Moj prijatelj, brezdomec Dušan
Nekaj tednov nazaj sem začela na poti v službo in iz službe, opažati moškega, ki sem ga videla sedeti za Mercatorjevo trgovino, v bližini mojega doma. Že velikokrat je bil na tem mestu, občasno pa je za nekaj časa izginil in nato spet prišel. Vedno kadar ga ni bilo, sem si mislila: »Sedaj imam mirno vest, verjetno mu je dobro.« Nekaj časa sem hodila mimo, kakor da se me to ne tiče, da to pač ni moja stvar. Nato sem se mu prvič približala. Bila je sobota in kot običajno sem šla zjutraj v trgovino. Ko sem ga zagledala stati pred trgovino, se me je v srcu nekaj dotaknilo. Nakupljene stvari sem odnesla domov in se vrnila nazaj k trgovini, z nekaj hrane in s Svetim pismom Nove Zaveze. Na stran, kjer je bila vrstica iz Evangelija po Janezu 3,16, sem to vrstico podčrtala, med strani pa položila listek, na katerem sem na delu, ki je štrlel iz knjižice, z rdečim flomastrom napisala: »Jezus te ljubi.«
Kar nekaj časa sem morala stati pred trgovino in gledati v smer, kjer je stal ob policijskem avtomobilu in se pogovarjal. Kasneje sem izvedela, da je bil Dušan nekoč zaposlen na policiji, a se je zaradi ločitve od svoje žene do konca zapil. Policaj s katerim se je pogovarjal, je bil njegov polbrat. Nisem se bala. V meni je bila nevidna moč; Sveti Duh.
Ko je policijski avto odpeljal, se je vračal proti vhodu v trgovino. Šla sem mu naproti, ga pozdravila, mu dala Sveto pismo in sendvič, ki sem ga na hitro pripravila doma. Nisem mu veliko govorila, a začutil je, da mu želim dobro.
Že ob tem prvem srečanju so se njegove oči orosile, v njem je vzklilo upanje, ko sem mu prebrala stih iz Janezovega evangelija 3,16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«
V naslednjih dneh sem na poti iz službe včasih pristopila k njemu, včasih pa nisem mogla. Zapadla sem v krizo. Počutila sem se tako nemočna in tako nekoristna in nesposobna, da to stvar z brezdomcem speljem naprej – v njegovo odrešenje po veri v Jezusa Kristusa. Spraševala sem se, le kako mu lahko pomagam s tem, da mu prinašam hrano in vodo, da ga vzpodbujam in mu govorim o Jezusu. Kaj pa obleka, dom, voda za umivanje in miren in topel prostor za spanje?
Nekega dne, po povratku iz službe sem šla domov in mu prinesla pričevanja brata v Kristusu, ki se ukvarja z odvisniki in je tudi sam pred spreobrnitvijo delal kot policaj. Izročila sem mu tudi na listu napisan vozni red vlakov, da bo lahko odpotoval k njemu.
Včeraj je bil kot po navadi zjutraj na svojem mestu in na poti v službo sem ga našla sedeti na stopnički za gostilno Jakše, kjer je bilo več svetlobe za branje, ne pa kot po navadi na stopnicah dostavnega mostička pri trgovini Mercator. Prebral je pričevanje Matjaža in Magdalene Horjak, ki sem mu ga dala prejšnji dan in bil je ves objokan. Rekel je: »Tudi on je bil v specialni enoti«. Iz njega je velo upanje, da zanj obstaja IZHOD.
V naslednjih dneh sem se dogovarjala z Matjažem, da bi ga sprejel v svojo skupino za odvajanje od odvisnosti, ki ne deluje le na sistemu človeške pomoči, ampak skozi molitveno podporo in Božjim delovanjem. Dušan se je razveselil te možnosti in mi zaupal, da ima dovolj denarja, da bo lahko odpotoval k Matjažu, v Piran. Doma sem na internetu našla železniški vozni red v smeri proti Kopru in mu ga natisnila.
Ko sem se vrnila iz službe sem ga našla v družbi Mihe, mlajšega prijatelja – bivšega odvisnika, ki pa je bil še vedno na metadonu, ki mu je velikokrat delal družbo. Govorila sem jima o Jezusu in o desnem razbojniku, ki ni bil nikoli v cerkvi, a mu je Jezus vseeno rekel, da bo še isti dan z Njim v raju. Zakaj? Zato, ker je v Križanem prepoznal Boga, ki nedolžen umira na križu, zaradi njegovih grehov.
Namenila sem se še oditi v trgovino, da Dušanu kupim nekaj hrane, a sem kasneje videla, da je ima še nekaj od prejšnjih dobrotnikov, skrite v omarici plinske napeljave, pritrjene na steno trgovine. Začudila sem se, ker nisem nikjer videla njegove običajne steklenice z alkoholom.
Ko sem se vrnila domov nisem imela miru. Na hitro sem zase in za hčerko skuhala kuskus na mleku in ne da bi ga pojedla z robčki v roki tekla nazaj za trgovino. Na poti me je skoraj do glave poškropil mimo vozeči avto, ki je z vso hitrostjo zapeljal v globoko lužo. Moji edini čevlji za dež so bili popolnoma premočeni.
Nekaj časa sva se z Dušanom pogovarjala o Bogu, nato pa sem čutila da je pripravljen. Vprašala sem ga, če želi Jezusa sprejeti za svojega osebnega Odrešenika. Njegov odgovor je bil: »Ja, želim.« Prijela sem ga za njegovo prezeblo in od alkohola oteklo, pomodrelo roko in nanjo položila drugo in mu rekla, naj za mano ponavlja besede molitve, približno takole:
Gospod Jezus. Tu sem pred teboj in spoznal sem, da sem grešnik. Vem, da si zame umrl na križu in tam plačal odkupno ceno zame, za vse moje grehe, prekletstva, bolezni in slabosti. Hvala ti, ker si umrl zame. Prosim te, odpusti mi in me očisti s svojo krvjo. Sprejemam Te za svojega osebnega Odrešenika in svoje življenje predajam tebi. Vodi me, kakor ti veš da je najbolje zame. Amen!
Govoril je hitro, da me je skoraj prehiteval v besedah. Na koncu sva oba rekla Amen. Najini lici sta bili mokri od solz radosti. Božja ljubezen je bila na delu. Z robčki, ki sem jih prinesla s seboj (kakor da bi že vnaprej vedela, da jih bo potreboval), si je brisal oči in nos. Bil je globoko ganjen.
Preden sem odšla, sem mu rekla: »Dušan, če se ti zgodi kaj hudega, ali če ti bo težko, kliči ime Jezus. On pa mi je ob slovesu rekel le: »Strašno sem zaspan, želim se naspati.«
Ob prihodu nazaj domov, sem vzela svoj nahrbtnik, vanj stlačila odejo, ki je bila včasih spalna vreča. V drugi nahrbtnik pa sem stlačila eno manjšo potovalko, dve kartici za telefon, zložljiv dežnik, nekaj brisač, papir, svinčnike in nekaj robčkov. Več ni šlo vanj. Tekla sem nazaj k trgovini, da mu s temi stvarmi olajšam potovanje na primorsko, a ga ni bilo več tam. Oddahnila sem si, ker sem se tolažila z mislijo, da je nekomu le uspelo odpeljati ga v svoj dom na kopanje, britje in spodobno spanje.
Zvečer pred spanjem sem molila zanj in se veselila, ker je v molitvi sprejel Jezusa v svoje srce. Spomnila sem se, da sem ga po nekaj srečanjih začela tikati, a vseeno se mi je zdelo, kakor da ga ne cenim, dovolj in da ga še vedno preveč presojam po njegovem videzu. Bil je človek, ki ga je Bog ljubil, navkljub njegovemu propadlemu življenju. On me je do zadnjega vikal in čeprav sem mu le enkrat povedala svoje ime, ga je v tistem popoldnevu nekajkrat izgovoril. Iz njega je velo nekaj plemenitega, spoštljivega, dostojanstvenega, čeprav mu je alkohol kruto uničil telo.
Naslednje jutro sem skuhala svež čaj, še vročemu dodala veliko medu, stekleničko zavila v brisačo, da bi ostal topel in se odpravila k trgovini.
Na običajnem mestu je bil na stopnički zložen karton za sedenje, a njega ni bilo. Mislila sem si, da je mogoče skočil v bližnjo gostilno in z manjšim nahrbtnikom, ki sem mu ga želela izročiti že prejšnji večer, ko ga nisem našla in sem ga prinesla s seboj skupaj z vročim čajem, odšla v službo. Z malo slabo vestjo sem čaj v službi tudi spila, ker bi bil tako ali tako kasneje mrzel, jaz pa sem bila že nekaj dni zelo prehlajena.
V službi mi je sodelavka nenadoma rekla, na osnovi novic, ki jih je prebrala na internetu, da so na Šegovi ulici našli mrtvega moškega. V srcu sem začutila bolečino, kot bi mi nekdo prebodel srce. Takoj sem vedela, da je to Dušan. Solze so mi kar same od sebe spolzele po licih. Spraševala sem se zakaj mi je tako hudo? Žalovala sem za njim, kakor za svojim bližnjim, čeprav je bil za druge ljudi le usmiljenja vreden, propadel človek, ki mu ni mogel nihče pomagati.
