Moja draga mami!
Že dolgo čutim, da ti moram
napisati to pismo. Zavedam se, da znajo biti besede zelo »poceni« in včasih
samo besede brez prave spremembe v mišljenju in dejanjih, ki bi stale za njimi.
Upam, da je pravi čas za to. Če še ni, nič hudega. Pravijo, bolje večkrat kot
nikoli.
Že dolgo razmišljam o tebi in se
zahvaljujem Bogu, da mi je dal prav tebe za mamo, da si me prav ti prinesla na
ta svet in vzgojila.
Prepričana sem, da si bila v tem
kar si zmogla in znala, najboljša mati. Mnoge stvari so mi že ušle iz spomina,
toda vedno se te spominjam kot delavne, marljive, vztrajne in iznajdljive v
vsem, kar je bilo potrebno, da smo preživeli v težkih časih. Bila si podjetna
in ambiciozna in tako si nam vsem, otrokom, skupaj z očetom priskrbela vsega,
kar smo potrebovali za življenje; tako oblačila in hrano, kakor tudi vse kar
smo potrebovali za naše šolanje in rast do zrelosti, v služenju lastnega kruha.
Vendar se vse bolj in bolj
zavedam, da sem ti povzročila nemalo nevšečnosti, trpljenja, skrbi in stisk v
času svojega odraščanja, pa tudi kasneje, vse do danes. Moje življenje ni bilo
takšno da bi se lahko s ponosom ozrla nazaj in rekla, da je bilo vse dobro.
Žal se stvari za nazaj ne da ne
spremeniti, ne popraviti, še manj izbrisati in začeti znova. Kar je bilo, pa
naj je bilo prav ali narobe, je posledično vplivalo name in na vse, s katerimi
sem delila in preživljala svoj čas otroštva, odraščanja in zapuščanja domačega
okolja. Marsikaj od tega kar je bilo narejeno, izrečeno in mišljeno, ni bilo
prav. In vse kar naredimo narobe pušča posledice na nas in na vseh, s katerimi
delimo svoje življenje v intimni skupnosti družine.
Spomnim se, kako sem bila v času
pubertete uporniška, lagala sem, enkrat sem te celo udarila po licu, vpila sem
in se drla nate in na očeta, mnogokrat sem ti povzročala skrbi, strah in
žalost. Ko sedaj pogledam nazaj, mi je zelo, zelo žal. Mami, prosim te, oprosti
mi, ker nisem izpolnila tvojih pričakovanj in sanj, kajti mnogokrat sem delala
stvari, ki jih nisem želela a nisem znala in zmogla drugače.
Spomnim se, kako sem bila vesela,
ko sem šla prvič v šolo, kako lepo so dišali sveže natisnjeni zvezki, knjige in
vse ostalo, kar sem potrebovala. Vse od prvega vstopa v šolo, so bili mnogi
trenutki, ko ti nisem rekla hvala, ko nisem bila hvaležna, še manj pa, da bi ti
večkrat znala to povedati; to izreči. Bila sem sebična in vrtela sem se okoli
sebe in okoli vsega, kar se mi je dogajalo in mi ni bilo všeč.
Spomnim se, kako si me redno
obiskovala v bolnicah, kajti skoraj vsake počitnice, sem pristala tam zaradi
kakšne težave ali bolezni. Vedno si prihajala na obisk, kljub temu, da si se
morala zaradi tega marsičemu odrekati.
Žal mi je, da si nisva mogli
podeliti več osebnih občutij, kajti vem, da te je mnogokrat skrbelo ali bom
varno prišla v šolo in nazaj. Vem, da si večkrat mislila name, ali sem na
varnem in ali mi je dobro. In vem da takrat, ko sem ostala v telovadnici
osnovne šole, ko je bil že mrak in nisem
pomislila, da te skrbi kje sem, si me po pravici našeškala, ko sem se vrnila
domov. To nisi naredila iz hudobije, ampak ker nisi želela, da se moja
nepremišljenost ponovi.
