Razmišljanja moja - POSODA BOGU V ČAST ALI V NEČAST

Posoda Bogu v čast ali v nečast?

 

 

Pisanje, ki sledi, se je začelo po jutranji molitvi, tega dne, ko me je Sveti Duh vodil k temu. Nastalo je, kot posledica doživetja predhodnega večera, ki je bilo polno Njegovega maziljenja in silnega blagoslova. V tem večeru sem doživela eksplozijo Svetega Duha, in želela sem slaviti mojega Kralja z vsem svojim glasom, z vsem svojim srcem, z vsem svojim duhom.

 

Pred odhodom na bogoslužje sem goreče molila za blagoslov in nato prebrala zadnje odstavke v knjižici "Eno v Duhu" Davida C.K. Watsona - o ljubezni. Najbolj se me je dotaknil stavek, ki govori: "Če mi kdo stopi na kurje oko, bom za to kriv jaz sam; kajti nebi mi bilo potrebno imeti kurjega očesa, na katerega bi lahko kdo stopili."

 

Če je v nas, v trenutku, ko nas kdo prizadene, stanovitna ljubezen in Božja prisotnost, in ne zmeda, strah, jeza, zamera, prizadetost, grenkoba, ali raztresenost, je naš odziv popolnoma drugačen, kakor sicer. Ne glede na to, kako nas zaboli, se odzovemo z ljubeznijo.

 

"Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen." ( 1. Korinčanom 13:13)

 

Ko sem se odpravila peš, na bogoslužje, sem spotoma srečala starčka s starim kužkom in se mu nasmehnila. Takrat mi je Sveti Duh govoril: "Ne z mesenim srcem, temveč s srcem polnim Svetega Duha, duha ljubezni, lahko govoriš ljudem veselo vest." (Kako se je to skladalo z Božjo Besedo v tem večeru.)

 

Ko sem prišla v cerkev sem odprla pesmarico in Gospod mi je najprej pokazal stih št. 414: "Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Nad vsem tem, pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti." (Kološanom 3: 12-14).

 

Presenečena sem bila nad Gospodom in Njegovo milostjo, zaradi katere sem se v tem dnevu neprestano srečevala z Besedo ljubezni.

 

To pa še ni bilo vse. Prejšnji dan sem razmišljala o sredini pridigi, med drugim tudi o Apostolski veroizpovedi. Nisem vedela kje jo najti.  Sveti Duh mi je tudi to pokazal v pesmarici v tem večeru.

 

Bolj in bolj spoznavam, da je naše življenje polno "naključij", ki jih lahko strnem le v en čudovit stavek: "Kajti po meni se je to zgodilo!"

 

Vsak dan molim za cerkev, bližnje, brate in sestre, prijatelje, kličem zaščito Jezusove krvi nad našimi domovi, da bi nas Njegova sveta kri varovala in ščitila na vsakem koraku, pred sovražnikovimi nakanami.

 

Moja želja je, že od začetka moje hoje z Gospodom, da naj se silen slap Maziljenja Svetega Duha spusti nad nas na vsakem bogoslužju, kadarkoli se zberemo, da slavimo Njegovo vzvišeno ime, ime našega Kralja, ki je Gospod v moči Svetega Duha.

 

To moje hrepenenje je bilo vsak dan položeno pred Gospoda v molitvi i verovala sem, da bo prišel čas, ko se bo to zgodilo.

                  

Bil je petek 20.8.2004, po mnogih petkih, sobotah, nedeljah, ponedeljkih in sredah, v mnogih tednih in mesecih, teh slabih treh let, odkar spoznavam Gospoda Jezusa Kristusa. Bolj in bolj mi je jasno, da sem najmanjša, med najmanjšimi, a v Njegovih očeh cenjena, ker me ljubi.

 

Ko bi bil to konec vsega, brez kakršnega koli napredka, bi vse skupaj ne imelo nobenega smisla, vendar traja, se nadaljuje in raste. Kdo? Jaz se manjšam in On, moj Gospod raste, saj je v mojih očeh, v mojem srcu, v mojem duhu bolj in bolj razpoznaven. Moja največja želja je, da bi neverniki v meni in v nas videli odsev Kristusa.

 

Želim biti orodje v Njegovih rokah, posoda izpraznjena sebe in napolnjena z Njegovim Duhom, biser, ki ga oblikuje njegova stroga, a hkrati ljubeča roka, njegova učenka, Njegova sestra, Njegova služabnica, zastopnica in oznanjevalka Evangelija Kraljestva. Želim se naslanjati le na Njegovo Sveto moč in ne na svoje sposobnosti in znanje, ki so le zemeljski.

