Gospod,
kaj mi hočeš povedati?
Verjetno vsak resnični, na novo rojeni kristjan,
ki ima osebni odnos z Bogom, bolj ali manj pogosto doživlja, da mu določeni
stihi govorijo in govorijo in se mora neprestano vračati k njim, dokler končno
ne doume, da mu Gospod želi skozi njih globlje spregovoriti, kakor pa, da jih
samo prebere in gre naprej.
To bi lahko primerjali s človekoma, ki se slučajno
srečata na ulici. Lahko gresta samo eden mimo drugega, glave sklonjene v tla,
hiteč vsak v svojo smer. Lahko se srečata tako, da drug drugega pogledata,
mogoče celo v oči, se celo pozdravita, a se nista pripravljena ustaviti, da bi
spregovorila kakšno besedo. Lahko pa se celo ustavita, se pogledata v oči,
pokimata drug drugemu, se rokujeta in se predstavita drug drugemu po imenu.
Toda šele, ko se dva človeka po srečanju nekam
skupaj usedeta in si vzameta čas za pogovor, podelita med seboj intimne delčke
svojega življenja, lahko drug o drugem dobita globlji vtis in se na nek način
čustveno povežeta med seboj.
Ali ni nekaj podobnega v našem odnosu z nebeškim
Očetom, Gospodom Jezusom in Svetim Duhom?
Včasih beremo Sveto pismo kot nek roman, katerega
besede in odstavke samo hitro preletimo, da lahko na hitro dobimo površen dojem
vsebine.
Naš Gospod pa nas je poklical iz sveta k sebi,
kakor je ustvaril tudi Adama in Evo, da bi imel z nami osebni odnos. Kako pa
lahko vzpostavimo osebni odnos z Bogom? Skozi branje Božje Besede in molitev,
ter razmišljanje – meditiranje Božje Besede.
Od tega ali nam bo Sveto pismo ob branju
spregovorilo ali ne smo odvisni od Svetega Duha, istočasno pa tudi On od nas,
če dajemo Božji Besedi v naših življenjih mesto, ki mu pripada – si vzamemo čas
zanj.
Brati ga, pomeni biti z Jezusom, poslušati kaj nam
govori, pomeni poslušati Jezusa. Kako čudovito je dojeti to vzajemnost in
povezanost v odnosu Boga in človeka; človeka in Boga. To je nadnaravno in
mnogokrat nepričakovano in presenetljivo in hkrati čudovito. Kot da srečaš
ljubljeno osebo in ti ob tem srce hitreje začne biti, v pričakovanju nečesa,
kar si želiš znova in znova, in se nikoli ne naveličaš in ti vedno prinaša nekaj
novega.
O, Bog, kako čudovita je Tvoja ljubezen, da si se
pripravljen postaviti na stopnjo razumevanja človeka ob sodelovanju Svetega
Duha, ki je vez med ustvarjenim človekom in njegovim Stvarnikom; med nebom in
zemljo, da bi te mi lahko razumeli.
In tako me ni in ni izpustilo. Znova in znova sem
se morala vračati k tem stihom in vsakič znova in znova me je privlačila
vsebina prebranega, vidna bistvenost teh besed, za katere je Bog želel, da bi
jih razumela globlje kot običajno.
Sin moj, če
sprejemaš moje izreke
In hraniš
pri sebi moje zapovedi,
Tako da
tvoje uho posluša modrost,
Da nagibaš
svoje srce k razumnosti,
Da, če
kličeš razsodnost,
Daješ svoj
glas razumnosti,
Če jo iščeš
kakor srebro,
Jo odkopavaš
kakor zaklade,
Tedaj boš
razumel strah GOSPODOV,
In boš
dosegel spoznanje Boga.
Prg 2:1-5
Bog pravi: Sin moj, če sprejemaš moje izreke?
Ali ni to čudovito, da Bog naslavlja človeka, ki
ga je ustvaril iz prahu zemlje in vanj vdihnil duha, da je postal živa duša; SIN MOJ. To je nedojemljiv pojem, mogoče samo igra besed ali
pobožna želja človeka, biti naslovljen kot sin Boga. Biti sin Boga! Biti sin
vsemogočnega Boga, ali ni to velika čast? Ali ni to nekaj neobičajnega, skoraj
norega v očeh tega sveta. O, Bog, čudovito je biti tvoj sin ali hčerka.
Si lahko nekaj predstavljamo? Da ljudi na tem
svetu, ki jih ne srečujemo pogosto in z njimi nismo sorodstveno povezani,
vikamo. Boga pa, ki nas je ustvaril, ki je vsemogočen in ga celo še nikoli
nismo videli s svojimi očmi, razen mogoče nekaj izjemnih srečnežev, Njega pa
tikamo. Kakšna ironija in predrznost.
In Bog je pripravljen svojemu zemeljskemu sinu (kristjanu
na novo rojenemu po Duhu), reči – ČE SPREJEMAŠ MOJE IZREKE . . . . .
On ne pravi moraš, ali dobro bi bilo če bi jih
sprejemal ali celo če jih ne boš sprejemal, potem. . . . . Ne, on pravi, ČE SPREJEMAŠ . . . .
Kako čudovit oče, ki daje sinu popolno svobodo v
izbiri in mu daje možnost da izbere po lastni presoji, ne glede na to, da bo ta
izbira imela za rezultat dobro ali slabo.
Če bi zemeljski očetje izbrali to pot, bi bili
otroci veliko prej odgovorni za svoja dejanja in odločitve, ker bi njihove
odločitve, po njihovi izbiri prinesle za seboj tudi posledice; slabe ali dobre.
Torej je nebeški Oče pravzaprav dal le predlog in
v nadaljevanju navedel nadaljnje napotke in nakazal duhovni razplet sinove
poslušnosti v tem, kar mu predlaga. Sinu daje vso svobodo, da je Njegovim
napotkom poslušen ali ne, da jih razume ali ne.
Toda ali je dovolj samo sprejemati? Ali se tukaj
ne postavlja vprašanje razumevanja, ali nerazumevanja, ki lahko povzroči
zgrešitev cilja, oziroma iti mimo zaklada, ne da bi ga opazil in raziskal
njegovo vsebino.
ČE
SPREJEMAŠ MOJE IZREKE?
Tu prepričljivo ne gre samo za fizično razumevanje
pomena teh besed. Dejansko gre tu prvenstveno za stanje poslušnosti, ki je
osnovna podlaga za nadaljnje razumevanje napotkov, ki sledijo. Biti pripravljen
sprejeti razumevanje, biti odprt za novo spoznanje in dojeti z duhom.
IN
HRANIŠ PRI SEBI MOJE ZAPOVEDI
Kam shraniti sprejete izreke? Lahko v spomin,
lahko v duh. In kako jih lahko shranimo, tako da nam bodo vedno na razpolago,
ko jih bomo potrebovali, predvsem pa, da bo zaradi njih naš duh obogaten s
spoznanjem in razumevanjem, ki nam bo dal globlje spoznavanje Boga.
In kakor skladišče z nekim materialom, ki je lahko
polno ali napol prazno, se mora naš duh napolnjevati znova in znova, da ostane
obogaten s spoznanjem o Njem.
IN
BOŠ DOSEGEL SPOZNANJE BOGA
In boš dosegel . . . . . Kako lahko nekaj dosežemo?
Najprej si moramo to zaželeti, po tem hrepeneti in se odločiti to
narediti na najbolj učinkovit način in vztrajati, dokler se to ne zgodi –
uresniči – udejanji v našem življenju.
To velja za ta svet v fizičnem in isto velja za učenca
Jezusa Kristusa v duhovnem, le da se eno vidi, drugo pa se dosega po veri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar