Razmišljanja moja - MLADI V SVETU IN V CERKVI

Mladi v svetu in v cerkvi

 

 

 

Zakaj dober je Gospod, vekomaj traja njegovo usmiljenje, od roda do roda njegova zvestoba.                                                                                    Psalm 100:5

 

Gospod je šel mimo njega in klical: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho.........

          2 Mojzesova knjiga 34:6-7

 

 

Vsako jutro na poti v službo, se mimo mene valijo reke mladih ljudi, učencev srednje šole Center. Malokateri obraz odseva mir ali radost, pa še ta je večinoma zaigrana. Vidim otopele, brezizrazne oči mladih fantov in deklet, ki hodijo vsako jutro po poti, ki ne vodi nikamor, kakor začarani krog; vsak dan isto, brez upanja, brez spremembe.

 

Vidim sključena, shujšana telesa, zaostala v rasti zaradi prezgodnjega uživanja cigaret, alkohola in mamil, ki zavirajo zdrav razvoj in rast telesa, ki po vsej verjetnosti vplivajo tudi na um in še na marsikaj, česar se ne zavedajo ne oni, niti ljudje okrog njih. Nekateri so zelo visoki, nekateri izredno majhni v rasti – predvsem dečki.

 

Nekateri na videz močni in veliki izkoriščajo svojo moč, da manipulirajo šibkejše od sebe, še posebno tiste, ki so drugačni od njih. Prilagajanje je način preživetja. Biti drugačen je skoraj nemogoče, če nimaš trdnega zaledja, pravega spoznanja o svoji identiteti in ljubeče družine v katero se lahko vračaš vsak dan.

 

Deklice, tekmujejo med seboj v ličenju, barvanju las in hujšanju. Pomanjkljivo in izzivalno oblečene, se ne zavedajo nevarnosti za svoje zdravje in moralno čistost. Prezgodnja spolnost in zapletanje v odnose z na videz močnimi, pomembnimi na zunaj, v resnici pa nedozorelimi, v notranjosti nesigurnimi fanti, spodkopavajo njihovo zaupanje v smiselnost življenja.

 

Vidim dečke in tudi deklice, ki imajo na sebi črne heavy metal majice s strašnimi satanskimi liki, verigami za pasom in neštetimi uhani po vsem telesu. Cigareta je obvezni jutranji spremljevalec, kot odvisnost, fasada enačenja ali tanka, nevarna nitka za dvig samozavesti. In tisti, kateri jih je zasužnjiv, si veselo mane roke, ker mu je uspelo zavesti, te otroke, nekatere že v njihovem ranem otroštvu, ali v materinem telesu, kot nerojene dojenčke.

 

Srečujem profesorice, ki hitijo v šolo in med potjo prežvekujejo žvečilne gumije in strastno vdihavajo dim cigarete, da se »pripravijo na pouk«, ko se bodo dimu morale odpovedati.

 

Mrtve, brezizrazne in otopele oči, zagrenjena in obupana, skrhana mlada srca, ki za fasado skupnega veseljačenja in žuranja skrivajo strah pred osamljenostjo in odsotnostjo veselja ter prave smiselnosti  življenja, ki jo ne poznajo.

 

Ko ti otroci odrastejo, so duhovni in čustveni invalidi, ki svoje nadaljnjo življenje postavijo na trhle in majave temelje iskanja človeka, ki bi zapolnil praznino v njihovih srcih. Mladi zakoni zacvetijo kot gobe po dežju in usahnejo v prepirih, ločitvah in razočaranjih, ter trganju otrok iz rok en drugega. In začarani krog se nadaljuje v novo generacijo. Ali je čudno, da otroci nimajo zdrave samopodobe in prave mere samozavesti, da bi se lahko na pravi način soočili, uprli in zoperstavili pastem vsakdanjega življenja v brezbožnem svetu in sovražniku duš, ki v svojo past lovi neutrjene duše.

 

Kako tem otrokom približati Jezusa? Kako tem otrokom govoriti o upanju in poti, ki vodi ven iz tega labirinta nesmiselnosti, turobnosti in nemoči.

 

O, ko bi znali moliti za vse njih, kakor da gre za naših lastnih otrok, kakor, da gre za življenje našega življenja.

 

O, ko bi naš ljubljeni Odrešenik dotaknil njihova srca, obudil v njih živo vest in odprl njihove oči, da bi spoznali svoje resnično stanje in to, kar jim edino On lahko ponudi.

 

Tat (Satan) prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz (Jezus) sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Janez 10:10).

 

Ne želim si, da bi tudi oni morali čakati dolgih petdeset let, ali še več, kakor sem jaz, da bi prišli do bistvenega spoznanja. Kljub temu se velikokrat sprašujem, ali molimo dovolj, ali še ni pravi čas?

 

Prosim Gospoda, da bi nam dal tako veliko usmiljenje, da bi pustili vnemar vsa življenjsko nepomembna dela, da bi se rešila ta mlada življenja in se ustavilo njihovo drvenje v večno smrt.

 

Velikokrat se sprašujem, še posebno pa po vsakem blagoslovljenem bogoslužju v cerkvi, zakaj je tako malo molivcev v cerkvi v sredo, soboto in ponedeljek. Ali jih je res tako malo blagoslovljenih in dotaknjenih s poživljajočim, Božjim blagoslovom, da ostajajo na isti duhovni ravni leta in leta, živeč le zase. Kolikokrat sem bila nemalo presenečena, ko se število molivcev ni povečalo niti po bogoslužjih, kjer je bila silna in živa prisotnost Svetega Duha med nami.

 

Kaj pa naš podmladek? Otroci vernikov? Ti v osnovni šoli še nekako ohranjajo svojo pot čisto, kljub mnogim okultnim dejavnostim, ki se vrivajo v šole in učne programe. Učiti se morajo stvari, zajetih v učnem načrtu, ki bolj in bolj kvarijo in krhajo njihovo dojemanje stvarjenja in Stvarnika. Iz leta v leto bolj podlegajo miselnosti sveta. Vse se dogaja na prefinjen in hkrati prisilen način, ker »moraš«, če morajo vsi, ne smeš biti izjema.

 

Udeleževati se morajo glasbenih prireditev, ki niso klasične temveč rock in rap itd. Gledati morajo filme, ki imajo vpliv na njihovo podzavest, čeprav na začetku to ni opazno. Med odmori morajo tisti ki hočejo in tisti, ki nočejo poslušati divjo glasbo iz šolskega zvočnika. Pri krožkih morajo izdelovati izdelke, ki so v nasprotju z verskim prepričanjem (buče za noč čarovnic) itd.

 

V srednji šoli se mnogi odvrnejo od Boga, ker jih okolica prepriča, da so zastareli in neusklajeni s sodobnim trendom večine. To se ne zgodi preko noči. Zgodi se, ker ne opazimo pravočasno, da se naši otroci spreminjajo, pravzaprav prilagajajo ostalim, ker jih je sram, ali pa nimajo več moči biti drugačni, kot njihovi sovrstniki. Ali dovolj molimo zanje, da jih Bog zaščiti pred duhovnim vplivom, ki ni od Boga?

 

Kje je rešitev? Kako storiti, da bodo ostali na pravi poti? Kaj storiti, da bo ta pot živa, zanimiva in v pričevanje drugim? Kaj storiti, da bodo vneto iskali Božjo voljo in se napolnjevali s Svetim Duhom. Kako vzgajati mlade kristjane, da bodo ne samo obstali na tej poti in bili luč svojim sovrstnikom, temveč, da bodo celo znali in zmogli pokazati svojim sošolcem in sošolkam pot iz njihove lažne in navidezne sreče.

 

Moj sin, ako sprejmeš moje besede in pri sebi ohraniš moje zapovedi, tako da tvoje uho posluša modrost, svoje srce nagneš k razumnosti; da ako pokličeš razsodnost, ako jo iščeš kakor srebro in jo zasleduješ kakor zaklade: tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga.  (Knjiga pregovorov 2:1-5).

 

Zakaj je tako veliko mladih, ki mladinska, verska izobraževalna srečanja sprejemajo le kot dolžnost, način druženja in preživljanja prostega časa med sebi enakimi, medtem, ko le malokateri izstopi iz povprečja, v nadnaravni gorečnosti do Gospoda.

 

Kako opaziti zgodnje prebujanje in voditi, podpirati in spremljati razvoj mladega vernika, da bo postal uporabna posoda za Gospoda? Zakaj se mladi na bogoslužju dolgočasijo, kakor da beseda ni namenjena tudi njim? Ali bodo postali kakor tisti, ki so začeli pozabljati od kje so prišli in kam gredo?  Je bila njihova odločitev za Jezusa iz pravega duhovnega doživetje z Vstalim, ali iz protokola ali, ker so to od njih zahtevali starši ali verniki okoli njih?

 

Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvojo besedo.

(Psalm 119:9).

 

Poslušaj, sin moj, vzgojo svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere.

(Pregovori 1:8).

 

10 Sin moj, če te grešniki zavajajo,

se jim ne vdaj.

11 Če pravijo: »Pojdi z nami, prežímo na kri!

Postavimo nedolžnemu zasedo brez razloga!

12 Pogoltnimo jih žive, kakor podzemlje,

cele, kakor se pogrezajo v jamo!

13 Našli bomo vsakršno dragoceno imetje,

napolnili svoje hiše s plenom.

14 Vrzi svoj žreb v naši sredi,

naj bo ena mošnja nam vsem!«

15 Sin moj, ne hodi z njimi na pot,

zadrži svojo nogo pred njihovo stezo.

16 Kajti njihove noge drve v hudobijo,

hite prelivat kri.

17 Zaman se namreč razpenja mreža

pred očmi vseh ptičev:

18 tako oni prežijo na lastno kri,

postavljajo zasedo lastnemu življenju.

(Pregovori 1:10-17).

 

Ljubi Gospoda, svojega Boga Sin moj, ne pozabi mojega nauka, tvoje srce naj se drži mojih zapovedi. (Pregovori 3:1).

 

Ne zametuj, sin moj, Gospodove vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen.

(Pregovori 3:11)

 

 

November 2004