega in še enega.«
Motorji so pripeljani, a vlak se ne premika. Prižgite ogenj in se zagrejte, to
je tisto, kar potrebujete – ne svežih motorjev! Ne potrebujemo svežih ministrov
ali svežih načrtov ali novih načinov, čeprav bi lahko marsikaterega izumili, da
bi izboljšali Cerkev – potrebujemo samo Življenje in ogenj v tistih, ki jih
imamo! S tistim človekom, ki je izpraznil vašo kapelo, isto osebo, ki je znižala
vaš molitveni shod, lahko Bog še naredi, da bo kapela napolnjena do vrat, in da
da, na tisoče duš prav temu človeku! Ni potreben nov človek – potrebno je Božje
življenje v njem! Ne kričite po nečem novem – samo po sebi ne bo uspelo nič
bolj kot to, kar imate! Kliči: »O, Gospod, oživi svoje delo!«
V različnih cerkvah sem opazil,
da je Božji služabnik najprej pomislil na to zvijačo, nato na ono. Preizkusil
je en načrt in mislil je, da bo uspel. Potem je poskusil še enega, a ni bilo
dobro. Drži se starega načrta, moj prijatelj,
vendar poskušaj vanj vnesti življenje! Ne potrebujemo nič novega – »staro je
boljše« - ostanimo pri tem, ampak potrebujemo življenje v starem. »Oh,« moški
jokajo, »nimamo ničesar razen lupine.« In dali nam bodo novo lupino.
Ne, gospodje, obdržali bomo
starega, vendar bomo imeli življenje v njej! Imeli bomo stare načrte, ali pa
bomo staro zavrgli, in živeli v novem? O, da bi nam Bog dal življenje!
Cerkev potrebuje novo oživitev.
Oh, za, zopet dneve Cambuslanga, ko se je Božja beseda pridigala z močjo! Oh,
za dneve, ko se je na tem mestu, na stotine spreobrnilo pod Whitefieldovimi
pridigami! Znano je, da se je pod eno samo pridigo zgodilo 2000 verodostojnih
primerov spreobrnjenja! O, za dobo, ko bi bile oči napete in ušesa pripravljena
sprejeti Božjo resnico in ko bi ljudje pili Besedo življenja, saj je v tej resnici
sama Voda življenja, ki jo Bog daje umirajočim dušam! Oh, za dobo globokih
čustev — dobo popolne resnosti!
Prosimo Boga za to! Prosimo ga za
to! Morda ima nekje moža ali može, žene, ki bodo še pretresli svet! Morda bo
celo zdaj na človeka izlil mogočen vpliv, zaradi katerega bo Cerkev v tej dobi
tako čudovita, kot je bila kadar koli v kateri koli dobi, ki je minila. Bog
daj, za Božjo voljo! Amen,
