Pričevanja moja - OZDRAVLJENJE OD DEPRESIJE

 

OZDRAVLJENJE OD DEPRESIJE

 

 

 

 

 

S tem pričevanjem, želim dati slavo našemu Odrešeniku in Osvoboditelju, ter našemu nebeškemu Zdravniku. Naj bo večna slava njegovemu vzvišenemu imenu v vseh delih slave sredi med nami.

 

Pred kakšnima dvema mesecema, sem zaradi hudih težav in pritiskov, ki so trajali že skoraj tri leta, zapadla v vse težje duševno stanje. Vsak dan sem imela zelo hude glavobole, bila sem depresivna, občutljiva, razdražljiva, brezvoljna in nemočna. Vsa ta leta sem zelo slabo spala, kar je še okrepilo vse moje simptome, nemoč in slabo počutje.

 

Zavedala sem se, da sem nanovo rojena kristjanka in da bi moralo biti moje življenje odraz tega, da sem nova stvaritev v Kristusu, polna radosti, veselja in hvaležnosti, ker imam novo življenje v Kristusu.

 

Ni bilo tako, kakor sem si želela in upala biti. Bila sem še mlada kristjanka, še ne 4 leta v Kristusu.

 

Zavedala sem se, da ne morem funkcionirati, kot bi si želela in da je vsak že po moji zunanjosti lahko videl, da z menoj nekaj ni v redu. Vsaj tako sem mislila. Hotela sem to prikriti z masko nasmeha in prisiljene radosti in s tem dajati lažni vtis, da je z menoj vse v redu. Bilo me je sram pred brati in sestrami in drugimi ljudmi, pokazati in priznati, da potrebujem pomoč, a ker si niti sama sebi nisem upala priznati, da je res tako, sem se trudila to prikriti in čakala, da se bo to spremenilo samo od sebe.

 

Poskušala sem si nekako pomagati, a nisem vedela kako, čeprav sploh nisem vedela niti kaj se mi dogaja, niti zakaj se mi to dogaja.  Tolažila sem se, da ni tako hudo, čeprav je bilo zelo nevzdržno.

 

Končno sem odšla k osebnemu zdravniku. K njemu sem odšla z listkom, na katerega sem napisala vse simptome, ki so me mučili vsa tri leta. Postavljena je bila diagnoza, kot posledica zmanjšanega delovanja ščitnice, Hashymota, in poslana sem bila k psihiatru.

 

Ko sem začela razmišljati nazaj, kako se je vse skupaj začelo, sem se spomnila žalosti, ki sem jo doživela ob nesreči, ki jo je doživela moja starejša hčerka ki je zaradi človeka, ki je bil pod vplivom antidepresivov in bolestnega ljubosumja, doživela fizični napad in ob tem tako hud šok, ki jo je pahnil v nekajmesečno bolezen brez prave diagnoze, ki bi jo skoraj stala življenja. Posledice tega nosi še danes, 16 let po tem dogodku.

 

Ko se je to zgodilo, sem hotela biti močna in trdna, da bi bila lahko vsem v pomoč, a v meni je bila velika žalost, ki me je razjedala, jaz pa je nisem predala Bogu, temveč sem jo nosila s svojo človeško močjo. V meni pa se je počasi in na začetku skoraj nezaznavno vse začelo krhati in lomiti. Danes vem, da satan izkoristi naše neznanje, da nas poskusi uničiti.

 

Na videz sem bila namreč še kar v redu, v moji notranjosti, pa je divjal vihar nemoči, dvomov in mnogih vprašanj. Moje misli so bile prežete z marsičem. Takrat še nisem bila dovolj poučena, da je naš um, duhovno bojno polje in da je hudič mojo nepoučenost in mojo življenjsko stisko uporabil, da je v meni naredil kaos in nered.

 

Včasih je bilo tako težko, da nisem bila sposobna ostajati na bogoslužju, ker me je motila glasna, slavilna glasba. Imela sem vsakodnevne hude glavobole. Najbolj srečna sem bila, kadar mi ni bilo potrebno oditi nikamor. Najraje bi se zaprla pred vsemi ljudmi, da nebi bila izpostavljena preiskujočim pogledom ljudi. Globoko v sebi sem vedela, da je z menoj nekaj hudo narobe. Nisem vedela, kako naj pridem ven iz tega.

 

Spomnim se, kako nas je enkrat pridigar, neki petek posedel bolj skupaj. Zelo težko mi ga je bilo gledati in poslušati. V moji notranjosti je bil sram, kajti na mojem obrazu ni bilo radosti odrešenja kakor v prvih letih po mojem spreobrnjenju h Kristusu. Zavedala sem se, da ga težko gledam in poslušam in da mi sploh ni bilo do tega, da bi resnično slišala, kaj je govoril. Napaka je bila v meni in ne v njem, a nisem vedela kaj naj naredim, da se to spremeni. V Božji Besedi sem začela iskati odgovore od Boga.

 

Takrat sem začela spoznavati resničnost Božje besede v  

 

Apostolskih delih 28; 26-27:

 

»Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali – a ne boste videli.

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli,

da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili

In da bi jih jaz ne ozdravil.«

 

Ko sem le doumela, da je stvar močnejša od mene in da za tem stoji tisti, ki ne želi, da bi v radosti hodili za Gospodom, satan, sem šla na kolena pred Boga in ga prosila za odpuščanje ter,  da mi pomaga. Prisilila sem se, da sem več brala Božjo besedo in molila, čeprav tega nisem delala z veseljem. Zdelo se mi je, kakor da me neka nevidna sila odvrača od tega.

 

Bog je bil z menoj in mi je pomagal. Vse je potekalo postopoma a sigurno. Pomagal mi je, to vem.

 

V cerkvi so se odločili, da bi skupaj prevajali knjige, kakor kdo obvlada kakšen jezik. Skupaj smo se zbrali na enem srečanju, da izberemo knjige – knjižice, ki bi jih prevedli. Jaz sem dovolj obvladala srbohrvaščino, zato sem se odločila prevajati knjižice iz tega jezika v Slovenščino.

 

Tistega dne, preden smo se zbrali na tem sestanku, sem prosila Boga, da mi On pomaga izbrati knjigo, za katero želi, da bi jo prevedla. In sestali smo se. Tam mi je takoj padla v oči knjižica Ulf-a Ekmana, Moč v novi stvaritvi. To je bila majhna knjižica, žepne velikosti, toda ko sem jo zagledala je v mojem srcu nekaj poskočilo. Vedela sem, da je Božja volja, da prevedem prav to knjižico, od vseh, ki so bile na razpolago. Hitro sem iztegnila svojo roko proti njej, kakor da je najlepša, najpomembnejša knjižica, od vseh, ki so bile na mizi in kot bi se bala, da je nebi kdo drugi  izbral prej kot jaz.

 

Sestri, ki nas je povabila v to delo, sem povedala, da čutim, da mi Bog daje to knjigo v prevajanje, toda, ker je bila tam še ena takšna knjižica istega avtorja – Moč v imenu Jezus, mi je sestra predlagala, da prevedem najprej to in po tem še tisto prvo. Sprijaznila sem se s tem, da naredim tako, kot mi je bilo rečeno, čeprav je moje srce vleklo prav k tej knjižici, ki sem jo prvo izbrala. Bog je imela prav z njo namen zame.

 

Odšla sem domov. V meni je bila neka posebna radost. Novo upanje je rastlo v meni. Zdelo se mi je, kot da bi na zamirajoči žerjavici mojega srca, zamračenega od depresije, začelo tleti novo upanje. Ko sem prispela domov, sem se takoj, ko je bilo mogoče, ulegla v posteljo, z mojo ljubljeno knjižico v srbohrvaškem jeziku v rokah in jo goreče začela brati. Jaz sem bila na postelji pri tleh, moja najmlajša hčerka pa na zgornji postelji od pograda. Z veseljem je poslušala vsako besedo sprotnega prevajanja knjižice v slovenščino. Vsaka beseda, ki je prihajala iz mene je bila kakor nova trska, nova veja, novo poleno, na ugašajoči ogenj v mojem srcu. Kmalu sem bila vsa v ognju. Vsaka beseda, ki je prišla glasno izgovorjena iz mojih ust, je bila kot kladivo, ki je razbijalo košček po košček, depresije v moji notranjosti, ki ji vsa tri leta nisem bila kos. Ona je obvladovala mene.

 

Toda dogajalo se je nekaj novega. Besede, ki so prihajale iz mojih ust so bile besede novega upanja, veselja, radosti in svobode. V tistem večeru sem vso knjižico prebrala ob sprotnem prevajanju. Hčerka na pogradu nad menoj je vse poslušala z velikim veseljem in zanimanjem. Bili sva kot eno srce.

 

In naslednji dan sem se lotila prevajanja druge knjižice, kot mi je naročila sestra. Ne vem zakaj, ampak ko sem prevajala to knjižico, v meni ni gorelo tisti ogenj. Prevajala sem jo bolj zato, ker sem hotela biti poslušna. In hotela sem jo prevesti čim hitreje.

 

In potem ko sem končala s prvo, Moč v imenu Jezus, sem takoj nadaljevala prevajanje druge knjižice, ki jo je dobesedno črko za črko požiralo moje srce in se sproti napajalo z njeno vsebino. Spet je vse gorelo v meni. To čudovito spoznanje vsebine, ki je govorilo o tem, kaj sem kot nova stvaritev v Kristusu, kaj to pomeni duhovno, fizično in duševno, kakšne pravice in kakšne dolžnosti imam sedaj, ko sem Božji otrok. O, kako sladko je bilo to prevajati in požirati te resnice. Bilo je kot balzam za moj duh.

