Pričevanja - 31. Oktober 2001 - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

31.Oktober 2001

DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.

 

 

 

 

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mladenka in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

Pesem – Amazing Grace – Dar Milosti.

Dar milosti presrečen zrem,
me greha je otel,
sem bil zgubljen,
zdaj najden sem
in slep sem ozdravel.

Nekoč živel sem izgubljen,
sedaj se ne bojim.
Iz smrti vstal sem prerojen,
za Jezusa živim.

Ta milost me je prek težav,
nevarnosti in zmot
vodila varno iz daljav,
domov mi kaže pot.

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,
on dušni lek deli.

Ko bomo tam več tisoč let,
v sijoči večnosti,
vsak dan zapeli bomo spet
to pesem milosti.

 

 

Skozi to pesem se je v meni nekaj zlomilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu poiskala tako cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi o Bogu, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz bežnih besed nekaterih ljudi, ki sem jih srečala v življenju. Takšna podoba Boga, ki so mi jo predstavili, mi nikakor ni bila vabljiva in privlačna. Predvsem sem hotela najti cerkev, kjer ne krščujejo dojenčkov. Takrat še nisem imela nikakršnega spoznanja o tem, zakaj tako razmišljam.

V tem silnem pričakovanju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj nadnaravnega, čudežnega. In moja pričakovanja so se izpolnila z več, kakor sem upala, mislila ali pričakovala. Nisem vedela, da to hrepenenje v meni vzbuja Sveti Duh, ki me je klical k spreobrnjenju.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E - evangeličanska . . . .  Kaj se nahaja za vsemi temi nazivi protestantskih cerkva, nisem razumela. Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, o kateri govori Sveto pismo, vest o Jezusu Kristusu, Odrešeniku ljudi. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila vesela, a še sama nisem vedela zakaj. Nisem vedela, da se me milostno dotika Sveti Duh, ker je prišel zame čas Božjega obiskanja.

Vrnili sva se domov.

Nestrpno sva čakali, da se ponovno približa čas, ko bova spet odšli v smeri tistega prečudovitega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve in vidiva kaj se tam dogaja.

Prispeli sva, in ugotovili na osnovi luči, ki so odsevale skozi okna v temno noč, da se je bogoslužje že začelo, in vstopili v cerkev.

Kako to? Ali sva šli prepozno od doma?

Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden pravilen čas zimskega bogoslužja, ob nedavnem premiku ure iz poletnega v zimski čas, saj se je bogoslužje dejansko začelo že uro prej, kakor je bilo to napisano na oglasni deski.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili mnogo prej in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 25. minutam molitvenega bogoslužja. Takrat nisem vedela, da se verniki ob sredah zbirajo na molitvah.

Ob vstopu v prostor najprej nisva vedeli kam naj se usedeva, saj sva bili tu prvič. Videli sva prazne stole na levi strani od vhoda in sedli.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To mora vsak sam doživeti. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, veselja in hkrati strahospoštovanja, ki ga do takrat nisem poznala. Cerkev je bila topla, prijetno osvetljena, toda tista čudovita toplota, ki je zajela moje srce, je bila neopisljiva, globoka in močna, meni do sedaj popolnoma neznana.

Slišali sva, kako se vsake toliko časa oglasi eden od vernikov in moli. Nato se je usedel in je molil drugi. In tako naprej, do konca molitvenega bogoslužja. Začetek sva zamudili in to je bil čas slavljenja in kratke Božje besede.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta se prijazno rokovala z nama, in nama zaželela blagoslov. Takrat nisem niti vedela, kako čudovito je, blagosloviti druge. Saj sploh nisem vedela kaj to je, in zakaj se to dela. Zame je bilo vse novo, prav tako za mojo mlajšo hčerko, ki je bila z menoj.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: »V to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe.«

Takoj za tem pa sem slišala glas, ki mi je rekel: »Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?«

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo in od kod vse te misli in besede v meni. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica, drugače si nebi mogla razlagati moje reakcije, da v to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica.

Kako to, saj sva prišli prepozno, da bi slišali Božjo Besedo, kaj šele slavilne pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli čustva?

Od takrat sem prihajala v cerkev, najprej ob sredah in v nedeljo dopoldan in popoldan, kasneje pa, kadarkoli je bilo bogoslužje; v petek, ko je bilo preučevanje Svetega pisma,  ob ponedeljkih in sobotah, ko so bile molitve.

Na vsakem bogoslužju sem jokala, prav tako doma, kadar sem bila z Bogom. Mnogim ni bilo jasno zakaj jočem, saj bi se morala veseliti tega, da sem odrešena. Na vsakem bogoslužju sem porabila najmanj en zavitek robčkov. Solze so neustavljivo tekle iz mojih oči, ko sem bolj in bolj spoznavala, kako zelo me je ljubil Tisti, ki je dal življenje zame na Golgoti, Jezus Kristus, in ob spoznanju, kako velike bolečine sem mu zadajala s svojimi strašnimi grehi, ker sploh nisem imela prave predstave in podobe o Njem.

Ves čas od takrat, ko je Božja Beseda v meni začela delo preobrazbe skozi spoznanje o grešnosti in izgubljenosti, ki mi ga je milostno razodeval Sveti Duh, sem vsak dan po prihodu iz službe, še preden sem začela z običajnimi opravili, pokleknila v kuhinji in vsak greh, ki sem se ga spomnila; spomnil me je Sveti Duh; danes to vem, predajala Bogu.

Branje Svetega pisma mi je postalo duhovna hrana. Vse bolj in bolj sem hrepenela po pristnem, osebnem srečanju z mojim Gospodom, skozi Njegove besede meni. Pred mojimi očmi je oživela. V mojem srcu je oživela. Vsaka beseda, ki sem jo prebrala mi je bila kakor najslajša hrana in najčistejša voda, ki hrani in odžeja mojo dušo. Vpijala sem jo in moja radost se je mešala z jokom in izpovedovanjem.

28. oktobra 2001, 29. dan po mojem prvem prihodu v cerkev, po bogoslužju, je k meni pristopila sestra in mi rekla, da naj vse predam Bogu. V bistvu sploh nisem vedela kaj s tem misli, a sem se vseeno odločila, da bom »vrgla mrežo še na drugo stran čolna«. Ko sem prišla domov, je šla hčerka v kuhinjo, mene pa je kar odneslo v dnevno sobo. Ker pa sem nekaj dni pred tem prav čudno padla po tleh v predsobi, sem imela eno koleno zelo občutljivo na dotik, zato sem pokleknila na posteljo, v spalnici in začela moliti:

 »Oče nebeški, hvala Ti, ker si dal svojega Sina Jezusa, da je umrl tudi zame in mi tam priskrbel odrešenje od greha. Ti veš, da sem ti predala vse grehe, katere si mi pokazal, in da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji in v Tvoji moči. V imenu Jezusa Kristusa amen.«

In takrat se je zgodilo, kakor da bi se name spustili mogočni slapovi nebeške milosti in ljubezni. Radost je preplavila moje srce in mojega duha. Bila sem vsa objokana, po predhodni molitveni predaji, vseeno pa najbolj srečen človek na svetu. Takrat še nisem vedela, da sem doživela to, kar se v Svetem  pismu opisuje kakor novo rojstvo po Duhu.

Dvignila sem se, pritekla v kuhinjo in svoji hčerki povedala, kaj se mi je zgodilo, ter začela v novi radosti in svobodi, slaviti Boga, mojega Odkupitelja, Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil premnoge grehe in mi dal novo življenje.

Jezus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Evangelij po Janezu 3,3.

Vse o tem sem izvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga od tistega dne vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok, otrok vsemogočnega Boga.

Zelo, zelo sem ga ljubila in zelo, zelo sem mu bila hvaležna, za vse, kar je naredil zame. Kajti komur se veliko odpusti, ta veliko ljubi – je bolj hvaležen za to iz česar je bil potegnjen in kaj je kot nova stvaritev v Kristusu. To je popolnoma nekaj drugega, kakor kadar se spreobrne nekdo, ki je že od »rojstva« vernik.

»Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« (Luka 7:47).

Naslednji dan sem šla v službo tako polna prekipevajočega veselja, in niti pomislila nisem, da drugi mojega doživetja ne bodo mogli razumeti in se veseliti z mano.

 

Seveda, in sem takoj dobila takoj po nosu. »Kaj pa ti misliš, komaj si povohala cerkev, pa se že hvališ. Kaj pa me, saj bomo že vedele, kako se tej stvari streže, saj smo že od rojstva kristjanke. Kaj pa misliš da si, grešnica, le kdo bo tebi lahko odpustil vso množico tvojih grehov. Sploh pa, govoriš tako, kakor da imaš samo ti prav. Kakšna cerkev pa je to, kamor hodiš, kdo pa sploh ste.«

 

Počutila sem se, kot da bi me nekdo polil z ledeno vodo. Bile so štiri, tradicionalne vernice večinske cerkve, jaz pa sama. Toda z menoj in v meni, je bil Jezus. Nisem bila sama in nisem bila nemočna.

 

Toda zgodilo se je nekaj, kar se mi do sedaj še ni dogajalo ob takšnih primerih. Nisem zamerila. Ljubila sem jih in jim takoj odpustila. Niso mi mogle pokvariti veselja, le čudno mi je bilo, kako to, da se niso veselile z menoj, kajti ker sem bila srečna, sem pričakovala, da se bodo veselile z mano, saj so bile tudi one kristjanke.

 

Takrat še nisem vedela, ker še nisem tako poznala Svetega pisma, da obstajata na zemlji dve sili; demonska, hudičeva in Božja, sveta, ter pravi na novo rojeni kristjani in tradicionalni kristjani.

 

»Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«

(1 Korinčanom 2:14).

 

In Bog nas opozarja na takšne reakcije ljudi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«.

(1 Petrova knjiga 5:8).

 

To so bili dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabila. Zdelo se mi je, kakor da lebdim med nebom in zemljo. Moje srce je bilo izpolnjeno z ljubeznijo, ki je bila tako močna, da se je izlivala iz mene v spontanih in gorečih molitvah k mojemu Zveličarju. Vsi ljudje so mi bili lepi, vse sem ljubila s Kristusovo ljubeznijo. Z vsakim, ki sem ga srečala, sem na primeren način podelila Evangelij Kraljestva.

 

Hodila sem v službo, opravljala najnujnejša dela doma in s hčerko, ki je bila takrat stara 8 let, toda moja največja radost je bila biti pri Njegovih nogah, peti, moliti in se pogovarjati z Njim. Tiste dneve in mesece so iz mojih ust odzvanjale molitve, kakor psalmi, hvalnice Rešitelju, Gospodu Jezusu Kristusu. Vedela sem da je živi Bog in ne takšen, kakršnega prikazujejo nekatere veroizpovedi, pribitega, nepremičnega in nemočnega na križu.

 

Iz mojega Duha je odmevala pesem. Molitve so kot hudournik tekle iz mene, neustavljive, kakor slapovi, ki padajo čez previs v globino. Razlika je bila le v tem, da je molitve, ki so vrele iz mene, Sveti Duh ponesel pred prestol mojega Boga. In v nebesih je bilo silno veselje, zaradi grešnice, ki se je vrnila nazaj k Očetu, kakor izgubljena hčerka.

 

»Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« (Luka 15:10).

 

Moje srce je znova in znova preplavljal najčudovitejši stih Svetega pisma, ki mi je povedal vse o Nebeškemu Očetu, ki me je tako ljubil, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa, kot spravno daritev zame in za vse ljudi na svetu.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Evangelij po Janezu 3:16.

 

Moje največje veselje je bilo v tem, ker sem doživela silno močno spoznanje, prepričljivo in neomajno, da sem odrešena.

 

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Marko 1:15)

»Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.« 
(Apostolska dela 3:19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.
(Apostolska dela 2:38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) (2) in bo krščen, (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Marko 16:16).

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v svobodni odločitvi po veri v Evangelij in po vsem tem (3), odrešenje. Ta vrstni red je določil Bog.

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3:3-6).

Začela sem spoznavati, da nobena cerkev ni zveličavna, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija, da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in predpise, zakramente ali izvršuje kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri vanj, brez svojih lastnih del.

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3:22-26) Amen.

 

Prva pesem, ki mi jo je dal Sveti Duh po mojem spreobrnjenju opisuje moje zavedanje in radost, da sem Božji otrok in komu pripadam.

 

 

Z V E L I Č A N J E

BIL TISTI DAN JE, KAKOR VSAK,

KI VEDELA ŠE NISEM MU POMENA,

ODPRLA PRVIČ VRATA SEM V HRAM,

LJUBEZNI TVOJE, MOJ GOSPOD.

 

KO VELIČINA TVOJA, PRVIČ VSTOPI MI V SRCE,

JE PRVI VZDIH ČAŠČENJA, SREČE VANJ ZAVEL,

O, JEZUS, KJE JE TISTI DAN,

NI DALEČ V ZEMELJSKIH OČEH,

A TI MOGOČNO SI ZAVZEL SRCE MI,

V NJEM UTRDBO SI POSTAVIL TRAJNO.

 

NIKAR, MI POREKO DOMAČI,

SAJ TI NORIŠ, MI PRAVIJO KATOLIČANI,

A NE VEDO, DA SRCE MOJE,

LE ZATE JEZUS ŠE GORI,

V MOGOČNEM SRCU TVOJEM,

LJUBEZEN MOJA MIRNO SPI.

 

DAJ, JEZUS KRISTUS, MOJ GOSPOD,

ŠE VEČ PROSTORA MOJEM SRCU DAJ,

KER SICER SE RAZPOČI MI OD SREČE,

KER TI SI JEZUS MENI VSE:

"MOGOČEN SLAP IN VAL MORJA

IN GORA, TI NAJVEČJA TEGA SI SVETA,

SI VEČ, KOT SONCE, LUNA, ZVEZDE VSE NEBA,

SI DAR NAJVEČJI VSEM LJUDEM SVETA."

 

O, JEZUS, TO NI LE VZDIH,

JE SLAVOSPEV MOGOČEN V MENI,

JE RADOST, MOČ, LJUBEZNI TVOJE,

SAJ TI SI KRISTUS JEZUS, MOJ GOSPOD ZA VEDNO,

SAJ TI GOSPOD SI MOJA POT BREZKONČNA,

TVOJ DAR SEM MILOSTNI SPREJELA, "HVALA TI."

 

SEDAJ ŽIVLJENJE MOJE NI KOT PREJ,

V MINLJIVOSTI NE IZGUBI SE VEČ,

VSE STARO JE UMRLO V MENI,

SAJ TI GOSPOD, SI ME PREPORODIL.

 

NI DNEVA VEČ, DA NEBI PELA,

TI PESMI SLAVLJENJA VESELA,

SRCE TI SVOJE, POLOŽILA,

PRED NOGE TVOJE, MOJ GOSPOD.

NI DNEVA VEČ, DA NEBI BRALA,

BESEDE SVETE, PISMA TVOJA,

SAJ MOJE JE ŽIVLJENJE V TEBI,

TI POT SI MOJA, LUČ NEBA.

Nevenka