Pričevanja moja - ČAS, KO SEM ISKALA BOŽJE OBLIČJE BOLJ, KAKOR KDAJKOLI

Čas, ko sem iskala Božje obličje bolj kakor kdaj koli.

 

Vse, kar je tukaj napisano, je samo razgrinjanje življenja, ki prinaša za seboj lepo in manj lepo, dobro in manj dobro. Vse pa nam je lahko v korist, če smo se pripravljeni učiti.

 

Svoje pričevanje bom začela s 16. avgustom leta 2019. Tega dne sem bila naročena, da grem ponovno v laboratorij, na odvzem krvi, za preiskavo ščitničnih hormonov. V času do tega dne sem večkrat prosila, molila v povezavi s ščitnico; za njeno ozdravljenje po Kristusovih ranah.

 

Tudi po tej preiskavi sem hrepenela po tem, da bi slišala: »Gospa Nevenka, zmanjšali bomo dozo, še več, lahko prenehate z jemanjem zdravila za ščitnico.« Toda v tem jutru sem nenadoma začela močno kašljati. Ta kašelj je značilen za preveliko ali premajhno delovanje ščitnice. Šla sem v laboratorij in popoldan me je zdravnica poklicala (ona se na osnovi izvida krvi dogovori z zdravnikom na Tirološki ambulanti v Ljubljani, kako uravnati dozo zdravila za naprej.) Doza mi je bila povečana za 50 mikrogramov, to pomeni, da sem običajnemu dnevnemu odmerku 100 mikrogramov, vsako jutro pred jedjo, v soboto in nedeljo dodala dodatnih 25 mikrogramov.

 

Bila sem razočarana. Mislila sem si, Gospod, saj že dolgo molim za to, a je še slabše, ne boljše. Res, bila sem žalostna in potrta.

 

Konec januarja, v začetku februarja leta 2020 sem nenadoma nekega dne začutila močan pritisk na desni strani vratu. Bilo je tako močno, da sem se ustrašila. Vendar sem takoj položila na vratni del roko in zapovedala, da bolečina in pritisk odideta v Imenu Jezusa Kristusa. Pritisk je popustil. Po tem sem na to pozabila.

 

Čez nekaj dni, ko sem se sklonila proti tlom, ker sem nekaj hotela pobrati iz tal, me je z vso silo prešinilo po celi desni strani vratu. Bil je in pritisk in pekoča bolečina, kot bi me nekdo močno potegnil za živec. Takoj sem se dvignila in ponovno molila, da gre bolečina stran v Jezusovem imenu in onemogočala vzrok te bolečine v Jezusovem imenu. In bolečina se je polegla.

 

8. marca, v nedeljo, po moji vrnitvi iz bogoslužja, na moj 69 rojstni dan so me prišli obiskat sin Andrej, snaha Petra in vnukinji. Za Andreja sem vedela, da je imel nekaj dni pred tem skoraj 40 vročine in je bil zelo bolan. Žal tega ni podelil z menoj, da bi zanj molila. Tudi snaha Petra in vnukinji sta bili nekaj dni nazaj bolni. vsak od njih je imel drugačne simptome.

 

Vse sem z velikim veseljem objela. Usedli smo se za mizo nekaj pojedli in popili ter se pogovarjali. Andrej je imel na ustnicah dva herpesa od predhodne visoke temperature in na obrazu se mu je videlo, da je oslabel. Ni mi bilo jasno, da lahko športnik, maratonec, zdrav in močan človek, tako zelo zboli.

 

Nekje v sredini naslednjega tedna sem dobila hud glavobol. Začela sem kašljati, teklo mi je iz nosa, bilo mi je slabo, vrtelo se mi je v glavi in imela sem mejno temperaturo, čeprav se mi je zdelo da kuham od vročine. Kot običajno sem se tem simptomom začela zoperstavljati v Jezusovem imenu, ne enkrat, večkrat, toda simptomi niso popustili.

