Pričevanja moja - POJDITE PO VSEM SVETU

 

POJDITE PO VSEM SVETU!

 

 

 

 

 

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu (k sosedom, prijateljem, sodelavcem, someščanom in sodržavljanom) in oznanite evangelij (Radostno Vest odrešenja) vsemu stvarstvu!  Kdor bo sprejel vero (Jezusa Kristusa) in bo krščen (v vodi), bo rešen (odrešen), kdor pa ne bo sprejel vere (Jezusa Kristusa), bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero (Jezusa Kristusa in so nanovo rojeni od Boga po Svetem Duhu), bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu (v imenu Jezus) bodo izganjali demone, govorili nove jezike (kakor jim bo Duh dajal izgovarjati), z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

 

Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni (Prvi Jezusovi učenci in Jezusovi učenci danes), pa so šli in povsod oznanjali (Evangelij kraljestva) in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo (Božjo Besedo) potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala. (V Jezusovem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, polagali roke na bolnike, da bodo ozdraveli).

Marko 16:15-20

 

Danes sem se odpravila od doma malo bolj zgodaj, kmalu po jutranji molitvi. Obeta se nov, zelo vroč in soparen dan in vedela sem, da bi bilo dobro izkoristiti jutranji čas okrog osme ure, za moj običajni obhod mesta. V meni je bil prečudovit Božji mir in veliko pričakovanje, kaj ima Gospod Bog danes zame in za ljudi, ki mi jih bo poslal naproti. Do sedaj mi je dal že na mnoge načine spoznati, da se nobeno srečanje ne zgodi slučajno.

 

Počasi sem se odpravila proti trgovini Mercator in mimo nje naprej. Danes nisem imela posta, kot prejšnjikrat, ko sem šla mimo prečudovite murve ob cesti, ki ni preveč obremenjena s prometom. Zato sem si danes privoščila nekaj zrelih, dišečih in okusnih murvinih sadežev. Mhmmm! Res so dobri in spominjajo me na otroštvo, ko sem si jih privoščila vsakič, ko sem šla s starši na morje.

 

Sonce je že začelo pripekati, zato sem se hitro odpravila naprej, mimo avtobusne postaje in po stopničkah do prvega prehoda čez križišče, ki vodi na glavni most čez reko Krko. To je dejansko eden glavnih prehodov iz kopenskega dela Novega mesta, na pol-otoček starega dela mesta. Sedaj je mestno jedro v stanju obnove in bo po obnovi namenjeno le pešcem – mestni promenadi, in dostavi.

 

Most čez Krko – glavna prometna povezava preko reke Krke mi je prijetno mesto. Pri prehodu preko njega se lahko naužijem pogleda na vedno zanimivo gladino reke – značilno smaragdno zelene barve. Najlepša je takrat, ko njeno površino kodra vetrič, ki je v tem delu precej pogost. Včasih prija – če je prevroče, ko pa je mrzlo, pozimi, pa zna biti celo neprijetno.

 

Odkar prečkam ta most z namenom, da govorim ljudem o Jezusu Kristusu, mi je postal prehod preko njega vedno zanimiv. Ni se še zgodilo, da na tem mostu nebi srečala osebo, ki nebi bila pripravljena poslušati Veselo vest, ali si želeti biti ozdravljena.

 

Danes sem videla hoditi pred mano moškega, ki sem ga osebno poznala že precej časa in je bil pred 14. dni na koncertu Reka življenja. Pospešila sem korake, da ga dohitim, toda Sveti Duh me je usmeril drugam. Zagledala sem smetarja s samokolnico, s črnimi gumijastimi rokavicami na rokah, ki se je sklanjal nad smetnjak na mostu, da iz njega potegne vse odpadke, ki so jih tja odvrgli ljudje, na svoji poti preko mostu.

