Razmišljanja moja - KJER NI IZVEDENOSTI, LJUDSTVO PROPADA

 

KJER NI IZVEDENOSTI, LJUDSTVO PROPADA

 

 

 

Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja.

(Pregovori 11:14).

 

Ko sem se danes vrnila iz molitvenega srečanja, sem razmišljala o vtisih, in Gospod mi je pokazal, da se mnogi kristjani (med njimi sem tudi jaz), skrivamo za masko navidezne pobožnosti in svetosti, neprizadetosti in navidezne trdnosti, da bi prikrili svoje trenutne občutke.

 

Ti občutki imajo lahko korenine tudi v našem otroštvu, ko smo se morali prav zaradi ranljivosti v najnežnejšem obdobju našega življenja, zaradi grobosti, ali neprimernega vedenja in govorjenja, avtoritativnega obnašanja staršev, ali drugih ljudi, naučiti skrivati naša ranjena čustva za lažno, primerno masko (bilo jih je lahko več), ki nas je ubranila pred še hujšo prizadetostjo in ranljivostjo, posmehovanjem, ponižanjem ali norčevanjem.

 

To prinesemo v naše krščansko življenje; tako rojeni v Cerkvi, kakor novi kristjani, prihajajoči iz sveta. Tu se še naprej trudimo ob različnih trenutkih prizadetosti, le to prikriti, saj smo kar se tiče prikrivanja že izurjeni.

 

To seveda ni rešitev. Če ne drugi, se mi sami zavedamo, da nas ima ta naša občutljivost v šahu. Ne vemo kdaj pride, ne vemo ali bomo takrat, ko pride, pravilno reagirali, ali nas bodo spregledali ali ne.

 

Kdo pravzaprav ob vsem tem trpi?

 

Mi sami, a ne samo mi, ampak tudi tisti, s katerimi smo pogosto v stiku. In tako nenadoma spoznamo, da v svoji občutljivosti nismo le mi znova in znova ranjeni, ampak smo postali tisti, ki rane zadajamo. Kajti zaradi svojih reakcij, ki izvirajo iz našega otroštva, včasih nezavedno povzročamo prav tistim, ki jih najbolj ljubimo, rane, ki so nas same čustveno poškodovale za celo življenje.  Res je, za celo življenje, vendar ne pa za tiste, ki se srečajo z Jezusom. Vendar žal, ne novi verniki, ne tisti, ki jih poučujejo večinoma ne vedo, kako tako, s preteklostjo obremenjeno osebo, pravilno duhovno obravnavati, da bo popolnoma osvobojena lahko učinkovito hodila naprej, v svobodi in uporabnosti za Božje Kraljestvo.

 

Zakaj je to tako zelo boleče? Ker so nam to storili prav tisti, od katerih smo to najmanj pričakovali, v prepričanju, da nas bodo zaščitili, nas ljubili in nam bili varno zavetje in pomoč, vedno, ko jih bomo potrebovali. Žal, večina otrok živi ali v domovih, kjer ne poznajo Boga in ne živijo po načelih Svetega pisma, ampak kot ateisti, ali še huje v okolju, ki jih obremeni z okultnimi spoznanji, ali zlorabo kakršne koli vrste, ki se prenašajo preko njihovih staršev, nanje.

 

Zato takšni ljudje, ko pridejo k Jezusu, na stvari, ki sploh niso same po sebi nič strašnega običajnim ljudem, reagirajo glede na v njih vpečateno ranljivost, ki se je sploh ne morejo znebiti in se je zelo boleče zavedajo.

 

Kdo in kaj je rešitev za tak problem? Gospod Jezus Kristus. Toda mnogi doživijo duhovno novo rojstvo, nimajo pa spoznanja o tem, da kristjan po novem rojstvu ni očiščen – osvobojen od vse demonske navlake, pridobljene pred spreobrnjenjem.

 

Torej, če oseba ni pravilno duhovno obravnavana in vodena iz strani zrelih kristjanov oziroma cerkvenega vodstva, se ji dogaja ta večni, nikoli končani krog: prizadetost, ranljivost, trpljenja, užaljenosti, ogovarjanja, uporništva, grenkobe, sprenevedanja, nasprotovanja, neposlušnosti, kljubovanja, ponosa, občutka neuspešnosti, odtujenosti. . . itd.

 

Temu sledi, da je po nekaj mesecih ali letih po duhovnem novem rojstvu, takšni osebi  vse težje in težje in vse huje in se začne spraševati, ali je sploh bila odrešena. Mogoče je edini odgovor, ki ga dobi; bodi več v skupnosti z Gospodom, kar mogoče res prinese začasno izboljšanje.

 

In to gradivo naše ranjenosti, prizadetosti, grenkobe in neodpuščanja, hudič z veseljem uporabi za razdiranje edinosti v družinah, na delovnih mestih, v cerkvah in povsod, kjer se zbirajo ljudje skupaj in imajo skupen čas.

 

Rešitev je večplastna, in temelji na podpori te osebe z molitvijo, Božji Besedi, na duhovnem bojevanju, duhovnem osvobajanju osebe, obnavljanju uma osebe z razmišljanjem Božje besede, in vsakodnevnim osebnim odnosom z Bogom v molitvi, ter kesanju. Vse to pa se vedno ne zgodi v hipu, kakor bi mnogi želeli, ampak postopno, saj so korenine duševnih prizadetosti včasih zasidrane globoko, ali celo prikrite.

 

Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega. (Jakob 5:16).

 

»Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, 18 z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Marko 16:17-18).

 

Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. (Psalm 46:2).

 

»Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega« (1 Janez 2:1).

 

Hvala Gospodu, ker mi je to razodel. Sedaj imam veliko dela, da to prinesem predenj. Zavedam se, da le oseba, ki je šla skozi podobne situacije, najbolje lahko svetuje in pomaga osebi, ki je trenutno v isti situaciji.

 

Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim. (Hebrejcem 2:18).