Charles Finney - 2. LEKCIJA - KDAJ SE LAHKO PRIČAKUJE PREBUJENJE

CHARLES FINNEY

Lekcije o prebujenju

DRUGA LEKCIJA

KDAJ SE LAHKO PRIČAKUJE

PREBUJENJE

“Nas ne boš znova poživil, da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi?”

Psalm 85,7

Zdi se, da je bil ta psalm napisan kmalu po vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonskega ujetništva, kar se lahko vidi iz besed na začetku psalma. Psalmist je občutil, da je bil Bog zelo naklonjen ljudem in medtem ko je razmišljal o Gospodovi dobroti, ki jih je povrnila iz dežele kamor so bili odpeljani kakor ujetniki, gledajoč, kakšna bodočnost je pred njimi, izgovarja on molitev za prebujenje vere. “Nas ne boš znova poživil, da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi?” Glede na to, da je Bog v svoji predvidljivosti ponovno uvedel uredbe svoje hiše med njimi, on moli, da se prav tako zgodi prebujenje vere, da se okrona to delo.

Prejšnji petek zvečer, sem poskušal pokazati, kaj ni prebujenje, kaj prebujenje je in kateri posredniki so vključeni v udejanjanja prebujenja.

Teme, na katere želim nocoj usmeriti vašo pozornost, so:

1. kdaj je potrebno prebujenje

2. pomembnost prebujenja ko je potrebno

3. kdaj se lahko pričakuje prebujenje

1. Kdaj je potrebno prebujenje vere

1.1. Kadar obstaja pomanjkanje bratske ljubezni in krščanskega zaupanja med tistimi, ki izpovedujejo vero, takrat je potrebno prebujenje. Takrat obstaja glasen poziv, da Bog obnovi svoje delo. Ko se kristjani potopijo v tako nizko in grešno stanje, oni takrat nimajo in jim ni potrebno imeti tisto isto ljubezen in zaupanje eni proti drugim, kakor kadar so vsi živi in aktivni, živeč sveto življenje. Dobrohotna ljubezen je lahko ista, ne pa tudi spokojna ljubezen. Bog ljubi vse ljudi z dobrohotno ljubeznijo, toda on ne občuti spokojne ljubezni proti nikomer drugemu, razen proti tistim, ki živijo sveto. Kristjani ne ljubijo in ne morejo ljubiti eden drugega z ljubeznijo spokojnosti, razen v sorazmerju z njihovo svetostjo. Če je krščanska ljubezen, ljubezen po Kristusovi podobi v njegovih ljudeh, tedaj se ona nikoli ne more izkazati, razen tam, kjer ta slika v resnici ali na oko obstaja. Zaman je pozivati kristjane, da ljubijo drug drugega z ljubeznijo spokojnosti, kakor kristjani, ko so potonili v otopelost. Oni ne vidijo drug v drugemu ničesar, kar bi proizvedlo takšno ljubezen. Nemogoče jim je čutiti drugače eden proti drugemu, kakor občutijo do grešnikov. Samo to, ker pripadajo cerkvi, ali se jih občasno vidi za Gospodovo mizo, ne bo ustvarilo krščanske ljubezni, če se ne vidi Kristusova podoba v njih.

1.2. Kadar obstaja razdor, ljubosumje in zli pogovori med tistimi, ki izpovedujejo vero, tedaj obstaja velika potreba po prebujenju. Te stvari kažejo, da so se kristjani oddaljili od Boga in čas je za resno razmišljanje o prebujenju. Ob takšnih stvareh v cerkvi vera ne more napredovati, nič pa jih ne more zaustaviti bolj, kakor prebujenje.

1.3. Kadar v cerkvi obstaja duh posvetnosti. Očitno je, da je cerkev potonila v nizko in grešno stanje, ko vidite, da se kristjani prilagajajo svetu v oblačenju, z razkošnimi sredstvi prevoza, zabavi, iskanju svetnih zabav, branju romanov in drugih knjig, kakršne bere svet. To dokazuje, da so daleč od Boga in da obstaja velika potreba po prebujenju vere.

1.4. Ko cerkev opazi, da njeni člani vpadajo v odvratne in škandalozne grehe, je čas da se cerkev prebudi in zavpije k Bogu, po prebujenju vere. Ko se dogajajo stvari, katere sovražnikom vere dajejo priliko za prigovarjanje, je čas, da cerkev vpraša Boga: “Kaj bo od tvojega velikega imena?”

1.5. Ko obstaja v cerkvi, ali v deželi duh prepiranja, je potrebno prebujenje. Duh vere, ni duh prepiranja. Ne mora biti napredka v veri tam, kjer prevladuje duh prepiranja.

1.6. Ko zli zmagujejo nad cerkvijo in jo ponižujejo, je čas za iskanje prebujenja vere.

1.7. Ko so grešniki brezbrižni in nerazumni, ko nezaskrbljeni tonejo v pekel, je čas da se cerkev prebudi. Dolžnost cerkve da se prebudi, je enaka dolžnosti gasilcev, da se prebudijo, ko se zgodi požar, ponoči v velikem mestu. Cerkev mora ugasniti ognje pekla, ki zavzema hudobne. Spati! Ko bi gasilci spali in pustili da celo mesto zgori, kaj bi si mislili o teh gasilcih? A vseeno se njihova krivda ne more primerjati s krivdo kristjanov, ki spijo, medtem ko grešniki okoli njih apatično tonejo v ognje pekla.

2. Pokazal bom pomembnost prebujenja vere v takšnih okoliščinah

2.1. Prebujenje vere je edina mogoča stvar, ki lahko izbriše sramoto, ki prekriva cerkev in vrniti vero na mesto, katero mora imeti v javnosti. Brez prebujenja, bo sramota prekrivala cerkev vse bolj in bolj, dokler je ne uniči vsesplošen prezir. Lahko delaš kar hočeš in lahko spremeniš pogled družbe v nekaterih področjih, ne boš pa naredil tisto, kar je najbolj prav. Brez prebujenja vere, boš samo poslabšal stvari. Lahko zgradiš prekrasen nov dom za slavljenje, obložiš stole z lepo tkanino, postaviš drago prižnico in nabaviš veličastne orgle in vsako stvar te vrste, da bi naredil prireditev in nastop, ter boš tako pridobil neke vrste spoštovanja do vere pri brezbožnikih, v resnici pa to ne naredi nič dobrega. Namesto tega, dela škodo. To jih zapeljuje z obzirom na pravo naravo vere in ne samo da jih ne bo spreobrnilo, ampak jih odnaša še dlje od odrešenja. Poglej kamorkoli, kjer so obkrožili oltar krščanstva z razkošjem in videl boš, da je proizveden vpliv nasproten resnični naravi vere. Mora priti do prebujenja moči pri kristjanih in do izlitja Božjega Duha, ali se bo svet smejal cerkvi.

2.2. Nič drugega ne bo obnovilo krščanske ljubezni in zaupanja med člani cerkve. Nič, razen prebujenja vere, ne more in nič drugega to nebi smelo obnoviti. Ni drugega načina, da se prebudi tista medsebojna ljubezen kristjanov, ki se včasih občuti, takšna ljubezen, da je ne morem izraziti. Ne moreš imeti takšne ljubezni brez zaupanja in ne moreš obnoviti zaupanja brez takšne očitne pobožnosti, kakršno se vidi v prebujenju. Če služabnik opazi, da je izgubil zaupanje svojih ljudi v čemerkoli, mora delati na prebujenju, kakor na edinemu sredstvu ponovnega pridobivanja njihovega zaupanja. Ne govorim, da bi to moral biti njegov motiv dela za prebujenje, da ponovno pridobi zaupanje svojih ljudi, temveč da bo prebujenje skozi njegovo posredovanje in običajno nič drugega, njemu vrnilo zaupanje ljudi, ki molijo. Če en starešina ali član cerkve opazi, da so bratje hladni proti njemu, je samo en način da se to popravi. To je, da bi bil on sam prebujen in da iz svojih oči in iz svojega življenja izliva razkošje Kristusove podobe. Ta duh bo zajel in se razširil po cerkvi, zaupanje bo obnovljeno in bratska ljubezen bo ponovno prevladala.

2.3. V takšnem času je prebujenje zelo potrebno, da odvrne Božjo sodbo od cerkve. To bi bilo čudno pridiganje, da so prebujenja samo čudeži in da cerkev nima niti toliko deleža v njihovem ustvarjanju, kolikor ima v ustvarjanju grmenja. Reči cerkvi, da lahko pričakuje obsodbe, če ne pride do prebujenja, bi bilo tedaj tako smešno, kakor reči da lahko pričakuje sodbo, če ni grmenja. Dejstvo je, da so kristjani krivi več, ker ni prebujenja, kakor so grešniki krivi, ker niso spreobrnjeni. Če oni niso prebujeni, morejo sigurno vedeti, da jih bo Bog obiskal s svojimi obsodbami. Kako pogosto je Bog obiskal židovsko cerkev z obsodbami, ker se niso hoteli spokoriti in prebuditi na poziv njegovih prerokov! Kako pogosto smo videli cerkve, celo cele denominacije, da so prekleti s prekletstvom, ker se niso hoteli prebuditi, iskati Gospoda in moliti; “Nas ne boš znova poživil, da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi?”