 

Ustavila sem se ob njem, kajti že enkrat pred tem sem ga srečala in pozdravila, ter mu rekla: »Naj vas blagoslovi Bog za vaše služenje. Pri Bogu je vsako delo cenjeno, čeprav pri ljudeh ni. Bog vidi vašo ponižnost, iskrenost in srčnost. Bog vas neizmerno ljubi.«

 

In on mi je odgovoril: »Saj vem, da me ljubi in ni me sram opravljati tega dela. Vsako delo je častno. Bolje delati, kakor ne delati ničesar.« In imel je prav.

 

Preden sem se odpravila naprej, sam položila roko nanj in ga blagoslovila v Jezusovem imenu. Vem, da je bil tega vesel. Vem, da je bil vesel, ne samo da ga Bog ljubi, ampak da ga ljubijo in spoštujejo tudi ljudje. Šla sem dalje in se Bogu še naprej zahvaljevala zanj in za vse Komunalne delavce, za katere ni prevročega poletja, ne premrzle zime, da nebi vestno opravljali svojega dela.

 

Moja pot je šla naprej mimo parka pri Domu Janeza Trdine. Tam v senci pod drevesi običajno sedijo ljudje, ki ne vedo, kam bi se odpravili v tej vročini, ljudje, ki nimajo doma, da bi se tam ohladili in živeli človeka vredno življenje. Tu včasih vidim tudi brezdomko Marijo, toda danes je ni bilo.

 

Odpravila sem se naprej in v naslednjem križišču pozdravila gospo, ki sem jo na videz poznala in ji zaželela lep dan. Tudi ona meni.

 

Moja pot se je nadaljevala skozi mladi drevored divjih kostanjev, ki so kljub majhnosti, s svojimi mladimi krošnjami nudili prečudovito senco, pred soncem, ki je vse bolj pripekalo. Lesene klopi, razvrščene pod njimi, so utrujenim sprehajalcem nudile počitek in prečudoviti mir, navkljub bližnji, prometni cesti.

 

Ko sem šla naprej, sem videla na klopci sedeti mlado žensko. Pozdravila sem jo: »Kako prijetno si je malo odpočiti v senci in oditi naprej osvežen, naproti izzivom dne, ki je pred nami, kajne?« Pritrdila mi je. Rada imam ljudi in rada jih ogovorim, čeprav bi imela tisoč razlogov, da tega nebi storila.

 

Zakaj?

 

Ker sem pred tremi tedni v veri snela svoje slušne aparate, ki sem jih redno uporabljala že skoraj 30 let. Moja uboga mama se je morala namreč soočiti z naglušnostjo vseh svojih treh otrok in navkljub njenemu vnetemu in vztrajnemu prizadevanju, ni mogla nikoli priti do dna svojim raziskavam, od kod in zakaj naglušnost pri vseh njenih otrocih. Edina bilka, ki se je je oklepala, ki pa ji kaj dosti ni pomagala, je bila, da je naša naglušnost nastala kot posledica cepiva za koze. Ta ugotovitev ni kaj dosti pomagala ne njej in ne nam, njenim otrokom.

 

Torej, veliko mojih bratov in sester po veri ima 100% sluh, a kaj, ko v svojem srcu nimajo 100% ljubezni do izgubljenih. Meni pa je moj prečudoviti Gospod, po svoji veliki milosti položil to v zibelko mojega Novega rojstva, 28.11.2001. – Ljubezen do izgubljenih in hrepenenje po doseganju teh ljudi za Kristusa.

 

In tako grem, grem v veri, da mi bo On, moj Gospod na moji poti poslušnosti dal tudi to, kar je že pripravil zame – popoln, 100 % sluh, ki ga je zame pripravil na križu Golgote pripravil in dovršil moj Gospod Jezus Kristus. Aleluja! On je rekel zame in za vsakega človeka na zemlji tam; na križu: »DOKONČANO JE!«

 

In ker me žene ta prečudovita nesebična ljubezen, ljubezen, ki me brezpogojno ljubi, Ljubezen, ki je dala zame življenje, da bi jaz vstala iz smrti prekletstva in greha v novo življenje, ki ga je pripravil zame, v popolno zdravje in v popolno svobodo – moj prečudoviti Odrešenik, Zdravnik in Osvoboditelj, Jezus Kristus, želim tudi jaz živeti zanj in za ljudi, ki še ne poznajo Jezusa Kristusa.

