Pogovor z živim Bogom!
O, Bog, moja duša je polna
koprnenja. Včasih mislim, da mi bo počilo srce. O, ko bi le res počilo, mogoče
bi se potem kaj od tega, kar si tako zelo želim, res zgodilo. Tebi, moj Gospod,
pa je srce počilo za nas na križu, ker nisi samo molil za nas, ampak si tudi
storil, kar si se odločil storiti in hotel storiti. Tvoje dejanje poslušnosti
nas je rešilo, Tvoja smrt odkupila.
Sprašujem se, Gospod moj, zakaj
se še ni zgodilo, zgodilo to, po čemer tako hrepeni moj duša. Ali imam premalo
vere? Ali ne molim dovolj? Ali so zapreke prevelike?
Bog, moj! Že 60 let molijo moji
dragi bratje in sestre. O, Bog, ali si gluh, ali je bila moč teh molitev
prešibka, da bi obrnila ključ v Nebeških vrat in jih odprla na stežaj.
Ali ne slišiš, Gospod, kako
vpijemo k Tebi? Ali vpijemo samo z usti, srce pa je tiho?
Saj Ti veš Gospod, kaj sem jaz,
da bi se zaradi mene zgodilo, ko vendar molim le ne polnih devet let. Nikoli še
nisem celo noč molila kakor Jezus in tudi solze, ob katere se mnogi v cerkvi
spotikajo, kako naj jih prikrijem. Toda saj vem, moje solze niso znak, da ti
zmaguješ v molitvi, niti, da molim prav to, kar ti želiš, le moj duh se topi v
delovanju nebeške bližine, o, kaj je človek, da sme stati pred Teboj. In tvoje hrepenenje
po izgubljenih dušah, ko prihaja ječanja vzdih iz globine duše, kako naj to
prikrijem, ko je vendar včasih tako silno, da ne razumem, kako so vsi tako zelo
tiho. Oh, saj jih verjetno ne slišim, ali pa ne morem slišati, ker sem preveč
zaposlena s Teboj in Ti z menoj.
O, kako težko je biti včasih
"spodoben" v cerkvi in se prilagoditi večini, ko mi vendar Tvoja Beseda
prebada srce kakor meč in vzbuja v meni burna čustva glede mene, mojega stanja
pred Teboj in glede Tebe, ko spoznavam, kako zelo se Ti želim približati, Ti
biti podobna, delati Tvoja dela, a ne znam in ne zmorem tako, da bi bilo prav v
tvojih očeh.
Vem, Gospod, da Ti ne zahtevaš od
mene, da bi karkoli storila v svoji moči in tudi vem, če bi res molila, kakor molitveni
bojevniki preteklosti, bi se že zgodilo, bi že uslišal in udejanjil, da bi to
videle moje oči in slišala moja ušesa. O, Bog moj, prevzemi mojega Duha v
primež, naj boli, kakor ženo, ki v mukah rojeva dete. Gospod, ne daj, da mi
življenje mine brez sadu, brez bere Božje v tem mestu. O, Bog moj, ujemi me v
bolečino duše, ki rojeva v molitvi, stoječ v razpoki, zanašajoč se na Tvojo moč
in slavo.
V Tvoji Besedi piše:
"Pojdite po vsem svetu. . . . . ", jaz pa še v svojem domu nisem
storila, kar praviš. O, Bog, kaj pomeni pojdite? Ali pomeni to, najprej na
kolenih izboriti duše h katerim nas pošiljaš? Ali to pomeni oditi in računati
na Tvojega Svetega Duha, ter v veri pričakovati Tvoje delovanje? O, Gospod
Jezus, ne morem več čakati, ne morem več čakati. . . .
Moja mama stoji pri vratih
večnosti. Prišla bo ura dneva ali noči, in če bo hotela ali ne, bo morala
stopiti skoznje. Gospod moj, ali mi ne boš dal bremena, silnega bremena za
njeno izgubljeno dušo, da jo v svojem srcu prinesem predte? O, Bog moj, ne
odlašaj. Zajemi me v ta primež Duha in daj mi zmago. Ne le zanjo, ne zame, Zate,
za Tvojo slavo, da bo duša, za katero si umrl, ki ni slučajno moja mama,
stopila skozi vrata v večno življenje. Ti veš, da sama nimam moči, da bi zmagovito
molila za njeno dušo in tudi ona ne, da pride k Tebi, ker je v kletki duhovne
zaslepljenosti; pomagaj nama. Ti veš, da jo vse sile pekla želijo ohraniti na
poti pogube. Toda ali nisi ti svet premagal, ali nisi ti Zmagovalec?
Gospod, tukaj sem, stori kar te
prosim, ampak ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi. Jaz želim rezultate in
želim plačati ceno. Daj mi moči za to, moj Gospod in moj Bog in srce po Tvojem
srcu. Amen!
13.03.2009
Ni komentarjev:
Objavite komentar