 

Pred nekaj dnevi me je globoko dotaknilo spoznanje, da smo vsi tisti, ki smo sprejeli posinovljenje, tudi bratje in sestre nebeškega Kralja. Kako presunljivo močno in globoko. Pravzaprav človeku na razumski način nerazumljivo in nedoumljivo.

 

Ko se nekdo spreobrne k Jezusu in Ga sprejme  kot svojega Odrešenika in Zveličarja, si Ga zelo goreče želi čimprej v vsem spoznati. Včasih si želimo, da bi bil proces duhovne rasti v nas hitrejši, pozabljamo pa, da Gospod najbolj ve, koliko lahko prenesemo in kdaj smo pripravljeni sprejeti nov poduk. On želi vsako spoznanje v nas utrditi in ga tlakovati s praktičnim razumevanjem. Radi bi preskočili čas dozorevanja iz dojenčka v  mladeniča in prestopili v čas zrelosti.

 

Bolj in bolj razpoznavam v vsakem dnevu Gospodovo roko, ki me vodi. Pride tudi dan, ko te roke ni. Takrat se sprašujem zakaj ? Ko se poglobim spoznam, da sem se spotaknila in jaz sama izpustila Njegovo roko. Včasih pa mi  vodstvo Svetega Duha postane tako samo po sebi umevno, da pozabim reči hvala in roka se umakne, da spoznam, da brez Njega ne morem storiti ničesar.

 

To je samo roka, del Njega, ki ga ljubi moje srce. Toda koliko je še druge pomoči in blagoslovov. Jezusovo srce, ki izliva v nas neomejene potoke Božje agapė ljubezni. Kdo prejema? Tisti, ki se odpre, tisti, ki hrepeni, tisti, ki ljubi, tisti, ki se druži z Njim.

 

Njegov blagoslov prihaja skozi maziljenje Svetega Duha, ko neprenehoma izliva na nas sveže olje Božjega maziljenja in s tem usmerja naše misli, razum in um v ljubeči podrejenosti Kristusu, ki nas je odkupil. Obilo je tega olja, nikoli Ga ne zmanjka, nikoli ne preneha teči, ker izhaja iz neskončnega rezervoarja ljubezni našega Stvarnika.

 

Z oljem nam glavo mazili, naša čaša je prepolna. Teče nam po bradi in se izliva na oblačilo, izliva v srce polno hrepenenja in gorečnosti.

 

Naše srce je kot pečica na olje. Če Svetemu Duhu dovolimo, da doda olja in jo prižge, gori, če pa mu v svoji malomarnosti in nezainteresiranosti ne dovolimo, da to stori, bomo postali mlačni, ne bomo svetili, in bomo sčasoma ugasnili, ker ne hrepenimo, po Njem.

 

Tu vidim bistvo stiha, ki pravi: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.«

(Matej 13:12).

 

Zato prosim Svetega Duha za olje, da močno zagori, ne samo v mojem srcu in srcih mojih bratov in sester, temveč tudi v srcih tistih, ki bodo še spoznali in doumeli Kristusovo daritev na križu.

 

O, ko bi vsa Slovenija zagorela v tem ognju, da bi vse okoliške dežele spoznale, da smo se vrnili k Njemu, ki je od začetka, k Bogu od katerega smo se nekoč odvrnili. Kdaj bo to ne vem. Kakor ne vem, kdaj pride Gospod po vse tiste, ki so svoja srca predali svojemu Ženinu.

 

Vem za pot, saj je zapisana v Božji Besedi, ki je v celoti čudovit zemljevid smeri, ki vodi na eno samo ozko pot, k ozkim vratom in to je Jezus Kristus, naš ljubljeni Odrešenik in Zveličar.

 

Vem za pot, ki ima svoj začetek v predajanju grešnega srca v Svete roke našega Odkupitelja, da ga opere v kopeli svoje predragocene krvi in izmije iz njega vso umazanijo preteklih grehov.

 

Vem za pot, ki se začne v tihem čakanju na njegov poziv, ko nam nežni šepet Njegovega Svetega Duha predlaga smer naslednjega koraka.

 

Vem za pot, ki je tlakovana s ponižnostjo, kesanjem, predanostjo, poslušnostjo, odpuščanjem, potrpežljivostjo, svetostjo in stanovitnostjo, ovita v svilene nitke modrosti, ki prihaja od zgoraj, od prestola Božje Milosti.

 

Vem tudi za pot preizkušenj, bolečin, bolezni, skušnjav, zasramovanj, padcev in udarcev ter nerazumevanja, ki nas utrjujejo in oblikujejo na poti, ki nas pripravlja služiti Jezusu Kristusu, ki je dal življenje za nas, da bi to delali z Njegovo močjo.

 

In vem tudi za pot bitke, pot na kateri stojijo tisti, ki so predali svoje telo v živo, blagodišečo daritev Bogu, da skupaj z Njim dokončajo svojo zmagovito pot, ki jo je On sam začel na križu Golgote po svojem Sinu.

 

Na tej poti ni enega zmagovalca. Gospod želi, da smo mi vsi v svojem duhu v veri prepričani, da zmagujemo in da bomo zmagali. Zato nam je dal meč Duha in čelado Zveličanja in moč in silo Duha, da se lahko v molitvi bojujemo, kakor zmagovita Gospodova vojska, saj je Nebeški Kralj sam, naš Vojskovodja.

 

Ko nam Sveti Duh spregovori skozi Besedo, med slavljenjem, oboževanjem, ali med molitvijo, je Njegov blagoslov tako silen, kakor žareče oglje, ki raztaplja v nas vse zmotne predstave, predsodke in strah, ter ruši pregrade med nami. Vsak, ki je doživel Božji blagoslov ve, da v tistem trenutku ni težko ljubiti, ker je Božja ljubezen aktivirana v nas. Takrat silna gorečnost prevzema našo dušo, ko kličemo v svojem duhu: »Aba, Oče!«

 

O, ko bi ta ogenj zajel Gospodovo cerkev po vsej Sloveniji, bi nas silno obiskal po svojem Svetem Duhu, naš Živi, Vstali Odrešenik, Jezus Kristus. Daleč naokrog bi se videl njegov sij, izven naših meja.  Bogat in poln moči bi bil ta ogenj Svetega Duha, ko bi se razplamtel v vsej svoji moči, in silno, ter nepredvidljivo bi se širil po vsej naši deželi, po vseh mestih, po vsem svetu. Aleluja!

 

»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Janez 3:8).

 

Koliko je tistih, ki po tem hrepenijo?

 

Koliko jih je, ki verujejo temu?

 

Koliko jih je, ki za to molijo z vero?

 

Ko beremo, kako veliko vojsko molivcev so imeli veliki in učinkovito uporabljeni Božji služabniki v preteklosti, se lahko sprašujemo kje smo mi in koliko smo pripravljeni podpreti Gospodove služabnike in njihovo delo v korist nas vseh in Kristusove Cerkve, tudi danes.

 

Toda ali ni rekel Gospod v svoji; Božji Besedi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Matej 18:20).

 

Ali ne zaleže naš Zagovornik za množico manjkajočih molivcev?

 

Ne, On hoče nas, naše sodelovanje.

 

Ali ni sposoben porušiti vseh trdnjav in barikad, ki jih je sovražnih postavil med nami?

 

Ne, On pričakuje, da bomo to storili mi, v moči Njegovega imena.

 

Ali nista za to potrebna le dva, ali trije?

 

Ja, res je, dva vztrajna molivca, ki ju žene Božja ljubezen in Božji namen.

 

Saj so se mogočna Božja dela velikokrat začela le z enim samim, vendar ponižnim, a vstrajnim molilcem, ki se ni naslanjal na svojo moč. Ali bo Gospod obudil novega Abrahama, Elijo, Samuela, Ezekiela, Izaijo, Ano, Estero?

 

Koliko časa bo Gospod še potrpežljivo čakal, da nam ne bo vseeno, kaj se dogaja z nami, z Njegovo cerkvijo in z ljudmi, ki še vedno živijo v nepoznanju Boga, in so izgubljeni? Ves smisel je v tem, da nam ni vseeno, da razumemo Božjo pot in hodimo po njej,  da se ravnamo po Božji Besedi in Svetem Duhu.

 

Ali bomo dovolili Svetemu Duhu, da vodi vsak naš korak, naše delo, vsako našo besedo, našo molitev,  slavljenje, oboževanje?

 

Ali bomo dovolili Svetemu Duhu, da vodi naša bogoslužja, ki niso namenjena le nam, da se obnovimo v vrelcu Žive vode, temveč predvsem našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ki je svoje Življenje dal za nas in prebiva v slavljenju Svojega ljudstva. Bogu Očetu v slavo, ki je dal svojega edinorojenega Sina in Svetemu Duhu, ki nas uči, vzgaja in ljubi bolj, kot kateri koli človek na zemlji.

 

V Jezusu Kristusu imamo vse, da smo lahko učinkoviti.

 

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. (Efežanom 1:3-6).

 

Kdorkoli je prerojen v Duhu, in očiščen s krvjo Jezusa Kristusa ima večno življenje. V evangeliju po Janezu 17: 3 beremo:

 

»Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.«

 

Dolgujemo mu sebe takšne, kakršni smo v Njem.

 

Korenine lahko segajo globoko v Živo skalo in krošnje naših rok visoko v nebo in srce napolnjeno z radostjo zveličanja lahko zaobjame vso zemljo, v molitvi, če nas vodi Duh Gospodov, če se odpremo Njemu, ki nam pravi: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.«

(1 Petrova 1:16).

 

Biti učenec v tem svetu, ni lahko. Biti učenec Najvišjega je še težje. Biti poslušen in ponižen v sprejemanju Njegove volje je pot umiranja sebi, ki je boleča in posuta s trnjem. Toda ne trnje, ne rane, ne bolečine, ne stiska ne preseže ljubezni in radosti, ne moči Gospodove krvi, ki nas čist, ščiti in varuje, napolnjuje in obvezuje, po Njegovi roki.

 

Ni več poti nazaj. Tam je blato, mulj, greh, skušnjave in tema. Ni postanka. Vsaka sekunda je dragocena. Izteka se čas Milosti, prihaja čas odhoda Kristusove Neveste k Ženinu. Naše oči hrepenijo ugledati Kralja, tistega, ki je dal Življenje za nas. Naša usta želijo prepevati nebeške slavospeve, z glasovi tisočerimi, v skupnosti in občestvu z vsemi svetimi v Nebesih. Kakšna radost, o, kakšno hrepenenje, ko v veri čakamo na ta sijajni dogodek milosti.

 

Toda, ali je čakati težko? Če bi ne imeli dela, če bi mislili le nase, bi se mogoče celo naveličali čakati in postali nestrpni ali pa bi izgubili vero in se predali brezdelju.

Toda Gospod nam je dal delo, mnogo dela. Vse je zapisal v svoji Besedi. Ali smo samo poslušalci, ali bomo postali tudi izvrševalci Njegove Besede? Vsi, ne samo eden, dva, ali nekaj njih. Ali ni breme lažje in veselje večje če bratje in sestre složno prebivajo skupaj in po Duhu sledijo Božjim napotkom? Ali ni moč večja, če se mnogoštevilna in enotna, enodušna vojska zbere k zmagovitem pohodu osvajanja Slovenije in zemlje za Gospoda?

 

Evangelij po Marku 16:15-16 pravi: Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen.«

 

Ko mi je te dni Sveti Duh povedal čudovit stavek, sem spoznala, da je naš edini smisel in namen hoditi naprej in naprej. Ni dobro predolgo gledati le v slabosti, težave in zmote, sicer bomo takšni, kakor zapornika, ki sta gledala iz istega zapora, skozi isto okno in je eden videl blato, drugi pa nebo polno sijočih zvezd. Tudi ni dobro izgubljati predragocenega olja zaradi tistih, ki nočejo, da ne postanemo tudi mi neumne device. Naš cilj naj bo ne prenehati ljubiti Jezusa Kristusa ter mu služiti, s tem, da bi nam bil Njegov križ vedno vzor in pomoč, da bi kakor je rekel Pavel, ne živeli več mi, ampak Kristus v nas. (Galačanom 2:20).

 

Ta stavek je: »Tvoja Beseda Gospod, je kot biseri, ki jih polagaš na poti, ki nas s svojo lepoto vodijo bližje in bližje k Tebi, kot nežni šepet Tvojega srca v našem duhu, kot najsvetlejša luč v življenju, ki ima smisel samo s Teboj.«

 

Želim si, da bi bili mi vsi, kakor ekonom lonec poln pare, do vrha polni Svetega Duha. To je prispodoba Svete Gospodove Cerkve, ki goreče moli za moč in silo, ki nam jo je obljubil Gospod. Saj vsi vemo, da ima takšen lonec ventil, skozi katerega uhaja para, da ga ne raznese. Čutim, da jih je preveč, ki nimajo te goreče želje v svojem duhu, da bi bili posode za čast, uporabne posode, za Gospoda Jezusa Kristusa. Čutim, da je pritisk v loncu pri mnogih preslab, da bi jih Gospod mogel ali hotel uporabiti. O, ko bi naša srca razneslo od moči Svetega Duha, od silnih molitev, moči in sile Svetega Duha, da bi oboroženi z vero, z ljubeznijo, pogumom in gorečnostjo pridobili to deželo za našega Kralja in pripeljali v Božje Kraljestvo izgubljene ovce, za katere je že plačal ceno, da bi bile Njegove.

Bomo pripravljeni v moči tega Božjega Duha prinesti veselo Oznanilo,  "veselo Vest", ljudem izven zidov Cerkve?