 

Ker pa sem bila po Svetem Duhu vodena v vsakodnevno zastopanje za Cerkev v Sloveniji in bila veliko v molitvi in zastopanju, branju Božje Besede, sem pač ostala v postelji in nadaljevala s tem, skozi kar me je vodil Gospod. Gospod mi je dajal neizrekljive vzdihe in solze. Popolnoma jasno mi je bilo, da tega nikoli nebi mogla proizvesti sama. Bilo je premočno!

 

Kašljanje se je nadaljevalo tudi po tem, ko je glavobol popustil in je slabost minila. 21.3. 2020 mi je Gospod pokazal, da je prišlo do duhovnega preboja skozi 21. dnevno molitev zastopanja. Tega sem bila vesela, vendar me je napotil v nadaljevanje za izgubljene ljudi v Sloveniji. In sem nadaljevala, pravzaprav sva nadaljevala. Zaradi kašlja in šibkosti, ki sem jo čutila, sem ostajala v postelji in vztrajno molila naprej.

 

V tem času me je Gospod usmerjal, naj uredim pesmi, ki mi jih je dal in jih uporabljam pri vsakodnevnem slavljenju. Navkljub temu, da moje grlo v tem času ni bilo primerno za petje zaradi neprestanega kašljanja, poleg tega me je neprestano spremljala bolečina na desni strani vratu, ter v grlu, na dveh mestih in ni pojenjala. Pač molila sem in navkljub temu slavila. Mislila sem si, ko pojem, ko gredo besede slavljenje skozi moje grlo, bom ozdravela. Pomagala sem si tudi s pitjem Švedske grenčice in propolisa v kozarcu vode vsako jutro in večer. V teh dneh mi je pogosto preko dne razbijalo srce. Mislila sem si, mogoče se premalo gibljem. Vedela sem, da se ob nepravilnem delovanju ščitnice pojavljajo tudi aritmije srca.

 

25.3.2020 sem dobila po messengerju obvestilo, naj pridem na hišno skupino. Ker sem smatrala, da v stanju v katerem sem bila nisem bila primerna za oditi kamorkoli sem odgovorila, da želim bratom in sestram blagoslov. Sporočila sem, da sem blagoslovljena z Gospodom, saj sem bila z Njim tako rekoč neprestano (hotela sem samo sporočiti, naj ne skrbijo zame, da bi duhovno omagala).

 

27. marca me je začelo dušiti. Dušenje je trajalo tri dni, do nedelje. Že kak teden nazaj me je začelo boleti v levem delu pljuč. Na srečo je kmalu popustilo. Toda 27. marca in vse tri dni, me je bolelo v desnem spodnjem delu pljuč. Dušilo me je. Skoraj me je zagrabila panika, saj ni popustilo.

 

Takrat sem začela razmišljati o možnosti, da sem se ob obisku mojega sina in njegove družine po vsej verjetnosti okužila s Covid – 19.

 

V ponedeljek je bilo bolje, vsaj glede dihanja. Sem pa bila navkljub temu z Gospodom, proklamirala Njegovo Besedo, slavila kolikor sem lahko in molila. Gospod me je blagoslavljal s svojo sveto prisotnostjo ponoči in podnevi. Pogosto sem molila v duhu.

 

Bolečine v grlu niso pojenjale. Pritisk v vratu se je spet stopnjeval. Od mesta pod ušesom, do spodnjega dela vratu, kjer se nahaja ščitnica. Podnevi in ponoči. Včasih bolj, včasih manj intenzivno. In takrat sem rekla: »Gospod, hvala ti, ker si z mano. Hvala Ti, ker me Ti ne boš nikoli zapustil in si mi vedno prisotna pomoč. Hvala Ti, ker si Ti sedaj vir moje pomoči, utehe, vzpodbude, pomoči, ozdravljenja in tolažbe.

 

Zaradi epidemije korona virusa niso delali zdravstveni domovi niti bolnice. Vse operacije in pregledi so bili za nedoločen čas prestavljeni. Molila sem, bila z Gospodom in čakala, na čas, ko se bom lahko naročila na pregled pri svoji osebni zdravnici. Jaz sem bila do sedaj tam malokdaj. Mogoče enkrat, dvakrat na leto. Vse zimske  in spomladne viroze sva premagala z Gospodom. On mi je vedno pomagal in deloval na osnovi moje vere, v Njegovo Besedo.

 

Žal sem morala s prvim pregledom pri svoji zdravnici počakati do 12. maja. Do takrat sem se vsako jutro zbujala s pekočim in izsušenim grlom. Bolečina v grlu je vztrajala navkljub vsem molitvam, zapovedovanjem, proklamiranjem, slavljenju in odnosu z Bogom bolj kakor kdaj koli. Bog mi je dal med tem dve novi pesmi. Ena od njih je temeljila na Psalmu 118,17: »Ne bom umrla ne, živela bom, in pripovedovala o Gospodovih delih bom!« Kratka, močna in vzpodbudna.

 

Polaščati se me je začel strah, vendar sem ga odganjala v imenu Jezus. Ves čas sem si v mislih ponavljala: »Ne, satan, ne boš me uničil, ker ima Bog zame poslanstvo in načrt! In na tem stojim in vztrajam! Amen!« To mi je dajalo moči. Vedela sem, Gospod ima zame načrt.

 

Moja starejša hčerka je bila v tem času na nevarnih zdravilih zaradi sistemskega Lupusa, zdravilu, ki dejansko zavira imunsko odpornost, zdravilo, ki so ga mnogi želeli na silo uporabiti kot pomožno zdravilo pri Covid-19, klorokin, katero ima nevarne stranske učinke, je ob začetku epidemije (dela v Kliničnem centru v Ljubljani), ostala po navodilu svoje osebne zdravnice doma, na bolniški.

 

In tu se je začelo nekaj najlepšega, za kar sem hvaležna Bogu za karanteno in za ta virus. Po dolgih letih, mesecih, tednih in dneh, sva se spet zbližali. Začelo se je preko telefonskih pogovorov, nadaljevalo, na njeno iniciativo preko video pogovorov. Nikoli ne bom pozabila tega. Videli sva se, pogovarjali sva se vsak dan. Bilo je čudovito.

 

Grozno sem se počutila, ker se nisva slišali. Nisem vedela zakaj. Od nje sem običajno dobila samo »Ja, ne.« Sedaj pa sva se kar naenkrat pogovarjali. In lahko sem ji tudi mimogrede povedala kaj v povezavi z Bogom. Bila je prestrašena. Tega ni pokazala. Kasneje sem razpoznala. Ni mogla jesti. Shujšala je. Povedala sem ji, da molim zanjo in za vse moje bližnje in domače. Povedala sem ji o Izraelcih in o tem, kako jim je Bog naročil, naj pred odhodom iz Egipta v večeru, ko so zaužili pashalno jagnje, namažejo podboje vrat, da bo šel pokončevalec (povedala sem ji kaj to pomeni), mimo njih. Jo tolažila, se smejala skupaj z njo.

 

Dejstvo je bilo, da tam, kjer ona dela niso takrat imeli nobene zaščite, ona pa je delala z ženskami, ki so delale v prostorih bolnikov s korona virusom. In rekla mi je: »Oba sva slutila, da tole leto 2020 ne prinaša nič dobrega«. Bogu sem hvaležna za njenega moža, ki tako lepo skrbi zanjo, le tega si želim, da bi oba spoznal živega Boga. Njegov oče je bil protestant iz Prekmurja.

 

Najini pogovori so trajali do 28. aprila, potem je odšla spet nazaj v službo, kajti Corone ni in ni bilo konec. In potem je bilo najinih video pogovorov konec. Vseeno si še naprej dopisujeva, in se pokličeva, kar je tudi dobro, bolje kot leta prej. Končno mi je zaupala, da ji je delo v službi prenaporno in da gre po prihodu iz službe, po kosilu takoj spat. Njena zdravnica ji je rekla, da so ljudje v dobrih, starih časih s takšno diagnozo šli v invalidski pokoj.

 

4. maja sem popoldan doživela hud demonski napad. Zgodilo se je iznenada, medtem ko sem brala Božjo Besedo. Vedela sem, da je Bog z menoj. Še vprašala sem ga: »O Gospod, le s čim sem si 'prislužila', da me tako zelo blagoslavljaš?« Bil je tisti čudovit občutek v želodcu, ko veš, da je to Sveti Duh. Bil je napad s hudo slabostjo, ki bi se morala končati z bruhanjem, a sem se odločila, da se bom borila. Nisem »pokleknila«.

 

Sredi kopalnice se je začela bitka in Bog mi je dal zmago. Bitka je trajala kakšne pol ure, hodila sem po stanovanju, in moč imena Jezus je naredilo svoje. Ostala sem »cela«. Po tem sem nadaljevala z branjem Besede, kot da se ni zgodilo popolnoma nič.

 

V tem času me je Bog na različne načine uporabil v blagoslov ljudem. Ljudje so me sami prosili za molitev. Tu sta samo dva primera od vseh.

 

Ena sestra, ki je za 14 dni odpotovala iz Nemčije v Anglijo, je bila prisiljena zaradi epidemije v Londonu, tam ostati celih 77 dni. Njen odhod nazaj v Nemčijo in nato v istem dnevu na Hrvaško je bil nadnaraven. Res, čudežen in nadnaravno voden z Božjo desnico.

 

Sestri so se v času bivanja v Londonu začele bolečine v dlesni. Bolečine so postajale vse hujše in tablete niso več prijele. Neke noči ji je čeljust začela mrtveti in takrat se je predala Bogu popolnoma, ali da umre in gre k Njemu, ali da živi in ga proslavi. Naslednji dan me je Sveti Duh vodil v molitev zanjo. Od tistega dne bolečine ni bilo več. To je bil res Božji poseg.

 

Ena sestra iz drugega dela Slovenije me je prosila če molim za mladega očka, ki je imel hudo prometno nesrečo z motorjem. Zdravniki so rekli, da verjetno ne bo preživel, če pa bo, bo ves preostali del življenja nepokreten. Molila sem samo enkrat, ampak takrat me je vodil Sveti Duh in vedela sem, da je molitev uslišana. Človek je bil en mesec v umetni komi. Nekega dne se je prebudil iz kome, bil v bolnišnici še en teden, nato pa odšel domov sam; hodil, govoril, videl, slišal. Popolnoma zdrav. Slava Bog! Hvaležna sem Bogu, da me je uporabil na način, kot je njemu prav in ob Njegovem času. Hvaležna sem Bogu, da mi daje moči, da rušim in preprečujem satanove načrte proti ljudem, pa naj bodo neverni ali verni. Za Svetega Duha ni ovir, če smo mi v stalni pripravljenosti da nas uporabi.

 

12. maja sem bila končno naročena pri moji osebni zdravnici. Tisto jutro, ko naj bi bila ob 8,30 pred zdravstvenim domom, je bilo takšno neurje, da še danes ne vem kako sem prišla tistih nekaj metrov do zdravstvenega doma. Veter je tako močno pihal, da sem morala dežnik držati čisto na vrhu, da se ni kaj zlomilo oziroma, da mi ga ni iztrgalo iz rok. Na sebi sem imela tanko vetrovko. Mrzel veter je bril okoli mene. Mislila sem, da bom padla. Bezgavke na obeh straneh so me še bolj začele boleti. Naslednji dan so me bolele mišice rok, tako močno sem morala držati dežnik. Ko sem prišla tja, sem vsa premražena, skupaj z ostalimi čakajočimi morala stari pred zdravstvenim domom, dokler ni bila ura pet minut pred naročenim terminom. Nihče ni smel v zavetje. Nihče ni smel v preddverje. Za vsakega sta sestri imeli evidenco glede časa pregleda. Nihče ni smel notri, ne da sta mu dovolili. Takrat me je res prepihalo do kosti.

 

Končno sem prišla k zdravnici. Tako premražena kot sem bila, sem morala čakati na pregled v sobi z na stežaj odprtim oknom. Povedala sem kakšne težave imam. Napotila me je v laboratorij, da mi vzamejo kri za kontrolo ščitničnih hormonov. Zdravnica mi je napisala napotnico za ultrazvok vratu. Po zakompliciranem naročanju sem dobila datum 20. maja. E-naročanje je nedelujoče. Vse se naroča po telefonu.

 

Uh, to je bilo zame najtežje obdobje v vsem tem času. Pritisk v bezgavkah, obščitnici, nisem niti vedela kaj je, je bil vse hujši. Iz desne strani se je premaknilo tudi na levo. Bolečina me je kar naprej opominjala. Satan mi je kar naprej govoril: »No, poglej kje si sedaj? Kje je tvoj Bog. Kličeš k njemu, a kaj je storil zate. Poglej se, saj nimaš nobene vere. Le kako te bo uslišal. Konec je s tabo. Raka imaš.«

 

Toda nisem odnehala zanašati se na Boga. Ponoči nisem mogla spati. Zato sem pela pesmi in slavila Boga, proklamirala Besedo, brala Sveto pismo. V mobitelu sem si naložila mapice po temah in v vsaki temi sem imela lističe s stihi. Znova in znova sem izpovedovala Božjo Besedo, polagala roko na vrat, na bezgavke, grlo, na mesti bolečine v grlu in proklamirala ozdravljenje v Jezusovem imenu.

 

Spanec sem večkrat morala nadoknaditi podnevi. Strah je neusmiljeno pritiskal name, jaz pa sem se podrejala Bogu in upirala satanu. In za nekaj časa je bilo bolje. To je bilo 8 dni bitke. Ne vem kako bi to prestala, če nebi bil Bog z menoj. Po eni strani sem komaj čakala, da pride 20. maj, po drugi sem se bala rezultatov.

 

V veliko oporo in vzpodbudo mi je bil video 25. letnega fanta, ki je zbolel za smrtonosnim rakom, ki so ga odkrili v četrtem stadiju. Na srečo je bil kristjan. Zato se je odločil boriti se na osnovi Božje Besede. Tri mesece je trajala ta bitka. Od dne, ko so mu dali še nekaj mesecev življenja, do dne, ko je ponovno prišel na pregled in je zdravnik presenečen ugotovil, da v njegovem telesu ni sledu raka, še več, da je na mestu kosti, ki je bila zaradi raka razžrta, popolnoma nova kost. To je to! Ampak to je bitka na življenje in smrt. To je bitka, v katero Bog vskoči, ko že misliš, ne morem več. Danes je ta človek poročen, ima družino in služi Gospodu.

Noč pred 20.5. je bila težka. Nisem mogla spati. Zaspala sem ob 23 zvečer, zbudila sem se ob 1 uri zjutraj in nisem mogla več zaspati. Ves čas sem bila z Gospodom in On z menoj. V meni se je naselil mir, toda zaspala nisem. Zjutraj sem vstala, se oblekla in pol ure pred časom pregleda odšla proti bolnišnici. Tam je bila spet cela procedura. Razkuževanje rok, registriranje, podpisovanje formularja, da nimam simptomov Covida in nato čakanje v čakalnici.

 

Nisem dolgo čakala da sem prišla na UV. Sestra me je pripravila, operater pa je prišel kasneje. V tem času sta dve sestri molili zame. Čutila sem veliko Božjo prisotnost v sebi in okoli sebe. Nato je prišel zdravnik. Ko je z aparaturo potoval po mojem vratu je znova in znova pritiskal na sprožilec za sliko. Prepričana sem bila, da najmanj 30x. Uh, sem si mislila, kaj se dogaja? Kaj le je našel, da mora to ovekovečiti? In potem mi pravi: »Gospa, nič nisem našel. Nobene nepravilnosti ne na žlezah, ne na obščitnici, ne na bezgavkah, ne kjerkoli. Vse kar sem našel, sta dva vozlička na desnem in levem režnju ščitnice. ( 10x6 mm in 6x5 mm). Potreben bo pregled na Tirologiji v Ljubljani.«

 

Mislila sem da bom poletela iz ambulante. Skoraj bi na ves glas zavriskala, ko sem stopila na hodnik. »Nič ni našel! Nič ni našel! Aleluja!«

 

Odšla sem domov. V moje srce je prišlo olajšanje. Oddahnila sem se. Vseeno sem se spraševala: »Od kod potem te težave? Dela to satan? Si umišljam? Ali je nekaj, kar še niso našli?«

K osebni zdravnici nisem več smela oditi, da ji prinesem izvid iz ultrazvoka vratu. Vse stvari sem morala urejati preko elektronske pošte. Potem me je zdravnica sama poklicala in me naročila še na pregled grla na ORL. Vse napotnice, ki sem jih dobila so bile pod zelo nujno ali nujno. 9. junija sem bila naročena na ORL, pregled grla. Pred mano je novih, dolgih 20 dni.

 

Še bolj sem bila v Božji Besedi, še naprej sem proklamirala stihe, Besede za ozdravljenje, izpovedovala kaj sem v Kristusu, kaj v Njem imam in kaj po Njem sem, slavila sem Gospoda s pesmimi, ki mi ji jih je dal On sam.

 

Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. (1 Petrova 2:24).

 

V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. (Izaija 53:4-5).

 

Slávi, moja duša, GOSPODA, vsa moja notranjost njegovo sveto ime.

Slávi, moja duša, GOSPODA, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost. (Psalm 103:1-5).

 

Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj,

saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal,

podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.

(Izaija 41:10).

 

Takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.

(Izaija 55:11).

 

Kliče me, pa ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast. Z dolgostjo dni ga nasitim, pokazal mu bom svoje rešenje.

(Psalm 91:15-16).

 

V svoji stiski so vpili h GOSPODU, njihovih tesnob jih je odrešil: poslal je svojo besedo in jih ozdravil, potegnil jih je iz njihovih jam.

(Psalm 107:19-20).

 

Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.  (Janez 9:2-3).

 

Slavil bom GOSPODA ob vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.

(Psalm 34:2).

 

Sin moj, pazi na moje besede, nagni svoje uho k mojim izrekom. Naj ti ne uidejo izpred oči, hrani jih v svojem srcu. Kajti življenje so temu, ki jih najde, zdravje celemu njegovemu telesu. (Pregovori 4:20-22).

 

»Oh, Gospod BOG! Glej, ti si s svojo veliko močjo in z iztegnjenim laktom naredil nebo in zemljo, tebi ni pretežka nobena stvar.«  (Jeremija 32:17).

 

Ne bom umrl, ne, živel bom in pripovedoval o GOSPODOVIH delih.

(Psalm 118:17).

 

Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. (Marko 11:24).

 

»Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

(Matej 7:7-8).

 

Itd. . . . . .

 

 

V računalniku sem pregledala vse pesmi, jih natisnila, vložila v fascikle. Vadila sem pesmi na klaviaturi in dosegla napredek, ki sem se ga veselila. Nenadoma me ni bilo več strah. Veselila sem se vsakega dne.

 

In prišel je 9. junij. Za čuda, ves čas sem bila mirna. Strahu ni bilo v sebi sem imela zagotovilo, da bo vse dobro. Tudi pritisk ob straneh vratu se je zmanjšal. Na trenutke sem že mislila, da ga ne bo več. Naročena sem bila ob 15:45, Ob 8. pa so me poklicali, če lahko pridem prej, že ob 13 uri. Seveda sem bila takoj za to. Čimprej, tem bolje.

 

Niti predstavljala si nisem, kako bo pregled potekal, zato sem za vsak slučaj pojedla le zajtrk, potem pa nič več. Mislila sem, da bo grlo pregledoval s kakšno lučko, globlje v grlo.

 

Ni bilo nič drastičnega. Kosi je z lopatico pomagal, da bi imel boljši pregled v grlo, je z njo pritisnil na del v grlu, kjer sem čutila bolečino. Glede na vsa proklamiranja in mir, ki je bil v meni, sem bila prepričana, da sem ozdravljena in da nima zdravnik kaj najti v mojem grlu. Tako je tudi bilo. Nič ni našel. Nič drastičnega. Nič smrtnega.

 

Ko je rekel: »Gospa, kolikor sem lahko videl, je vaše grlo BP. Jaz pa dvakrat zaporedoma pred njim: »Slava Bogu! Slava Bogu!« Se je hitro umaknil k računalniku na koncu sobe in mi rekel, da lahko grem. Izvid, da mi bo poslal po pošti.

 

Ko sem prišla nazaj v čakalnico sem dvignila roke v zrak in pritajeno zavriskala. Ljudje v čakalnici so me čudno gledali, a mi ni bilo mar. Sem živa, zdrava in nič niso našli. Aleluja!

 

Že tri tedne čakam na datum za preiskavo ščitnice v Ljubljani v Tirološki ambulanti, čeprav je napotnica napisana pod nujno. Datuma ni ni od nikoder. Obrazložitev: »Ne vemo kako bomo delali čez poletje. Ko bomo vedeli, dobite datum.«

 

Vse pohvale Novomeški bolnišnici. Zelo so prizadevni in delajo s polno paro. Hitro prideš na vrsto, čeprav morajo nadoknaditi preglede, ki jih je zaustavila epidemija, ko običajnih pregledov niso izvajali, tudi operacij ne, zato so v zaostanku.

 

Spraševala sem Gospoda: »Kaj me želiš naučiti glede vere, zaupanja v Tvojo Besedo, sprejemanje Besede za mene osebno in za druge, kajti jaz ne bom ostala na tem. Jaz grem naprej. Jaz želim, da se na meni oznanijo Tvoja dela. Glej, tukaj je sluh, siva mrena, veliko se še moram naučiti od Tebe. Pokaži mi, vodi me, uči me, daj mi razumeti, kar še ne razumem in videti, kar še nisem videla, da bom lahko pomagala ne samo sebi ampak tudi drugim.«

 

Toliko stvari mi je Gospod pokazal v tem času po daru spoznanja, modrosti. Bili so trenutki, ko sem se dobesedno čudila nad mislimi, ki so prihajale v mojo glavo. Čudila sem se nad Božjim vodstvom, prisotnostjo, ljubeznijo, modrostjo, vsemogočnostjo. Kako silno mogočen je in kako čudovita so Njegova dela. Bolj kot ga spoznavam, bolj ga ljubim, bolj se zavedam Njegove vsemogočnosti.

 

Čeprav je bilo na trenutke boleče, sem spoznala bolečino in strah, ki se poraja človeku, ki sliši: »Imaš raka.« Doživela sem ta strah in hvaležna sem Bogu za to. Zelo hvaležna. Sedaj vem, da sem bila sebična, ozkosrčna, farizejska, neljubeča, zagledana v svoje poznavanje Boga in skoraj vzvišena nad tistimi, ki niso imeli dovolj vere, da bi se zoperstavili satanovim lažem in prevaram. Dobro vem, da tega, kar nisi izkusil ne moreš razumeti pri drugih. Ne moreš, ker tega nisi preživel, doživel, občutil na lastni koži, v lastnem življenju. Sedaj razumem sestro, ki je imela raka. Razumem prijateljico, ki ji oznanjam Kristusa. Čudovito je razumeti druge izhajajoč iz njihove perspektive a jim vseeno dati upanje iz Božje perspektive.

 

Zato sedaj vem, pa naj bo človek neveren ali veren, ne glede na vero ali nevero pri njem samem, vreden je, da ga ljubimo nakljub temu, da misli ali razume drugače, kot mi, da mu pokažemo, da je v redu, tudi če nima vere, če ne razume, če ne spozna. Da mu pokažemo ljubezen zaradi njega samega, ne zaradi tega kar je, kar ima ali kaj predstavlja. To je agape ljubezen in ta je nad vsako postavo in nad vsakim »zakonom«.

 

Si ne predstavljam našega Gospoda, da bi stal pred nekom prekrižanih rok, stroge drže in mrkega obraza in rekel: »No, sedaj bom videl, ali si sploh zaslužiš mojo ljubezen, če si sploh zaslužiš, da bi bil ozdravljen, osvobojen, da bi bil pravičen v Bogu. Da vidim, kaj boš storil za to. Da vidim, če si sploh tega vreden. Da vidim, če boš zvest, zaupanja vreden, če sploh ima smisla vlagati vate?« Si ga lahko takšnega predstavljamo? Verjetno ne. A prav to mi v svoji samopravičnosti, ponosu in prepričanju v svoje spoznanje, ki mnogokrat sploh nima učinka, kot bi si želeli, čeprav to pričakujemo od drugih; delamo.

 

Ne, naš Gospod je naredil vse to BREZPOGOJNO.

 

Kdaj bom jaz to lahko naredila? Kdaj boš ti to lahko naredil? Ali ni to del podobnosti Kristusu? Pomemben del podobnosti. Dati in nič ne zahtevati nazaj. Narediti in ne pričakovati pohvale. Zaupati, čeprav ne vemo, ali je to smiselno, dokler ne vidimo, ali je nekdo zaupanja vreden.

 

Jezus pravi: Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Janez 13:14).

 

To je agape ljubezen. Ali nam jo ni naš Gospod izkazal, ko je za nas umrl mučeniške smrti še ko smo bili grešniki, pravzaprav še preden smo se rodili, čeprav je poznal vse naše grehe, ki jih bomo storili.

 

To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

(Janez 15:11-17).

 

In Gospod pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Janez 13:35).

 

V naslednjih dneh in tednih so pregledi zaznali zagon v ščitnici. Hormoni so podivjali. Doza zdravila je bila povečana.

 

Danes lahko rečem, Bog je dober. Ščitnica se je normalizirala, grlo že zdavnaj ne boli več, in moja ljubezen in vera v Boga, spoznanje o Njem, raste iz dneva v dan. On je edini vreden popolnega zaupanja. Jezus Kristus, moj čudoviti Zdravnik.

 

Grem za Njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. On ima izhod iz vsake stiske, ker je bil tam že pred nami. Tam, na križu Golgote.

Šele čez eno leto in pol so odkrili pravi vzrok težav, ki ni izhajal iz same ščitnice, ampak pregoste krvi - preveč železa v krvi, kar povzroča težave s srcem, endokrinimi žlezami, jetri in ledvicami. Izza vsega tega, pa se ve, stoji tisti, ki hoče uničiti našo krščansko hojo, služenje Bogu in vzeti slavo našemu Bogu, Jezusu Kristusu.

Vendar je pozabil, da je Jezus Kristus moj zdravnik.

 

Nevenka

 

In v tem času mi je dal novo pesem:

 

 

SEM STOPIL NA POT

 

SEM STOPIL NA POT, RESNICI SLEDEČ,

ŽIVLJENJE SPREJEL, ZAVRGEL SEM GREH.

 

Ref.:

OČE MOJ, ABBA, SRCE VZKLIKA TI,

JE RADOST V MENI, SEM BOŽJI OTROK.

 

NI V MENI MOČI, POSTATI KOT TI,

SI STORIL VSE NOVO, NA KRIŽU ZA MÈ.

 

PRED NJIM SEM VSE GREHE, ODLOŽIL TA DAN,

ME DVIGNEŠ NA SKALO, TVOJ SIN SEM POSTAL.

 

ZDAJ VODI PO POTI ME, KI PRAVA JE,

POSLUŠNO SLEDITI, TI JEZUS ŽELIM!