O BOG, OZDRAVI ME VENDAR!
Ne vem, ali sem to stvar razumela
prav. Niti ne vem, ali gre res za to, kar mislim. Ne vem. Vem samo to, da se
nekaj dogaja, nekaj kar pretresa mojo notranjost in me hoče osvoboditi nečesa,
kar že iz svojega otroštva vlečem za seboj – vzorec, da moram veliko vložiti,
veliko, več in še več dajati in znova in znova dajati, več kot zmorem in več
kot je potrebno, da lahko sprejmem vsaj malo, čisto malo, tako rekoč milostno
pozornost, od drugih ljudi. Je moja vrednost še vedno, čeprav sem kristjanka,
odvisna od tega, koliko sem vredna v očeh ljudi, tudi bratov in sester?
Ko se oziram nazaj, v svoje
otroštvo, vidim da sem rasla ob očetu in materi, ki sta se neprestano prepirala
in bila v neprestani borbi kdo bo močnejši, kdo bo imel večjo plačo, kdo bo
pametnejši od drugega in bolj iznajdljiv, bolj uspešen, da bo premagal drugega.
Velikokrat sem slišala iz ust
mojega očeta: »Sedaj pa lahko zlezem kar pod mizo, kajti ona ima večjo plačo
kakor jaz.« Torej tudi on sam ni imel prave in zdrave podobe o sebi, češ, da je
njegova vrednost v tem, ali zasluži več, kakor njegova žena. Glava družine, z
manj plače, kakor žena, ki se je ob takšnih njegovih besedah počutila tako zelo
zmagoslavna, on pa tako čustveno povožen in majhen.
V tem sem rasla, to je
izpolnjevalo moje življenje, to je oblikovalo moj karakter, moje dojemanje
sveta in vzorce mojih kasnejših odzivov na ljudi v življenju. V mlaki tega zmedenega
življenja sem morala preživeti in najti kotiček, kjer bi bila varna. Uteho sem
našla v svoji domišljiji in sanjarjenju, a žal jo je sovražnik s pridom
uporabil, da me je dolga leta držal v prevari, lažne predstave smiselnosti
življenja.
Danes sem zavpila k Bogu, ki sem
ga po njegovi veliki milosti srečala pred osmimi leti, natanko 31. oktobra
2001. Takrat mi je prvič spregovoril, čeprav še nisem dojela, da me ljubi,
čeprav še nisem vedela, da je umrl za moje grehe, čeprav še nisem vedela, da je
Bog in ne samo to, da je živi Bog. Tega dne je začel spremembo v mojem
življenju in ta sprememba se še vedno odvija v meni in se bo še naprej, do moje
smrti; duševna in duhovna. Moj Odrešenik, moj Bog, dela to spremembo.
Da, zavpila sem, kajti hotela sem
zaspati, da bi pozabila, da bi prespala bolečino, ki je rasla v meni, a mi ni
dal spati, temveč mi je odprl oči srca v spoznanju, da preko tega ne bom zmogla
priti sama, a moram iti čez to. Vem, da me je slišal, ker vem, da me ljubi.
Vem, da bo nadaljeval delo v meni, ker mu je to po volji, da me osvobodi vzorcev
starega človeka, moje ranjene duše, ko sama ne vidim načina, kako to narediti,
spremembo, ki jo potrebujem, da bom lahko duhovno napredovala, a jo vidi Bog.
Gospod, pomagaj mi! Jaz želim
naprej. Ne zato, da me nebi več bolelo. Ne zato, da bi bila močnejša, ne samo
zato, da bi bil lahko moj obraz nasmejan in bi izražal radost odrešenja. Ne,
Gospod, ampak zato, ker želim odsevati Tebe, moj Gospod in moj Bog, brez
kakršnekoli sence preteklosti, brez kakršnekoli ovire, ki bi mi onemogočala, da
ti služim iskreno in z vsem srcem.
Stori to, moj Gospod, pa četudi
se zrušim pod težo te spremembe. Naj bo strta v meni, naj bo zlomljena v meni,
naj bo iztrgana iz mene kot nepotreben balast, ki kvari tvojo sliko v meni
drugim, ki me hromi. Prosim te, ne prihrani mi ničesar, kar mora priti. Naj bo
odstranjeno v tvoji moči. Popolnoma vse.
Da, oče in mati, ki sta se borila
drug proti drugemu, ki sta se postavljala drug nad drugega, ki sta bila
premočna v svoji borbenosti in samo dokazovanju svojim otrokom in jih nenamerno
in ne zavedajoč se, iznakazila v duševne invalide; alkoholike, prešuštnike,
čustveno in duševno nepotešene, nenasitne v iskanju prave ljubezni, iščoče
nečesa, kar niso imeli, nečesa kar niso poznali, a so v globini svoje duše
vedeli, da jim manjka, da to potrebujejo, ker je to naravna potreba vsakega
človeka. V srcu je bila ta strašna, globoka in boleča praznina. O, Jezus,
potrebujem te!
Saj vem, v svojem razumu vem, da
ni potrebno, da mi kdorkoli daje občutek, da sem vredna, da sem zaželena, da
sem sprejeta in ljubljena, kajti ti sam Gospod mi daješ vse to. A kaj, ko
pridejo trenutki, ko na površje priplavajo usedline preteklosti, ki še niso bile popolnoma odstranjene; usedline
kompleksov manjvrednosti, ranjenosti in zavrženosti, nesposobnosti in nemoči, ki
se jih zavem le takrat, ko mi jih pokažeš ti. Saj imaš tako ali tako vse pod
svojo kontrolo, tudi to, da se ljudje obnašajo do mene, natanko tako, kakor se
obnašajo.
O, Bog, ozdravi me vendar, kajti
tega bremena ne želim več vleči za seboj. Preveč boleče je in nevredno Tebe.
Preveč mi zastira pogled nate in na to, kar bi morala biti v tebi in želela
biti v Tebi.
Sijoča zvezda? O, ne, nikakor ne
sijem, saj je v meni tako velika borba.
A kaj zato, saj sem te povabila, saj sem te poklicala, moj Gospod in moj
Bog, da vstopiš v to bitko in jo Ti sam vodiš do zmage, do osvoboditve. Želim
vztrajati kot Jakob, ki se je boril s Teboj, dokler ni bil ranjen, a prav
zaradi tega ozdravljen in takrat si mu spremenil ime. Pomagaj mi vztrajati, pomagaj
mi zmagati, da bo proslavljeno tvoje Ime.
Pomagaj mi vztrajati in me
popolnoma osvobodi, da bom lahko luč za moje ranjene otroke, ki sem jih tudi
jaz poškodovala, ker sem živela to, kar sem sprejela in delala to, kar so
delali moji starši. Ranila sem, strašno ranila, sebično in grdo ranila, kajti
tudi jaz hočem biti močnejša, ker mi to daje občutek, da obvladujem situacijo
in lažen občutek, da obvladujem ljudi, da me nebi znova in znova ranili.
O, Bog, to so moji otroci,
otroci, ki si mi jih dal, da bi bili tvoji. Naredi iz mene balzam za njihovo
ranjeno dušo, ki jim bo pokazal pot do nebeškega Zdravnika, ki ozdravlja vse
rane, tudi rane iz otroštva, da bodo tvoji, da bodo Tvoji z vsem srcem, vso
dušo in vsem razumom. Naj bom most, čez katerega bodo lahko prišli k Tebi, most,
most ljubezni, izpolnjen s tvojo blago in nesebično ljubeznijo, ki malo govori
a ima odprte roke za objem miru, varnosti in sprejetosti.
Kakor
hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.
Mojo
dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim
obličjem?
Moje
solze so mi postale kruh podnevi in ponoči, ko mi ves dan govorijo: »Kje je
tvoj Bog?«
Tega
se bom spominjal in izlival svojo dušo: kako sem šel s trumo, da bi prišel do
Božje hiše, z glasom vriskanja in hvale v vrvenju praznične množice.
Zakaj
si potrta, moja duša, in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom
hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga.
Moja
duša v meni je vsa pobita, zato se te spominjam: od jórdanske dežele sem in
vrhov Hermona, od gore Micár.
Brezno
kliče breznu, glasu tvojih slapov; vsa tvoja butanja in tvoji valovi so šli čez
mene.
Podnevi
ukazuje Gospod svojo dobroto, ponoči je njegova pesem z mano, molitev k Bogu
mojega življenja.
Pravim
Bogu, svoji skali: »Zakaj si me pozabil? Zakaj hodim mračen, ko me stiska
sovražnik?«
Z
morilskim udarcem v moje ude me sramotijo moji nasprotniki, ko mi ves dan
govorijo: »Kje je tvoj Bog?«
Zakaj
si potrta, moja duša, zakaj se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom
hvalil, rešitve njegovega obličja, mojega Boga.
(Psalm 42: 2-12).
17.1.2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar