USLIŠANA
MOLITEV
V
nedeljo, 14 maja, sem šla ob pozivu evangelista, ki je služil z Besedo, naprej,
da s tem izrazim potrebo in pripravljenost sprejeti od Gospoda vodstvo, poduk
in uslišanje. Zavedala sem se namreč, da sem tudi jaz v svoji nepazljivosti in
nepoučenosti predala sovražniku teritorij ozemlja, ki mi ga je Gospod zaupal v
varstvo. Prosila sem ga za spravo v naši družini.
Zavedala
sem se, da mi brez Njega to ne bo uspelo. Prosila sem Gospoda, da mi pomaga, da
me vodi, da mi da spoznati, kaj pomeni ljubiti svoje sovražnike, kaj pomeni
Božje usmiljenje in kaj pomeni ne samo govoriti, ampak živeti Božjo ljubezen.
V
tistem trenutku se ni zgodilo nič konkretnega. Zaupala sem. Vedela sem, da
Gospod uslišuje naše molitve, še preden jih sploh izgovorimo.
V
ponedeljek 15. maja na molitvah, mi je Gospod zelo globoko razodel, kako zelo
nas je ljubil, ko je šel na Golgoto. Zasramovali so ga, pljuvali vanj, ga
ranili in poniževali, On pa ni odprl ust, ni se branil ne z besedami, ne z
vidnimi dejanji svoje moči. Božji Sin, v katerem je bila vsa moč vesolja, vsa
sila stvarjenja, vsa zmaga nad pokvarjenim svetom za katerega je šel umret na
križ. Bil je ponižen in tih. Ni se trkal
po prsih in govoril da je Bog, ni se okoriščal z nazivom Sin Boga, ni se dal
izzvati, da bi dokazal in izpostavil svojo moč. Bil je le na videz nemočen, v
resnici pa prav zaradi tega mogočen zmagovalec nad zlimi silami sveta.
Jaz
pa in mi vsi, ali se ne trkamo neprestano na prsi in govorimo in se bahamo, da
smo kraljeve hčere in sinovi. Samo-pravično se včasih povzdigujemo nad neverne,
tavajoče, iščoče, nemočne, ki še ne morejo razumeti kaj smo po milosti
Gospodovi postali. Pa vendar, ali ne delamo to v prepričanju, da delamo
najboljše, da bodo prisluhnili našim besedam, jih razumeli in sprejeli edino
Resnico? Pa se ne zgodi tako in potem smo razočarani mi, še bolj pa tisti, ki
jim dopovedujemo nekaj, kar trenutno še ne morejo razumeti.
Potrebno
pa je samo eno: ljubiti. ljubiti, ljubiti..........
Ko
sem postala Božji otrok, sem nenadoma videla samo Jezusa, mojega Odrešenika, mojega
nebeškega Očeta, bila v čudoviti ljubezni Svetega Duha. Preplavljena sem bila z
vsemi blagoslovi iz nebes in takrat sem pozabila da me prav tako kot prej, ko
se še nisem srečala z Jezusom, potrebujejo moji otroci, moja mama, moji bratje
in drugi. Bila sem le jaz in moj Ljubljeni Gospod. Bila sem prepričana, da če
bom govorila o Njem, bodo vsi šli za Njim in Ga vzljubili.
Žal
se ni zgodilo, kakor sem pričakovala, si želela in mislila.
Nenadoma
sem spoznala, da sem na eni strani prepada, jaz in moj Rešitelj in na drugi
strani prepada moji domači. Prepad je bil iz dneva v dan širši in globlji. Jaz
nisem razumela zakaj ne morejo vzljubiti mojega Boga, oni pa niso mogli
sprejeti, da so zapostavljeni zaradi nečesa nevidnega, neslišnega, neoprijemljivega,
kar ne morejo razumeti, kaj šele sprejeti. Počutili so se jezni, ljubosumni in
zapostavljeni. Mislili so si: »Spet je našla zabavo samo zase.«
Gospod
mi je na molitvah pokazal osebo, mojo starejšo hčerko, ki me je najbolj
potrebovala, jaz pa sem ji ponujala nekaj, kar ni mogla sprejeti, ker še ni dovolj
razumela. Želela si je le preproste človeške ljubezni, brez »vsiljivca«, ki ji
jemlje materino pozornost in ljubezen. Ni želela spremembe, ki jo je doživela
njena mati.
To
globoko spoznanje me je pretreslo, ker sem na nek način spoznala svojo
sebičnost. Zato si še bolj želim postati podobna Gospodu, v Njegovi ponižnosti
in usmiljenju, v Njegovi ljubezni. Njegova ljubezen je brezpogojna
Vem,
da Bog prebiva v mojem srcu, kar mi ni potrebno venomer razglašati, saj se to
lahko vidi in občuti po Svetem Duhu, ki je v meni. Želim pa ljubiti, objeti, razumeti,
se pogovarjati in sočustvovati s tistimi, ki še ne morejo sprejemati tega, kar
imam in kar sem, brez da o tem neprestano govorim, ker jih s tem odvračam od
sebe in od Njega, vznemirjam.
Bog
usliši molitve in v torek 16.maja, sta nepričakovano prišli k meni na obisk
moja mama in hčerka in s praktičnim življenjem sem lahko preizkusila ali zmorem
ljubiti drugačne od sebe, še preden postanejo del Božje družine. Spomnila sem
se na Gospoda Jezusa, ki je umrl za naše grehe, ko smo bili še grešniki. Ali ne
morem tudi jaz ljubiti svoje bližnje, še preden postanejo Božji otroci. Imela
sem priložnost opravičiti se in v sproščenem ozračju smo si izmenjali besede,
ki so dolgo časa nemo prebivale v njunih srcih polnih grenkobe.
Naj
nam Gospod pomaga, da bi lahko jaz, prav tako pa tudi moji domači ponovno
vzpostavili medsebojne odnose, ki nas bodo zbližali kljub drugačnim mnenjem in
prepričanjem.
Hvala
Gospodu Jezusu za hitro in presenetljivo uslišanje in delovanje. Gospod dela
čudovite stvari in vredno mu je zaupati in vztrajati.
Maj 2006
Ni komentarjev:
Objavite komentar