S KOM V JAREM

 

S KOM V JAREM - ZAKON?

 

 

Pred štirimi leti sem odšla z Anito na hamburger. Bila je absolventka, ki je stanovala v naši majhni študentski skupnosti. Ko sva med pogovorom prispeli do ženitve in poroke, sva začeli naštevati argumente za in proti poroki z nekristjani. Tedaj mi je Anita rekla, da se nebi nikoli poročila z nevernikom. Kljub temu se je čez šest mesecev zaročila s Štefanom, prepričanim nekristjanom – ateistom.

 

Naslednje leto sta se navkljub vsem nasvetom krščanskih prijateljev, Anita in Štefan poročila. Nekaj časa sem mislila da bo vse v redu. Mislila sem, da ju bo Bog mogoče blagoslovil kljub grehu. Anita je nadaljevala z obiskovanjem cerkve in prisostvovala skupnosti vernikov. Njun zakon je bil videti srečen. Mogoče smo bili preveč omejeni v svojem razmišljanju?

 

Nato smo slišali da imata nekakšne probleme, kmalu za tem sta se razdvojila in končno ločila.

 

Kaj se je zgodilo z Anitinim prepričanjem, da se bo poročila samo s kristjanom. Kako je lahko v tako kratkem času spremenila svoje mišljenje? Kaj se je zgodilo z njenim zakonom? Ali je bil trhel že od vsega začetka, ali bi se ga lahko rešilo?

 

Glede na to, da je bila Anita moja prijateljica in sestra v Kristusu, sem se počutila svobodna, da ji postavim ta vprašanja. Anita je priznala, ko je jasno sprevidela in se spokorila, da je v času zaroke s Štefanom postavila svojo voljo pred Božjo. "Štefana sem ljubila in mojo ljubezen do njega postavila pred ljubezen do Boga. V tem trenutku se mi je zdelo najlažje in najlepše delati tisto, kar sem sama želela. Nisem se ustavila, da bi razmislila, kako velike, dolgoročne posledice bi lahko imela moja neposlušnost Bogu."

 

"Prvi dvomi", je nadaljevala, "so prišli kmalu po poroki. Ali sem naredila pravo stvar? Kako naj se podredim človeku, ki ne pozna Gospoda in ki ima popolnoma drugačna merila.?"

 

Tudi Štefan je, ne da bi Anita to vedela, začel dvomiti v njun zakon. Počasi in tiho se je v njun odnos prikradla smrt. Kar sta si imela drug drugemu reči je postalo vse manj pomembno. Zelo poredko sta drug drugemu govorila o svojih občutkih. Njuno skupno življenje je bilo vse bolj sestavljeno iz vzdrževanja gospodinjstva, kakor iz vzburljive ljubezni. Zatem se je Štefan odselil. Dve leti po poroki sta bila ločena.

 

Če bi bila Anitina zgodba le ena, edina tragedija takšne vrste, bi jokali z žalujočima, nato pa prešli na bolj radostne misli. Toda njena zgodba se z majhnimi detajli vedno ponavlja tam, kjer kristjani in kristjanke padajo v skušnjave, vodeni z lepoto ljubezni, ki ni od Boga.

 

Ko se pojavi ljubezen

 

 

Vsako človeško bitje želi ljubiti in biti ljubljeno. To je naravna in dobra želja. Toda glede na to da je ljubezen močna sila, moramo preden se ljubezen začne, razmisliti o pomenu ljubezni katero daruje Bog in o posledicah, ki jih prinaša ljubezen izven Božjega kraljestva.

 

Verjetno nebi niti en kristjan ali kristjanka namerno stekel v to, da se zaljubi v nekristjanko ali nekristjana. Največje število odnosov, ki se končujejo v ljubezni, se začenja kot prijateljstvo, ali kakor šolsko, ali na delovnem mestu podtaknjeno poznanstvo. Kje naj kakor kristjani postavimo meje? Ali lahko kristjani hodijo ven z nekristjani? Ali imajo lahko kristjani, nekristjane za prijatelje? Katerih pravil se je potrebno kot kristjan oprijeti, ko živiš v sekulizirani -  posvetni družbi?

 

Sveto pismo jasno uči, da se kristjani ne smejo izločevati. Že davno, v 1 Mojzesovi knjigi 12, je bil Abraham poslan iz lastne dežele v Egipt, Jožefa pa je Bog uporabil na faraonovem dvoru. Zgodnja krščanska cerkev se je lahko širila zato, ker so bili možje in žene poklicani ali prisiljeni s preganjanjem, da so zapustili svoje domove in živeli med ljudmi drugačne kulture. Kakor Kristusovi poslanci bi najverjetneje svoje delo ne opravili dobro, če bi se izdvajali v lastne krščanske skupnosti. Moramo biti prijatelji nekristjanov, moramo jih ljubiti s Kristusovo ljubeznijo. Z njimi moramo podeliti svoja izkustva in z vso dušo želeti pridobiti jih za Kristusa.

 

Če pa je Božji narod poslan, da živi med tistimi, ki ne spoštujejo Boga, je znova in znova opomnjen, da izmenjava na družbenem in intelektualnem nivoju nikoli ne sme voditi do moralnega in duhovnega kompromisa.

 

Daniel je na primer, bil iz svoje dežele odpeljan v Babilon, da bi služil tamkajšnjemu kralju. Skupaj z nekaterimi lepimi mladeniči, bi moral biti hranjen in vzgajan na kraljevem dvoru. Toda "Daniel si je vzel k srcu, da se ne bo omadeževal ne z jedjo ne z vinom kralja,…. "(Dan 1,8). Bog je nagradil Danielovo poslušnost s tem, da ga je naredil "Lepšega in bolj rejenega od vseh mladeničev, ki so uživali kraljevo jed." (Dan 1,15). Ob drugi priložnosti, ko Daniel ni poslušal zapovedi kralja Daria, da ne moli k svojemu Bogu, je njegovo duhovno poslušnost nagradil tako, da ga je rešil iz levjih ust. Skrajni rezultat tega dogajanja je bil, spreobrnjenje kralja Daria.

 

Tudi v našem času lahko kristjani pogosto vidijo, kako dela Bog čudeže, ko zavračajo podreditev vsakemu pritisku, ki se vrši na njih. Pritiski niso vedno v obliki bogate hrane, prepovedi molitve ali levjih žrel, a bodo vseeno močni. Z ljudmi okoli nas moramo sodelovati brez zunanjega ali notranjega kompromisa.

 

V Novi zavezi je to strnjeno v Janezu 17. Kristjani morajo biti sveti, ne pa od sveta.

 

Ta slika izdvajanja se vklaplja v pomen besede svetost. Ko se o nekom ali nečem v Pismu pravi da je "svet", se misli da je v popolnosti oddvojen od vsega, kar ni Božje. Oddvojen je za Božje namere. Prav tako so se v Stari zavezi svete stvari, kakor na primer Skrinja Zaveze, pazljivo ločevale od svetnih stvari. Svečeniki so morali skozi najrazličnejše rituale umivanja, preden so lahko vstopili v najsvetejši del Svetišča, ki je bil ločen s skrbno stkano zaveso. Ko je Kristus umrl, se je ta "zavesa v svetišču pretrgala na dvoje od vrha do tal" (Mat 27,5). To je pokazalo, da lahko sedaj vstopimo v Božjo prisotnost (svetost), brez posredovanja svečenikov.

 

Toda to nas vseeno ne osvobaja oddvojenosti za svetost. V Novi zavezi beremo: "…..marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical,  saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet. " (1 Pt 1,15-16). Pavel pa pravi: "Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. " (Rim 1,1-2). Naša odgovornost da smo sveti je še bolj resna, glede na to da nimamo več ritualov oboževanja na katere bi se naslonili, temveč prihajamo k Bogu direktno.

 

Svetost ali oddvojenost, ni popularna tema v našem času. Mnogo raje rečemo: "Jaz sem v redu, ti si v redu" ter na ta način tako sebe, kakor druge na nivoju razuma rešujemo greha. Mi ne želimo deliti ljudi na kristjane in nekristjane. Toda prihaja dan, ko bo sam Bog razodel kateri so Njegovi in kateri ne. Medtem moramo pokazati svojo ostroumnost, prav tako kakor tudi milost. Naša naloga ni, da gremo naokoli obsojajoč in preklinjajoč  svoje sovražnike. Toda ko vstopamo v osebni odnos in v situacije, katere bodo vplivale na naše obnašanje, pa tudi na naš odnos z Bogom, moramo vsekakor ostati sveti.

