Toda o Sionu se bo reklo:
»Mož za možem je v njem rojen,
on sam ga utrjuje, Najvišji.«
Ps 87:5
ON SAM GA UTRJUJE, NAJVIŠJI!
Ob prevajanju teksta o ponovnem
rojstvu v duhu iz Duha in ob razmišljanju o mojem velikem hrepenenju, da bi
Božji služabniki v večini svojega življenja odsevali Kristusov lik, me je
globoko spreletelo spoznanje, da pričakujem od sobratov in sosester, da so to,
kar vedno ne morejo biti, ker je to odvisno od trenutnega stanja Duha v
človeku, in se vidno izkazuje s sorazmernostjo posvečenosti ali človeškosti.
Nad tem spoznanjem sem bila zelo
pretresena. Zdelo se mi je tako zelo sebično, hkrati pa je izražalo moj strah,
da nebi kdorkoli v meni in na mojem zunanjem izkazovanju »krščanskega videza«,
povzročil spremembe; duhovne ali čustvene, ki bi lahko zrušile krhko duhovno
predstavo v meni, o meni sami in o drugih, ter drugih o meni.
V bistvu sploh ne gre toliko za
zunanji vtis, kakor za željo, da bi bili tudi kristjani med seboj, zmožni drug
drugemu izkazovati pravo Božjo ljubezen.
Popolnoma se zavedam, da nismo Bog.
Popolnoma se zavedam, da živimo v svetu greha in zla, ki nas obkroža s stvarmi,
ki si jih v svojem življenju ne želimo več. Popolnoma jasno mi je, da se lahko
še tako trudimo, a ne bomo v popolnosti mogli delati tega kar hočemo, navkljub
obnovljenemu duhu, ampak tudi to, kar nočemo. Saj sam apostol Pavel pravi:
»Saj ne
razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam
to, kar sovražim. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava
dobra. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem
namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti
je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem,
marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam
več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.« (Rimljanom 7:15-20).
Tudi to vem, da smo ljudje, ki
smo postali Božji otroci, po njegovi čudoviti milosti, še vedno na poti obnove
uma, iz starega v nov način razmišljanja, dojemanja in življenja, vsak pač na
svoji stopnji. Toda sprašujem se, ali si
raje želim v drugem videti lažni, narejeni, zunanji vtis pobožnosti, čeprav je
zaigran, ali si bolj želim videti to, kar v tistem trenutku je, samo človek, a
vseeno drugačen od človeka, ki še ni prišel k Bogu.
Presojanje – zunanje presojanje,
kdo je in kdo ni; koliko kdo je in koliko kdo ni; s človeškimi očmi, le kaj
drugega je to, kakor samopravičnost, ponos in strah.
Kdo tako živi? Kdo si tega želi?
Tisti, ki je nesiguren vase in v
to kar je v Kristusu on in tisti, ki prihajajo na bogoslužja. Tisti, ki je
ranjenih čustev in je prepričan, da človek izpolnjen z Božjo ljubeznijo, ne bo
nikoli ranil drugega človeka. Tisti, ki se boji, da bi ga stik s takšnim
človekom pohujšal, okužil, ga umazal.
Toda s tem ni rečeno, da niso
prav nanovo rojeni kristjani, ob vsem kar vidijo in glede na njihovo trenutno
dojemanje in doživljanje Duha, tako zelo pohujšani ob vsem, kar vidijo in
slišijo v času svoje nedoraslosti in neutrjenosti duše, da v svoji ranjenosti
in nerazumevanju, da je Cerkev živ organizem in skupek ljudi na različnih
stopnjah duhovne zrelosti, zapustijo Cerkev in se ne vrnejo nikoli več. Za to so
soodgovorni tudi tisti, ki že dlje časa hodijo s Kristusom in bi morali biti že
učitelji in zgled drugim.
Upati si, biti to kar si trenutno
v Kristusu, ne glede na vidno nianso duhovnega stanja v sebi ali drugih in
verovati, da si navkljub temu Bogu všeč in da te ljubi, to je pravo krščansko
življenje.
Mogoče obstaja strah: »Če on, ona
ne izkazuje tega, kar jaz mislim, da bi moral, potem ne bo mogoče uspelo niti
meni.«
O, Bog, ali nismo odvisni od Tebe
in ne od ljudi?
Ali nas lahko karkoli umaže od
zunaj, dokler ne pride v naše srce greh obsojanja, primerjanja, krščanskega
perfekcionizma, ko poskušamo stvari obvladovati s svojo močjo, namesto da bi
Bogu dovolili, da naredi po svoje, na svoj način in ob svojem času.
Nikoli, nikoli ne moremo biti
podobni Bogu, če on sam ne naredi te podobnosti v nas in jo tudi ohranja, seveda,
če mu dovolimo. S tem pa še ni rečeno, da se nam ni potrebno prizadevati za to,
z branjem Svetega pisma, molitvijo, prihajanjem na bogoslužja. In to je konstantna
in trajna stvar v življenju spreobrnjenega človeka, ki ga je Bog dvignil iz
blata tega sveta, s tem da ga je očistil v svoji Sveti krvi in postavil na Skalo.
Kakor mora umazan otrok vsak večer biti skopan, ali vsaj umit z vodo, tako smo tudi
mi, kristjani, vedno potrebni te krvi očiščenja. Toda nekateri se približamo
bolj, nekateri manj. Nekateri celo mislimo, da se nam bo približal kar On sam,
ne da bi izrazili potrebo po tem. Lahko stojimo pod curkom, lahko ob njem, da
nas le poškropi, ne pride pa v globino.
In kaj sedaj? Bog, pomagaj mi,
kajti če je v meni tako velika ljubezen, kakor jo imaš ti do mene, potem lahko
ljubim in odpuščam, kakor si ti odpustil meni, vedno in popolnoma.
Toda priznam, v meni je ni toliko,
včasih skoraj nič. Ne, v meni je tako malo ljubezni, da ne »ne vidim vedno tega«,
kar delaš Ti v drugih z očmi ljubezni, ker se vse tako ali tako ne vidi, ampak
gledam na vidna znamenja, ki niso vedno odraz tvojega trenutnega duhovnega
dela.
O, Bog, pomagaj mi, kajti želim
biti podobna Tebi, a ne morem in prav zato iščem v drugih podobnost, ki bi mi
pokazala količino tvoje prisotnosti v Cerkvi.
Gledam druge, a ne vidim sebe in
ne vidim Tebe, kakor bi te morala videti in gledati. Kajti ti si v Cerkvi, Bog,
ki ljubi človeka, ki se ne rešuje s svojo močjo; niti en dan, niti en trenutek.
Kajti ko bom gledala Tebe, bom
ljubila kakor ljubiš Ti in si bom upala biti to, kar sem, tudi v svoji
človeškosti in človeškosti drugih, dokler sem še tu na zemlji.
15.1.2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar