Razmišljanja - Matej 9: 1-38
HROMI
1 Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje
mesto.
2 In glej, prinesli so k njemu hromega,
ki je ležal na postelji.
Ko je Jezus videl njihovo
vero, je
rekel hromemu:
»Bodi pogumen, otrok, odpuščeni
so ti grehi!«
3 In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.«
4 Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite?
5 Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni
so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹?
6 Ampak da boste vedeli, da ima
Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,«
je tedaj rekel hromemu, »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!«
7 In vstal je in šel domov.
8 Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.
Gospod Jezus je bil zelo aktiven v svojem vsakodnevnem
življenju. Že navsezgodaj zjutraj, ko je bila še noč, je začel dan v molitvi k
Očetu. Tu si je nabiral moči za ves dan in dobil od Očeta navodila in napotke.
On ni ničesar delal sam od sebe, temveč le to, kar mu je naročil Oče. Zato je
mnogokrat vedel kam ga Oče tega dne pošilja in h komu in kaj se bo zgodilo.
V Mateju 9:1-8 imamo zgodbo o hromemu človeku. Preden je
Jezus prišel v to mesto, v katero se je namenil oditi tega dne, je moral
stopiti v čoln in se do tam prepeljati. Tu piše, da je prišel v svoje mesto.
Katero je bilo to mesto ne vemo. Niti ne vemo, ali je bilo to Njegovo rodno
mesto (svoje mesto), ali je bilo to mesto, kamor se je v tem dnevu odločil
oditi po Očetovem navodilu.
Takoj, ko je prišel v to mesto, so ljudje vedeli, da je
prišel, kajti kako bi mu takoj prinesli na nosilih nepokretnega, hromega
človeka. Ljudje so se takoj, kadar je Jezus prišel v kakšno mesto zbrali okoli
njega s svojimi potrebami, pričakujoč, da bodo te njihove potrebe zadovoljene,
da bodo ozdravljeni od bolezni in osvobojeni od demonov.
Torej takoj so se ob njemu znašli ljudje, ki so na nosilih
prinesli hromega človeka. Jezus je videl njihovo vero. Ne vemo, ali je bila to
vera nosačev, ali je bila to tudi vera hromega, ki je nemočno ležal na nosilih.
Kljub temu, da je Jezus videl NJIHOVO vero, je samo hromemu rekel: "Bodi
pogumen otrok, odpuščeni so ti grehi!"
Ne vemo, zakaj mu je Jezus rekel prav te besede. Ne pravim,
da je Jezus kot Bog – človek poznal tega človeka in njegovo življenje. Vem pa,
da mu je Oče v molitvi povedal dovolj o njem, da je bil s tem seznanjen. Jezus
je imel pristen osebni odnos z Očetom.
Kot se je zgodilo tukaj, na tem mestu, tako se lahko dogaja
tudi danes. Na mestu, kjer se dogajajo ozdravljenja se ne nahajajo vedno samo
ljudje, ki se veselijo tega, kar se dogaja v povezavi s človekom, ki se mu
pomaga k ozdravljenju, ampak se lahko na tem mestu nahajajo tudi ljudje, ki
nasprotujejo stvarem, ki so nevoščljivi, religiozni, imajo drugačno mnenje o stvari,
ki se dogaja (ozdravljenje), ali pa so lahko celo zli in hudobni, zlonamerni.
Takšni so bili v Jezusovem času Farizeji in Saduceji, ter
pismouki. Jezus jim je rekel: "Zakaj v svojih srcih hudobno
mislite?", saj so ga obsodili bogokletja.
In odgovoril jim je: Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so
ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Jasno jim je povedal, da ima Sin človekov
oblast na zemlji odpuščati grehe.
Glede na to, da so ga pismouki že pred tem, ko je rekel hromemu,
da so mu odpuščeni grehi obsojali, češ samo Bog ima pravico to narediti, to
reči, so bili ob Jezusovi izjavi, da je samega sebe imenoval za Sina
človekovega, ki ima oblast odpuščati grehe, še bolj šokirani in besni.
Tedaj pa je rekel hromemu: "Vstani, vzemi svojo
posteljo in pojdi domov!"
Hromemu bi lahko ob izjavah pismoukov popolnoma upadla vera
v to, da ga Jezus lahko ozdravi, vendar ni bilo tako. Preveč vere je vložil v
to, da je prijatelje prosil, da ga prinesejo na to mesto, da bi kar tako prenehal
verovati v svoje ozdravljenje.
In ko mu je Jezus izrekel te zadnje besede, se je dvignil,
je vstal, čeprav tega do takrat ni mogel storiti in šel domov.
Množice okoli njih so to videle. Kako je to delovalo na
njih? Drugače kakor na pismouke. Nanje je prišlo strahospoštovanje in začeli so
slaviti Boga, ki je ljudem dal takšno oblast. Oni takrat niso mogli popolnoma
dojeti, da je Jezus Bog in da se je ozdravljenje hromega zgodilo nadnaravno,
zaradi Božjega delovanja, vendar so videli čudež, ki ga je naredil.
Jezus je imel oblast, od Očeta, da je delal to, kar je
delal; ozdravljal bolnike, osvobajal obsedene in oznanjal Božje Kraljestvo.
Jezus, ko je bil še na zemlji, po krstu v vodi, ko je prejel
moč Svetega Duha, je delal Božja dela, ki jih danes lahko dela vsak nanovo
rojeni Božji otrok. Ne v svoji moči, ampak v moči imena Jezus.
Aleluja! Slava Bogu, ki je dal po Svojem Svetemu Duhu svojim
učencem (tudi danes), oblast in avtoriteto, da delajo še večja dela, kakor jih
je delal sam, v Njegovem Imenu.
MATEJ
9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega
Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi
za menoj!« In ta je vstal in šel za njim.
10 Medtem ko je bil v hiši pri
mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in
njegovimi učenci.
11 Farizeji so to opazili in govorili
njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s
cestninarji in grešniki?«
12 On pa je to slišal in rekel: »Ne
potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.
13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat
pravičnih, ampak grešnike.«
V evangeliju po Mateju 9:9-13 beremo o cestninarju Mateju,
ki ga je Jezus nekega dne srečal pri mitnici. Jezus je tega dne natanko vedel,
da ga bo srečal in je tudi vedel, kje ga bo srečal. Na mesto srečanja je šel z
namenom. Oče ga je poslal z Božjim namenom. Ko ga je Jezus zagledal, mu je
rekel: "Hodi za menoj!"
Ne vemo ali je Matej Jezusa že kdaj srečal, ali sta se
poznala. Nekako čudno se zdi, da bi neki neznanec danes stopil danes k nam in
nam rekel besede, ki jih je Jezus rekel Mateju: "Hodi za menoj!" Kar
tako oditi za nekom, ki ga niti ne poznaš, niti ne veš, kakšen je namen poziva,
klica in kaj se za tem nahaja. Ne vemo vsega. Lahko domnevamo, da je Jezus te
besede rekel s takšno avtoriteto in odločnostjo, da bi se bilo Mateju nemogoče
upreti temu klicu in ga zavrniti, se ne odzvati nanj in mu zaupati. Kajti Matej
je, kakor beremo, takoj vstal in šel za Jezusom. Takoj je vstal. Takoj je šel
za njim. Zaupal mu je.
Skupaj sta odšla v neko hišo, in jedla, ko je v hišo
vstopilo veliko cestninarjev in grešnikov. Ne vemo zakaj. Ali zato, ker je bil
cestninar tudi Matej, ali zato, ker jih je povabil sam Matej. Vemo samo to, da
so bili za isto mizo Jezus, Njegovi učenci, Matej, cestninarji in grešniki.
Bili so pri obedu.
V hišo pa so vstopili tudi farizeji. Lahko bi rekli, da kjer
je bil Jezus, so bili za njim takoj tudi farizeji. Neprestano so mu sledili, da
bi videli, ali dela kaj takšnega, kar je bilo po njihovih pravilih nedovoljeno,
da bi ga lahko obtožili.
Tokrat niso govorili Jezusu, temveč Njegovim učencem: "Zakaj
vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?"
Kljub temu, da so vprašali učence, jim niso odgovorili oni,
ampak Jezus. Rekel je: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni."
S tem jim je hotel dati na znanje, da so lahko ozdravljeni le tisti, ki se
zavedajo, da so bolni, oziroma, da so lahko odrešeni samo tisti, ki vedo, da so
grešniki.
Ker je vedel, da so v svojih srcih zlobni in zlonamerni in
da niso imeli popolnoma nobenega sočutja do cestninarjev in grešnikom, ki jih
je Jezus ljubil, jim je rekel: "Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč
prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."
Farizeji so bili samopravični. Držali so se strogih pravil
in jih izpolnjevali. Zaradi tega so se imeli še bolj za pravične in popolne.
Vseeno pa je izpolnjevanje teh pravil in zakonov, ki so si jih sami postavili,
predstavljalo za njih žrtev.
Podobno danes ljudje mislijo, da za njihovo odrešenje ni
dovolj samo sprejeti, da je Jezus umrl nadomestne smrti za njih, da je za
človeka dovolj, da to sprejme z vero, da je odrešen. Ne, nekateri danes
dodajajo temu še svoja lastna dela in prizadevanja, obrede, da bi bili v svoji
lastni moči in skozi svoja lastna dela lahko odrešeni. Za takšne je Jezus umrl
zaman.
Jezus je že za časa svojega življenja klical grešnike, ne
samopravične. Grešnik se zaveda, da je grešil in je ponižen, se sramuje tega
kar je storil in mu je žal. Pravični pa so ponosni na svoja pravična dela,
nimajo spoznanja da so grešni, temveč so prepričani, da so naredili dovolj, da
so lahko dobri v Božjih očeh zaradi svojih del. Takšni se težko zavedajo, da so
grešniki in da potrebujejo Odrešenika. Zato so jim v njihovi slepoti in
zaslepljenosti vrata v odrešenje zaprta.
POST – KDAJ JE POTREBEN
14 Tedaj so stopili k njemu Janezovi
učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji
toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?«
15 Jezus jim je dejal: »Ali
morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim
bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.
16 Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko.
Našiv namreč obleko trga, da nastane še hujša raztrganina.
17 Novega vina tudi ne vlivajo v
stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo
vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.«
OBLASTNIKOVA HČI/ŽENA, KI JE
KRVAVELA
18 Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik.
Poklonil se mu je do tal in rekel: »Moja hči je
pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela.«
19 Jezus je vstal in šel za
njim, skupaj s svojimi učenci.
20 Tedaj se mu je od zadaj
približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove
obleke.
21 Pri sebi je namreč rekla: »Če
se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.«
22 Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila od tiste ure rešena.
23 Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl
piskače in razburjeno množico, 24 je govoril: »Umaknite
se, saj deklica ni umrla, ampak spi.« Oni pa so se mu posmehovali.
25 Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala.
26 In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.
JEZUS OZDRAVI DVA SLEPA
27 Ko je Jezus odhajal od tam, sta
šla za njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju, Davidov sin!«
28 Ko je stopil v hišo, sta
slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel:
»Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da,
Gospod,« sta mu dejala.
29 Tedaj se je dotaknil njunih
oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini
veri!«
30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: »Glejta, da nihče ne
izve!« 31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala
po vsej tisti deželi.
JEZUS OZDRAVI NEMEGA
32 Ko sta odhajala, so privedli
k njemu nemega človeka, ki je bil obseden.
33 Ko je bil demon izgnan,
je nemi spregovoril. In množice so se začudile
in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v
Izraelu.«
34 Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov
izganja demone.«
JEZUSOVO SOČUTJE
35 Jezus je obhodil vsa mesta in
vasi. Učil je po njihovih shodnicah in
oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost.
36 Ko je zagledal množice, so se
mu zasmilile,
ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.
37 Tedaj je rekel svojim
učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa
malo.
38 Prosíte torej Gospoda
žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar