Moja doživetja - KO NEOPISLJIVO VPNEŠ V SPONE OPISLJIVEGA

 

                    KO NEOPISLJIVO VPNEŠ V SPONE OPISLJIVEGA

 

 

Danes, 6.12.2021, ko poskušam opisati, kolikor je to sploh mogoče, kaj se mi je dogajalo včeraj z Gospodom, še vedno ne morem doumeti, zakaj se mi je to dogajalo. Lahko samo sprejmem, prebivam v tem in se zahvaljujem Božji veličastni modrosti, ki ve kaj in zakaj karkoli dela.

 

Res, nemogoče je zajeti vse, kar sem doživela, ker je duhovno dogajanje večinoma neopisljivo. Ko pa poskušamo to duhovno neopisljivo zabeležiti, izgubi pomemben del nadnaravnosti, ki je bistvo vsega dogajanja in doživetja, človeka z Bogom.

 

Ne vem kje začeti in tudi ne vem, kje je začetna točka tega, kar se je odvijalo to nedeljo, 5.12.2021. Mogoče se je začelo prejšnjega dne, mogoče traja že nekaj časa in se odvija pod popolnim vodstvom Svetega Duha. Ne vem. Ne morem potrditi z dejstvi, kajti to ni Božje merilo in Božji standard opisovanja nadnaravnega.

 

Že pred nekaj tedni se me je začel Sveti Duh dotikati na poseben način. Skozi sanje, skozi Božjo besedo, skozi molitev, skozi slavljenje. Bili so trenutki, ko sem proklamirala besedo, ko je nenadoma prišlo nadme kakor val in me potegnilo vase. Začela sem neutolažljivo jokati in jokala uro ali več, dokler se ni Sveti Duh odločil, da je dovolj. Vem, da Bog Sveti Duh ničesar ne dela brez razloga.

 

In potem spet čas, ko sem Gospoda slavila s pesmimi, ki mi jih je dal Sveti Duh in sem med slavljenjem začela neutolažljivo jokati.

 

Bila so jutra, ko sem prihajala pred Gospoda v zastopanju za našo deželo, ko je prišel Sveti Duh z Božjo močjo, sočutjem in usmiljenjem, do izgubljenih v tej deželi in me potopil v solze neizrekljivih vzdihov, ki so prihajali iz Božjih ust. Kako velika je Božja ljubezen do ljudi, da bi se rešili.

 

Bil je dan, ko sem gledala video, kjer je v moči Svetega Duha odzvanjala pesem: »Jesus, we love you, we love you, we love you!« in je ta pesem odzvanjala v mojem duhu, dokler je ni Sveti Duh preoblikoval v pesem, ki se je oblikovala v mojem srcu v veličasten slavospev Vsemogočnemu Bogu; Jezusu Kristusu, ki je Kralj kraljev.  Nastala je pesem: »Jezus, ljubimo te, ljubimo te, zato kar si!«

 

In nadaljevalo se je v nekem jutru, skozi sanje, ko veš, da ti je sam Bog govoril in dal odgovor na tvoje vprašanje Njemu.

 

Ali ne pravi stih v Apostolskih delih:

» . . . Temveč izpolnjuje se, kar je bilo napovedano po preroku Joélu:

In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog:

razlil bom od svojega Duha čez vse meso,

in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere

in vaši mladeniči bodo gledali videnja

in vaši starci bodo sanjali v sanjah.

Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dekle

bom v tistih dneh izlil od svojega Duha

in bodo prerokovali.

(Apostolska dela 2:16-18).

 

In spet trenutek, ko čutiš, da te Bog kliče na kolena predenj, da s svojimi usti priznaš, da želiš Njega, samo Njega, Njegovo pot in Njegova dela, Njemu v slavo in čast in te blagoslovi.

 

Ne vem kaj se je dogajalo takšnega v predhodnem dnevu, v soboto, a vem, da je bil tudi ta dan, z vso svojo vsebino vpet v to dogajanje. Proučevanje moči duhovnega vojskovanja, učinkovitih molitev in delovanja v avtoriteti, ki nam jo je dal Gospod Bog Jezus Kristus, v Svoji Besedi. Vsemu temu pa je dodal piko na i John Ramirez, ki ga je Bog potegnil iz krempljev najgloblje teme, da danes lahko na osnovi spoznanja, ki ga je prejel v tem času, deluje v prid Božjega Kraljestva in v škodo vladarstvom in oblastem sil teme.

 

Ali ne velja tudi za vojaške dejavnosti v tem svetu, da je v prednosti tisti, ki pozna strategije in načrte delovanja sovražnika?

 

Tako sem v tistem jutru v času, ko stojim pred Božjim obličjem, v zastopanju stala pred Božjim, svetim obličjem, da zastopam skupnost, v katero sem v tem dopoldnevu nameravala oditi na bogoslužje.

 

Molitev ni bila nič posebnega, dejansko le malo spremenjena. Ali ne pravijo: »Če se ti zdi, da leta in leta moliš za neko stvar, a se ne zgodi nič, kar bi dajalo znake uslišanja molitev, ne prineslo nobene spremembe za tisto, tistega, za kar se moli, se mora spremeniti način molitve. Molitev je bila močna, odločna, izrečena v veri v Vsemogočnega Boga, ki mu služim in v popolnem prepričanju, da se bo zgodilo prav to, kar sem prinesla pred Gospoda, ker je bilo izrečeno v avtoriteti imena Jezus.

 

Ali ne pravi Gospod:

 

»Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod.« (Izaija 55:8).

Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo. (Efežanom 3:20). 

In On nam je pripravljen dati mnogo več, kakor mislimo ali verujemo, ker nas ljubi in je dober Oče.

 

Bog mi je v tem jutru priskrbel prevoz, kakor vedno. On ve, kaj potrebujem. Že v avtu, med vožnjo sem rekla: »Danes ima Bog za nas več, kakor običajno. Danes ima Bog za nas nekaj velikega.«

 

Je bilo to res za vsakogar v skupnosti? Ja, bilo je, a z enim pogojem, da je bilo tvoje srce lačno in žejno Njega. On to vidi. On to vidi. In moje srce je bilo lačno in žejno te rose s Hermona . . . . .

 

Že ob uvodni besedi sem vstala. Stala sem pred Bogom Besede. Ni mi bilo mar, če bom stala sama. Božja Beseda iz Svetega pisma in na kratko razložena, mi je bila danes tako zelo močna in živa.

 

Nato se je začelo slavljenje. Bog je vedel, kaj se bo dogajalo v tem dnevu. On vse ve. In vem, da so bile tudi pesmi, ki so bile izbrane za današnje slavljenje, Njegov izbor. Že besedilo in melodija prve pesmi, me je potegnila noter, globlje kakor običajno. Pesmi, ki so se pele so imele globlji in močnejši vpliv, kakor običajno. Vem, da je Bog blagoslovil slavilno skupino.

 

Čutila sem, kako se je nekaj spustilo na moje telo, od zgoraj in šlo v mojo notranjost. Zdelo se mi je tako močno, da sem se komaj obdržala na nogah. Začela sem jokati. Vse moje telo se je treslo pod vtisom ljubezni, ki se je v moči spustila nadme in vame. Zdelo se mi je, da se izgubljam v nečem, kar je večje, mnogo večje, kot lahko razumem. Bilo je močno, pretresljivo močno.

 

To ni bil samo jok, temveč globoko spoznanje veličine v meni in okoli mene. Bilo je tako močno in prevzemajoče, da nisem mogla več slediti besedilu pesmi. Edino, kar je prihajalo iz mojih ust, je bil vzdih: »Jezus, Jezus, Jezus!«

 

Nisem vedela, ali naj stojim, ali naj se naslonim na naslonjalo sedeža pred menoj, ali naj se usedem, ali naj pokleknem. Vrtelo se mi je od vse prisotnosti v meni in okoli mene. Pomislila sem, kaj če padem? A sem pozabila na vsak strah.

 

In začutila sem močno maziljenje, blagoslov, ki je rastel in rastel v predelu mojega trebuha, kjer pravijo, da se nahaja Sveti Duh. Moč tega blagoslova je bila vse večja in večja, jaz pa vse bolj v solzah in joku, ki je pretresla moje celotno bitje. To je bil Bog Sveti Duh, to sem vedela. To je bil Gospod Bog.

 

In v nekem trenutku sem rekla, potihoma  seveda, v svojem srcu: »Toda Gospod, tega si nisem zaslužila. Tega si nisem mogla na noben način zaslužiti. O, moj Bog, jaz, ki sem te tolikokrat izdala in zatajila! Ki sem ti tolikokrat obrnila hrbet, ne obraza. Jaz, ki sem tolikokrat mislila, da se je Tvoje obličje odvrnilo od mene!«

 

Bog pa je bil tiho, le ljubil me je.

 

Ponovno sem pela, a se vsake toliko časa izgubila v slavljenju v Duhu. Solze so še vedno tekle, neustavljive, zaradi moči ljubezni, ki se je izlivala vame od zgoraj. Govorila sem mu: »Tukaj sem, Gospod, tukaj sem in želim samo Tebe. Želim biti samo zate in služiti samo Tebi. Ne želim sveta in tega kar ponuja, želim samo in le Tebe in kar je Tvojega, moj Gospod in moj Bog!«

 

Čutila sem, da je Bog močno navzoč v prostoru. Da je strah Božji zavel v prostoru in se prelival od enega do drugega. Jaz pa sem padla na kolena pred njim, pred Njegovo silno močjo in ga počastila. Ja, bil je On, On sam, Gospod v spremstvu Svojih angelov v pišu vetra Svetega Duha, ki je zavel v skupnosti.

 

Slavljenje se je končalo, jaz pa sem še vedno stala, ko je brat napovedal zbiranje desetine. In tega dne sem dala več kot običajno, ne da bi vedela zakaj.