 

Prevajanje je prihajalo h koncu. Radost v meni in novo upanje, ki se je prebujalo v meni, mi je dajalo novih moči. Kot da depresija ni imela več moči nad mano, kot da se je izgubljala in topila, kot sneženi mož, ki se stali na soncu. Slava Bogu!

 

Medtem sem bila naročena pri psihiatru in le ta mi je predpisal antidepresive. Dvignila sem ga na recept v lekarni, ga prinesla domov, toda vzela ga nisem. Tako je trajalo kakšen teden dni. Medtem sem spet in spet prebirala to nanovo prevedeno knjižico. Znova in znova je ogrela mojo notranjost in mi pričarala nasmeh na ustnice.

 

Skozi Božjo besedo in to knjižico, sem vse bolj in bolj spoznavala, kaj sem v Gospodu Jezusu in kako silna moč je v Njegovem Imenu, v Njegovi krvi in v Njegovi zmagi na križu Golgote, kjer je ozdravil vse moje bolezni in vse moje slabosti.

 

Nekega dne sem se pogovarjala po telefonu z eno od mojih sester iz druge cerkve in ji povedala za moje stanje in antidepresive, ki sem jih dobila pri psihiatru. Rekla mi je: »Nevenka, zavedaj se tega, noben antidepresiv ne bo iz tvojega telesa pregnal demona, ki stoji izza tvoje depresije. To je misija nemogoče. Globoko sem se zamislila nad njenimi besedami.

 

Prišel je dan, ko sem se končno odločila vzeti tableto antidepresiva. Bila je sobota. Tega dne se spomnil, kakor da bi se zgodil včeraj. Tableto sem držala v eni roki in kozarec vode v drugi roki. Takrat pa, nenadoma, je v mojo notranjost prišla moč. Danes vem, da je bila to Božja vera, vera samega Gospoda Jezusa Kristusa. Spustila sem tableto in odložila kozarec z vodo in zavpila na ves glas: »Satan, ti nimaš pravice nad mano! Jaz pripadam Jezusu Kristusu! Jaz sem nova stvaritev v Kristusu! V imenu Jezusa Kristusa ti pravim, izgini! Poberi se!«

 

V istem trenutku, kot sem izgovorila te besede, se je v meni zgodila sprememba. Nekaj je odšlo od mene. Čutila sem olajšanje, mir, lahkotnost. Nisem se takoj zavedala, da sem ozdravljena, verjela pa sem Božji besedi. Slavila sem Gospoda in se mu zahvaljevala za ozdravljenje. Od tistega trenutka naprej sem ponovno lahko brala Božjo besedo, slavila Boga, molila.

 

V naslednjih dneh sem opazila, da nimam več hudih glavobolov, ki sem jih imela tri leta, vsak dan. Vsak dan sem morala vzeti tableto proti glavobolu. Bila sem mirna, radostna, vesela in ponovno sem se zavedala veselja ob tem, kaj je Jezus Kristus naredil zame.

 

Vem, da mi je Bog poleg tega, da me je popolnoma ozdravil od vsakega simptoma depresije, ozdravil – odprl tudi moje sinuse. Od tistega dne in tega je že 17 let in glavoboli se niso nikoli več vrnili.

 

Vedela sem, da sem božji otrok, ker tako pravi Bog v

Rimljanom 10:9:

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.«

 

Vedela sem, da so besede iz  2 Korinčanom 5:17 resnične in veljajo tudi zame:

»Če je torej kdo v Kristusu je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte nastalo je novo.«

 

Prav tako sem razumsko vedela, da stih iz 1 Petrove knjige 2:24 govori tudi meni:

»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.«

 

Globoko v svojem srcu sem doumela, da ima Božja beseda moč. To niso samo navadne črke, v njih je moč za ozdravljenje, če jih sprejmem z vero.

 

Spregovoril mi je tudi stih iz Apostolskih del 3;16, kjer Bog pravi:

»In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste videli na lastne oči.«

 

Slava Gospodu Jezusu, ker je on naša moč, naše ozdravljenje in naš smisel.

Hvala Gospodu Jezusu Kristusu, ker je zmagovalec nad vsako hudičevo močjo. Jezus je naše zavetje. Njegova ljubezen ima neprestano razprta krila dobrodošlice. Nikoli nas ne zavrne, vedno nas ljubi in sprejema. Naša klecava kolena utrjuje, naše krive poti izravnava, če pridemo k Njemu.

 

Božji blagoslov se je vrnil, pomnožen v moje srce. Jezus Kristus je naš Zdravnik! Aleluja! Amen!

 

Nevenka - 23.10.2005