Evangelizacija - BODOVI ZA NEBO

 

BODOVI ZA NEBO

 

Veronika in Norbert Fric

 

Đorđe je malo zbunjeno pogledao oko sebe. Sve tako "sasvim obično" nije zamišljao... Zidovi su bili obloženi policama prepunim knjiga; čovek pored pisaće mašine je imao "profesionalni" osmeh, ne baš srdačan.

 

Đorđe je osećao kako mu se znoje dlanovi.

 

"Hteo bi ovde da se prijavim" počeo je bojažljivo, razmišljajući šta dalje da kaže. "Moj život je došao do kraja i hteo bi da se prijavim za nebo..."

 

"To svi žele," rekao je čovek, ne promenivši ni malo izraz lica.

 

"Stvarno?" čudio se Đorđe. "Pre toga su mnogi, koliko znam, govorili potpuno drugačije. Mislili su da će im u nebu biti dosadno."

 

"Kada ljudi shvate da je stvarnost potpuno drugačija od njihovih iluzija, koje na zemlji imaju u vezi sa nebom i paklom, veoma brzo menjaju mišljenje."

 

"Ja, takođe", pomislio je Đorđe.

 

Nedaleko stajali su njegova tašta i prvi komšija, sa kojima je na zemlji bio na smrt posvađan. Eh, kada bi sa njima morao provesti večnost...

 

"Dobro. Hajde da pogledamo šta možemo da uradimo," rekao je čovek za pisaćim stolom. Njegov glas je ulivao poverenje. Đorđe se malo ohrabri. Ionako nije mogao sebi ništa zameriti.

 

"Šta treba da uradim da bi ušao u nebo?"

 

"Treba vam šest hiljada poena."

 

"A kako ih mogu steći?"

 

"Dobrim delima, besprekornim i moralnim životom itd."

 

"Aha," nasmešio se Đorđe" to neće biti nikakav problem. Nisam bio loš čovek. Nikoga nisam ubio, nikada nisam krao, uvek sam se trudio da budem ljubazan prema drugima, redovno, ili skoro redovno sam odlazio u crkvu..."

 

"Čekajte malo," rekao je čovek "sve se to mora bodovati, a zatim ćemo bodove sabrati."

 

"U redu." Gospodin Đorđević je imao potpuni mir. "Treba li ja da govorim, ili ćete vi postavljati pitanja?"

 

"Počnite polako."

 

"Dakle, to nije ni malo jednostavno. Čovek jednostavno ne vodi evidenciju o svim dobrim delima što ih je uradio," raspričao se Đorđe potpuno ohrabren.

 

"Mi vodimo celokupnu evidenciju, i sve smo ih zabeležili. Za to ne morate da se brinete."

 

Zašto je Đorđe nakon tih reči opet izgubio samopouzdanje? Nije hteo o tome da razmišlja. Radije je opet počeo da govori.

 

"Dakle, počnimo od supruge. Uvek sam prema njoj bio uljudan, nikada je nisam tukao i nikada nije morala da moli za novac. Uvek sam se brinuo da ga imamo dovoljno. Vrlo retko smo se posvađali i nikada, nikada nisam na nju vikao." Sa olakšanjem je gledao kako čovek za pisaćim stolom upisuje neke crtice. "Kada se radi o našoj deci: veoma sam ih voleo, naročito sina. Radio sam do iznemoglosti da bi mu omogućio bolji život. Hteo sam da završi gimnaziju, plaćao sam mu dopunske časove, kada su mu bili potrebni, danju i noću sam ga savetovao..."

 

"Šta je na kraju od njega bilo?"

 

Na trenutak zbunjen, Đorđe je pogledao čoveka za stolom. Treba li da kaže istinu? Sada mu hvalisanje ne bi pomoglo. Ovde verovatno sve znaju.

 

"Znate, upao je u loše društvo.  Tako se zahvalio za moj trud oko njega." Đorđe je iz navike stavio ruku na srce, ali sada to nije imalo takav svetački efekat kao obično. Ne, nego je sa nevericom posmatrao kako čovek neke crtice koje je prethodno upisao sada briše gumicom.

 

"Šta to radite?"

 

"Za ovo vam ne možemo dati ni jedan poen. To i sami shvatate."

 

Đorđe je hteo da kaže još nešto u svoju odbranu, ali je odjednom video to što nikada na zemlji nije hteo da vidi: uvek je previše zahtevao od svog sina - i tako mu zagorčavao život. "Da... Shvatam. Zatim sam imao još i ćerku. Izrasla je u pristojnu i lepu devojku."

 

Dok je govorio primetio je da je dobio još jedan poen. Pobunio se: "Šta? Zar samo jedan poen za sve to? A šta sa onim neprospavanim noćima, koje smo zajedno proveli, kada je bila bolesna? Šta sa studijama, na kojima sam je finansijski pomagao?"

 

"Te neprospavane noći, koliko mi je poznato, idu u prilog vašoj ženi; a ostalo ćemo malo detaljnije analizirati."

 

Đorđe se rastužio.

 

"Dakle, idemo dalje. Moja tašta je bila stvarno jako zla žena. Uprkos tome sam se uvek prema njoj ophodio sa primerenom dozom poštovanja." Nagnuo se malo napred. "Zar samo jedan poen za to? Znate li samo koliko me je to koštalo živaca?"

 

"Znam, znam, umirivao ga je čovek za stolom"... ali vi trebalo je da je volite."

 

"Moju taštu?! Da li je bilo načina za tako nešto?"

Izgledalo je kao da čovek iza stola ne želi ulaziti u detalje: "Idemo dalje."

 

Đorđe je umorno nastavio dalje: "Svom komšiji sam puno puta pomagao..."

 

"... Ali ste se na kraju razišli kao neprijatelji," prekinuo ga je čovek.

 

"Pa naravno," ljutito je uzvratio Đorđe. "Zar je sa njime bio moguć razuman dogovor?" Rezignirano je pogledao svog nepodmitljivog sagovornika. "Dakle, koliko dosada imam poena?

 

"Trideset dva." Đorđe je skoro ostao bez daha. "Dakle, na kraju bi mogao da imam najviše pedeset poena? Zar nema načina da se zaradi više poena? Probajmo sa Deset zapovesti; njih sam skoro sve ispunio."

 

"Da," prijateljski je potvrdio čovek, "...tu bi bilo puno bodova."

 

Sa dubokim uzdahom je Đorđe pokušao naći neki oslonac. "Krenimo od ovoga: Ne kradi! Uvek sam bio jako pošten. Moj brat je krao još kao dete, ali ja nisam."

 

"A šta sa porezom? Jeste li uvek bili potpuno pošteni?"

 

Đorđe je progutao knedlu. "Ali... to nije nikakva krađa. To svi rade."

 

"Žao mi je, pokrali ste na taj način državu. A kako je to onda bilo sa onim osiguranjem, to ste..."

 

"Zar se i to smatra za krađu?!?", sa nevericom u glasu ga je prekinuo Đorđe. "Znate šta, pustimo sada to. Ako ste takav sitničar, nećemo ni spominjati zapovest o lažnom svedočenju. Naravno, ponekad sam koristio laž za "zlu ne trebalo", ali sam se trudio da ne lažem sa zlom namerom..." Samo jedan pogled na čoveka za stolom mu je sve govorio. "Pokušajmo sa sledećom zapovešću: Ne ubij! Sigurno znam da sam ovu zapovest ispunio. Koliko ću bodova za nju dobiti?"

 

"Moramo najpre neke stvari da razjasnimo. Setite se vašeg komentara kada je sud presudio u korist vašeg komšije." Muk. "Rekli ste: ’Tom čoveku ću jednog dana zavrnuti šiju!’"

 

"To se tako samo kaže. Na kraju to ipak nisam uradio."

 

"A koliko ste puta samo proračunavali koliko će dugo živeti vaša bolesna tašta, i šta ćete nakon toga naslediti? Zar niste lekaru govorili da ne bi trebalo da joj produžuje muke sa time što joj produžuje život?" Po prvi put je Đorđe bio potpuno iznerviran. "Ali, ona je umrla potpuno prirodnom smrću. Nisam je ja ubio."

 

"Ta želja je bila u vašem srcu. Hteli ste da zloupotrebite lekara za vaše planove."

 

"Moja tašta sada o tome sve već zna, zar ne?" pitao je Đorđe teško uzdišući.

 

"Da, naravno. Ovde svako zna sve o drugima."

 

"Baš sve?"

"Da, baš sve."

 

"Iako sam samo jednom učinio preljubu, ni tu neću dobiti poene, je li?"

 

Čovek za stolom je samo odmahnuo glavom.

 

"Nećete mi dati ni jedan poen, iako znate da sam svojoj ženi bio veran 37 godina? A to je bio samo jedan trenutak slabosti, obična sitnica. Pa, ipak ja nisam bio od onog soja ljudi koji su stalno jurili za tuđim ženama."

 

"Ni u mislima?"

 

"U mislima?!" uzviknuo je Đorđe zabrinuto. "Šta sve čovek samo ne uradi u mislima. Svet bi se naopačke prevrnuo da se može ostvariti sve što ljudi samo pomisle. Uvek sam bio normalan, nikada nisam bio posebno zao. Ne možete biti baš takav sitničar!"

 

"Gospodine Đorđe, moj pretpostavljeni ima jako istančan osećaj za pravednost. Koliko ste često dozivali Božju pravednost, koja na kraju treba da se ispuni? Evo je sada ovde. Bog nikoga nije ostavio u neznanju u vezi sa konačnim sudom. Za to ste sigurno već čuli. Zar ne?"

 

"Pa naravno, ali sam mislio da nisam toliko zao da bi bio osuđen."

 

"Zašto je onda Bog poslao svog Sina da umre za grešnike?"

 

"Tome sam verovao." Đorđe je odjednom malo živnuo. "Zar nije u Bibliji napisano, da će onaj koji veruje u Isusa Hrista, imati život večni?"

 

"Taj deo sigurno dobro poznajete. Međutim, vi u njega uopšte niste verovali. Odbacili ste činjenicu da je on ikada živeo. Odlazak u crkvu nedeljom i usmeravanje svojih misli u tom pravcu ste smatrali za neku vrstu mistike. Žrtva Gospoda Isusa za vas nije imala nikakvog smisla. Hteli ste to savladati sopstvenom snagom. Duboko u sebi niste verovali da je Isus morao da umre lično za vas, jer ne bi mogli opstati pred Bogom."

 

"Ovo, na žalost, ne mogu da poreknem. Međutim, ne mogu se prisetiti da mi je neko rekao da ste ovde toliko strogi. Imam li još neke šanse?"

 

"U jednu knjigu smo zabeležili sve što ste u životu uradili - i dobro i zlo. Mogli bi to da uporedimo. Ako preostane šest hiljada poena - možete ostati ovde. Treba li da donesem tu knjigu...?"

 

Đorđe je samo odmahnuo rukom. "Ostavite to tako kako jeste, to nikada ne mogu dostići. Međutim, hteo bi još nešto da vam kažem, pre nego što odem. Vi, verovatno, ni ne slutite kako to na zemlji izgleda. Na taj način ovamo niko ne može ući!"

 

Onda je na trenutak zaćutao...

 

"Ali... Recite mi, odakle su svi ovi ljudi koji tako veseli hodaju unaokolo? Ne verujem da su mogli zaslužiti mnogo više poena od mene. Da li su možda nekoga potplatili da bi dospeli ovamo?" dobacio je zlonamerno. Sada mu je i onako već bilo svejedno šta njegov sagovornik misli o njemu. Međutim, on je ostao potpuno miran.

 

"Vi još uvek niste shvatili šta želim da vam kažem. Ovi ljudi su dobili ulaznicu, to sigurno..."

 

"Pa, na to sam i mislio!" prekinuo ga je Đorđe iznervirano.

 

"... ali ulaznice nisu platili. Niko nije mogao toliko da plati, osim jednog. Taj je platio odjednom za sve. Ulaznicu vrednu šest hiljada poena je bilo moguće dobiti za džabe. Ko je slomio svoj ponos i primio tu ulaznicu kao dar od Gospoda Isusa Hrista, zato što je shvatio da sam nikada neće zaraditi dovoljan broj poena, taj ima slobodan ulaz... za celu večnost."

 

"I taj može zauvek da živi na ovom predivnom mestu?"

 

"Zauvek." Potvrdio je čovek tiho.

 

"Zašto mi to onda niko nije rekao. Pa, to bih odmah uradio! Bio sam pogrešno informisan! Mislio sam da je dovoljno ako se čovek trudi da živi pravedno. Pa govori se: ’To što želiš sebi - čini drugima!’ Uvek sam se trudio da živim tako. Zar ne možete da napravite izuzetak?" Đorđe je sav očajan pokušao da uhvati čoveka za ruku, ali se on pretvorio u magličasto priviđenje.

 

"Gde ste sada nestali!? Saslušajte me! Nemojte me ostavljati ovde samog! Ne želim da idem na to strašno mesto!"

 

Đorđe se probudio sav okupan u znoju. Usplahireno je pogledao oko sebe. Bila je svuda tama, upravo takva kao tamo, na tom mestu, kuda nikako nije hteo da ode.

 

"Šta je, mili? Jesi li nešto loše sanjao?"

 

"Sanjao...?" Da, bio je to samo san!

 

Đorđe je skočio iz kreveta.

 

"Samo san!" ponavljao je sav srećan. Još je imao šanse, i hteo je u potpunosti da je iskoristi, kako njegov san nikada ne bi postao stvarnost!

 

"I kao što je ljudima određeno jednom umreti, a potom sud." (Jevrejima 9,27)

 

"Ko veruje Sina, ima život večni; a ko ne veruje Sina, neće videti život, nego gnev Božji ostaje na njemu." (Jovan 3,36)

 

Ti, koji si to čitao, živ si još, i imaš još vremena, da središ stvari sa Bogom, u sukladu sa Božjom Riječju. Započni sad!

 

Gospod govori - GOSPOD BOG, KAKO NAJ POGLOBIM ODNOS S TEBOJ?

GOSPOD BOG, KAKO NAJ POGLOBIM ODNOS S TEBOJ?

 

»Moja Beseda je Pot, Resnica in Življenje. Moja Beseda, vam lahko pokaže pot. Moja Beseda, vas lahko vodi v vso resnico. Moja Beseda, je Moje življenje v vas in skozi vas. Moja Beseda, sem Jaz sam. Moj Duh v vas vam razodeva Besedo; globočino, visokost, širokost in dolgost, ko iščete Moje obličje. Ko sedite pri mojih nogah, kakor je sedela Marija, ko gledate Moje obličje in čakate Name; verjemite mi, ne boste čakali zaman, ne boste prosili zaman, ne boste trkali zaman, kajti Jaz komaj čakam, da pridete v Mojo bližino, komaj čakam, da vidim zvestobo vsakogar iz mojega ljudstva, da me išče, da čaka Name, da se želi zanesti na Mene. Da mi želi popolnoma zaupati, da mi resnično želi izkazovati popolno zaupanje in pripravljenost in vero, da mu spregovorim, da mu razodenem njegov načrt, takšnega, kakršnega vidim Jaz.

Ti si moj. Ti si moja. Vsakogar v tej deželi poznam. Vidim vaša srca. Vidim vaša srca, toda bodite več z Menoj. Ni potrebno, da ste na kolenih. Ni potrebno niti, da ste glasni. Ni potrebno niti, da ste v množici svojih bratov in sester. Samo eno je potrebno, da ste z Mano, iskrenega srca, popolnoma odprti, in v pričakovanju, da imam za vsakogar od vas več,  kakor imate ta trenutek. Da imam za vsakogar od vas več, kakor si lahko mislite in kakor lahko razumete in kakor lahko pričakujete. Vendar je potrebno eno; čakaj Name, čakaj Name.

Druži se z menoj, bodi z Menoj, poslušaj me, kliči me in ti bom odgovoril in ti bom pokazal nedoumljive stvari, ki jih nisi poznal. Čakaj.

Vsakomur od vas želim razodeti, kar je za njega najpomembnejše. Vsakomur od vas posebej. Jaz lahko govorim skozi mojega služabnika za celo skupnost, lahko, ampak to je splošna Beseda (za Cerkev, ne za posameznika in za izpolnitev Božje volje v njegovem življenju). Toda Jaz želim govoriti vsakomur od vas posebej. Jaz se želim družiti z vsakomur od vas posebej.

Jaz sem vedno na razpolago za vsakogar, za vsakogar od vas. Nikoli nisem prezaposlen, kakor ste vi včasih prezaposleni. Nikoli ne grem na dopust, kakor odhajate vi, da si odpočijete.

Oh, Jaz sem Bog, ki sem vedno na razpolago človeku, da se družim z njim, da imam sladek pogovor z njim. Da mu razodevam  Svoje sklepe, in načrte in da mu razodenem stvari, kakršne jaz vidim in so človeku nemogoče za videti.

Toda Jaz razodenem in ko Jaz razodenem, takrat boš razumel. Takrat boš razumel. Takrat se boš čudil, takrat boš vzklikal, takrat boš ukal, takrat se boš veselil, takrat boš skakal kakor teliček po zelenih pašnikih sredi Mojega blagoslova. Ker se boš veselil, ker sem ti razodel, ker boš videl, kako velika je tvoja uporabnost za Božje kraljestvo.

Čakaj Name, pričakuj, veruj, zaupaj in ne boš razočaran. Ne boš razočaran.

Odpri duhovne oči svojega srca, odpri sobane svojega srca, da vstopim v vsako, da ne bo nobena zatrpana z navlako tega sveta, da ne bo nobena zatrpana s stvarmi, ki bi tebi onemogočale priti k Meni. Prosi me, predaj mi in vstopil bom v vsako od teh soban, in jo prečistil s Svojo sveto krvjo, prečistil . . . .

Toda predaj mi, predaj mi, spokori se, priznaj, pokesaj se, želim vstopiti, toda dokler mi ne daš popolne oblasti in popolnega dovoljenja, da vstopim, ne bom vstopil. Ne bom vstopil.

Ko bi vedeli kako velika je pomembnost kesanja, ko bi vedeli, kako velika je pomembnost popolnega predajanja in zaupanja, bi to storili ta trenutek, takoj, bi to storili ta trenutek, takoj.

Kajti samo v srce tistega in v življenje tistega, ki mi popolnoma zaupa in ki ne skriva pred Menoj ničesar, lahko vstopim in uredim in naredim red in naredim stanje, ki je potrebno, da bo Moj Duh deloval v vsej polnosti, v vsej moči, v vsej avtoriteti in oblasti, kajti le v tej avtoriteti in oblasti imate moč, da naredite stvari, ki bodo proslavile Moje Ime in razglasile Mojo Slavo in Moja dela v tej deželi.

Zato čakajte, iščite, trkajte, prosite in videli boste, da vas ne bom nikoli pustil na cedilu. In videli boste, da je moja iskrenost večja kakor vaša in moja ljubezen večja kakor vaša. Toda ko se mi popolnoma odprete, bo vse to, kar je Mojega tudi vaše, v vsej polnosti, v vsej polnosti; ogenj Svetega Duha, ogenj Svetega Duha, ogenj Svetega Duha. Prihaja, prihaja, odprite se Zanj, pričakujte Ga! Kajti prihaja, prihaja za tiste, katere bom našel, da mi zaupajo in da čakajo na ta ogenj, da čakajo Name. In prejeli bodo. In prejeli bodo«.

Amen!

Odpuščanje - KAKO OPRAVITI TEST ODPUŠČANJA

 

KAKO OPRAVITI TEST ODPUŠČANJA

 

 

Napad bo prišel. Nekje na vaši duhovni poti vas bo nekdo sovražil, zavračal, preziral, se norčeval iz vas, vas izdajal, vas obrekoval, se vas izogibal, ali pa bo do vas zahrbten.

Bolelo bo . . . . včasih huje in globje od fizične bolečine. Mikalo vas bo, da bi se maščevali, preklinjali ali jim povrnili v enaki ali še večji meri.

Ampak zapomnite si, da je to preizkus od Boga.

Obstajajo duhovne ravni, kjer vas Bog ne more uporabiti takšne kot ste. Bog vas ne bo uporabil, dokler vaše srce ne bo preizkušeno na ta način. Ko opravite preizkus, se bo vaše srce razširilo, povečalo, odprlo, da bi lahko postali in delali, kot to počne Bog, in šele potem lahko zdržite na višjem duhovnem mestu in ste močneje uporabljeni od Boga.

Kako opravite test?

1. Trenirajte svoje srce, da hitro odpušča, da obvladuje jezo in ji ne dovoli popolnega izražanja, kakor to dela svet, ki ne pozna Boga in da najdete načine, kako jezo izraziti ne da bi grešili.

Da bi vaše srce prispelo tja, lahko poiščete svetopisemske stihe o odpuščajoči naravi Boga in Kristusa, kakor tudi navodila v Božji besedi o jezi, užaljenosti in odpuščanju drugim.

Berite te Svetopisemske stihe znova in znova. Naj potonejo v vas in bogato prebivajo v vas.

2. Zelo zelo pomembna je druga točka. Redno prinašajte svoje sovražnike pred Boga v molitvi in namerno govorite nad njimi usmiljenje, odpuščanje, milost, blagoslove in osvoboditev od žalitve, ki so vam jo povzročili. Povejte Bogu, da jim odpuščate.

Ko to počnete, trenirate svoje srce in um, kako misliti, čutiti, govoriti in delovati do svojih sovražnikov. Trenirate, krepite, disciplinirate in upravljate svoje srce, da se lahko spopade z žalitvijo skozi pobožnost in podreditvijo Besedi, ki govori o tem.

Spoznali boste, da se bo vaše srce ne samo zacelilo od prejšnjih ran v vašem srcu, ampak tudi ne boste več tako občutljivi in zlahka užaljeni kot ste bili pred tem.

Kaj se zgodi na duhovnem področju, ko nas nekdo prizadene, nam stori krivico, ali nas užali? Prva stvar, ki se nam zgodi je, da postanemo jezni, užaljeni, prizadeti in takoj pomislimo na to, kako bi se maščevali in povrnili nazaj z isto ali še večjo mero.

Toda ali je tako prav? Bi Jezus naredil to na tak način?

In če ne reagiramo takoj, kakor smo najprej hoteli storiti, začnemo to, kar se nam je zgodilo neprestano premlevati v sebi. V mislih se neprestano in znova in znova spominjamo dogodka in krivice, ki se nam je zgodila.

Zakaj se nam to dogaja?

Satan pozna naše slabosti, ve kje smo najbolj ranljivi in ko mi ne odpustimo takoj, pride in nam začne vsiljevati misli, ki sploh niso naše. On nam jih vsiljuje, da bi nas še bolj razdražil v srcu in umu, glede situacije, ki se nam je zgodila.

Če se ne odločimo takoj odpustiti, nas bo satan mučil na tem področju znova in znova.

Na kratko želim povedati zelo pomembno stvar.

Ko nas nekdo prizadene, nas rani. Ko mi v svojem srcu reagiramo na to ranjenost, smo pred Bogom že grešili. Od takrat naprej ne moremo več reči, da nismo tudi mi grešili. Od tu naprej imamo dve stvari, oseba, ki nas je prizadela in naše neodpuščanje (jeza, rohnenje, bes, grenkoba), do te osebe. Torej obe osebi sta grešili in vsaka zase bosta to morali urediti z Bogom. Pred Bogom sta oba kriva. In dlje kot nismo pripravljeni odpustiti človeku, ki nas je prizadel, bolj ujeti se počutimo v zaporu neodpuščanja. Res, ko ne moremo odpustiti, se sami zapremo v zapor neodpuščanja, prepričani, da imamo vso pravico, da to delamo.

Toda KAJ DELAMO S TEM SEBI. Ranil nas je nekdo drugi, sedaj pa mi same sebe kaznujemo, ker ne odpustimo tej osebi.

Ko reagiramo z neodpuščanjem, nismo ranjeni samo iz strani te osebe, ampak ranimo tudi samega sebe. Zakaj, ker dopustimo satanu, da nas skozi to neodpuščanje legalno lahko muči.

Ali ima kakšen smisel, da si kaznovan dvakrat zaradi ene in iste stvari. Ima to kakšen smisel? Sigurno da ne. Dejansko je to absurd.

Torej je edina modra stvar, ki jo lahko naredimo, da se ODLOČIMO, odpustiti in se s tem osvobodimo iz zapora neodpuščanja in izpod tiranije sovražnika.

Mogoče nam fizično ne bo takoj odleglo, duhovno pa nam bo.

In sedaj vam bom navedla nekaj stihov, ki govorijo o Božjem odpuščanju nam in o našem odpuščanju drugim, po merilih Svetega pisma.

 

Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival; dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.« In ti si odpustil krivdo mojega greha.  (Psalm 32:5).

Odpustil si krivdo svojemu ljudstvu, pokril si vse njihove grehe. (Psalm 85:3).

Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: »Spoznajte Gospoda!«, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori Gospod. Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal. (Jeremija 31:34).

Očistil jih bom vse njihove krivde, s katero so grešili proti meni, in jim odpustil vse njihove krivde, ki so jih zagrešili proti meni in s katerimi so se mi upirali. (Jeremija 33:8).

Užaljen brat je hujši kot utrjeno mesto, prepiri so kakor grajski zapah.« (Pregovori 18:19).

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. (Matej 6:14).

»Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Matej 6:15).

Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.« (Rimljanom 3:25).

»Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Efežanom 4:32).

»Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe.« (Kološanom 2:13).

»Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« Kološanom 3:13).

Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1 Janez 1:9).

»Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.« (Efežanom 4:31).

»Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. Zato odpravite vso umazanostjo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.« (Jakob 1:19-21).

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Matej 18:21-22).

Mario Murillo - CENA BOŽJE ČUDEŽNE MOČI

 

CENA BOŽJE ČUDEŽNE MOČI

 

 

Avtor Mario Murillo 

26. december 2021

 

Amerika se sooča z največjo grožnjo, s katero se je kdaj soočila. Sedaj ste vi tisti, ki ste Božje posode, ki morate umreti samemu sebi, da bi se umaknili z Božje poti in se neposredno soočili s to grožnjo. Ne samo z besedami, temveč z nespornimi znamenji in čudeži, tako opaznimi, da prikličejo nebrzdano veselje in strah Gospodov. Glede na stanje našega naroda nič manj ne bo pomagalo.

Hočete videti, kako hromi hodi - slepi vidi - in gluh sliši? Želite, da se vaši dnevi nemočnega služenja končajo? Želite odkriti, kako in zakaj o tem, kako Bog podeljuje moč za mogočna znamenja in čudeže? Ali želite vedeti, zakaj jih je toliko prosilo, a jih je tako malo prejelo dar ozdravljenja in delanja čudežev?

Čas je, da odpravimo napačne predstave. Čas je, da smo brutalno iskreni. Uspeli smo ustvariti osupljive tehnološke preboje in zdaj lahko v trenutku naredimo tisto, kar je prej trajalo desetletja, vendar nikoli ne bomo našli bližnjice do nadnaravne moči.

Pripravljam se na čudežne mitinge v šotoru v Hanfordu v Kaliforniji. Že poznam Božjo gorečo strast, da dela čudeže v tem šotoru. Enako se zavedam gorečega upanja, ki ga ima toliko ljudi, ki prinašajo svoje ljubljene z življenjsko nevarnimi boleznimi, da jih ozdravijo. Veliko je treba sprejeti. Breme vsega tega me je gnalo k pregledu resnic, ki so bile moj najboljši prijatelj v toliko preteklih dogodkih, ko se nisem zanašal na nič drugega kot na zdravilno moč in Jezusovo prisotnost.

 

Berite naprej in spoznajte ceno Božje čudežne moči.

Delo Svetega Duha se nikoli ne spremeni. Njegov proces jemanja surovega materiala, kot sva ti in jaz, za preživetje dihalnega kanala za Njegovo moč se ni nikoli spremenil. V 2000 letih proces ni bil niti za joto skrajšan ali ogrožen.

Če iščete blišč in bogastvo, preskočite to sporočilo. Če ste zaslepljeni nad ljudmi, ki ste jih videli, kako so jih močno uporabljali za delanje čudežev, nama obema prihranite čas – ne iščite te moči – nimate srca za to.

Mladenič, navdušen nad močjo, ki ji je bil priča ozdravljenju, je stekel do Smitha Wiggleswortha in prosil za ta dar. Smith je rekel: »Ti tega ne želiš. Preden bo Bog končal s teboj, se boš počutili, kot da bi te povozilo tisoč kretnic.«

Preden vas bo Bog močno uporabil, vas bo globoko ranil.

Še vedno hrepenite po tem, da bi vas uporabljal? Si še vedno želite moči – prave moči in ne izpuha tolikih hiperčustvenih srečanj? Nato nadaljujte, previdno.

Razlog za naše pomanjkanje moči in čudežev je jasen – preprosto nismo pripravljeni plačati cene. Če ste pripravljeni, vas bo Sveti Duh popeljal skozi proces do moči. Tukaj je torej cena Božje čudežne moči:

Gre za samoizpraznitev.

Poslušajte EM Bounda: »Pridigar se mora vreči – z vso opustitvijo popolne, samoizpraznitvene vere in samo-požirajoče gorečnosti – v svoje delo za odrešitev ljudi. Možje, ki prevzamejo in oblikujejo generacijo za Boga, morajo biti srčni, junaški, sočutni in neustrašni mučeniki.«

AW Tozer je rekel, da bodo »… služili Bogu in človeštvu iz motivov, ki so previsoki, da bi jih lahko razumeli verski častniki, ki danes hodijo v svetišče in iz njega. Ne bodo se odločali iz strahu, ne bodo se ubrali zaradi želje po ugajanju, ne bodo sprejeli nobene službe zaradi finančnih razlogov, ne bodo izvedli nobenega verskega dejanja zgolj iz običaja; prav tako ne bodo dovolili, da bi nanje vplivala ljubezen do javnosti ali želja po ugledu.«

Oral Roberts je zaradi lakote po razumevanju čudežev obupal nad življenjem samim. Bil je pastor brez moči, ko je šel v Kansas City poslušat Williama Branhama. To srečanje z nadnaravnim je bila njegova črta v pesku. Prešel je v post in molitev. Oral je šel v molitveno omaro in tam popolnoma umrl sam sebi.

V obupu, da bi razumela nadnaravno, je Kathryn Kuhlman obiskala več zdravilskih srečanj. Pogosto je odhajala zgrožena in zlomljenega srca. Njene solze in molitve so dosegle kritično maso in naredila je sveto zaobljubo, da bo vodila sestanke, ki bodo polni moči in dostojanstva. In nikoli se ni ozrla nazaj. Kathryn je izsledila trenutek svoje moči: rekla je: »Umrla sem.« Od tistega trenutka dalje ni bilo Kathryn Kuhlman, le popolnoma predana lupina.

Sočutje: Oral Roberts, TL Osborn, Charles S. Price in Aimee Semple McPherson so poročali, da jih je premagalo sočutje do bolnih. Njihova raven skrbi se je dvignila do božanskih višin – trpeli so za izgubljene, bolne in umirajoče.

Matej 14:14: »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« Takšnega sočutja ni mogoče ponarediti. Izvira iz Kristusa samega.

Sovraštvo do bolezni in zla: le redki razumejo, kako je maziljenje plod sovraštva. Hebrejcem 1:9 pravi: »Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost, zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike.«

Alexander Dowie je videl čudeže, potem ko je kuga prizadela njegovo cerkev in pobila 40 njegovih članov v Sydneyju v Avstraliji. Notranji bes ga je preoblikoval, dokler ni s čistim srcem klical k Bogu in bil nagrajen s toliko moči, da je celotna njegova kongregacija ostala brez kuge.

John G. Lake je videl smrt svoje žene in to je sprostilo bes proti zlu, ki je preplavil svet z ozdravljenjem.

Moč ima vedno namen.

Luka 4:17 : In podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.«

Najmočnejši del teh verzov je ta stavek: »Gospodov Duh je nad mano, ker ...«  Vaš »ker« vas uniči za vse druge načrte, namene in cilje. Morate se predati eni stvari, ki vam je dodeljena. Morate biti sposobni našteti svoj namen, ga preprosto in jasno artikulirati in izvršiti z izjemno osredotočenostjo.

Vsaka Božja posoda ima eno življenjsko sporočilo. To je izjemna tema njihovega življenja in destilacija vsega, kar jim je Sveti Duh kdaj dal povedati. Življenje TL Osborna je doseglo milijone in njegovo življenje je povedalo nekaj osupljivega – in tega, kar je povedalo, ni nikoli ogrozil ali spremenil.

Bog vam daje moč, da opravite eno posebno delo. Ne morete odstopati od te božanske namere. To bo pravo Božje delo.

Počakajte!

Apostolska dela 1:4 »Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene.«

To je ključ! Abraham ni mogel čakati in rezultat je bil Izmael. Kralj Savel ni mogel čakati in to ga je stalo kraljestva. Ezav ni mogel čakati in to ga je stalo prvorojenstva.

Kako dolgo boste morali čakati?  DOKLER JE POTREBNO.   Vse sile pekla bodo izpodbijale vašo odločitev, da čakate. Satan lahko izgubi preveč, če začne skozi vas teči prava zdravilna moč.

Ne bo enostavno. Vaše meso bo kričalo za osvoboditev od vašega bdenja. Toda počakajte na pravo čudežno moč. Ne zadovoljite se z življenjem, ki ste ga imeli pred tem iskanjem. Vaša potrpežljivost bo neskončno poplačana.  Sveti Duh bo prišel v moči!

Kathie Walters - IZOGIBANJE - TO JE ZELO KRUT OBSOJAJOČI DUH

 

»IZOGIBANJE«

TO SE PREPOGOSTO DOGAJA V CERKVAH

TO JE ZELO KRUT OBSOJAJOČI DUH

 

Kathie Walters

 

 

 

Ali so se vas kdaj verniki v cerkveni skupnosti izogibali? Ali ste se kdaj počutili neprimerni v soočanju s skupino ljudi, ki se pogovarjajo? Želite se pridružiti; čutite, da imate nekaj za povedati ali prispevati, toda ko v pogovoru najdete možno odprtino, so se premaknili na nekaj drugega. Če potem prispevaš, kar si želel prispevati, te gledajo, kot da si pravkar prispel z drugega planeta. Zdi se, da njihovi obrazi pravijo: »Kdo si?« Nisi usposobljen za dajanje prispevkov.« Ali pa: »Pojdi nazaj spat.«

Lahko pa se zgodi, da te popolnoma ignorirajo ali te ne slišijo, tako da na koncu ugotoviš, da se pogovarjaš sam s seboj. No, razen če ste eden tistih ljudi, na katere vsi gledajo kot na življenje in dušo zabave, se boste počutili kot tujec.

Nekateri mladi imajo to težavo v šoli, ko ugotovijo, da niso del »priljubljene« množice. Mnogi od njih končajo kot samotarji, večina drugih otrok pa jih vidi kot zgube. No, na žalost se to v svetu pogosto dogaja. Zato večina nasilja in umorov v naših javnih (vladnih) šolah izvirala iz tega problema.

Kaj pa kristjani? Kaj pa Cerkev? Ali ta isti duh deluje v Kristusovem telesu? Kaj se zgodi, če se kot član cerkve ali redni obiskovalec ne strinjate z nekaterimi nauki ali filozofijo vodstva? V nekaterih primerih ste lahko izobčeni; v mnogih primerih se vas bodo verjetno izogibali. Biti izogiban pomeni, da niste dobrodošli; ker se vas je potrebno izogibati. Pravzaprav bodo preostale ovce, ki brez vprašanja pogoltnejo vse, kar jim dajo, dobile navodila, naj se vas izogibajo. To se naredi z upanjem, da se boste bodisi popravili ali odšli. Če ste verbalni s svojim nestrinjanjem in poskušate svoja čustva deliti z drugimi, boste hitro prepovedani in na koncu izobčeni.

Obstajajo celo nekateri cerkveni voditelji, ki bodo vztrajali, da se ločite od svoje ožje družine, če se oni (družina) ne strinjajo z nauki vaše cerkve. Predstavljajte si, da ste v cerkvi, kjer ne smete videti svojih staršev ali pa vaši otroci nikoli ali redko ne smejo videti svojih staršev ali starih staršev. Zgodi se – v tem ni ne milosti ne ljubezni – samo zahteva, da se vsi strinjajo s teologijo cerkvenega voditelja – ali voditeljev. Zelo žalostno. Nihče od nas ni popoln in nihče nima vseh odgovorov. Če te sprejme cerkev, kjer se moraš podrediti njihovemu vodstvu in jim implicitno brez vprašanj zaupati, in se z njimi strinjaš, potem si neumen. Torej, če se vam je to zgodilo ali se vam bo zelo verjetno zgodilo, kaj storite? Sčasoma se znajdete v položaju, ko čutite, da morate nekaj povedati. Zato se prepričajte, da vaše nesoglasje ni samo zaradi osebnostnih spopadov z vodstvom. Prepričajte se, da imate tehten razlog. Če ste svetopisemsko prepričani, da cerkev postaja kultna, njene prakse pa ne-svetopisemske, nevarne in legalistične, potem je čas, da jih opozorite. To je treba storiti z ljubeznijo in brez osebnega maščevanja.

Obstajajo štiri glavna načela, ki so nam lahko merilo, ali cerkev deluje na zdravih temeljih, ali ne. (Če ste preveč čustveno vpleteni, potem samo povejte, da greste naprej, in morda lahko kaj rečete pozneje, ko boste nekoliko bolj trdni - ozdravljeni. Vendar si vzemi čas in pusti Jezusu, da te vzljubi – naslednji teden ti ni treba iti in se »pridružiti« drugi cerkvi. Če ste svetopisemsko prepričani, da cerkev postaja kultna, njene prakse pa ne-svetopisemske, nevarne in legalistične, potem je čas, da jih opozorite. To je treba storiti z ljubeznijo in brez osebnega maščevanja.

Obstajajo štiri glavna načela, ki merijo, ali cerkev deluje na zdravih temeljih.

1). Ne deluje v nasprotju z Božjo naravo in Jezusovim duhom.

2). Ne kvari učenja Svetega pisma.

3.) Ne žali vaše vesti z manipulacijo.

4.) Omogoča vam, da sami slišite Boga in se naučite poslušati pričevanje v svojem duhu. Priča – ali maziljenje v vas naj vas nauči –

Sveto pismo pravi, da če ti temelji niso del vaše cerkve in so se vas izogibali, ker se ne strinjate z njihovimi praksami, potem je čas, da odidete. Zato spremenite svoj 'Shun' v 'Shunt' (kar pomeni, da zavijete vstran ali potisnete nekaj s poti. Ali da prestavite z ene skladbe na drugo).

Dovolj dolgo ste bili na napačni poti; zdaj je čas, da stopite na pravo pot. Da se vas soverniki izogibajo je slabo in žalostno, toda biti izključen ali ranžiran je dobro in vam omogoča, da greste naprej k svojemu klicu in usodi. Vendar ne pozabite! Preverite znake nove cerkve, ki jo iščete. Ne domnevajte samo, da je v redu, ker dobro pridigajo ali se zdijo ortodoksni. Začutite njihov duh.

Ko obiščete novo cerkev, se ne zavežite takoj. Vzemite si čas, dokler ne dobite pričevanja duha. Prvi vtis je redko točen. »Zakaj?« se sprašujete. Ker je nedeljska jutranja scena »razstavišče«, ki skuša pritegniti. Kar se dogaja v zakulisju, je tisto, kar je resnično pomembno. Kdo so elitni ljudje, ki spadajo v ožji krog?

Nedeljski jutranji sestanek? Pastorjevo pridiganje? Bogoslužna ekipa in prijeten objekt? To ni cerkev. Prava cerkev se vidi v duhovnem življenju in svobodi ljudi. Če obstaja samo versko življenje in versko suženjstvo ter posebno privilegirano elitistično članstvo, potem je to ponaredek prave cerkve.

Bolje se je družiti z ljudmi ljubečega, nežnega, odprtega duha, ki so morda malo stran od svojih doktrin, kot pa s trdo linijo cerkve, ki se trudi prečkati vsak 't' in postaviti piko na vsak 'i' in verjamejo, da so oni tisti, ki ohranjajo vso resnico in razodetje. Konec koncev; kdo od nas je nezmotljiv v neki točki doktrine. Nihče ni popoln in nihče ne ve vsega.

Ne pozabite, da je Sveti Duh učitelj in da nas bo vodil v vso resnico. Če je cerkev, v kateri ste bili, užalila vašo vest in so vas zavrnili, potem poiščite cerkev, kjer se pričakuje, da bodo vsi lahko slišali Boga in ne le voditelji. Petkratne službene darove apostola, preroka, evangelista, pastorja in učitelja je Bog dal, da opremi svete, da lahko opravljajo delo službe in gradijo Kristusovo telo. (Glej Efež. 4:11-12) Najboljše mesto za kristjane, da prakticirajo in razvijajo svojo vero ter delajo napake brez strahu pred maščevanjem, bi morala biti cerkev. Na žalost se to redko zgodi zaradi verskega nadzora.

Kjer teče ljubezen v cerkvi, tam ni strahu. Kajti popolna ljubezen prežene strah. (glej 1. Jn. 4:18 ) To ne zagovarja, da vsak Tom, Dick, Harry in Mary vsako nedeljo zjutraj vstanejo v cerkvi ter kričijo in se prepirajo: »Slišim od Boga.« Ne! Očitno ne, toda v duhu resnične podrejenosti drug drugemu bodo pravi voditelji spodbujali in učili vse svete, da se bodo naučili poslušati Boga in bodo sposobni izpolniti svojo duhovno usodo.

Kako čudovito je imeti cerkev, polno zrelih in učinkovitih kristjanov, ki so prednost lokalne cerkve, namesto duhovnih dojenčkov, ki jim je še vedno treba menjati plenice in jih hraniti na žlico. Vodje morajo razumeti, da ne morejo imeti obojega. Če hočejo imeti absolutni nadzor, potem ne bodo nikoli ustvarili zrelih svetnikov in bodo končali z zgodovino škode mnogim ljudem.

»Eitizem bo prinesel duh nadzora v vsako organizacijo, pa naj bo sekularna ali verska.«

Toda Jezus jih je poklical k sebi in rekel: Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik.« (Matej 20:25-26)

Preprosto taka bi morala biti cerkev. Jo je težko najti? Verjetno, ampak ne nemogoče.

Torej ne obupajte. Če ste voditelj ali pastor, oblikujte svojo cerkev po pravem vzorcu, ki ga je Jezus postavil za zgodnjo cerkev. Navsezadnje je Jezus Kristus glava cerkve. On je pravi vzorec.

Ne slavni pridigar, ne denominacija, ali velika mega cerkev, ali majhna ekskluzivna skupina, ki verjame, da so posebne božje elite, ali kdorkoli drug. Ne gre samo za to,  da oblikujte svoje cerkve po zgodnji cerkvi; ampak tudi, da ujamete duha prve Cerkve.

Dajte Svetemu Duhu njegovo pravo mesto. Predolgo je bil izobčenec. »Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po delovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samo sebe v ljubezni.« (Efežanom. 4:15-16) Amen! V skladu z učinkovitim delovanjem, s katerim vsak del opravi svoj delež, to povzroči rast telesa za izgradnjo samega sebe v ljubezni.

https://kathiewaltersministry.com/2017/10/08/eye-opener-shunning-happens-often-churches-cruel-judgmental-spirit/