Spomnim se, da si mi na
štedilniku na Aleševčevi, vsako jutro, nad ognjem, ki je gorel v štedilniku,
grela kneipp kavo s kruhom, da sem jo pojedla, ko sem se zbudila za v šolo.
Bila je tako zelo dobra in še danes jo imam zelo rada. Ampak tista je bila
posebno dobra, ker si mi jo pripravila ti in je tolika časa počasi vrela nad
ognjem, da se je na njen nabrala kavna smetanca. Še danes se tega dobro
spominjam.
Kot ženska, ki je tudi velikokrat
potovala, po službeni poti, si morala v času odsotnosti poskrbeti za nas in
vem, da ti ni bilo lahko kadar si bila od doma in si nas pogrešala, kakor tudi
mi tebe. Vedno smo bili unikatno »poštrikani« in nikoli nam ni manjkalo lepih
puloverjev, kap, šalov, rokavic, brezrokavnikov in vsega, kar si znala s
svojimi rokami umetelno narediti iz ljubezni do nas in v ljubezni s katero si
nas ljubila. Hvala ti mami!
Žal mi je za vsako neprimerno
besedo, ki sem jo izrekla kdaj koli proti tebi, ali celo takšno, ki te je
ranila in prizadela tvoje srce. Pravijo: »Ranjeni ljudje zadajajo rane svojim
najbližjim.« Vem, da je najhujša bolečina, če te nepravično ranijo tvoji
bližnji. V vsakem odraščanju pride do ranjenosti, pa naj bo to družina, okolje,
šola, vrtec, kasneje služba. In nikoli nimamo opravičila za naše postopke in
reakcije, kajti ni človeka, ki mu nebi bilo žal za stvari, ki jih je naredil,
čeprav jih mnogokrat ni naredil namerno.
Kolikor poznam tvoje otroštvo in
čas tvojega odraščanja, lahko rečem le to, da ni bilo lahko. Vojna in
pomanjkanje je zaznamovalo mnoge dni tvojega najstniškega obdobja življenja, s
strahom in nesigurnostjo, kaj bo prinesel naslednji dan, ter z lakoto.
Vem, da so bili mnogi trenutki,
ko si želela, da bi te kdo objel in ti rekel, da te ima rad, a tega ni bilo,
ker ni bilo niti časa, in tudi krutost in realnost sveta v katerem si
odraščala, ti ni mogla dati tega, kar vsak otrok tako zelo potrebuje; občutek
ljubljenosti, varnosti in vrednosti. Vsak človek želi v svetu, v katerem živi
najti svoje mesto, kjer se počuti potreben, izpolnjen, koristen in vreden, da
ima njegovo življenje smisel in da ima zdravo podlago za nadaljnje življenje.
Iz vsega tega si postala čudovita mati in žena. Ponosna sem nate!
Žal imajo naši odnosi in naša
življenja nek ponavljajoči vzorec, za katerega se mnogokrat niti ne zavedamo,
da ni popoln in da bi bil lahko boljši, a nekako nismo zmožni priti ven iz začaranega
kroga navajenosti, priučenosti in rutine. Vem, da je vredno poskusiti. Če začne
vsaj eden, se lahko zgodi sprememba.
Mogoče je potreben samo drugačen
zorni kot pogleda na človeka, ki ga poznamo že vse življenje, odpuščanje, mogoče
manj besed, a več dejanj. Mogoče več prihajanj in manj odhajanj. Mogoče več
stiskov roke, pogleda v oči in objemov. Ne vem. Dokler človek živi ima
priložnost, da naredi življenje bolj smiselno, polno in lepše in s tem tudi
odnose z bližnjimi.
Ljubezen bližnjemu ne prizadeva
hudega!
Rada te imam!
Tvoja hčerka Nevenka!
9.9.2015
Ni komentarjev:
Objavite komentar