 

In za tem je sledila Gospodova večerja. Sveti Duh je še vedno močno deloval v meni. Nagovor k Gospodovi večerji je bil globoko pretresljiv in izpolnjen s strahospoštovanjem do Boga. Danes smo jo vzeli na globlji in bolj spoštljiv način, kakor običajno, v Njegovi sveti in močni navzočnosti.

 

In nato je bila Beseda. Jaz sem si v srcu želela, da se slavljenje nebi nikoli končalo, da bi trajalo in trajalo ves čas bogoslužja, ves dan in v večnost z Njim, a očitno je bila to samo moja želja. V srcu sem rekla Gospodu: »Prosim te, Gospod, naj se ta močni blagoslov v meni ne izgubi. Naj ostane v meni.«

 

In bila je beseda, beseda o desetini in darovih. Močna beseda. . . . . .

 

Po bogoslužju me je brat odpeljal do doma. Odšla sem v svoj dom, zaprla vrata in se takoj začela pogovarjati z Gospodom, se mu zahvaljevati za vse, kar mi je storil in mu izkazovati hvaležnost.

 

Po kosilu sem hotela nekaj prebrati, a mi Sveti Duh ni dal miru, kajti blagoslov je bil še vedno z mano, tako da sem padla na kolena pred posteljo in spet s solzami in jokom predajala sebe in vse kar sem in kar imam, Njemu.

 

Nato sem vstala, Božji blagoslov pa je bil še vedno z menoj. . . .

 

Zunaj je sijalo sonce, čeprav je bilo mrzlo, le dve stopinji Cezija. Odšla sem na sprehod in se vrnila čez eno uro.

 

Pred menoj je bilo še vse popoldne. Medtem ko sem na računalniku popravljala nek tekst, sem ves čas čutila močno delovanje Svetega Duha v svojem telesu. Tako čudovito, tako močno in blagodejno, ter pomirjajoče hkrati, ob vsem zavedanju, da je Bog z menoj, bolj kakor običajno.

 

Popoldan sem se odločila, da bom slavila Gospoda in to je zame tako čudovit čas, ker vem, da me rad posluša, ne glede na to, da nimam niti glasbene šole, niti posluha, niti v glasbeni šoli izpiljenega glasu. Toda on vidi moje srce in to mu je dovolj.

 

In prišel je večer in odločila sem se, prav hrepenela sem, da grem k Božji Besedi. Usedem se za mizo v kuhinji in odprem Sveto pismo na naslovu (Sveto pismo berem po vrsti); Pavel v Tesaloniki. . . . . v Apostolskih delih.

 

Bežno sem videla ta naslov, še nisem začela brati, ko je spet z vso silo prišlo nadme kakor mogočen veter, kakor silen piš, kakor da bi me v svoj objem zajele močne Božje roke. Izgubila sem se v njih. Predala sem se jim.

 

Solze so spet tekle in tekle neustavljivo. Ob sebi sem imela robčke, s katerimi sem si poskušala obrisati oči, nos, toda solz ni bilo mogoče posušiti. Pretresalo me je in iz mojih ust so prihajale spontane besede predaje, hvaležnosti, molitve, zahvale, upanja in zaupanja v to, za kar vem, da je Njegova volja za moje življenje, v pogovoru z živim Bogom, ki je bil živo prisoten in delujoč v meni, kakor v današnjem jutru, ves dan in v tem večeru.

 

Trajalo je in mislila sem, da se ne bo nikoli končalo. Pravzaprav si sploh nisem želela, da se konča. Hotela sem da traja. Hotela sem biti z Njim. Hotela sem Njega. Jaz sem bila Njegova in On je bil moj. To je bila nadnaravna edinost Duha, ki se je razplamtela v mojem duhu.

 

Ni mi bilo potrebno razmišljati kaj naj mu rečem, kaj naj mu govorim, kako naj ga slavim, kaj naj mu predam, teklo je, neustavljivo kakor živa Reka, kajti v njej sem bila. Če bi bila tiho, bi poznal moje misli, če nebi izrekla ničesar, bi po utripu mojega srca vedel, kaj mi pomeni. Vedela sem, da me brezpogojno ljubi. Vedela sem, da si ne želim nikogar več in ničesar več, le Njega in samo Njega.

 

Nisem pogledala na uro, ko se je začelo, niti ko se je končalo, a vem, da je trajalo dolgo. Imela sem le eno željo, da mi da več in več Sebe in odvzame več in več mene. Hotela sem le biti vse bolj podobna Njemu in polna Njegove moči in ljubezni.

 

In potem sem šla k Božji besedi in brala in brala. Kajti On je bil z mano. Ko sem brala, sva hodila skupaj s Pavlom po provincah Azije, podoživljala preganjanje, ki ga je doživljal on in globoko vero in pripadnost Njemu, ki ga je izbral za Svojega apostola. Zdelo se mi je, kakor da razumem več, kakor običajno in globlje, kot običajno.

 

In dneva je bilo konec, vendar vem, da se je moja pot z Gospodom, danes oplemenitena z Njegovo silno močjo, pravzaprav šele dobro začela. Z vsem srcem se predajam tej poti duhovne avanture, ki jo ima zame.

 

Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. (Jeremija 29:11).