2.4. Nič razen prebujenja vere, ne more rešiti takšne cerkve od uničenja. Cerkev ki nazaduje na ta način, ne more nadaljevati z obstajanjem brez prebujenja. Če sprejme nove člane, bodo oni večinoma brezbožne osebe. Brez prebujenja, običajno ne bo toliko spreobrnjenih oseb, kolikor jih bo odpadlo v enem letu. V tej deželi so bile cerkve, kjer so člani odmrli in ni bilo prebujenja, da se drugi spreobrnejo in zavzamejo njihovo mesto, dokler ni cerkev ostala brez ljudi in se je razpustila. En uslužbenec mi je rekel, da je delal kakor misijonar v Virginiji, na mestu, kjer je Samuel Davies enkrat bleščal in sijal kakor goreča bakla, sedaj pa je bila tako zmanjšana, da je imela samo enega moškega člana, on pa je bil kakor se spomnim črnec. Cerkev je postala ohola in ostala je brez ljudi. Slišal sem za cerkev v Pennsylvaniji, ki je najprej cvetela, vendar ja zanemarila prebujenja in se tako zmanjšala, da je pastir poklical starešino iz sosednje cerkve, kadar je delil Gospodovo večerjo. (Zakaj nebi, v takšnih primerih dopustil kateremu članu cerkve, moškemu ali ženski, da deli kruh in vino? Ali je nepogrešljivo imeti starešino za to?)

2.5. Nič razen prebujenja vere, ne more zaustaviti sredstva milosti, da ne naredijo velike škode brezbožnim. Brez prebujenja, bodo postajali vse trši in trši v času pridiganja, ter bodo izkusili strašnejšo obsodbo, kakor da nebi nikoli slišali Evangelija. Tvoje otroke in tvoje prijatelje, bo doletela veliko bolj strašna usoda v peklu po sredstvih milosti, če ni prebujenja, da jih obrne k Bogu. Za njih bi bilo bolje, da nebi bilo sredstev milosti, cerkve, Svetega pisma, pridiganja in da nikoli niso slišali Evangelija, kakor da živijo in umrejo kjer ni prebujenja. Evangelij je okus smrti, ki vodi v smrt, če ni narejen za okus življenja, ki vodi v življenje.

2.6. Ni drugega načina na katerega bi cerkev lahko bila posvečena, rasla v milosti in bila pripravljena za nebo. Kaj je to rasti v milosti? Ali je to poslušanje pridig in dobivanje novih idej o veri? Ne, to nikakor ni to. Kristjanu, ki dela to in nič več, postaja vse hujše in hujše, vse bolj je otrdel in vsak teden težje ga je premakniti k dolžnosti.

3. Pokazal bom kdaj se lahko pričakuje prebujenje vere

3.1. Kdaj Božja predvidljivost kaže, da je prebujenje blizu. Prikazovalci Božje predvidljivosti so včasih tako jasni, da so pravzaprav odkritje Njegove volje. Obstaja niz usklajenih dogodkov, ki odpirajo pot pripravljanja okoliščin, katere bodo botrovale prebujenju, tako da tisti, ki pričakujejo lahko vidijo, da je prebujenje blizu, tako jasno, kakor da jim je sporočeno iz neba. V tej deželi so se zgodili primeri, ko so bili znaki predvidevanja tako jasni, da niso tisti, ki so pazljivo opazovali, niti malo oklevali reči, da Bog prihaja da bi izlil svojega Duha in prinesel prebujenje vere. Obstajajo različni načini, na katere Bog kaže svojo voljo ljudem – včasih jim daje posebna sredstva, včasih skozi posebne in alarmantne dogodke, včasih skozi poudarjeno uporabo določenih sredstev, skozi vremenske prilike, zdravje, itd.