 

In šla sem naprej. On gre vedno pred mano, čeprav je tudi v meni, v mojem duhu, po Svetem Duhu. Moj Gospod in moj Bog, ki mi dela noge kakor košutam in mi daje stopati na moje višine. Moje merilne vrvi padajo na ljubkih krajih in moja dediščina mi je všeč. Aleluja! Dediščina, biti posoda za čast mojemu Odrešeniku, biti orodje v Njegovih svetih rokah in hoditi po poti, ki jo je izbral zame. O, kako čudovito in častno poslanstvo.

 

»Merilne vrvi so padle zame na ljubkih krajih, zares, dediščina mi ugaja.« (Psalm 16:6).

 

»Dela mi noge kakor košutam in me postavlja na moje višine.« (2 Samuelova 22:34).

 

»V veliki hiši ni le zlate in srebrne posode, marveč tudi lesena in lončena, prva za čast, druga za nečast. Kdor se bo teh očistil, bo postal posoda za čast, posvečena, gospodarju koristna in pripravljena za vsako dobro delo.« (2 Timotej 2:20-21).

 

In ko sem bila pred stavbo, kjer se nahaja moje bivše delovno mesto – Krka tovarna zdravil, sem videla mojo drago brezdomko Marijo in srce v meni je poskočilo v ljubezni do nje. Ko sva se srečali sem jo objela. Danes je imela zaradi vročine na sebi samo lahko, a sintetično bluzico in krilo, ter v rokah svoji dve navadni PVC vrečki porinjeni eno v drugo. Malo sva se pogovorili. Namenjena je bila v Mercator. Tam ji prijazne trgovke napolnijo vrečko z izdelki, katerih rok je pred iztekom, a Mariji to pomeni kot bi ji dali zaklad. Žal, nisem imela s seboj denarnice, sicer bi ji dala kakšen evro za hrano.

 

Medtem ko sem se pogovarjala z Marijo, me je videl bivši sodelavec, tisti 90 letnik, ki pravi, da ima pokojnine 1.800 Evrov, a mu je vedno vsak mesec zmanjka. Bogu bo enkrat dajal odgovor, ali je pomagal lačnim, žejnim, golim in bolnim. Jaz sem šla po eni strani, on pa po drugi strani. Mogoče se je pa le zamislil sam nad seboj. Bog daj, da res.

 

Mestno jedro v katerega sem prispela, ima zasilne preusmeritve zaradi vse intenzivnejših del na bodočem sprehajališču in na pločnikih. Zato sem morala preko peščenega, še neurejenega prehoda. Ker sem bila v bližini Mladinske knjige, sem se odpravila v trgovino, da povprašam, če imajo kakšno Sveto pismo. Prodajalka je po dolgem iskanju le našla dve, enega z apokrifi in enega brez. Samo dve. Ker sem bila brez denarja, sem prosila, da mi dajo Sveto pismo na stran, da pridem jutri po njega.

 

Pot zasilnega obhoda se je vila mimo frančiškanske cerkve v ozadju in nato izza Kavarne do izhoda ob bivšem Muellerju. Nadaljevala sem pot do začetka mostu, starega mestnega mostu preko reke Krke. Po njem sem videla prihajati gospo, s katero sem se nekajkrat srečala, bila je celo enkrat pri meni in jaz pri njej.

 

Počakala sem jo v senci stavbe s trgovino. Pod pazduho je imela zložljivo pomožno palico. Pozdravili sva se in se začeli pogovarjati. Toda ne glede na to, kako sem si prizadevala načeti temo o Bogu, je ona pogovor obračala na vnuke in običajne vsakodnevne stvari. Na koncu je le priznala, da moli za vsako solato in vsako zelišče in da veruje v Boga, saj ga pozna že od otroštva. Vprašala sem jo: »Pa bi želela, da molim za tvoj kolk?« Pred leti je namreč imela hudo prometno nesrečo in v tej nesreči je tudi izgubila svojega moža. V najhujših tednih in mesecih njenega okrevanja, je bila njena opora, pomočnica in negovalka njena hčerka, ki se je kasneje tudi zaposlila kot zdravstvena delavka.

 

Njen odgovor je bil, kot je odgovor mnogih pobožnih, religioznih žena in mož, ki Boga ne poznajo osebno: »Ni treba, saj jaz sama molim za to!«

 

Na to sem ji odgovorila iskreno in direktno: »Ponos je to, ali veš?«

 

»Če bi meni nekdo rekel to; in lahko rečem, da sem molivka in vem, da je Bog živ in da usliši moje molitve, bi si to vzela za čast in bi pristala na to, da moli zame.« Ona pa je vztrajala na svojem, me v svoji samopravičnosti pomilovalno trepljala po ramenih in rekla: »Vem, vem, poznam vse, vse mi je jasno v glavi!« Jaz pa sem ji odgovorila: »Ne dvomim, da vam je vse jasno v glavi, v umu, toda žal, v vaše srce še ni prišlo.«

 

Šla sem naprej preko mostu. Proti meni je prihajala precej obilna gospa, počasi in videti je bilo, da se ne počuti ravno blesteče, že zaradi prekomerne teže. Prijazno sem jo pozdravila in ogovorila: »Kako prijetno sonce, ali ne?« Ona pa: »O, ne tako zelo težko prenašam to vročino!«

 

Jaz pa sem ji odgovorila: »No, ja, saj imate prav, res je prevroče za ta čas.«

 

In potem sem ji rekla: »Ali imate kakšne zdravstvene težave?«

 

Ona pa mi na to odgovori: »Ah, kaj naj govorim, saj nima smisla, saj ne bo pomagalo.« Jaz pa ji rečem: »Bog vam lahko pomaga, On ve za vaše težave bolj kot jaz ali vi sami.«

 

Potem pa je rekla: »Joj, veste, tam po mostu prihaja moj mož, in on nič rad ne vidi, da se govori o Bogu.« V njenih očeh sem videla strah in nelagodje. Jaz pa sem ji odgovorila: »Joj, res mi je žal, res je težko, da morate zatajiti svojo vero v Boga zaradi človeka.« Malo čudno me je pogledala, v tistem pa se nama je približal njen mož in čutila sem, da je v njem duh manipulacije, kontrole in ustrahovanja. Ženska je poslušno odšla za njim, jaz pa sem prešla most in na drugi strani, stopila na pločnik.

 

Naproti mi je prihajal Gospod srednjih let. Šepal je na eno nogo. Pozdravila sem ga in ga vprašala kaj se mu je zgodilo, da težko hodi. Povedal je, da je imel pred leti avtomobilsko nesrečo in da ima po operaciji še vedno težave pri hoji. Jaz, ne bodi lena, sem takoj preusmerila pogovor na Boga, ki je tudi Zdravnik. In tako sva načela temo o Bogu. Kasneje se je izkazalo, da je človek dejansko ateist in da še nikoli ni bral Svetega pisma, izjavil pa je, da bi ga rad prebral. Takoj sem segla v torbico in mu ponudila izvod Gideonovega Svetega pisma.

 

Najin pogovor na mostu je trajal skoraj pol ure. Dobro, da na njem ni bilo prometa in da preko njega ni šlo veliko pešcev. In tako je povedal nekaj dobrih stvari, ki so mi pokazale, da človek razmišlja in da opazuje, ter dobiva odgovore na svoja mnoga vprašanja medtem ko opazuje »vernike okoli sebe«.

 

Njegov vtis je bil resnično takšen, da ni mogel dobiti trdnega temelja za svojo morebitno vero v Boga, kajti gledal je na ljudi, ki so bili pripadniki veroizpovedi, ne pa nanovo rojeni Kristusovi učenci.

 

Povedala sem mu in razložila razliko med religioznimi verniki in ljudmi, ki pripadajo Kristusu in so njegovi zaradi Duha, ki je v njihovem duhu. Na koncu si je zaželel, da bi se še kaj več pogovorila o tem in dal mi je svojo telefonsko številko. Tako sem ugotovila, da je po rodu iz Črne gore, živi pa na Dolenjskem.

 

Ker pregledujem ta tekst mesece kasneje, bom sedaj opisala dogajanje po tem srečanju; srečanju s tem človekom.

 

Takoj naslednjo noč po tem srečanju sem imela čudne in strašljive sanje. V sanjah se je pojavila oseba v črnem z mečem v roki, ki me je nameravala napasti. Na srečo sem se prej zbudila, preden se je to lahko zgodilo. Kasneje sem izvedela, da je človek po verskem prepričanju musliman. Takoj mi je bilo jasno, da me je v sanjah preganjal duh, ki je prebival v njem in ni želel, da bi človek slišal veselo vest o odrešenju in sprejel Jezusa, za svojega Odrešenika, kajti potem bi ga izgubil.

 

Kasneje sem ga obiskala skupaj z dvema bratoma iz skupnosti, a se žal ni odprl za Resnico, temveč ga je duh še naprej zadrževal v zaslepljenosti.

 

Šla sem naprej preko Kandije. Sonce je vse bolj pripekalo, jaz pa sem se veselo pogovarjala z Jezusom in se veselila za vsako osebo, ki mi jo je dal srečati. Blagoslavljala sem jih.

 

Ko sem pri interni bolnišnici zavila na levo, proti Urgentnemu centru, je vse bolj »dišalo« po svežem asfaltu. Ko sem se bližala mestu, kjer delajo novo parkirišče pri Splošni bolnišnici, je postal vonj še bolj močan in moteč. Vseeno me to ni toliko zmotilo, da se nebi ustavila ob babici, ki je s svojim vnučkom v vozičku, opazovala dogajanje asfaltiranja. Ob vozičku je bil majhen bel psiček, ki me je takoj začel ovohavati.

 

Ustavila sem se ob njima in ju prijazno pozdravila in ogovorila. »Oh, tale vročina pa res ni prijetna za nas, babice, še manj pa za majhne otroke.« In prijazno je odgovorila nazaj, da je res tako. Potem sem ji omenila, da bo zvečer po vsej verjetnosti spet neurje, posebno v Prekmurju in da se bo končno ohladilo. In potem sem rekla: »Res, sprašujem se, kaj Bog letos sporoča ljudem, po teh hudih neurjih in toči. Saj vi verjetno tudi  verujete v Boga?«

 

Ona pa je odgovorila: »Ja, nekaj pa res mora biti tam gori.« In jaz, ne bodi lena sem ji odgovorila: »Tudi moj sin, čeprav sem jaz že 17 let nanovo rojena kristjanka, še vedno govori, da tam zgoraj res nekaj mora biti. In veste kaj mu jaz odgovorim?«

 

»Tisto čemur ti praviš NEKAJ, ima ime. To je Jezus, druga Božanska oseba trojstva. To je Jezus, ki je dal svoje življenje za naše grehe, da bi bili odrešeni po Njem. To je Jezus, ki je Bog in On je Oseba.«

 

Po tem sem malemu fantku dala traktat,  Ali si dober človek? Gospa, Milica, pa je na moje vprašanje, ali ima doma Sveto pismo, odgovorila, da ga ima. »No, potem pa preberite v Evangeliju po Janezu 14, da je Jezus Pot, Resnica in Življenje, da nihče ne more priti k Očetu, v Nebo, razen po Njem, Jezusu Kristusu.«

 

Prijazno smo se razšli. Vem, da jo bom še srečala, saj stanuje v mojem okolju.

 

In moj obhod, skupaj z Jezusom, se je s tem srečanjem danes, končal.

 

» . . . . In učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Matej 28:20

 

Amen!

 

12.06.2018