 

Presenetljivo je, kako zelo je Bogu mar, da se ohrani svetost. Razmislimo, kaj se je zgodilo s tistimi, ki je niso ohranili. V Noetovih časih se je Bog odločil uničiti svoje stvarjenje iz obličja zemlje, ker " GOSPOD pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno " (1 Mz 6,5). Mesti Sodoma in Gomora sta bili uničeni, ker je bilo njihovo zlo preveliko. Pred njihovim uničenjem, je bilo Lotu, Abrahamovemu nečaku rečeno: " Reši svojo dušo,….beži…..pohiti…." (1 Mz 19,22). V 1 Krn 13,9, je bil Uzija ubit, ker si je upal dotakniti Skrinjo Zaveze. V 2 Kr 24,20 beremo: "Na GOSPODOVO jezo se je namreč to godilo v Jeruzalemu in Judu, dokler ju ni zavrgel izpred svojega obličja."

 

Svetost in zakon

 

Bog je ukazal Izraelcem da ostanejo ločeni od narodov, kateri so živeli okoli njih in se klanjali malikom. V 5 Mojzesovi 7,3-4 beremo: "…..in ne stopaj v svaštvo z njimi: svoje hčere ne dajaj njegovemu sinu in njegove hčere ne jemlji za svojega sina! Kajti to bi tvojega sina odvrnilo od hoje za menoj in bi služili drugim bogovom; tedaj bi se vnela GOSPODOVA jeza proti vam in bi vas hitro pokončal" (5 Mz 7,3-4).

 

Namen teh odlomkov ni, da bi nas s strahom prisilil k poslušnosti, čeprav se tudi to lahko zgodi. Toda ti stihi se ne smejo zapostavljati. Živimo v družbi v kateri se "vse lahko" in "nič ni greh". Toda reči da "ni greha" je laž in žalitev našega svetega Boga. Resnica je, da smo mi grešni. Mi smo grešniki, odrešeni samo skozi Kristusovo smrt. Če sem kristjan, si moram prizadevati da sem poslušen Bogu v vsakem področju svojega življenja, vključujoč tudi osebne odnose, še posebno zakon.

 

V 2 Korinčanom, nas apostol Pavel uči: "Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega verujoči in neverujoči? V čem se Božje svetišče strinja z maliki? Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog:

Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte; in jaz vas bom sprejel in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod, vladar vsega. (2 Kor 6,14-18).

 

Vsekakor, da širina tega teksta iz Svetega pisma presega samo "hoditi z nekom" in zakon, toda vera mladih je najbolj skušana prav tukaj. Pod besedo "hoditi z nekom", razumem določen, izključujoč odnos z osebo nasprotnega spola. To je lahko tradicionalni odnos, kakor tisti, ko "mladenič hodi ven z dekletom" ali spet tisto trenutno, popularno, rahlo prijateljstvo. Ne glede na to kako ga imenujemo, je odnos na katerega mislim na določen način nekaj posebnega in romantičen, ne glede na to ali se kot takšen prikazuje, ali ne.

 

V vsakem primeru lahko kristjani v druženju z nekristjani mnogo dajejo in mnogo dobijo. Vsekakor bi morali imeti veliko prijateljev, nekristjanov. Kljub temu pa bi morali zelo pazljivo razmisliti s kom "hoditi ven" in s kom ne.

 

Zaradi česa je potrebno imeti drugačen odnos do takšnih vez? Kar nekaj razlogov je za to.

 

Sveto pismo nas poziva, da pomagamo drugim v njihovih potrebah, da jim pričujemo in da se od njih učimo. Bolj kot rastemo v Kristusu, postajamo v osebnih odnosih vse bolj občutljivi. Zato bodo kristjani "odhajanje ven" vzeli mnogo bolj resno kakor nekristjani, ki se glede medsebojnih druženj obnašajo sorazmerno brezbrižno (brez obveznosti).

 

Drugi, pomembni razlog za pazljivo izbiranje z obzirom na "odhajanje ven" je ta, da eden od teh odnosov za večino mladeničev in deklet pomeni zakonsko zvezo. Medtem ko med nekristjani namera  "odhajanja ven" ne pomeni iskanje partnerja za zakon, je kljub vsemu dejstvo, da največje število zakonov izhaja prav iz "zabavanja".

 

Ali to pomeni, da kristjani ne smejo oditi ven s tistimi, s katerim se ne želijo poročiti? Vsekakor ne! Toda to pomeni, da moramo pri romantičnem odnosu zelo resno razmisliti, zaradi česa smo prav to osebo izbrali kakor posebnega prijatelja.

 

Ob neki priložnosti boste nekomu rekli: "Želim ti dati svoje življenje." Ne glede na to, ali je to mladenič ali mladenka, ko se odločiš stopiti v zakon, boš to rekel svojemu bodočemu zakonskemu tovarišu: " Želim da si ti v mojem življenju najvplivnejša oseba. Želim deliti tvoje vrednosti, tvoje cilje, tvoje uspeh in neuspehe. Želim te vključiti v vsako željo ki jo imam za svoje življenje." Če izrazite na katerikoli način, religiozno ali ne, ko dvojica vstopa v zakon, govorita drug drugemu: " Tvoj narod bo moj narod in tvoj Bog, bo moj Bog."

 

Od "odhajanja ven" do zakona

 

 

Zamisli si kaj se dogaja, ko kristjan, ki služi Bogu, stopi v zakon z nekristjanko, ki služi idolu – sebi, karieri, materialnim dobrinam ali dobrim delom. Kakor prvo, govori Bogu tako: "Ja, Gospod, jaz sem svoje življenje predal tebi, sedaj pa želim sebe predati nekomu, ki te ne pozna. Oprosti, kasneje se bom vrnil k Tebi……….. "

 

Besede ne morejo izraziti tragedije takšne situacije. Kristjan se norčuje iz Boga. Kristjan prešuštvuje s tem, ko se priklanja nekom drugemu razen Bogu. On ali ona je na skrajni način neposlušen Bogu, ki nam govori, da sklepamo zakon znotraj vere (z isto verujočim).

 

Druga največja napaka katero naredijo kristjani, ko sklepajo zakon z nekristjani je, da prodajo svoje življenje. Kristjani vedo, ali bi morali vedeti, da so lahko samo v Kristusu edinstvena bitja, za kar so tudi ustvarjeni. Edino v Kristusu lahko najdemo sebe. Edino v Kristusu smo zares svobodni, kreativni do vse polnine in radostni navkljub okoliščinam.

 

Zakaj bi kristjani zapustili vse to, da bi sklenili zakon z nekristjani? "Zato, ker je on dober do mene." "Ker je ona prav takšna, kakršno sem si od vedno zamišljal (razen tega, da ni kristjanka)! " "Zato ker vem, da bo moj ljubljeni kmalu postal kristjan. " Zakaj? Zato. Zato, ker vedno obstaja dober razlog za greh. Če ga nebi bilo, nebi grešili. Če tisti, ki ga ljubiš ni za ljubiti, se ti sigurno nebi zaljubila! Toda zaljubiti se, ne more pomeniti, da delaš po Božji volji. Sigurno boš ljubil njo (njega), za katerega Bog želi, da se z njim poročiš. Toda On ne želi nujno, da stopiš v zakon samo zato, ker si se zaljubil.

 

Poglejmo v Efežane 5,21-23: "Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. " Odnos moža in žene mora odražati odnos vernika in Kristusa. Mož mora ženo ljubiti z isto praktično, požrtvovalno ljubeznijo, katero je Jezus izkazoval, dokler je bil na zemlji. Umival je učencem noge, jim pripravljal zajtrk, jih učil, jim služil, umrl za njih. Žena pa se mora v zameno podrediti moževi ljubezni, kakor se tudi mi kristjani podrejamo Kristusovi ljubezni. Ko v zakonu eden od zakoncev ni kristjan, lahko zakon mogoče oponaša, toda nikakor ne tudi zares odraža Kristusovo ljubezen.

 

Ko je Bog določil, da kristjani sklepajo zakon samo s kristjani, ni bil omejenega uma ali brezčuten. On nas je nasprotno, želel zaščititi od drugorazrednega. Če je zakon nekaj čudovitega, kakor ga je On ustvaril (in zakon to lahko je), potem je nerazumen vsak, ki se zadovolji z manj.

 

Problem je v tem, ker je: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno…"(Jer 17,9), zaljubljena oseba pa ni sposobna sprevideti modrosti neromantične logike. Zato je prav ta varljivost srca najboljši razlog da se prinese odločitev: nikoli ne "hoditi ven " z nekristjani. Sveto pismo nam to izrecno ne prepoveduje. Pravzaprav sploh ne govori o "odhajanju ven ", kakršnega mi danes poznamo. Tako bi se morali v svetlobi od Boga dane modrosti, kristjani vprašati: "Če se ne želim poročiti z nekristjanko, zaradi česa bi potem moral odhajati ven z njo?"

 

»O, ne", boš rekel, " jaz bom hodil z nekristjanom in mu pričeval." Res mu lahko pričuješ, toda igraš se z ognjem. Potreba da se ljubi in biti ljubljen je močna strast, tvoja naloga pa je, da si Božji služabnik, ne pa služabnik lastnih strasti. "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost.  Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti." (Rim 6,16-18). Kaj se bo zgodilo, če se zaljubiš? Kje se bo potem znašla tvoja zvestoba? Kristusov poslanec ve za boljše načine pričevanja nekristjanom, kakor z "odhajanjem ven " z neverniki. Skupne aktivnosti, pazljiva prijateljstva in razprave v skupini prijateljev, bodo bolj služile temu namenu.

 

Enkrat sem odšla z nekim mladeničem, da bi ga pridobila za Kristusa, toda moje edino pričevanje je bilo, da sem morala prekiniti zvezo. Njegove namere so bile resnejše od mojih. Upam, da je našel kristjana, ki mu je lahko rekel da ga Bog sprejema in ljubi, ker vse kar sem mu lahko rekla je bilo: "Odidi!" Veliko bolje bi bilo, da bi ga spoznala s svojimi prijatelji kristjani, da bi ga skupaj skozi prijateljstvo in ljubezen pripeljali naravnost v Božje kraljestvo.

 

Rekel boš: "Toda jaz poznam par, od katerega je bil na začetku samo eden kristjan, nato pa se je drugi spreobrnil, ko sta bila že v zakonu." Da, to se od časa do časa zgodi. Lahko se zgodi, da se zelo mlad kristjan, ki še ni prišel do spoznanja Božjega nauka o zakonu, oženi z nekristjanko. Lahko se zgodi tudi to, da je nek kristjan skrajno neposlušen Bogu, a ga Bog v svoji milosti vseeno obvaruje od katastrofe. No, Božja milost nikoli ne more biti izgovor za greh. "Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?" (Rim 6,1-2). Dejstvo je, da v zakonih v katerih obstajajo razlike v duhovni zrelosti, najdejo zakonci najnižji skupni veznik (tisto, kar jih bo povezalo). Pogosteje se zgodi da tisti, ki je bolj duhoven izgubi svojo vero, medtem ko deli svoje življenje z nevernikom, ali nezrelim kristjanom.

 

Na pomoč!

 

Kaj naj narediš, če že hodiš ven z nekristjanko ali nekristjanom? Ali moraš čim prej prekiniti to zvezo?

 

Mogoče. Kljub vsemu ti lahko da Bog enostavno alternativo. Prvi korak katerega se mora v tej situaciji narediti je, da sedeš in razmisliš, kaj ti pravzaprav pomeni tvoj odnos z Jezusom Kristusom. Ali želiš biti "oddvojen za Boga", celo če to pomeni prekinitev nesvete zveze? Ali zares veruješ, da te Bog ljubi? Ali veruješ da Sveto pismo odkriva Božjo voljo za tebe? Ali želiš tisto, kar Bog smatra najboljše zate, pa naj bo to v zakonu ali v neporočenosti, ali poskušaš ustvariti osebni uspeh, po normah okolja? Z eno besedo, ali tvoje življenje pripada tebi, družbi v kateri živiš, ali Bogu?

 

Kadar si preslišal samega sebe v svetlobi teh vprašanj, bi bilo dobro da se zaupaš nekemu prijatelju ali prijateljici; zrelemu kristjanu. Potreboval boš podporo, da bi se boril s to skrajno emocionalno skušnjavo.

 

Naslednji korak bi bil, da svoja razmišljanja podeliš s svojim dekletom, nekristjanko, oziroma mladeničem, nekristjanom. Svojega prijatelja kristjana lahko prosiš, da ti pomaga, da svojemu dekletu, oziroma mladeniču, če si dekle, prikažeš Evangelij. Lahko mu (ji) daš knjigo, ki jasno opisuje, kako se postane kristjan. Ob tem, čeprav ti bo tvoja emocionalna vezanost mogoče oteževala, mu (ji) jasno opiši svojo vero v Kristusa. Vsekakor bi ji (mu) moral povedati svoje osebno pričevanje – o spreobrnjenju h Kristusu.

 

Prinesi jasno odločitev o tem kaj boš naredil, če se tvoje dekle (fant) ne spreobrne. Ne sprašuj Boga, ali je tvoja volja da vstopiš v zakon z nekristjanko. On ti je že rekel da ni. Če praviš da si Kristusov sledilec, a ga zatem namerno ne poslušaš, je tvoja izjava laž. Če tvoje dekle (fant) ne postane kristjan (kristjanka), se ne moreš poročiti po Božji volji.

 

Da bi negirali to resnico, lahko najdemo različne razloge. Pred nekaj leti je prišla k meni mlada žena in rekla da se mora poročiti s svojim nevernim fantom, ker je imela z njim intimni odnos. Oklenila se je Božje zapovedi proti prešuštvu, kakor razloga, da se poroči z nevernim človekom. Na srečo je kljub vsemu pravočasno dojela, da en greh ne izbriše drugega.

 

Če torej ne boš vstopil v zakon z nevernikom, ali ima potem še smisel, da še vedno hodiš z njim ven? Ali obstaja pozitivni način da se takšna zveza obdrži, da bi bilo dobro za oba? Želela bi odgovoriti z jasnim  "da", ali jasnim "ne". To bi bilo veliko lažje. Toda Bog ne daje enostavnih "instant" odgovorov. Skozi celo Sveto pismo naletimo na situacije, v katerih so videti milost in pravičnost, resnica in ljubezen, kakor da stojijo v nasprotju. Bog je preveč oseben in On preveč ljubi, da bi dal en odgovor na vse situacije. Nasprotno, ko razmišljaš o odnosu v katerem se nahajaš, se zavedaj svojega varljivega srca. Če je za tebe greh, ostati v tej romantični zvezi, je boljše da prevzameš bolečino ločitve, kakor da žalostiš Boga.

 

Razmisli o vplivu, katerega ima ta odnos na tebe in na tvoje dekle (fanta). Ali kaže ona (on), da gre za vedno h Kristusu? Ali ji (mu) vajin odnos pomaga v razumevanju tega, kdo je Bog? Ali vajin odnos bogati tvojo hojo z Bogom, ali črpa tvojo energijo? Ali te tvoji bližnji prijatelji, kristjani opogumljajo, da nadaljuješ v svojem odnosu z njo (njim), ali ti priporočajo da zvezo prekineš? Če te ta vprašanja vodijo v resne dvome, bi moral čim prej prekiniti to zvezo.

 

Primerjaj svoje zaključke z Rimljanom 14, kjer Pavel govori o tem, ali je potrebno ali ne, jesti meso žrtvovano malikom. On sklepa: "Vero, ki jo imaš, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil. Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh." (Rim 14,22-23). Očitno je, da velja isto za odhajanje ven: če dvomiš, prenehaj.

 

Recimo da se tvoje dekle, ali fant spreobrne. Ali je potem že vnaprej določeno da z njo (njim) skleneš zakon, ali da nadaljuješ z odhajanjem na zmenke? Eden od problemov hoje z nekrščanko (nekristjanom je, da bodo med vama obstajale razlike v zrelosti, celo kadar se spreobrne. Neka vrsta zrelosti se doseže samo tekom časa. Če si ti že nekaj časa kristjan (kristjanka), mora tvoje dekle (fant), najprej doseči tvojo duhovno višino, da bi lahko prišlo do medsebojnega spoštovanja in podpiranja v veri.

 

Če se tvoje dekle (fant) spreobrne, se boš znašel v isti situaciji, v kateri se nahajajta dva kristjana, ki hodita skupaj. Ni potrebno da je Božja volja, da se dva človeka poročita samo zato, ker sta kristjana. V vsakem odnosu je potrebno doumeti Božje namere za zakon: "Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža " (Ef 5,21-33) Zato se vprašajte: "Ali se lahko prostovoljno in popolnoma predam tej osebi s takšno ljubeznijo, kakršno Bog želi, da jo imamo v zakonu?" Žrtev in podrejanje, katere zakon zahteva, je potrebno prevzeti samo z navdušenim prepričanjem, da je Bog vzpostavil ta odnos.

 

Priti do bistva

 

 

Problem hoje z nekristjani, pravzaprav sega globoko v vprašanje (problem, dvom): Ali bom, ali ne bom veroval Bogu, da ima On najboljšo pot za mene?

 

Mogoče On ne želi da se poročiš. Medtem ko je zakon Njegova volja za večino ljudi, daje On nekaterim dar neporočenosti. (1 Kor 7,7-8; 32-35). Ne smeš narediti napake in zakon izenačiti s srečo. Nasprotno, če sam nisi srečen, je zelo verjetno, da boš svojo nesrečo prinesel tudi v zakon. Zakon ni univerzalno zdravilo. Izkoristi svoja samotna leta, da postaneš toliko zrel, radosten, interesanten, kolikor je le mogoče. Tako torej, če ti Bog daje dar neporočenosti, te bo On kvalitetno uporabil v posebni službi katero ti bo dal, katero pa nikoli nebi mogel vršiti skupaj z zakonom. Če pa ti da dar zakona, boš v stanju, da vse te kvalitete daš tej osebi, katero ljubiš.

 

Recimo, da je Božja volja za tebe da se poročiš. Ali lahko čakaš leto, dve, ali deset let na osebo, katero je Bog posebej izbral za tebe? Naša družba je zelo nestrpna. Vse imamo instant: čaj, hamburgerje, pa celo bančništvo. Čakati je mogoče, a je težko. In prav tu prihaja satan, krvnik ljudi od začetka, (Raz 12,9) in govori: "O, kristjan, če boš še dolgo čakal, se ti bodo zmanjšale možnosti. Zakaj tvegaš, lahko popolnoma zgrešiš. Vidiš dekle tega mladeniča, tako je dober. Skoraj podoben je Kristusu. Ni tako pomembno, ker ne veruje v Kristusa." Takšne satanske laži lahko odzvanjajo kakor navidezna, ne pa prava resnica v tvojih ušesih. Božji glas je pogosto le šepet. No, poslušaj Božji šepet:

 

"Jaz sem za tebe izbral življenje, ki je izpolnjeno z vsem dobrim. (Jn 10,10; Ps 84,11). To kar se ti sedaj zdi dobro, ni rečeno da bo za tebe dobro čez dvajset ali trideset let. Toda jaz sem veliki JAZ SEM. Jaz vidim celo tvoje življenje, tvojo sedanjost in tvojo bodočnost (Ps 139,16) in te ljubim (Jer 31,3). Jaz imam za tebe pot, katero si ti ne moreš niti zamisliti (Jer 33,3; 1 Kor 2,9) Mogoče ti bom dal dar neporočenosti (1 Kor 7,7; 25,39; Mt 19,10-12). Ali pa boš mogoče odkril, da moji načrti vključujejo poroko. Naslednji teden ali naslednje leto bom mogoče pripeljal v tvoje življenje osebo, katera te bo ljubila z ljubeznijo, kakršno daje samo moj Duh. Čakaj na to osebo. Oseba, katero sem Jaz izbral zate, te bo ljubila tako, kakor te jaz ljubim. Ne bom te silil da se poročiš z njo in ne bom ti branil da se poročiš z neko drugo osebo, po svoji volji. Toda ne daj se prevarati: žel boš, kar si posejal (Gal 6,7). Hrepenim po tem, da bi ti bilo dobro (Iz 30,18). Čakaj na mene kristjan, Jaz delam.

 

" Spominjajte se prejšnjih reči, iz davnine, kajti jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim" (Iz 46,9-10).

 

Čakati na najboljše

 

 

Težko je čakati, a se splača. C. S. Lewis je bil neoženjen večji del svojega življenja. Predaval je v Oxfordu in Cambridgeu, v svobodnem času pa je pisal knjige. Nekatera od njegovih del spadajo med najboljšo krščansko literaturo na svetu. Potem pa, ko se je že približeval upokojitvi, je spoznal neko ženo in se oženil. Njuna ljubezen je bila tekom kratkih treh let zelo velika. Zamisli si kaj bi svet izgubil, če bi se C. S. Lewis prej oženil z osebo, katero Bog ni izbral zanj.

 

Ko sem diplomirala, je veliko mojih kolegov iz fakultete stopalo pred oltar. Jaz pa nisem imela niti malo možnosti za to. Šele po treh letih sem srečala svojega bodočega soproga. Toda medtem, ko sem čakala, sem se naučila veliko o zvestobi, ki jo ima Bog do mene, kakor posamezniku. Razvila sem darove služenja, katere še danes uporabljam. Naučila sem se kuhati. Našla sem mnogo prijateljev. Potovala sem. Uživala sem. Jokala sem. Včasih nisem bila pogumna. Naučila sem se, da me Bog ljubi prav na način in v situacijah, kjer je bila ljubezen potrebna.

 

Moj zakon je sedaj izpolnjen z radostjo. Ne počutim se, kakor da sem čakajoč na to izgubila leta. Ne občutim, da se moja nadarjenost v zakonu duši. Takšna je Božja matematika. Dokler sem bila sama, je Bog delal na mojem bodočem soprogu in ga naredil takšnega, da me lahko ljubi prav tako, kakor mi je potrebno in da lahko sprejme ljubezen, katero mu lahko dam. Nikoli nisem podvomila, da moj mož ni najboljši za mene. Let, ki sem jih preživela sama mi ni nikoli žal, niti ne jočem za njimi. Bog je do nas dober, če čakamo nanj. On nas nikoli ne bo zapustil, niti pozabil.

 

PET LEKCIJ ZA ZAKON

 

 

Božja volja za odnos odhajanja na srečanja z bodočim partnerjem se lahko dojame v kontekstu Božje namere za zakon. V tem kratkem študiju bomo bolj podrobno pogledali nekatera Svetopisemska poglavja v zvezi z zakonom. Uporabi svinčnik in papir, da bi lažje izoblikoval svoje mišljenje o vsakem vprašanju. Zatem svoja razmišljanja podeli z nekim zrelim kristjanom.

