PORAVNATI POTI Z BOGOM IN Z LJUDMI
Pred 13
leti sem bila v odnosu z očkom moje najmlajše hčerke. Sad tega dejanja je bila
čudovita, črnolasa in rjavooka deklica. Takrat, ko sem jo rodila sem imela 42
let, 15 let starega sina ter 19 let staro hčerko; otroka iz mojega prvega
zakona.
Očka moje najmlajše hčerke je ni hotel
priznati za svojega zakonitega otroka. Nisem ga hotela tožiti, zato sem živela
naprej, kot samohranilka in se veselila vsakega trenutka, dneva in let, ki sem
jih od takrat preživela z njo.
Ko je
bila stara 8 let sem postala kristjanka. Kmalu za menoj je Jezusa sprejela za
svojega Odrešenika tudi najmlajša hčerka. Šele takrat sem se pravzaprav začela zavedati,
kaj sem s svojim dejanjem, izven zakonskim odnosom, storila hčerki, njenemu očetu, sama sebi in
starejšima otrokoma. Navkljub temu, pa sem bila vesela, da nisem iz sramu pred
ljudmi, tega tako z veseljem pričakovanega otroka, splavila, kar je pri Bogu
greh. Danes se mi vse to obrestuje, saj vem, da bi sicer glede na Sveto pismo
umorila svojega nerojenega otroka.
Svojega
očka je do takrat, ko je prišel prvič v cerkev, na nastop, videla le trikrat.
Komaj ga je spoznala, ko ga je ponovno videla neko nedeljo po uspešnem Velikonočnem
nastopu v cerkvi, kamor jo je prišel gledati. Ni vedela da je prišel, ni se
mogla s ponosom ozreti proti njemu, da bi mu z očmi dala vedeti, da se veseli
njegove prisotnosti. On pa jo je opazoval in poslušal, tam zadaj v poslednji
vrsti, skrit za mnogimi vrstami ljudi. V njem se je prebudila ljubezen do tega
otroka, nikoli sprejetega v njegovem srcu. V njem se je prebudila živa vest in
Božji dotik mu je dal spoznanje, da je strašen grešnik. Prve besede, ki jih je
izgovoril, ko smo izstopili iz cerkve so bile: »Jaz sem strašen grešnik. Jaz
sem strašen grešnik.«
Nenadoma
mu je bilo žal, zelo žal za vsa ta izgubljena leta in sklenil je, da bo poravnal
in popravil, kar lahko, tako pred Bogom, kakor pred ljudmi. Trinajst dni po
prvem prisostvovanju na bogoslužju v cerkvi, je na občini uradno priznal najino
hčerko tudi za svojo hčerko.
Tistega
dne na občini, sem lahko uslužbenkam pričevala o Jezusu Kristusu, o Bogu, ki mu
služim in je dober, zelo dober. Tega dne so hčerki na njeno željo tudi spremenili
ime, kajti hotela je imeti ime, Marija.
Nekaj dni
za tem je Jezusa Kristusa je sprejel v svoje srce, za svojega Odrešenika in
Zveličarja, saj mu je bil pripravljen predati vse svoje grešno življenje in
stopiti na pot zvestobe, in ljubezni. To je bil eden največjih čudežev mojega,
njegovega in hčerkinega življenja. Spoznala sva, da nama je Bog pripravljen
odpustiti vse napake, ki sva jih storila v svoji nevednosti in nepoznavanju
Božjih načel, ki so razodeti v najčudovitejši Knjigi našega ljubljenega
Odrešenika Jezusa Kristusa – v Svetem Pismu.
»Bog je namreč tako vzljubil ta svet, da je dal
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdorkoli veruje vanj ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.«
(Evangelij
po Janezu 3:16).
Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo
krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo
pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel
je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da
opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom
3:25).
Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili
mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je
vse grehe. (Kološanom 2:13).
Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo
odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. (1 Janez 1:9).
Ni komentarjev:
Objavite komentar