3.2. Kadar hudobija brezbožnikov razžalosti, ponižuje in vznemirja kristjane. Včasih se zdi, da kristjane ne moti nič v zvezi s hudobijo, ki je okoli njih. Če pa se pogovarjajo o tem, je to hladno, trdo in brezčutno, kakor da so izgubili upanje v spremembo. Naklonjeni so zmerjanju grešnikov, brez usmiljenja Božjega Sina za njih. No, včasih pa obnašanje hudobnih žene kristjane na molitev, jih zlomi in jih dela žalostne in mehkih src, tako da lahko jočejo dan in noč. Namesto da zmerjajo in karajo grešnike, goreče molijo za njih. Takrat lahko pričakujete prebujenje. V resnici se je takrat prebujenje že začelo. Včasih bodo brezbožniki ustvarili opozicijo veri. Ko to prisili kristjane na kolena v molitev, skozi močno vpitje in solze, ste lahko prepričani, da bo prišlo prebujenje. Premoč zla, nikakor ni dokaz da ne bo prebujenja. To je pogosto čas, ko Bog dela. “Ko sovražnik pride kakor poplava, bo Duh Gospodov dvignil zastavo proti njemu.” (Iz 59:19-KJV; v KS prevodu “Kajti prišel bo kakor utesnjena reka, ki jo žene GOSPODOV dih.”, kar se razlikuje od KJV prevoda in smisla, ki ga navaja Finney, op.prev.). Pogosto je prvi znak prebujenja, ko hudič dela nekaj novega v opoziciji. To bo imelo enega od dveh učinkov. Ali bo nagnalo kristjane k Bogu, ali pa jih bo odgnalo še dlje od Boga, v telesnost, kar bo stvari naredilo še hujše. Pogosto po najhujših zločinih brezbožnikov, pride prebujenje. Če kristjani občutijo, da nimajo upanja razen v Bogu in če jim je ostalo dovolj občutka, da jim je mar do Božje časti in odrešenja duš nespreobrnjenih, bo sigurno nastalo prebujenje. Naj pekel vzkipi če hoče in naj izvrže toliko demonov kolikor je kamenja na cestah, če to žene kristjane k Bogu v molitvi – to ne more zaustaviti prebujenja. Naj satan naredi juriš in trobi kolikor glasno hoče, če bodo kristjani ponižni in molili, boste kmalu videli Božjo ogoljeno mišico v prebujenju vere. Videl sem primere, ko je prebujenje vpadlo v sovražnikove vrste skoraj iznenada, kakor strela in jih razkropilo, ko so vzeli njihove voditelje kakor trofeje, razbijajoč njihovo zabavo v trenutku.

3.3. Prebujenje se lahko pričakuje, ko imajo kristjani duha molitve za prebujenje. To pomeni, da molijo s srci osredotočenimi na prebujenje. Včasih kristjani niso vključeni v molitev za prebujenje, celo niti kadar so topli v molitvi. Njihove misli so v nečem drugem, molijo za nekaj drugega – odrešenje poganov ali kaj podobnega, a ne za prebujenje med seboj. Ko pa občutijo potrebo po prebujenju, nato molijo zanj, imajo sočutje za svoje družine in sosedstvo in molijo za njih, kakor da se jih ne more zavrniti. Kaj sestavlja duha molitve? Ali so to mnoge molitve in tople besede? Ne. Molitev je stanje srca. Duh molitve je stanje stalne želje in zaskrbljenosti uma za odrešenje grešnikov. To je nekaj, kar obteži človeka. To je isto, kakor kar se tiče filozofije uma, zaskrbljenost človeka za nek svetovni interes. Kristjan, ki ima tega duha molitve, občuti zaskrbljenost za duše. To je ves čas predmet njegovih misli, dela tako da zgleda in da se obnaša, da ima breme na svojem umu. Razmišlja o tem podnevi in sanja o tem ponoči. To je prava molitev brez prenehanja. Zdi se, da njegove molitve tečejo iz srca, tekoče kakor voda: “Gospod, obnovi svoje delo!” Včasih je ta občutek zelo globok, ljudje so upognjeni tako da ne morejo niti stati, niti sedeti. Lahko imenujem ljudi v tej državi, močnih živcev, trdnega značaja, ki so bili popolnoma zlomljeni z žalostjo zaradi stanja grešnikov. Imeli so prave popadke duše za grešnike, dokler niso postali nemočni, kakor otroci. Občutek ni vedno tako močan, toda takšne stvari so bolj pogoste, kakor se misli. V velikih prebujenjih 1826. leta, so bile te stvari običajne. To nikakor ni navdušenje. To je prav to, kar je Pavel občutil, ko je rekel: “Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus.” (Gal 4,19). Slišal sem za osebo v tem stanju, ki je molila za grešnike in na koncu prišla v takšno stanje uma, da ni mogla živeti brez molitve. Ni se mogla odpočiti ne podnevi ne ponoči, razen ko je nekdo molil. Tedaj bi bila v stanju miru, če pa bi prenehali, bi vpila v agoniji, dokler ni ponovno nekdo začel moliti. To je trajalo dva dni, dokler ni zmagala v molitvi in ji je bila duša olajšana. Ti popadki duše so globoka agonija katero občutijo osebe, kadar se oprimejo Boga in ga ne spustijo, dokler ne prejmejo blagoslova. Ne želim da se me dojame, kakor da je tako velika duševna bolečina nepogrešljiva za duha molitve. Toda ta globoka, stalna in iskrena želja za odrešenje grešnikov je to, kar naredi duha molitve za prebujenje. Prebujenje se je začelo do te mere, do katere je prišel duh molitve.

Ko v cerkvi obstaja ta občutek, razen če je Duh odšel užaloščen zaradi greha, bo sigurno nastalo splošno prebujenje kristjanov, kar bo vključevalo tudi obračanje grešnikov k Bogu. Ta zaskrbljenost in duševna bolečina se povečujejo, dokler se ne začne prebujenje. En služabnik v W. mi je govoril o prebujenju med svojimi ljudmi, ki se je začelo z gorečo in posvečeno ženo v cerkvi. Postala je zaskrbljena za grešnike in se je lotila molitve za njih, molila je in njena bolečina se je povečevala; na koncu je prišla do pastorja, se z njim pogovorila in ga prosila da skliče poseben sestanek, ker je vedela da je to potrebno. Pastor je njeno zahtevo zavrnil, ker on tega ni občutil. Naslednji teden je prišla ponovno in prosila da skliče poseben sestanek, vedela je da bo nekdo prišel, ker je občutila da bo Bog izlil svojega Duha. Ponovno jo je zavrnil. Končno mu je rekla: “Če ne skličete posebnega sestanka bom umrla, ker bo sigurno prišlo prebujenje.” Določil je sestanek za naslednji Šabat in rekel, da če je kdo, ki želi pogovarjati se z njim o odrešenju svoje duše, da bo v tem večeru tam. Ni vedel da so takšni, toda ko je prišel na sestanek, je na lastno presenečenje našel veliko število zaskrbljenih duš. Ali ne mislite, da je žena vedela da bo prebujenje? Imenujte to kakor hočete – novo ali staro razodetje, ali karkoli hočete. Jaz trdim, da je bil to Božji Duh, ki je rekel tej ženi molitve, da bo nastalo prebujenje. “Skrivnost Gospodova”, je bila z njo in ona je vedela. Vedela je, da je bil Bog v njenem srcu in ga izpolnil do tolikšne polnosti, da ni mogla več zdržati.

Včasih imajo pastirji takšne duševne bolečine v zvezi s svojimi skupnostmi, da občutijo da ne morejo živeti, če ne bodo videli prebujenje. Včasih imajo starešine in diakoni, ali drugi člani cerkve, možje ali žene, duha molitve za prebujenje vere in vztrajajo dokler ne premagajo Boga, ter on izlije svojega Duha. Prvi žarek svetlobe, ki je prebila temo nad cerkvami v Oneida okrožju, v jeseni 1825. leta, je prišla od žene slabega zdravja, verujem da nikoli ni bila v silnem prebujenju. Njena duša se je naprezala zaradi grešnikov. Bila je v agoniji zaradi cele dežele. Ni vedela kaj jo boli, toda nadaljevala je z molitvijo vse bolj in bolj, dokler se ni zdelo, da ji bo agonija uničila telo. Po določenem času, je postala izpolnjena z radostjo in vzkliknila je: “Bog je prišel! Bog je prišel! Ni dvoma, delo se je začelo in prešlo celo regijo.” In zares, delo se je začelo, spreobrnila se je skoraj cela njena družina in delo se je razširilo po tem celem delu dežele. Misliš, da je bila ta žena zapeljana? Jaz ti pravim – ne. Vedela je, da je zmagala z Bogom v molitvi. Imela je duševne porodne krče za druge duše in vedela je, da je tako. To ni bil edini primer, polno jih je bilo na tem področju.

Na splošno je samo nekaj vernikov, ki karkoli vedo o tem duhu molitve, ki zmaguje z Bogom. Začuden sem bil, ko sem videl takšne zapise, običajno tiskane o prebujenju, kakor da je prebujenje prišlo brez kakršnegakoli vzroka – nihče ni vedel zakaj, ali zaradi česa. Včasih sem preiskal takšne primere, ko je bilo rečeno da nihče ni vedel nič o tem, dokler niso neke nedelje videli na obrazu skupnosti, da je Bog tam, v sobi za srečanja, ali na molitvenem srečanju, ter so bili šokirani nad skrivnostno Božjo suverenostjo, v prinašanju prebujenja brez vidne povezanosti z vzroki. Sedaj me poslušajte. Pojdite in se pozanimajte med najbolj izstopajočimi člani cerkve in vedno boste našli nekoga, ki je molil za prebujenje in ga pričakoval – nek mož ali žena, ki so v agoniji molili za odrešenje grešnikov, dokler niso dobili blagoslova. Mogoče je to zajelo pastorja in cerkev v globokem snu, ter so se nenadoma prebudili, kakor človek, ki si mane svoje oči da spregleda, pa teče po sobi podirajoč stvari in se sprašuje, od kje je prišlo to vznemirjenje. No, čeprav jih je malo vedelo, ste lahko prepričani, da je bil nekdo na stražarskem stolpu, vztrajen v molitvi, dokler ni prišel blagoslov. Na splošno, prebujenje je manj ali več obsežno, ker ima manj ali več oseb, ki imajo duha molitve. Toda ne bom se sedaj več zadrževal na tej temi, ker bo molitev ponovno prišla na vrsto v teh lekcijah.

3.4. Še en znak, da se lahko pričakuje prebujenje je, ko je pozornost služabnikov posebno usmerjena na ta določen cilj in kadar njihovo pridiganje in njihovi napori ciljajo posebno na spreobrnjenje grešnikov. Večino časa se zdi, da je delo služabnikov usmerjeno na druge stvari. Zdi se da pridigajo in da se trudijo brez določenega načrta, da bi vplivali direktno na spreobrnjenje grešnikov. Tedaj ni treba pričakovati, da bo skozi njihovo pridiganje prišlo do prebujenja. Nikoli ne bo prebujenja, dokler se nekdo ne potrudi proti temu cilju. Ko pa je pozornost služabnika, usmerjena na stanje družin v njihovih skupnostih, njegovo srce pa je izpolnjeno z občutkom potrebe po prebujenju in ko uporabi prava sredstva za ta cilj, tedaj moraš biti pripravljen pričakovati prebujenje. Kakor sem pojasnil prejšnji teden, veza med pravilno uporabo sredstev za prebujenje in prebujenjem je teoretično sigurna, kakor veza med pravilno uporabo sredstev za vzgojo žita in posevka žita. V resnici verujem, da je ta veza pri prebujenju bolj prepričljiva in da je manj primerov neuspeha. Bolj sigurno je, da bo sledil učinek. Glede na to, da je pomembnost duhovnih stvari izjemna, je razumno, da tako mora biti. Vzemi Sveto pismo, naravo predmeta in zgodovino cerkve na splošno in našel boš manj neuspeha v uporabi sredstev za prebujenje, kakor v poljedelskem ali kateremkoli svetnem delu. V svetnem delu so včasih primeri, kjer nasprotni vzroki uničujejo vse, kar človek lahko naredi. V vzgoji žitaric na primer so primeri, ki so izven kontrole človeka, kakor suše, huda zima, črv, itd. Tudi pri delu za ustvarjanje prebujenja, se lahko zgodijo stvari, ki delujejo nasprotno, nekaj kar odvrača pozornost ljudi od vere, kar lahko spodnese vsak trud, toda verujem da je manj takšnih primerov v moralnem, kakor v naravnem svetu. Redko sem videl da nekdo ni uspel, uporabljajoč sredstva za resno ustvarjanje prebujenja, na način ki je prikazan v Božji besedi. Verujem, da lahko človek začne z delom na ustvarjanju prebujenja z enako razumnim pričakovanjem uspeha, kakor takrat, ko začenja kakršnokoli drugo delo s pričakovanjem uspeha; z istim pričakovanjem, kakršnega ima poljedelec za posevek, ko poseje seme. Včasih sem videl, da so ljudje to poskušali in uspeli pod najbolj nasprotnimi okoliščinami, katere se more zamisliti.

Veliko prebujenje v Rochesterju, se je začelo pod najbolj neugodnimi okoliščinami katere se je moglo zamisliti. Zdelo se je, da je satan postavil vse možne zapreke prebujenju. Tri cerkve so bile pod nerazumevanjem; ena ni imela pastorja, druga je bila razdeljena in se je pripravljala odpustiti pastorja. Starešina tretje prezbiterjanske cerkve, je obtožil pastorja prve cerkve za nekrščansko obnašanje in morala sta oditi na sodišče pred starešinstvo. Po tem, ko se je delo začelo, je bila ena od prvih stvari, da je največja in najmočnejša cerkev popustila in naredila paniko. Nato je ena od cerkva odpustila svojega pastorja, prav sredi dogajanja. Ena cerkev pa se je skoraj zlomila. Še mnoge druge stvari so se zgodile, tako da se je zdeloda želi hudič odvrniti pozornost javnosti od vere. Bilo pa je nekaj pomembnih primerov duha molitve, ki so nam potrdili da je Bog tam in smo nadaljevali. Bolj kot je satan nasprotoval, bolj je Gospodov Duh povzdigoval standard vse višje in višje, dokler ni na koncu val odrešenja preplavil to mesto.

3.5. Prebujenje vere se lahko pričakuje, ko kristjani začenjajo priznavati svoje grehe drug drugemu. V drugih situacijah priznavajo na splošen način, kakor da so samo polovično iskreni. To lahko delajo s tekočim izražanjem, toda to ne pomeni nič. Toda ko obstaja iskreno prelamljanje in izlivanje srca v priznanju lastnih grehov, se bodo vrata katera zadržujejo poplavo, vsak trenutek odprla in odrešenje bo teklo po tem mestu.

3.6. Prebujenje se lahko pričakuje, ko so kristjani voljni narediti žrtev, ki je potrebna da se gre naprej. Morajo biti voljni žrtvovati svoje občutke, svoje delo, svoj čas, da pripomorejo k napredovanju tega dela. Služabniki morajo položiti svojo moč in tvegati svoje zdravje in življenje. Morajo biti voljni prizadeti neskesane grešnike z jasnim in zvestim obiskovanjem in mogoče užaliti mnoge člane cerkve, ki ne želijo podpreti tega dela. Morajo zavzeti odločno stališče za prebujenje, kakršnekoli bi bile posledice. Morajo biti pripravljeni nadaljevati z delom, celo če izgubijo naklonjenost vseh neskesanih grešnikov in celega hladnega dela cerkve. Služabnik mora biti pripravljen, če je Božja volja, da bi bil celo izgnan iz mesta. Mora biti odločen iti naravnost naprej in prepustiti celo dogajanje Bogu.

Poznal sem služabnika in mladeniča, ki je delal z njim na prebujenju. Mladenič je govoril direktno in brezbožniki ga niso imeli radi. Rekli so: “Mi imamo radi svojega pastorja in želimo, da nam on pridiga.” Rekli so tako veliko tega, da je služabnik rekel mladeniču: “Gospod ta-in-ta, ki daje toliko za mojo podporo, pravi tako in tako. Gospod A pravi tako in gospod B pravi tako. Mislili so da bo skupnost razpadla, če boš ti nadaljeval s pridiganjem in mislim da je bolje, da več ne pridigaš.” Mladenič je odšel, Božji Duh pa se je takoj odstranil iz tega mesta in prebujenje se je zaustavilo. Služabnik ga je nagnal, ker je popustil zlim željam brezbožnih ljudi. Bal se je, da ga bo hudič odvrnil od njegovih ljudi in glede na to da je hotel zadovoljiti hudiča, ja užalil Boga. Bog je dogodke tako uredil, da je v kratkem času vseeno moral zapustiti svoje ljudi. Poskušal je iti med hudičem in Bogom in Bog ga je zapustil. Ljudje morajo biti voljni imeti prebujenje in sprejeti žrtev kakršnakoli bi bila. Ne bodo jim koristile besede, kakor so: “Voljni smo prisostvovati na tem srečanju, toda nič več kakor to.” Ali: “Voljni smo imeti prebujenje, če le to ne bo vznemirilo našega dela, ali nas oviralo pri zaslužku.” Povem vam, da takšni ljudje ne bodo nikoli imeli prebujenja, dokler niso pripravljeni narediti karkoli in žrtvovati karkoli, kar jim Bog pokaže kot njihovo dolžnost. Kristjani trgovci, morajo biti pripravljeni zakleniti trgovine za šest mesecev, če je potrebno da se nadaljuje prebujenje. Ne želim reči da se zahteva kaj takšnega, ali da je njihova dolžnost da naredijo tako. Če pa bo stanje takšno da se to zahteva, potem je to njihova dolžnost in morali bi biti voljni to narediti. Morajo biti voljni narediti tisto, na kar Bog kliče, On pa lahko zažge njihove trgovine, če ne poslušajo. V resnici nebi bil žalosten, če bi videl prebujenje v New Yorku, da vsak trgovec v mestu zapre svojo trgovino do pomladi in reče, da je prodal dovolj stvari, ter da se bo sedaj ves svoj čas posvetil temu, da vodi grešnike h Kristusu.

3.7. Prebujenje se lahko pričakuje, ko so služabniki in verniki pripravljeni, da Bog vzpodbudi prebujenje skozi katerakoli sredstva On želi. Včasih služabniki niso pripravljeni imeti prebujenje, če ne morejo z njim upravljati, ali če njihova vloga v ustvarjanju prebujenja ni izstopajoča. Oni želijo Bogu določiti kaj naj dela, kaj naj blagoslovi in katere ljudi bo uporabil. Oni ne želijo nobenih novih sprememb. Ne morejo sprejeti novega načina pridiganja, ali evangelizatorje, ki hodijo okoli in pridigajo. Mnogo imajo reči o Božji suverenosti in da bo On dal prebujenje na svoj način ob svojem času. Toda takrat mora On odločiti da bo natančno na njihov način, ali ne bodo hoteli imeti s tem nič. Takšni ljudje bodo nadaljevali s spanjem, dokler jih ne prebudi trobenta sodbe, nepripravljene, razen če niso voljni da Bog pride na svoj način, to pa pomeni uporabiti karkoli ali kogarkoli, ki bo naredil največ dobrega.

3.8. Če vzamemo to strogo, bi bilo potrebno reči, da ko se zgodijo predhodno omenjene stvari, prebujenje do te mere že obstaja. Prav zares, prebujenje je trebe pričakovati kadarkoli je to potrebno. Če moramo biti prebujeni, potem je naša dolžnost biti prebujeni. Če je dolžnost, potem je mogoče in moramo se lotiti lastnega prebujenja, zaupajoč v Kristusovo obljubo da bo z nami, medtem ko delamo učence vedno in povsod. Moramo se truditi prebuditi kristjane in spreobrniti grešnike, s sigurnim pričakovanjem uspeha. Glede na to, kadarkoli cerkev potrebuje prebujenje, ona more in lahko pričakuje, da prebujenje bo, ter da bodo videli, kako se grešniki obračajo h Kristusu. Ko se vidijo stvari, ki so omenjene v predhodnih naslovih, naj bodo kristjani in služabniki opogumljeni in naj vedo, da se je dobro delo že začelo. Nadaljujte z delom na njem.

Opombe

1. Bratje, iz našega predmeta lahko vidite, ali potrebujete prebujenje ali ne, v tej cerkvi ali v mestu in ali prebujenje bo ali ne. Starešine cerkev, možje, žene, kdorkoli od vas in vi vsi – kaj pravite? Ali potrebujete tukaj prebujenje? Ali ga pričakujete? Ali imate razlog pričakovati ga? Ni vam potrebno narediti napako v zvezi s tem, ker vi veste, ali lahko veste, ali imate kakršenkoli razlog tukaj zahtevati prebujenje.

2. Vidite zakaj nimate prebujenja. To je samo zato, ker ga ne želite. Ker ne molite za njega, niti ga zahtevate, niti se ne trudite da pride do tega. Sklicujem se na vašo lastno vest. Ali se trudite sedaj vzpodbuditi prebujenje? Vi veste bratje, kakšna je resnica v zvezi s tem. Ali hočete vstati in reči, da ste se potrudili za prebujenje in da ste se razočarali in vpili k Bogu: “Ali nas ne boš poživil?” a Bog tega ni hotel narediti?

3. Ali želite prebujenje? Ga želite imeti? Če bi vas Bog v tem trenutku z glasom iz neba, ki bi ga lahko slišali vprašal: “Ali želite prebujenje?” ali bi si upali reči: “Da?” “Ali ste se pripravljeni žrtvovati?” ali bi odgovorili: “Da”, “Ko bi se začelo?” ali bi odgovorili: “Naj se začne nocoj, naj se začne tukaj, naj se začne v mojem srcu sedaj?” Ali bi si upali tako reči Bogu, če bi nocoj slišali Njegov glas?