Razmišljanja moja - KAR SEJEMO, TO ŽANJEMO - ODGOVORNOST ZA POSLEDICE 1.del

KAR SEJEMO, TO ŽANJEMO - ODGOVORNOST ZA POSLEDICE. 1.del

 

V Rajskem vrtu sta rastli dve drevesi; drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in zla. Sadove, katerega drevesa sta jedla Adam in Eva. Seveda sta izbrala drevo spoznanja dobrega in zla.

 

Zakaj?

 

Bila sta skušana. Hotela sta biti kot Bog. Hotela sta poznati dobro in zlo.

 

Izgon iz raja

 

1 Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« 2 In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva,

3 ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹«

4 Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla!

5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.«

6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel.

7 Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.

8 Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu.

9 Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?«

10 Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.«

11 Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?«

12 Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.«

13 Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.«

14 Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vso živino in vsemi poljskimi živalmi. Po trebuhu se boš plazila in prah jedla vse dni življenja.

15 Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.«

16 Ženi pa je rekel: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.«

17 In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene

in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja.

18 Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje.

19 V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.«

(1 Mojzesova 3:1-19).

 

Sedaj bom prebrala še odstavek iz zapisa John Arnot – Kako pomembno je odpuščati

In on tukaj dodaja:

Temu drevesu bi lahko rekli tudi »drevo obsojanja«. Naš ponos in napuh, ki nam govorita, da smo sami sebi dovolj, sta nas naredila takšne, da si mislimo, da smo dovolj pametni in da imamo dovolj informacij, da lahko izrečemo pravično sodbo o vsaki situaciji. Ljudje čisto instinktivno večino svojega časa izrekamo različne sodbe. Ko pa sodimo, smo običajno negativni, pristranski in nepravični.

Globoko verujem, da nas Sveti Duh poziva, naj se odpovemo obsojanju. Vzdržati se moramo od kakršnega koli obsojanja situacij ali ljudi in jih samo blagoslavljati in jim odpuščati, kajti samo tako lahko teče življenje.

Pomembno je, pravzaprav, kajti zaradi tega sem začela to brati, ker mi je v trenutku, ko sem začela brati, iz tega sestavka v tretjem poglavju, 1 Mojzesove knjige, kjer je opisan dogodek o dveh unikatnih drevesih, v rajskem vrtu, Bog spregovoril.

 

On John Arnot pravi, da je to mnogo let pridigal in učil o teh drevesih. Božji mož Rick Joiner je veliko pisal o njiju, in tudi Ted Hoggart v knjigi osnovno določilo.

 

Pravzaprav, ko sem to začela brati, sem se že nekaj dni spraševala, resnično globoko spraševala: »Zakaj bi me lahko ljudje obsojali, češ, da sem kriva, a vendar pravi Božja beseda, da bomo poželi to, kar smo posejali.

 

Spraševala sem se, kako sem sploh lahko kriva, na primer za to, kar se mi je dogajalo v otroštvu, zato, da sem se zaradi vseh zlorab, vedno poročila z moškim, ki ni bil ne zrel, ne odgovoren, ne zanesljiv, še manj pa duhovno zrel. Toda ali sem lahko od nekoga drugega pričakovala to, kar nisem bila niti sama?

 

In iz takšne zveze, ali lahko nastane kaj dobrega in trajnega.  Saj pravijo, ranjeni in zlorabljeni delajo prav to, kar se je storilo njim samim. In vse se vrti v krogu brez izhoda, kakor so Izraelci tavali po puščavi 40 let.

 

In spraševala sem se spraševala nekaj dni, dokler mi ni Gospod dal odgovora: »Ali imamo opravičilo pred Bogom ali ljudmi za naša dejanja, z opravičilom, češ, zapeljal nas je satan, zapeljani smo bili?«

 

In odgovor je bil; »Ja, kriv si, kriva si!«

 

Vzemimo na primer, da se poročita dva človeka, ki od staršev nista prejela ljubezni, ki sta jo potrebovala, da bi imela pravo samopodobo in pravilno identiteto, ki sta doživljala verbalno ali spolno zlorabo, zavračanje, občutke nezaželenosti in nevrednosti, ter z vso to duševno in duhovno navlako za seboj, sklenila zakonsko zvezo, ki nikakor ne uspeva, ker prinaša v zakon zmedo in vse, kar je v njiju nerazrešeno, pa bi si enostavno mislila, kako sva lahko kriva pred Bogom, pred ljudmi, drug pred drugim, ko sva bila vendar zlorabljena in ranjena, zapeljana od satana.

 

In ženska je lahko bila prva, tako kot Eva, zapeljana, od sovražnika, in je dejansko tako kot Eva, skozi to zapeljanost, napeljala v greh tudi svojega bodočega moža, čeprav je to, kdo je bil prvi, nesmiselno početje, ko gre za greh katerega začetnik je Satan.

In v trenutku, ko sem prebrala, glede Adama in Eve, kako sta bila lahko kriva, ko je vendar satan bil bolj iznajdljiv (prekanjen), prefrigan, goljufiv, in seveda močnejši, kakor Adam in Eva, v svojih lažeh in v svojem vplivu, toda to ju ni izključilo iz krivde. . Bila sta kriva. Zakaj?  Ker nista bila poslušna Božjemu opozorilu.

 

Toda kako je s tem, če mož in žena ne poznata Boga? Tudi to ju ne izključuje iz krivde.

 

In tukaj mi je Gospod pokazal tudi moje življenje; moje življenje, podobno kot življenje Adama in Eve. Torej, kar sta onadva posejala, sta morala tudi požeti. In med drugim je bilo to tudi v tem, da je Eva morala v trpljenju rojevati otroke, da je Adam v potu svojega obraza in v trpljenju prideloval hrano za njihovo preživetje, ta je bilo na njivah trnje in osat.

 

A ne samo to. Najbolj strašno je bilo to, od vsega najbolj strašno je bilo to, da sta s svojim dejanjem in neposlušnostjo Bogu, pravzaprav prinesla prekletstvo na celotno zemljo, na celoten človeški rod, ki se je rojeval v vseh stoletjih in tisočletjih, naslednjih rodov.

 

To pomeni, da sta dva človeka, ker sta bila zaslepljena, prinesla muko, trpljenje in greh, in prekletstvo, na celotno zemljo in na celoten človeški rod. Samo dva človeka.

 

To pomeni, da ko človek greši, pa naj bo to zaradi česar koli, tudi če je po sredi satan, kriv, ker je bil neposlušen Bogu, če ga pozna ali ne pozna.

 

Vsak kristjan, ki se ne ravna po napotkih Božje besede, ampak samovoljno, na osnovi svojih občutkov in čustev, domnevnih videnj, in emocij, je dejansko neposlušen Bogu, in je popolnoma kriv za to, kar je naredil. Popolnoma nosi posledice tega, kar je posejal, in to bo tudi požel. Nima izgovora, češ, zapeljan sem bil. Nima izgovorov.

 

Še več, s svojimi nepremišljenimi dejanji; kot posledico zapeljanosti, zaslepljenosti, nepremišljenosti, prinese v življenje svojih bližnjih, prekletstvo in posledice, za katere oni sami niso popolnoma nič krivi.

 

Podoben primer je v Stari zavezi, ko je Bog zaradi uporništva moških (glavarjev družine), pogubil celotno družino, skupaj z otroci). Dejansko predstavlja to vpogled v to, kako Bog zelo sovraži greh in kako pomembno ga je izkoreniniti.

 

To je resnično kruta resnica, ampak ni drugega izhoda, kakor da se za vsako dejanje, ki ga storim, proti Bogu, proti človeku, proti Božji Besedi, proti Božjim napotkom, pokesamo, da priznamo svoj greh, tako Bogu, kot ljudem, da bomo lahko naprej živeli z Bogom, da ne bomo končali v večnem prekletju, ampak da bomo imeli še vedno možnost, da pridemo v Nebeško kraljestvo.

 

Toda posledice naših dejanj, to, kar smo posejali, bomo morali požeti. Posledice Bog ne bo odstranil. Posledice bodo šle z nami, takšne ali drugačne. In če se ne pokesamo, bodo posledice nosili tisti, ki za naša dejanja niso krivi.

 

Edino, kar smo lahko storili je to, da smo poravnali poti z Bogom, da smo poravnali poti z ljudmi, in da nas čaka večna nagrada, večno življenje, še več, da ne bo naše prekletstvo padlo na naše bližnje in na njihove otroke.

 

Zato je to tako zelo pomembno, to je tako zelo pomembno, da ni vredno, ni vredno, da bi zaradi strahu pred resnico, strahu pred razkritjem, strahu pred priznanjem, ali kakršnega koli sramu, človek tega ne storil in bi izgubil večno življenje.

 

To bi bilo resnično popolnoma nesmiselno.  Zato hvala Gospodu, ker nam govori, in ker nam tudi skozi Svojo Božjo besedo, pokaže odgovore na naša vprašanja, in ti so tako zelo večnega pomena,  tako zelo večnega pomena, da bi jih bilo popolnoma nesmiselno prezreti.

Tebi se zahvaljujem Gospod Bog, ker si mi to danes razkril, da lahko vem, da sem kriva pred Tabo, kadarkoli naredim nepremišljeno odločitev ali dejanje, in da nimam nobenih opravičil, popolnoma nobenih opravičil, češ, da me je zapeljal človek, satan, ali karkoli podobnega.

 

Imam Tvojo Besedo, imam Tvojega Svetega Duha, imam Tvojo milost, in imam tudi Božjo modrost. Hvala Ti, Gospod Jezus. Hvala Ti, Gospod Jezus, za to razkritje. Zelo veliko mi pomeni.

 

Naj bo silno poveličano Tvoje ime, ker živo govoriš tistemu, ki želi slišati resnico.

 

Gospod, Tebe blagoslavljam in te slavim in poveličujem, ker si dober, ker na veke traja Tvoja dobrota, od roda do roda, Tvoja zvestoba, in ker samo ti lahko daš pravi odgovor na naša vprašanja, odgovor, ki je edina Resnica, ki je da in amen.

 

V Jezusovem imenu, amen!

 

Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo. (2 Mojzesova 20:5; 5 Mojzesova 5:9).

 

»Ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde, ampak obiskuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih, na tretjih in na četrtih.« (2 Mojzesova 34:7).

 

Tedaj je Mojzes hitro pokleknil in se priklonil do tal ter rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« (2 Mojzesova 34:8-9).