 

Lekcija 1: Kako gleda Bog na zakon?

 

Preberi Efežanom 5,21-23

       1) Naredi si seznam zapovedi, ki so dane možu, v tem odlomku. Na kakšen način se mož resnično podreja ženi, izvršujoč to zapoved?

       2) Katera zapoved je dana ženam? Ne daj se zmesti z neko ozko definicijo podrejanja. To nikakor ne zahteva princip "skači-ko-jaz-skačem ". Definiraj podrejenost.

      3) Kako po tvojem mišljenju medsebojno pokoravanje sledi Kristusovemu primeru?

      4) Na kateri, poseben način, se zakon kristjana in kristjanke razlikuje od mešanega zakona?

 

Lekcija 2: Kaj je izročitev v zakonu?

 

1)  Katero pomembno mesto po 1 Mojzesovi knjigi 2,23-24 mora imeti žena v moževem življenju?

2)  Preberi Ruto 1,16-17. Ta odlomek opisuje Rutino hrepenenje, da sledi svoji tašči Noemi. Pogosto se ta tekst uporablja za prispodobo zakona. V treh ali štirih besedah opiši izročitev, ki bo izražala tvoj odnos do bodočega moža.

3)  Po 1 Korinčanom 7,3-4, kaj vse obsega izročitev soproga? Kako se počutiš, ko pomisliš da več ne poseduješ svojega lastnega telesa? Če sedaj razmišljaš o poroki, ali bi želel (želela), da tvoje sedanje dekle (fant) v zakonu poseduje tvoje telo?

4)  Kaj misliš, na kateri poseben način bosta, ko se oženiš, (omožiš), tvoj soprog in ti bila predana eden drugemu?

 

Lekcija 3: Ali ne želi Bog, da mogoče ostanem sam (sama)?

 

1)  Naredi si seznam razlogov, katere apostol Pavel daje za neporočenost glede na 1 Korinčanom 7,7-9; 25-40.

2)  Kateri so pritiski v tvojem življenju, kateri bi lahko bili razlog, da še vedno nisi v zakonu?

3)  V katere aktivnosti in službe si vključen sedaj, a bi jih moral zapustiti, ko se oženiš (omožiš)?

4)  Opazi, da nam Pavel ne želi vzeti zadovoljstva zakona (35 vr.) Prav tako pa piše v Efežanih (5). Kaj misliš, kakšne karakteristike bi morala imeti romantična zveza, katere bi kazale na to, da se morata dva človeka poročiti?

 

 

 

 

 

Lekcija 4: Kako Bog gleda na greh v mojem življenju?

 

1)  Preberi Rimljanom 6,12-19. Kakšno mora biti naše stališče do greha? V katerih področjih življenja se zavedaš, da imaš zmago nad grehom? V katerih področjih prevladuje greh?

2)  Ali obstaja meja za Božjo milost? Beri Rimljanom 1,24-25. Ali obstaja področje iz katerega si odgnal Boga in te je On prepustil tvojim željam?

3)  Ali je glede na 2 Korinčanom 6,14-18 greh skleniti zakon z nevernikom?

4)  Če hodiš ven z nekristjanko (nekristjanom), odgovori iskreno iz globine srca na ta vprašanja: Ali te ta odnos žene k temu, da kršiš Božje zapovedi? Ali te ta odnos prisiljuje da negiraš (se sramuješ) svojega Gospoda? Ali rasteš vse bližje k Bogu? Ali imaš sedaj, ko si vključen v ta odnos, več ali manj duhovne in emocionalne energije? Ali obstajajo spremembe, katere Bog želi, da jih narediš v tem odnosu?

 

Lekcija 5: Predanost Bogu

 

Nekega dne, ko boš sklepal zakon, boš moral dati zavezo predanosti pred oltarjem – Bogom. Svojemu zakonskemu tovarišu se lahko predaš samo do te mere, do katere si se sam predal Bogu. Napiši zavezo, katero bi sedaj želel narediti z Bogom. Naredi to na osnovi besede iz Svetega pisma, katere so te vzpodbudile. Za začetek preberi Matej 16,25  in 1 Janezovo pismo 2,15-17.

 

 

Izvirnik: An Unequal Yoke

Inter – Varsity Christian Fellowship 1979

 

Prevedeno iz časopisa  "IZVORI", 1986