Sodelavka me je gledala in rekla: »Pa menda ne, da žaluješ za tem brezdomcem?« Odgovorila sem ji: »Ko bo v tebi Kristusova ljubezen, boš razumela.«
Zjutraj so ga namreč našli z okrvavljenim obrazom, na mrzlem, mokrem asfaltu; mrtvega. Ležal je s hrbtom na mokrih in mrzlih tleh. V žepu svojega anoraka je imel 150 Eurov, ki jih je hranil za pot na morje, k Matjažu, da mu pomaga naprej, ven iz njegove odvisnosti. Tam je bilo tudi Sveto pismo, knjižica Najdražja mi dežela in Matjaževo pričevanje. Vsega tega sedaj ne potrebuje več.
Pomislila sem na desnega razbojnika, ki je bil križan skupaj z Jezusom. Le ta se ni nikoli krstil v vodi, nikoli šel v cerkev, a mu je Gospod Jezus rekel: »Še danes boš z menoj v raju.«
Zakaj? Ker je izrekel besede v veri in Jezusa s svojimi usti priznal za Boga.
Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril:
»Ali nisi ti Mesija? (Kristus) Reši sebe in naju!«
Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal:
»Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?
In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila;
ta pa ni storil nič hudega.«
In govoril je:
»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«
In on mu je rekel:
»Resnično, povem ti:
Danes boš z menoj v raju.«
Luka 23, 39-43
Na teh, od dežja mokrih in mrzlih stopnicah, ki so mu bile dneve in dneve stol, miza, počivališče za kratko in prepotrebno spanje in mesto za pogovor s tistimi, ki se niso sramovali druženja z njim; na tem mestu, kjer se je odločil, da želi spremeniti svoje življenje, je v večeru pred svojo smrtjo, sprejel Jezusa.
Čeprav mnogi tega ne vedo, čeprav nihče niti ne pomisli da je to mogoče, je Dušan odrešen. Ne zaradi kakršnih koli zaslug, ali dobrih del, temveč zato, ker je v svoji nemoči in svobodni odločitvi, klical ime Jezus. Bil je njegov zadnji trenutek, a Bog nikoli ne zamuja. Vem da me bo pričakal izza nebeških vrat, ko bom tudi jaz prišla tja, kamor želi moje srce.
Zakaj vem? Ker je bil njegov prijatelj z njim po tem in mi je povedal, kako mu je ves vesel povedal, da se je spokoril in sprejel Jezusa v svoje srce. Bil je srečen in smejal se je. Bil je poln radosti in upanja.
Zakaj Bog ni preprečil njegove smrti? Ne vem. Mogoče, ker je vedel, da je bil to najbolj primeren čas v njegovem življenju, edini pravi čas. Bog je videl vnaprej in je vedel, da je bilo to jutro, njegovo zadnje jutro na zemlji, pravi čas za njegov odhod. Umrl je z obrazom obrnjenim v nebo.
Na njegov pogreb sem šla s pomirjenim srcem in z upanjem, da tudi z njegovim bližnjimi, podelim veselo vest odrešenja.
Na Mercatorjevi trgovini, kjer se je običajno zadrževal, je še vedno njegov podpis.
To je poročilo iz Dolenjskega lista z dne 22.maja 2008
Kot smo poročali, je danes zjutraj ob 6. uri Novomeščanka na parkirišču na Šegovi ulici v Novem mestu našla okrvavljeno moško truplo, ki je ležalo na dežju. Kriminalisti in preiskovalni sodnik so opravili ogled, ni pa še znano, ali je 44-letni moški, ki je živel v bližnji okolici, umrl naravne ali nasilne smrti.
Gre za Dušana, ki je pred leti delal na novomeški prometni policiji, a ker se je predal alkoholu, je izgubil službo, to pa mu je še bolj uničilo življenje. Zadnja leta je Dule, kot so ga klicali znanci, večino svojega časa preživljal na ulicah, predvsem na Šegovi in bližnji okolici, še dodaten udarec pa je doživel, ko je zaradi neplačevanja računov ostal brez stanovanja.
Na stopnicah trgovine ga še čaka škatla, na kateri je običajno sedel.
Kot so povedali očividci, je Dule danes zjutraj ležal na parkirišču pred stanovanjskim blokom številka 6 in med Novo ljubljansko banko na hrbtu, obraz pa je imel povsem okrvavljen. V denarnici je imel kar nekaj denarja, kot je povedal bližnji sosed, ki je bil prisoten pri preiskavi, ga je bilo kakšnih 150 evrov.
Obdukcija je pokazala, da ni umrl nasilne smrti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar